PROSIM ZA NASVET

[nevergiveup]

Živjo

Star sem 22 let in imam težave. Po mojem mnenju so to težave moje psihe in nujno potrebujem kakšen vaš nasvet oz. neko pomoč zato se v upanju obračam na Vas.
 
Težave, ki sem jih jaz najprej opazil so se začele 15 septembra 2012, ko smo se vračali iz dopusta (dalmacije). Med vožnjo mi je v trenutku začel razbijati srce obliv me je mraz oz takšen občutek kot mravljinci, oteženo ter plitko dihanje ter veliiiiiika žeja (tudi po požirkih vode so bila moja usta čisto suha).  vendar sem moral ostati zbran ker sem imel v avtu očeta, mamo, dekle ter starejšo sestro. Zadeva se je kmalu umirila in sopotniki sploh niso vedeli za to. Kmalu za tem sem začutil malo slabost ter vrtoglavico zato je šel voziti moj oče. Do konca dneva sem bil tudi malo raztresen.
Ko smo prispeli domov je bilo vse ok. Sledil je delavni teden vendar nikakor nisem moral pozabiti občutka ki sem ga dobil v avtu. Nakar 22 septembra 2012 ko smo pri dekletu in njeni družini praznovali rojstni dan okrog 21:30 ure enaki občutki vendar veliko močnejši. Krvni tlak se mi je zvišal in to kar na 171/111 utrip 95 odpeljali so me v dežurno urgentno ambulanto kjer so me dali na ekg test in ni pokazal nič nenavadnega, dobil sem tudi ½ nebilet tableta za znižanje pritiska, apetita se mi je zmanjšal, večkrat sem moral odvajati vodo, malo razširjenje zenice in nekakšna trema. .
Ponoči sem imel otežen spanec v strahu da se to ponovi. Odšel sem k svoji zdravnici kjer me je poslala na odvzem ter pregled krvi,urina ter ultrazvok trebuha vendar so bili izvidi vsi OK. Sedaj me 15.10 čaka ultrazvok srca, 17.10 gastroskopija ter 18.10 pregled psihologa.
 
Naj pa tudi omenim, da je moja mama hudo zbolela in sicer razširjen rak na dojki in se ji je od 1. Septembra stanje poslabšalo, tako da dopust ni bil ravno sproščujoč vendar ravno obratno.
Včeraj pa je morala začeti z kemoterapijo in sem čisto na »trnih«.
 
Srčno se veselim vašega odgovora ter svetovanja in se vam že vnaprej zahvaljujem.

[marina]

Nevergiveup...kako dober nick si si izbral !
Pozdravljen med nami. Upam, da te bomo znali pomiriti , kajti kar opisuješ, je čisto pravi panični napad, vmes pa je strah pred ponovnim napadom. Zelo zelo dobro poznam to!
Tako da glede na opisano, sem prepričana, da s tabo ni fizično narobe čisto nič.
Upam, da sem ti pomagala vsaj malo, pa napiši, kako boš uredil stvari.
Tvoji mami pa želim vse dobro, kot tebi in vsem tu na forumu

[krasendan]

Hej nevergivup,

hvala, ker si podelil svojo zgodbo z nami.

V bistvu opisuješ panične napade. Da pa se se do danes nisi čisto sprostil, pa je možno, da gre za anksioznost. Ki med drugim lahko pomeni strah pred ponovnim napadom. Gre zato, da ko se ustrašimo simptomov, v naših glavah še bolj potenciramo zadevo in se nam zdi, da imamo srčni napad, ali pa da bomo kar umrli. To je panični napad.

Vendar ne prehitevajmo. Fajn je, da imaš e vse navedene preiskave. To pomeni, da se bodo najprej izključile fizične težave. Potem pa od tu naprej.

Nič hudega ni narobe s tabo, le eno težavico imaš. Ki pa je rešljiva. In če gre za psihičnega izvora, lahko pot nadaljuješ od tam naprej. Sprostitvene tehnike, kakšen pogovor s strokovnjakom inp.

Sigurni ni zanemarljivo dejstvo, da je s tvojo mami hudo. Rak ni nič kaj nedolžna stvar. Predvidevam, da je močno lahko vplivala tudi na tvojo podzavest in mogoče sprožila kakšne strahove (do minljivost, drugačnega načina življenja itd...) Kakorkoli...ugibam...

Vsekakor te želim le potolažiti. Kar nekaj nas je, ki smo doživeli podobne občutke kot ti. Nisi sam.

