Ni mi uspelo

[Lisha]

Z vami se družim, in je lepo. Mi pišete, in je zopet lepo. Toda, jaz sem še zmeraj sam. V bistvu. In celo življenje je že tako. Ali je to le lažen občutek, ali ne, tega ne vem. Vem le, da sem bil že zgodaj v svojem življenju nesrečen. In zmeraj sam. Ko danes razmišljam, me res ni nihče razumel. Pa to ni floskula. In vedno sem stremel za nečim višjim, lepšim, mogočnejšim. Saj, v bistvu, sem veliko dosegel. Davek pa je bil strašanski. Sam proti vsem. Rezultat je znan.

Bacardi, ljudje smo delno tudi sami krivi, da smo sami, da ljudem ne pustimo do sebe ali pa vztrajamo z ljudmi, ki nam le škodijo. Morda pa bi moral zaigrati malo egoista, odmisliti vse ljudi, ki te "potrebujejo", ljudi, ki si jim nekaj "dolžan" (v današnjem svetu še vedno nekako velja prepričanje - zakon do konca življenja in podobne traparije, ki človeka, ki v nekem odnosu ni srečen, vklepajo v razmerje, ki mu ne prinese nič dobrega).
Kaj sem želela povedati... sam pri sebi razmisli, kakšne ljudi si želiš imeti ob sebi, kakšne lastnosti, naj bi imeli, ob kakšnih ljudeh bi lahko bil, kdor si,... Je tvoja žena približek tega? So znanci kaj blizu temu?
Mimogrede - ne govorim o ljudeh, na katere bi se "obesil", o ljudeh, ki bi te potegnili ven iz stanja, v katerem si, temveč o ljudeh, ob katerih bi bil, kar si, ljudeh, ki bi jim lahko zaupal. Če jih v tvojem življenju sedaj ni...je edini način, da pridejo vanj, ta, da jim odpreš vrata, da si daš možnost spoznati jih. Obstajajo, morda celo na tem forumu... le možnost jim daj, videti tisto osebo, ki se dejansko skriva za tvojim obrazom. Brez pretvarjanja, brez prirejanja.

V sebi nosiš veliko pozitivnega, a morda le sam to zavračaš. Ker si svojim v svojih očeh "šibkim" lastnostim pripisal tako velik pomen, da so zakrile tvoje pozitivne lastnosti.

Nisi sam proti vsem in ni ves svet proti tebi. In obstajajo ljudje, ki te lahko razumejo, ki te lahko sprejmejo točno takšnega, kot si, le dovoli si jih videti.

[Anakonda]

Sej razlog za to je po moje čist preprost. Za druge bit "pameten" je bistveno laže, ker ocenjuješ težavo zgolj racionalno brez emocionalne navlake. Pri sebi pa čustven faktor ni  tko preprosto na stran potisnt in pogosto se ne premakneš z mrtve točke ravn zarad vojne, ki jo bijeta emocionalna in racionalna plat. Men se zdi čista umetnost osvojit točko na kateri se ta dva pola dopolnjujeta in sta skladna v harmoniji. Zato ne bodite preveč strogi do sebe.

Lep pozdrav,
H

res je. pa hannah ma tut prow, tko k pot kera te pele domow

Mišljeno je bilo, da je dobro, medtem ko drugim govorimo in ravno zato, ker govorimo iz sebe in tudi o sebi, sebe slišati... velikokrat nam kaj klikne v smislu "pišuka, saj jaz tudi to počnem" in potem "ups, tako bi pa lahko tudi jaz naredil". Tu je še bolje, ker to napišemo in lahko preberemo, kako bi svetovali nekomu, ki je v podobnem položaju kot mi in potem mimogrede najdemo kaj, kar lahko uporabimo sami, pa tega do sedaj nismo videli ali morda hoteli videti.

[harlekina]

hej bacardi, javi se kaj...

[Putka]

Jaz tudi mislim na Bacardija. Kje si ata? 

[Arwen]

Bacardi, si v naših mislih 

[bacardidiaz]

Hej,

ata bacardi je tu. Ne razdvojen, ampak raztrojen, zjeban, uničen, depresiven, za nikamor. Z veliko muko se gibljem po svetu. Ne vem, nič ne bom rekel, se mi pa zdi, da z zdravili ni nekaj v redu. Spremljam stanje in preklinjam. Moja spodnja raven ne sledi moje zgornje. Zgornja hoče nekaj več, spodnja pa ji ne more slediti.

