Ni mi uspelo

[Travis]

bacardi, yo ~

sicer nerad pametujem, pa ubistvu, niti ne mislm, ker usaka situacija je specifična,
so detajli kere veš samo ti, pa lah tuki stresamo še tko magične formule, tep ne bo
dala nobena zaleta, pa da si reinkarniran Senna, pa zid use okol tebe, čeprov tega
opisuješ, kot vedno bolj vidnega... owww. in vem, jebeno vem, vem pa tut to, da nisi edini.
so tvoji problemi edinstveni, to vsekakor in ni moj namen jim jemat al številčnost al težo,
ampk tut jzt sm recimo trenutno v totalno usranem obdobju.. ja, vidte me smejat, vidte
me goflat sranja po forumu, vidte me delat use, kar kao pritiče normalnim oz. ozdravljenim.
but! ko dam tuki forum na X in se znajdem spet pred samim sabo znam večinoma samo
ležat, spat al pa počivat. je pa variacija v glagolih, treba priznat. in iz slednjega cuzam ven,
svoj so-called cinizem, se posmehujem stanju v kerem sm. čeprov mi je kdaj filing, da bi
raj s kakim kablom okol vratu vzpostavu povezavo v onostranstvo kot sm, nazaj na forum
kjer se vračam dnevno ko Lassie, vem, jebeno vem, čutim, da useen, ne glede na dolžino
te agonije, kere sm resnično že naveličan, sploh kar se njenega vpliva na čustvovanje tiče,
da dejansko umes se spreminjam, da se bogatim, čeprov mam občutek da sm skoz ropan,
ker... preveč cenim trenutke, pa če so res samo trenutki dobrega počutja kdaj dnevno,
ker... zato sm se rodil, pa četut moram v večletno vojno s samim sabo,
da osrečim seb bližnje ko najmanj pričakujem, da mami lahko rečen, da sm dobro in
ker čutm, da sm močnejši od lastnega sranja u kermu se kdaj utapljam. in vidu sm jzt tebe,
u živo, sicer samo enkrat but! nis ti en buksel, mogoče lih zato, mal si prepameten za ta svet,
to ni dobro, res, prepust se kdaj, ne vedno samemu sebi, sej veš, samu seb smo lahko največji
sovražnik, ampk prepust se tut drugim, ko bodo sprejeli tebe. ma, vidš tut jzt se zgubim, evo
lih sm se, napumpal si me, in zdej že več ne pišem, da ti orišem kak smisel ampk da ti pomagam.
e to pa ne morem. lahko samo sam. tko kot jzt lahko tut samo JZT samemu sebi. predno se
prepričaš v občutke kere ti sprožajo misli o katerih pišeš, jih daj prevetrit kakemu strokovnjaku.
vem, men gre isto na kozlanje ob samoplačništvu, sam jebiga, pa probaj v javnem sektorju.
skratka, ko te naslednič poprime in vsrka kak tak oblak pomisli da nisi edini, na kerga dežuje,
in da več ko nas uspe ven iz fronte, bolj se bomo lahko smejal usemu temu sranju, ki pa se strinjam
je včasih res neverjetno.

dont give up the fight ! & ring the bell when u need something.

btw in ja, od kle kjer smo gremo lahko še preceeeeeeeeej daleč, predvsem stran od sranja,
obnemem pa nikol stran od zavedanja, da je to del nas in smo temu tok bolj podvrženi.

take care & b safe !!! T.

[masi]

...tahi vem kako je bit v črnini, seveda vsak ima svojo črnino in tudi jaz sem bila mesec dni nazaj v temi-pravim da mi luč ugasne in da čutim in vidim samo temo....ampak na srečo sem se po treh tednih zopet dvignila v odtenke življenja in sem začutila, da zopet imam luč v glavi, uspelo mi je tako kot že pred tem s pomočjo vseh vas na forumu in s pomočjo psihoterapije, ki sem jo bila deležna nekaj let nazaj in takrat, ko je najbolj hudo, vse znanje in vedenje, ki sem se ga naučila skozi proces psihoterapije potegnem ven-do zdaj je šlo in zato vama draga fanta res predlagam, poiščita si dobrega psihoterapevta ne bo zaman.