Tvoji mami in tebi želim vse dobro in držim pesti. Javi se še kaj!

ps. poskusi s sproščanjem preden zaspiš...naprimer progresivno mišično relaksacijo ali pa vodeno sproščenje. Najdeš na netu:)

[Slavka]

Nevergiveup, pozdravljen 

Kot sta povedali že moji predhodnici, bi tudi jaz dejala, da si se srečal s paničnim napadom.

Mislim tudi, da te je strah za mami, kar je ob taki diagnozi, kot jo ima, normalno. Vsakdo bi se znašel v stiski ob tem.

In kadar smo v stresu, ko se nakopiči veliko negativnih dogodkov, ko izgubljamo možnost "nadzora" nad življenjem, se v telesu sproži alarm.
Včasih se kaže kot bolečina, slabost, včasih pa kot panični napad, ob katerem imamo občutek, da bomo umrli, da doživljamo infarkt ali pa izgubljamo razum in zavest.

Tudi jaz sem se že srečala s temi občutki, zato vem, da so izredno neprijetni, težko jih prenesemo in v nas pustijo strah pred ponovitvijo.
Je pa res, da se zaradi paničnih napadov ne umre, da jih lahko kontroliramo, predihamo in nenazadnje vzamemo kot nekaj, kar se nam pač vsake toliko časa lahko zgodi. 

Na tej strani obstaja kar nekaj gradiva, s katerim si lahko, pri paničnih napadih in anksioznosti, pomagaš:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Za zdravljenje tesnobe in paničnih napadov se uporabljajo tudi zdravila, antidepresivi, ki nam pomagajo, da se naše stanje stabilizira. Vendar njihov učinek ni takojšenj, temveč traja od 4 do 6 tednov, da pričnejo učinkovati. V uvajalnem času pa se lahko naše počutje tudi poslabša, ter simptomi okrepijo.

Vsekakor pa ti priporočam vsakodnevno gibanje in tako, kot Krasendan, sproščanje. 

Želim ti, da ti tvoji pregledi prinesejo dobre novice, ravno tako pa naj uspešno poteka zdravljenje tvoje mami. 

Pa oglasi se še kaj... 

[nevergiveup]

Najprej bi se vam rad zahvalil za topel sprejem ter za dobrosrčnost  Hvala!

Naj povem, da se počutim že malo bolje ker sem se razpisal ter našel tale forum.
Ali mislite, da mi psiholog lahko pomaga? Se opravičujem zaradi moje lajčnosti vendar se mi kaj takega v življenju še ni pripetilo. Vse je enkrat prvič, pravijo 

Pred "napadom" sem bil tudi v zeelo dobri fizični kondiciji, ter brez kakršnih koli zdravstvenih težav in me je tole vse skupaj kar prestrašilo.

Bom poskusil s tehnikami sproščanja, ki pa upam da mi bo pomagala. Naj še povem da je zjutraj ponavadi skoraj vedno vse ok in nisem tako napet. Počutje se poslabša popoldne, razni nemiri ter vprašanja "kaj če... kaj če..."

Ravno pa sem si shranil tudi gradiva, ki pa ga bom jutri prebiral.

Lep pozdravček 

[Slavka]

Nevergiveup 

Ali mislite, da mi psiholog lahko pomaga? Se opravičujem zaradi moje lajčnosti vendar se mi kaj takega v življenju še ni pripetilo. Vse je enkrat prvič, pravijo

Jaz mislim, da ti bo psiholog pomagal oz. ti vsaj dal napotke za naprej, kam in kako se obrnit po pomoč. 

In ne rabiš se opravičevat.  Nihče izmed nas ni vedel, kaj se z njim dogaja, doker ni prišel do informacij ter preko svojih izkušenj začel bolje razumevati to motnjo.

V glavnem, nič takega ni, kar se ne bi dalo popraviti, pozdraviti in izboljšati... 

[nevergiveup]

Slavka, krasendan, marina  Najlepša hvala

Se 100% Še kaj javim, kako se počutim kako napredujem in vrjetno mi že jutri med prebiranjem literature gotovo kaj ne bo jasno.

Zanima me tudi kje bi našel Globina samopodobe - Doris Adamčič Pavlovič , sem na cobissu gledal če je v kakšni knjižnici v  bližini, vendar ni.

LP, nevergiveup

[Slavka]

Zanima me tudi kje bi našel Globina samopodobe - Doris Adamčič Pavlovič , sem na cobissu gledal če je v kakšni knjižnici v  bližini, vendar ni.

Globina samodotika je pravi naslov 


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=545

[nevergiveup]

Hellow.

Evo mene se spet malo javljam in težim heheh.. Jutri imam v Celju ultrazvok srca in upam na najboljše. Wish me luck 

lp,nevergiveup

[nevergiveup]

Lep pozdrav družba!