Hvala vam, prelestne mladenke, za vašo skrb! Mi je toplo pri duši. 

[Dečko]

Bacardi saj bo šlo, jutri je nov dan in ni vrag, da ne boš za en kanček bolje! 

[bacardidiaz]

Bacardi saj bo šlo, jutri je nov dan in ni vrag, da ne boš za en kanček bolje! 

Uf, napaka, hvala tudi prelestnim mladenčem. Dečko, saj se trudim. Res se. Jutri? Ja, danes sta me poklicala dva sodelavca, ki sta jutri službeno v Mariboru, da se dobimo. Sem jim krivico delal, ker sem mislil, da jim ni mar, pa jim je. Mogoče pa sta dobila le navodila od vodstva, da vidita, če sem normalen. Toda, vseeno se bom srečal z njima. Mogoče pa jima delam krivico. Spet. Zakaj sem tako nezaupljiv? Pravi bimbo sem. Zdaj vidim, da nobenemu na tem svetu ne zaupam. Res sem pravi psihič. Kako sem od takega dobrega dečka postal taki zateženec? Nekaj je bilo zelo narobe v mojem življenju. Ker sem šel prezgodaj od doma? V svet, ki me ni razumel oziroma se ni potrudil, da bi me? Pravijo mi tudi, da je to moja negativna samopodoba. Ne vem, kako? V bistvu sem ustvaril vse, kar sem si zadal. Mogoče pa se ob tem nisem samoosvobodil, ko sem bil najnižje. Takrat bi se moral. Sicer mi sedaj prihajajo v ospredje besede, ki so mi jih izrekli mnogi, vendar jih nisem poslušal. Zakaj jih nisem mogel? Pa so mi povedali vse, kar se mi je zares uresničilo. Zakaj sem trpel ob tem, ker sem mislil, da se mi godi krivica. Pa se mi sploh ni, najverjetneje?

Ker sem psiho. To je to. To zdaj razmišljam. Ma, kaka depresija. Psihični bolnik, to sem. Smola, od vseh mojih prednikov sem pobral le najbolj temne njihove strani. Zgleda, da je to moja karma. 

In, zato mi ni uspelo. Napačen kraj, napačen čas, napačen človek. Slaba konstelacija.

[Putka]

Bacardi  full sem žalostna, ko tko govoriš.
Nisi psiho, niti psihič.
Tvoja nezaupljivost sedaj, ima korenine v preteklosti.
Tudi jaz sem. Ne zaupam nikomur. Razen seb in staršem. Za nas tri dam roko v ogenj.
Pri vseh ostalih SE KONČA. Pa sem full optimističen človek, full probam gledat na lajf čim bolj svetlo.
Ko pride pa do zaupanja, e tle se pa vse konča.
Sam veš kaj...ni to meni zrastlo kr tako, imam full slabe izkušnje in folka pokvarjenega res na vsakem koraku. Lej sem prišla v novo službo, full odprta, pozitivna, sem si obljubila, da dam priliko pa sem si govorila "eh sej so dobri, odprti ljuje, skoz smo se pogovarjali in izmenjavali mnenja, dokler ni eden izmed njih dobil kasneje "višji čin" . Tle se je pa končalo in sem požrla vse besede, ki sem jih kdajkoli prej izrekla. In res je, da sem dobila lekcijo in prekleto dobro vem komu, kaj, kdaj, na kak način ampak hvala lepa za tako posrano lekcijo. Bi rajš bila slepo naivna in si misnla, da so vsi na tem svetu lepi in da povsod rastejo rožice.

Drugače pa probaj ne razmišljat o tem kaj si drugi mislijo in kake namere imajo. Daj jim toliko sebe kot ti čutiš, da je prav. In ne imeti zato slabe vesti. Prej si bil v eni skrajnosti, zdej si v drugi. Zlata sredina je pravilno.

[Anakonda]

In, zato mi ni uspelo. Napačen kraj, napačen čas, napačen človek. Slaba konstelacija.