držita se in objem za oba

[ami]

Darilo pa - boljše, če ga ne bi bilo

Ne, ni boljše, nikakor... samo, da ti zdaj tega ne vidiš, rabiš namreč spregledat... kako? zdaj si depresiven in anksiozen, po kmečko rečeno - si v negativnem limitu oz. ti v možganih laufa samo program z negativnimi predznaki, kar se tiče preteklosti in prihodnosti (anksioznost pomeni projiciranje možnih negativnih situacij); kje pa piše, da bo, če morebiti res končaš na vozičku, tvoje "darilo" en kup nesreče... zakaj neki? koliko invalidov živi povsem kvalitetno in izpolnjeno življenje... razlika med njimi in teboj je v tem, da so oni darilo sprejeli, kakršno pač je, ti ga pa že vnaprej odklanjaš, ker si ga vnaprej označil za "slabo"; zadeva še zgodila ni, ti pa že zdaj "trpiš"; no, če res rabiš trpet, počakaj vsaj na voziček... in, kaj pa če ga sploh ne bo? saj obstaja tudi možnost, da se operacija lepo izide, a ni tako? torej ves tvoj strah v zvezi s to "projekcijo" je odvečen... daj ga za nekaj časa na stranski tir in se raje posveti temu, kar te ta hip žuli in v ta hip nikakor ne zapakiraj 100 prejšnjih in prihodnjih let

daj pojasni ta bankrot? ni mi jasno, kaj ti je požrlo denar... a v družini nimajo nič razumevanja za tvoje stanje? s skupnimi močmi se da veliko doseči...

ta tvoja logika je strašansko črnogleda in napačna; zakaj? če bi vsi bolni, ki so bili kdaj v bolnišnicah in še bodo, razmišljali tako, bi jih potemtakem morali vse nemudoma ukinit... saj zdravstvo obstaja zato, da se zdravimo, vendar ne pozabi, da brez naše aktivnosti, nič ni... zdravnik z vsemi terapijami ne bo mogel nič doseči, če se ti ne želiš zdraviti; torej se odloči, ali se res želiš... lažje je namreč jamrat, vreč puško v koruzo in ajdi na oni svet; če nič drugega, je hitreje, ampak ostaneš pa brez darila; cena za darilo pa je zelo, zelo majhna v primerjavi z njegovo neprecenljivo vrednostjo; da bi to dojel in doživel, se moraš resnično in primerno zdravit... od tebe je odvisno, vse... tudi jaz mislim, da tako čudovitega darila ne smemo kar tako zavreči

moja izkušnja mi pravi, da je hudemu trpljenju sledilo čudovito in polno sreče življenje; upam, da boš tudi ti kmalu tako zaživel

tako kot vsi mi, ki se nam je uspelo izmotat iz globoke depresije, boš, če želiš ozdraveti, tudi ti moral "zamenjat program v betici / način razmišljanja in posledično sklepanja" - poskusi, boš videl da gre... če ne prvič, morda drugič... kaj pa vem, jaz sem morala tudi 32 x poskusit... dokler pa ne poskusiš in se ob terapiji v novem načinu razmišljanja ne izuriš, ne obupuj in ne delaj črnih scenarijev, saj so zgolj neka popačena fikcija... in, ko boš iz te prepolne sklede zajemal, daj po malem, vzemi najmanjšo žličko za začetek in počasi srebaj... ko prideš do tretjine, bo življenje postalo tako sladko, da jo boš kar vso naenkrat zvrnil nase... poln boš energije in skleda ne bo nikoli prazna...

pozanimaj se malo o transakcijski analizi ali kaki podobni terapiji

čao, pa lepo se mej... če misliš kaj to noč sanjat, daj obvezno cvetoče, dišeče rožce, nikakor pa ne kaktuse

[bacardidiaz]

Pa, saj to jaz vem. In vem, da me imate radi. Imam jaz tudi vas. Res, zelo. In, hvaležen sem vam, da ste mi namenili svoj čas. Je pa danes tako. In, meni se pač zdi, da ne bo nikoli boljše. Ne morem vsak dan hodit po svetu s slabim občutkom. Z občutkom, da nisem v redu. Da sem grd, kripl, zguba, psihič... Od mene nima nihče nič, ne družina, ne služba, ne starši, ne prijatelji, če je še sploh kakšen, ker jim nič več ne morem dati. Cele dneve samo razmišljam o sebi. Mater, kot da sem narcisek.