Kako ste kaj?

Kot sem obljubil vam sporočam da so izvidi ul srca v mejah normale. 

jutri me čaka še en malce bolj zoprna zadeva, gastroskopija ampak tudi to bomo preživeli.

pojutrišnem pa še prvi obisk psihologa, ki pa že kar nekaj časa razmišljam, kaj bom tam počel in kako naj začnem z zadevo. Little help please! 

se vidimo!  bodite v cvetju 

[Toja]

 

Nevergiveup, nič ni zoprna tale gastroskopija, pa še hitro je gotovo...nič bat...

Pri psihologinji pa tudi nebo problema...te bo že napeljala, da se ti bo jezik razvezal...

Ko stojimo pred vrati, smo prepričani, da nimamo kaj povedat, ko pa se ta vrata odpro,
pa si želimo, da se nikoli več nebi zaprla...

Drži se in pogumno...

[aspazija]

Pri psihologinji pa tudi nebo problema...te bo že napeljala, da se ti bo jezik razvezal...

Ko stojimo pred vrati, smo prepričani, da nimamo kaj povedat, ko pa se ta vrata odpro,
pa si želimo, da se nikoli več ne bi zaprla...

Toja, to je pa tako zelo res...!

Nič bat, nevergiveup; še čisto tapravi nick imaš! 
Za podporo pošiljam naše navijače: 

LP, A

[dr.hauska]

Nevergiveup, zakaj sploh greš na gastroskopijo? POmoje se ti ne splača, ker je res zoprna :/

[nevergiveup]

@toja - Hvala za pomoč in upam da bo res tako kot praviš. Sicer težav z navezovanja stikov ter nedružabnostjo oz zaprtostjo nimam, vendar mi je psiholog prvič in upam da bo tako kot praviš! HVALA  rožico dam! 

@aspazija - Hvala tudi tebi. Ja nick pa mi je neverjetno ušeč in resno razmišljam v tattoju 

@dr.hauska - Za gatroskopijo sem vedel, da ni nič kaj prijetna vendar sem privolil v to preizkavo, ker lahko želodčne težave predstavljajo zelo zelo podobne simtome. Pa tudi pred časom sem imel veliiiiike težave z kislino oz. hudo pekočo zgago.  

Gastroskopija pa res ni prijetna pa tudi ni tako hudo!

Hvala vam vsem! Rad vas imam! 

[dr.hauska]

Kako imaš lahko rad ljudi, s katerimi si izmenjal le nekaj natipkanih besed? 

[Asja87]

Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu. Tudi jaz na žalost sem imela probleme z anksioznostjo.
Začelo se mi je poleti-avgusta,prvo kot vrtoglavica iz nenada in siljenje na bruhanje. Naredila sem vse preiskav in vse je bilo b.p. Kasneje sem začela razmišljati da ne morem dihati (hvala bogu se je to sedaj uredilo) me je spravilo v obup in po vrhu še vsiljive misli, da bom komu kaj naredila, da si bom sebi kaj, in da se mi bo zmešalo...grozno!!!
Nevrolog me je napotil k psihiatrinji, katera mi je predpisala antidepresive Zoloft, najhuje mi je bilo ker mi je utripalo v ušesih. Nato mi je te antidepresive menjala za Paroxat in spet ista zgodba. Antidepresive sem jemala vse skupaj 2 tedna ampak nisem nikoli prišla na celo tableto. Pred dvema tednoma sem jih opustila, ker sem se bala, da mi bodo kaj poškodovali sluh. Od takrat imam zmeraj tak občutek kot da slabo slišim oz. kot da bi imela zamašena ušesa in enkrat mi več piska enkrat manj. Nevem ali so krivi antidepresivi za to, ker nikoli prej nisem imela teh problemov. Ima kdo izkušnje s tem?

[nevergiveup]

Okej najprej odgovor zate dr. hauska oz Teja, to sem napisal zato, ker sem jim zeeeelo zelo hvaležen za nasvete, pomiritev, vlivanje upanja ter dobosrčnost. Prosim, da se v bodoče z takšnimi podžigalnimi posti malo zadržiš. Upam da sem ti odgovoril tako kot tudi na tvoj prejšni post glede gastroskopije. HVALA!

@Asja87 Sicer nisem strokovnjak vendar pa po mojem mnenju AD niso vzrok piskanja v ušesih, imam podobno težavo vendar samo na levem ušesu . Včasih je piskanje močnejše, včasih pa milejše včasih pa ga sploh ni. Bodi mirna in prosi svojega zdravnika, če ti da napotnico za pregled sluhovoda.