To, da ti ni uspelo, ne pomeni, da ti NE BO! Spremeni v : Uspelo mi bo. Pravi kraj, pravi čas, pravi človek, ko jebe konstelacijo, pa psihičnega bolnika vrž v smeti, ker to nisi, ampak si moški, s katerim ni nič narobe kot človekom, ampak ta človek pač ima težave. Po pa gremo dalje

[ribič]

Bacardi tudi jaz sem zelo nezaupljiv, mislim da je posledica številnih ran ki sem jih dobil v življenju. Tudi od doma sem šel zelo kmalu in kot večni upornik nastavljal betico tudi še takrat ko je že nevzdržno bolela. Tudi ustvaril sem to kar sem nameraval in če danes pogledam nazaj in razmišljam o vseh teh stvareh me preblisne "pa saj to je življenje".
Bacardi unikaten si in na to bodi ponosen

[Arwen]

Bacardi, jaz pa vem, da si zelo OK oseba in vem, da ti BO uspelo 

[amadeus]

Se mi zdi, da imamo tu na tem forumu vsi približno enak življenjepis. Nikoli nas ni nihče zadosti dobro razumel, niso nas marali, niso nas prebavljali - a vseeno to ne pomeni, da ne bomo uspeli v kolikor še nismo ...

[Arwen]

ojla, Bacardi... smo se ti res toliko zamerili?

[bacardidiaz]

ojla, Bacardi... smo se ti res toliko zamerili?

Ja, čisto zares! In, po moje, razočaranj v mojem življenju imam čisto dovolj. Ta moja prekleta naivnost!!!

Puts, nič žalostna biti. Ata pač takšen je. Ogenj. 

Še to bi rekel. Saj vem, da tako je, vendar se mi ne zdi prav. Also, Maši se nekaj trudi, Anchi se nekaj trudi, pa mogoče še kdo, mi pa se sprdujemo. Če bi jaz bil Mašenka, bi vi naslednje leto dobili..., saj veste, kaj.

Od začetka je bilo vse lepo razloženo. Pravila jasna. Da bolj ne bi mogla biti. In, tako je dragi moji: če se hočete skupaj igrati, bo moral vsak vzeti celoten meni, ali pa se ne bo igral skupaj. Pa če si počen ali ne.

In, zapomnite si! Elitizem je za vsako (z)družbo ljudi škodljiv in pripelje do njenega propada.

[masi]

o Bacardi jupi, samo, da si spet z nami, pa mi s tabo, pa sami s sabo.....uf poba me je skrbelo


 

[ribič]

Od začetka je bilo vse lepo razloženo. Pravila jasna. Da bolj ne bi mogla biti. In, tako je dragi moji: če se hočete skupaj igrati, bo moral vsak vzeti celoten meni, ali pa se ne bo igral skupaj. Pa če si počen ali ne.

Za kaj se gre

[Jagodka]

Za kaj se gre

?

[alexx]

Bacardi...tudi jaz sem vesela, da si nazaj. Iz srca vesela.

Ti pa nekaj polagam na srce. Svet ni črno bel. In če nimaš problema z uključevanjem v družbo...socialno fobijo...strah pred množico, je težko razumeti. Vem pa koliko je takih. Z mano vred. Ne maram množic in dobro se počutim v majhni skupini. Ne motijo me tujci. Z njimi nimam težav
Poskušaj razumeti nekoga ki pade v skupino 40-ih ali 50-ih ljudi ki jih pozna virtualno...ali pa so se samo en krat videli. Zna biti hudo.

Razočaran si...ne vem zakaj? Saj veš, da smo strahci in za nas veljajo malo modificirana pravila. Če boš v življenju za vsako tako reč razočaran, se ti slabo piše.

P.S. Ne veš koliko krat sem bila zmenjena s kom na kavo...pa ni šlo...z njegove/njene strani...pa z moje.
In ni bilo potrebno veliko besed...razumela sem....razumel/a je. Pač tisti dan ni bil pravi. Srečali smo se drugič. Brez slabih misli.

Vem, da si navajen na red...tudi jaz sem bila in 100% ubogala. Odločila sem se, da ne bom več in, da bom svobodna. Šele ućim se...a je vsak dan bolje. In vest me vse manj peče. Vem pa da bom od sedaj naprej zelo malo obljubljala (razen če bom 100% sigurna). Prav ima Aslan.

Prosim ostani znami.

[krasendan]

Ola Bacaradi...ma đe si ti?