Ajd, lahko noč! Pustite me, bedaka, ker je tako, kot pač je.

[ami]

In, meni se pač zdi, da ne bo nikoli boljše

ja, zdi se ti, ni pa rečeno, res ne, da ne bo boljše... bo, sigurno bo, samo moraš si dovolit pomagat

Ne morem vsak dan hodit po svetu s slabim občutkom. Z občutkom, da nisem v redu.

občutki varajo, zelo...

Cele dneve samo razmišljam o sebi

s tem pa kar nehaj in problem bo skoraj rešen

vse kar opisuješ so tipični simptomi depresije - torej simptomi, ne ti... ti si nekaj drugega, le da si zdaj skoncentriran samo na te simptome in sebe ne vidiš v pravi luči... ko prejmeš pravo terapijo, bodo simptomi šli adijo v maloro

[Arwen]

mi je poznano:

Moje življenje se je že po prejšnji operaciji zelo spremenilo. Kvalitetno. Ni več stvari, ki sem jih lahko nekoč počel. In v katerih sem užival.

moj partner, športnik, počel marsikaj, kar sedaj ne sme....


in tole tudi

Pa, saj ni samo to. Imam še dva zdrsa medvretenčnih ploščic, ki pa sedaj, za razliko od prejšnjih, drsita proti hrbtenjači v predelu vratu. To pomeni, v najboljšem primeru, voziček za vse življenje. Še nevrokirurg mi je rekel, da je to sranje. Točno s temi besedami. Operacija je seveda možna. Skozi grodnico. Mimo srca, naokoli, in ne vem še, kakšno sranje.

sodelavec...ki ima to od rojstva, kot dojenček je bil že parkrat operiran... sedaj zdravniki pojma nimajo, kako in kaj... grozi mu voziček, ima že vrečke za mehur, črevo... ima mrtvo nogo - zgornji del ne čuti.... pa še kolesari, trmasto trenira mišice... pred kratkim je bil na invalidski, da bi dobil vsaj kako kategorijo.. in kaj bilo? nič, nada... po mnenju komisije zdrav ko dren    seveda se bo pritožil...


Sta pa obadva, moj parter in sodelavec, zaposlena in sta bila operirana ter potem v toplicah preko zdravstva - nič v njune stroške..


Kar se pa zdravnikov in ostalih tiče - moj osebni zdravnik je zelo zelo zelo  ... ja, težko ga pohvalim le z eno besedo  .. duša je  ; psihologinja - isto; z njeno pomočjo sem marsikak oreh strla  .... in nihče me ni postrani gledal... tudi tisti, ki vedo na šihtu, so do mene taki, kot prej... svojci pa - starši so ad acta, s sestro pa orjeva... nečake mi ravno tako zaupa v varstvo, kot prej....

Depresija je pa bolezen, kot vsaka druga in če se za vsako bolezen zdravilo najde, se tudi za depresijo... je pa treba malce gibat, jap - mentalno.

[alexx]

Zdaj pa, ko sem še zlorabil zdravila, ni nobenega zdravnika na tem svetu, ki bi mi dal kakšna zdravila za lajšanje teh bolečin.

Dragi prijatelj. Jaz sem zlorabila zdravila. 8-12 Lexaurinov na dan. In imam škatlico Helexa doma (kake 2 leti). Osebna zdravnica mi ga je dala, ki več kot pozna mojo zgodbo. In ko sem zlomila medenico sem pojedla 6 (šest) škatel Naklofena in 1 Haldola. Bile so nečloveške bolečine. In ko stopim na levo iz avta me zaboli, da bi $&)/#$%=(&$#&/(.
Gre za zaupanje. Ve, da jih ne bom vzela (Helex-e namreč)...sem...enega 0.25mg v dveh letih.
Tako, da sigurno vem kaj pomeni biti odvisnik.