Upam da dobiš še kakšen nasvet! Remember NEVER GIVE UP! 

[Slavka]

Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu. Tudi jaz na žalost sem imela probleme z anksioznostjo.
Začelo se mi je poleti-avgusta,prvo kot vrtoglavica iz nenada in siljenje na bruhanje. Naredila sem vse preiskav in vse je bilo b.p. Kasneje sem začela razmišljati da ne morem dihati (hvala bogu se je to sedaj uredilo) me je spravilo v obup in po vrhu še vsiljive misli, da bom komu kaj naredila, da si bom sebi kaj, in da se mi bo zmešalo...grozno!!!
Nevrolog me je napotil k psihiatrinji, katera mi je predpisala antidepresive Zoloft, najhuje mi je bilo ker mi je utripalo v ušesih. Nato mi je te antidepresive menjala za Paroxat in spet ista zgodba. Antidepresive sem jemala vse skupaj 2 tedna ampak nisem nikoli prišla na celo tableto. Pred dvema tednoma sem jih opustila, ker sem se bala, da mi bodo kaj poškodovali sluh. Od takrat imam zmeraj tak občutek kot da slabo slišim oz. kot da bi imela zamašena ušesa in enkrat mi več piska enkrat manj. Nevem ali so krivi antidepresivi za to, ker nikoli prej nisem imela teh problemov. Ima kdo izkušnje s tem?

Asja87 pozdravljena med nami 

Očitno te muči anksioznost oz. panična motnja, ker imaš vse njene značilnosti. Tudi mene so obhajale prisilne misli, da bom kaj storila sebi ali pa komu od mojih najdražjih. Pa seveda misel, da se mi bo zmešalo, da bom omedlela ipd...

ADji nam pomagajo, da se ti simptomi umirijo, vendar je ponavadi na začetku jemanja prisotno poslabšanje počutja. ADji rabijo namreč kar nekaj tednov (od 4 do 7), da začutimo izboljšanje. Morda si z jemanjem prehitro odnehala.
Mislim, da niso ADji krivi za tvoj slabši sluh, temveč povečana anksioznost. Simptomi se namreč širijo in spreminjajo...enkrat nas duši, drugič se nam vrti, tretjič nam zvoni v ušesih, četrtič nas obliva vročina in nam je slabo...

Predlagam ti, da greš ponovno k psihiatrinji, ji poveš vso zgodbo, ter morda pričneš znova z jemanjem AD.
Vsekakor prični postopoma in se ne ustraši stranskih učinkov, saj bodo slej ko prej izzveneli. Lahko prideš tudi k nam po spodbudo in nasvet, da ti bo lažje. Mnogi smo namreč šli skozi to in vemo, kako je grozno.

Vse bo še dobro 

[Asja87]

To glede tega, da ne morem dihat sem si na koncu sama pomagala hvala bogu in od takrat nimam nobenih paničnih napadov več...me ne sili na bruhanje ne nič...vsiljive misli sem tudi nekako ukrotila...vem, da nebi mogla nobenmu nič naredit...takrat sem se celo nožev bala, da nebi se mi zmešalo in komu kaj naredila...to sem vse seveda povedala psihiatrinji in tudi svojemu dragemu, ki me poskuša razumeti hvala bogu...vem, da nisem še 100% ker me vsako toliko dajajo še prisilne misli ampak vem da so to samo misli...nevem pa kaj z AD-ji...sicer nisem toliko na tleh...nevem če bi mi glih AD-ji spremenili mišljenje-glede teh vsiljivk. Pomoje bi prej kaj rešila z psihologom ali psihoterapevtom...Vi kar pišite vaša mnenja...in hvala za odgovore 

[Asja87]

Še nekaj bi napisala...to se mi je začelo na začetku avgusta prvo kot vrtoglavica (mislila sem da imam nizek pritisk...) in od takrat se je to vse začelo...junija sem bila pod velikim pritiskom zaradi mature, še prej sem se zmeraj sekirala kdaj me bo moj dragi zaprosil, tašča, ki zmeraj pametuje (in jaz ki sem taka oseba ki si vzame vse k srcu, moja samozavest je na nuli od zmeraj) in na koncu še let z letalom v katerem sem mislila da bom umrla (sicer se že od malega bojim leta, lani sem bila prvič in me ni bilo strah, letos pa groza - tisti pritisk v glavi, občutek, da bom skupaj padla, mrvljinčenje obraza itd... uglavnem grozen strah) in nebi dvakrat rekla da se to ni pojavilo od vsega tega.