Preveč črnih misli se ti je nabralo. In zdravniki so danes odlični mesarji... Meni so rekli, da je možno, da bom imela krajšo in trdo nogo. Nimam...in hodim na fitness...bolj na easy.   Ti lahko počenčki ki me poznajo potrdijo. Včasih so zdravniki previdni...tudi oni se bojijo.

Kaj bi se pritoževala....imam knjige...imam počenčke...imam svoje stanovanje...na toplem sem... Nimam pa redne službe in prekleto težko zaslužim za vse kar moram plačati. Potem prosim *norce* tu gor in mi pomagajo z nasvetom kje je kaj ceneje...kaj je bolje....

Ne pišem to, da bi se smilila komu...sploh ne...samo to, da imamo vsi težave. Odvisno je od tega kako na njih gledamo.

Poišči pomoč...strokovno. Večina zdravnikov je pa res OK...in se potrudijo. In pojdi na operacijo. Prej ko boš vedel na čem si...prej boš lahko na novo zaživel.

Srečno!

P.S. Še nekaj... V dveh letih sem imela 3 operacije...cisto, operacijo nosnega petina in kolena posledica nesreče)...in hudo poškodbo medenice. Zdravniki so me dobro poštukali. In setre na intenzivnem so me držale za roko, ko sem se zbujala. V dveh letih sem eno bila vržena iz obtoka.  Ti povem kako se na berglah postavi pisker na mizo...:
Daš ga s štedilnika na tla (ne vročega)...in rineš z eno berglo. Drugo rabiš, da ne padeš. In ko prideš do mize stojiš...kolikor lahko...na eni nogi in dvigneš gor pisker. Pa haljo z štirimi žepi. V enem jedilni pribor...v drugem solnica...v tretjem prtički...v četrtem robček...da se obrišeš (ker te pošteno spoti).

Jau........ko pomislim mi gre na smeh...če prav malo grenak. In nimam koga ki bi mi pomagal (OK...88 letno mamo).

[Putka]

Bacardus kaj, ko bi si ti naredil nek strateški načrt in se zadev loteval...posamezno!?
Jaz si včasih naredim, ko se preveč zadev nakopiči, tak en mali plančič, lahko tudi v glavi in grem eno stvar pa po eno. Pa delam kljukice poleg. In se max skoncentriram sam na to eno jebeno stvar. Pa če je to magar sam,da osvojim spet vožnjo z avtomobilom. Al pa da se spet smejim. Fak. Nam že taki mali napredki predstavljajo ogromne premike.
In lih zadnjič sem najdla v rač. en fajl, kjer sem napisala kaj vse se dogaja in kakšen je plan za prihodnost. Pa ne življenjski mamamia, takrat nisem mogla razmišljati tudi za uro vnaprej ne, ampak ta...da bom zdrava? Da bom spet stara jaz ampak kao v prenovljeni obliki.
Pa to, da so mi tle gor govoril, da sta depra in anksa naši učiteljici?
Get tha fuck out of here...
Ampak stari, je res!
In to itak vidiš, ko vsaj mal pokukaš ven in se ti recimo prikrade en žarek upanja pa ti možgani začnejo furat bolj razumne misli kot običajno. Ampak takrat je treba zagrabit priliko in se pomaknit še višje.
Pasivno čakanje na "bolje dane" je zajeb samega sebe pa še vse okol tebe. 
No in sem najdla to zmedeno pisanje in sem ga prebrala in lej ga zlomka, tričetrt stvari je blo res odkljukanih. Da best. Gremo zdej dalje. kaj nej nardim? Jaz recmo že s takimi bednimi, malimi, kot je trebušno dihanje. Skoz k se spomnim, diham trebušno. A pomaga al ne, nevem. Vem pa, da sm fakin ponosna k tko diham. Kao lejjo  carico kwa dela. Vozi avto pa ne diha s pljuči ampak s trebuhom. Hohohoho. Al pa k me kdo sprovocira. Pa si mislim, odjebi model, modelka, sestra, mat, fotr, jz sama seb, veš več k oni usi skupi pa lej, če si se pobrala iz deep shita do sem kjer si, pol že delaš stvari pravilno. Jaz mam prav, ne oni! In da mi nekdo vsaja občutek krivde? Ahhhh please. Otročja manipulacija, ma pojem te dok si reko keks. Včasih ni blo tko. A štekaš?
Pač učvrstiš se in guraš. Greš dokler te pot pelje nekam.
Pa še neki ti svetujem. Ko razmišljaš s srcem in ne glavo, se probi spomniti in vklopit možgane, magar z očmi poglej gor proti čelu, kjer ti je vtetoviran RAZUM in tud glej tko na vse stvari in ljudi.





ps. pa ne pozab na mojo čokolado.

[bikica66]

Bacardi življenje je res polno barvnih odtenkov in le te moramo tudi sprejeti za svoje tudi,če nam niso všeč.Jaz se že deveto leto borim z bolj temnimi odtenki,ki pa kljub vsemu ratujejo bolj lepi oz. jih jaz gledam z lepšimi očmi ( aja ali mi pa vid že peša ). Jaz nisem mogla nikamor iz hiše,povsod sem imela spremstvo in seveda se tega vsak,ki hodi ob tebi naveliča,sploh če te ne razume kaj se s teboj dogaja.
Moj mož še danes ne ve katera zdravila jemljem,še danes ne razume kakšne stiske sem preživljala in jih še velikokrat.Ve pa in seveda občuti,da sem se spremenila - na boljše tako pravim jaz - on se verjetno ne strinja ..Znam včasih reči ne,znam počivati - tega prej  nikoli ni bilo.Veliko stvari sem se naučila.
Prijatelji so eni odšli,prišli so novi.Na ene se vedno lahko zaneseš na druge redko in tako jih tudi jemljem.
Še vedno jih velikokrat dobim po p.....,a zdaj se nekako znam pobrat.
Vsi tisti,ki so ti blizu trpijo s teboj,samo ti tega ne vidiš.Niso te navajeni takega kot si trenutno - iz vsega tega boš priplaval - to mi verjemi.Pri nas je čas tisti,ki nas bremza - mi pa hrepenimo po boljšem počutju.
Od rojstva dalje sem bila veseljak,vedno in povsod glasna,nasmejana,hiperaktivna,potem pa je prišlo obdobje,ko nisem imela niti radio prižgan.Samo razmišljala sem kaj,zakaj,kako se je to meni moglo zgoditi.
Enkrat sva šla z možem na kolo,itak v hrib napora nisem zmogla - pa ga prosim,da greva domov - ker mi ni dobro - on pa,da ne bo zaradi mene šel domov - naj grem sama,če pa padem dol bo že kdo se našel in me pobral.Takrat sem prijokala k prijateljici in ona me ni tolažila ampak me je postavila na realna tla .
Naredi nekaj zase in nehaj jokat.Padla nisi,prišla si do mene - zdaj pa še v glavi razmisli kaj ti manjka in kaj ti ne.Mož se bo naveličal tvoje črnogledosti - našel si bo drugo žensko,otroci bodo odrasli in odšli svojo pot - ti pa imaš na izbiro ali se boriš ali pa greš v Polje - izbira je samo tvoja.Ona je res borka in ona me je takrat malce streznila.Res je dala veliko skozi v življenju in jo res močno spoštujem.
Vsi zgornji posti so res tako dobro napisani in vsi ti govorijo,da se je vredno boriti,ker bo boljše in v to moraš verjeti.Z vsako težavo se je potrebno sproti soočati in reševati in ne misliti na tiste,ki jih ni .
Vse dobro ti želim in pogumno stopaj naprej 

[alexx]

Enkrat sva šla z možem na kolo,itak v hrib napora nisem zmogla - pa ga prosim,da greva domov - ker mi ni dobro - on pa,da ne bo zaradi mene šel domov - naj grem sama,če pa padem dol bo že kdo se našel in me pobral.Takrat sem prijokala k prijateljici in ona me ni tolažila ampak me je postavila na realna tla .
Naredi nekaj zase in nehaj jokat.Padla nisi,prišla si do mene - zdaj pa še v glavi razmisli kaj ti manjka in kaj ti ne.Mož se bo naveličal tvoje črnogledosti - našel si bo drugo žensko,otroci bodo odrasli in odšli svojo pot - ti pa imaš na izbiro ali se boriš ali pa greš v Polje - izbira je samo tvoja.Ona je res borka in ona me je takrat malce streznila.Res je dala veliko skozi v življenju in jo res močno spoštujem.

Biki moja...ti si za mene heroj. Gradnja...otroci...služba...velika hiša... Tisti ke je ne poznate vam povem...strašna baba.

[krasendan]

Jap res biki...je strašna carica

Ola Bacardi...se strinjam z masi...pridejo boljši odtenki...sam naprej je treba it...rint k norci...čez zidove, okoli njih, preko njih...porkamdana no, uspel nam bo!

kmal boš tudi ti strašen car! si na dobri poti tja!


nasmej se dons samemu sebi, zase!

[Anakonda]

bacardi, yo ~

sicer nerad pametujem, pa ubistvu, niti ne mislm, ker usaka situacija je specifična,
so detajli kere veš samo ti, pa lah tuki stresamo še tko magične formule, tep ne bo
dala nobena zaleta, pa da si reinkarniran Senna, pa zid use okol tebe, čeprov tega
opisuješ, kot vedno bolj vidnega... owww. in vem, jebeno vem, vem pa tut to, da nisi edini.
so tvoji problemi edinstveni, to vsekakor in ni moj namen jim jemat al številčnost al težo,
ampk tut jzt sm recimo trenutno v totalno usranem obdobju.. ja, vidte me smejat, vidte
me goflat sranja po forumu, vidte me delat use, kar kao pritiče normalnim oz. ozdravljenim.
but! ko dam tuki forum na X in se znajdem spet pred samim sabo znam večinoma samo
ležat, spat al pa počivat. je pa variacija v glagolih, treba priznat. in iz slednjega cuzam ven,
svoj so-called cinizem, se posmehujem stanju v kerem sm. čeprov mi je kdaj filing, da bi
raj s kakim kablom okol vratu vzpostavu povezavo v onostranstvo kot sm, nazaj na forum
kjer se vračam dnevno ko Lassie, vem, jebeno vem, čutim, da useen, ne glede na dolžino
te agonije, kere sm resnično že naveličan, sploh kar se njenega vpliva na čustvovanje tiče,
da dejansko umes se spreminjam, da se bogatim, čeprov mam občutek da sm skoz ropan,
ker... preveč cenim trenutke, pa če so res samo trenutki dobrega počutja kdaj dnevno,
ker... zato sm se rodil, pa četut moram v večletno vojno s samim sabo,
da osrečim seb bližnje ko najmanj pričakujem, da mami lahko rečen, da sm dobro in
ker čutm, da sm močnejši od lastnega sranja u kermu se kdaj utapljam. in vidu sm jzt tebe,
u živo, sicer samo enkrat but! nis ti en buksel, mogoče lih zato, mal si prepameten za ta svet,
to ni dobro, res, prepust se kdaj, ne vedno samemu sebi, sej veš, samu seb smo lahko največji
sovražnik, ampk prepust se tut drugim, ko bodo sprejeli tebe. ma, vidš tut jzt se zgubim, evo
lih sm se, napumpal si me, in zdej že več ne pišem, da ti orišem kak smisel ampk da ti pomagam.
e to pa ne morem. lahko samo sam. tko kot jzt lahko tut samo JZT samemu sebi. predno se
prepričaš v občutke kere ti sprožajo misli o katerih pišeš, jih daj prevetrit kakemu strokovnjaku.
vem, men gre isto na kozlanje ob samoplačništvu, sam jebiga, pa probaj v javnem sektorju.
skratka, ko te naslednič poprime in vsrka kak tak oblak pomisli da nisi edini, na kerga dežuje,
in da več ko nas uspe ven iz fronte, bolj se bomo lahko smejal usemu temu sranju, ki pa se strinjam
je včasih res neverjetno.

dont give up the fight ! & ring the bell when u need something.

btw in ja, od kle kjer smo gremo lahko še preceeeeeeeeej daleč, predvsem stran od sranja,
obnemem pa nikol stran od zavedanja, da je to del nas in smo temu tok bolj podvrženi.

take care & b safe !!! T.

Vedno mi je tako fascinantno, kako v nulo obvladamo drugim prikazat, da ni vse črno belo, kaj lahko naredi, sami pa s tem odlašamo. Včasih bi morali sebe dat v drug kostum in si reči stvari, ki jih tako lucidno serviramo drugim.
Pa to ni namenjeno ekskluzivno mr. Taksi tebi, ampak je to nasploh zelo znano.

[masi]

bacardi, yo ~

sicer nerad pametujem, pa ubistvu, niti ne mislm, ker usaka situacija je specifična,
so detajli kere veš samo ti, pa lah tuki stresamo še tko magične formule, tep ne bo
dala nobena zaleta, pa da si reinkarniran Senna, pa zid use okol tebe, čeprov tega
opisuješ, kot vedno bolj vidnega... owww. in vem, jebeno vem, vem pa tut to, da nisi edini.
so tvoji problemi edinstveni, to vsekakor in ni moj namen jim jemat al številčnost al težo,
ampk tut jzt sm recimo trenutno v totalno usranem obdobju.. ja, vidte me smejat, vidte
me goflat sranja po forumu, vidte me delat use, kar kao pritiče normalnim oz. ozdravljenim.
but! ko dam tuki forum na X in se znajdem spet pred samim sabo znam večinoma samo
ležat, spat al pa počivat. je pa variacija v glagolih, treba priznat. in iz slednjega cuzam ven,
svoj so-called cinizem, se posmehujem stanju v kerem sm. čeprov mi je kdaj filing, da bi
raj s kakim kablom okol vratu vzpostavu povezavo v onostranstvo kot sm, nazaj na forum
kjer se vračam dnevno ko Lassie, vem, jebeno vem, čutim, da useen, ne glede na dolžino
te agonije, kere sm resnično že naveličan, sploh kar se njenega vpliva na čustvovanje tiče,
da dejansko umes se spreminjam, da se bogatim, čeprov mam občutek da sm skoz ropan,
ker... preveč cenim trenutke, pa če so res samo trenutki dobrega počutja kdaj dnevno,
ker... zato sm se rodil, pa četut moram v večletno vojno s samim sabo,
da osrečim seb bližnje ko najmanj pričakujem, da mami lahko rečen, da sm dobro in
ker čutm, da sm močnejši od lastnega sranja u kermu se kdaj utapljam. in vidu sm jzt tebe,
u živo, sicer samo enkrat but! nis ti en buksel, mogoče lih zato, mal si prepameten za ta svet,
to ni dobro, res, prepust se kdaj, ne vedno samemu sebi, sej veš, samu seb smo lahko največji
sovražnik, ampk prepust se tut drugim, ko bodo sprejeli tebe. ma, vidš tut jzt se zgubim, evo
lih sm se, napumpal si me, in zdej že več ne pišem, da ti orišem kak smisel ampk da ti pomagam.
e to pa ne morem. lahko samo sam. tko kot jzt lahko tut samo JZT samemu sebi. predno se
prepričaš v občutke kere ti sprožajo misli o katerih pišeš, jih daj prevetrit kakemu strokovnjaku.
vem, men gre isto na kozlanje ob samoplačništvu, sam jebiga, pa probaj v javnem sektorju.
skratka, ko te naslednič poprime in vsrka kak tak oblak pomisli da nisi edini, na kerga dežuje,
in da več ko nas uspe ven iz fronte, bolj se bomo lahko smejal usemu temu sranju, ki pa se strinjam
je včasih res neverjetno.

dont give up the fight ! & ring the bell when u need something.

btw in ja, od kle kjer smo gremo lahko še preceeeeeeeeej daleč, predvsem stran od sranja,
obnemem pa nikol stran od zavedanja, da je to del nas in smo temu tok bolj podvrženi.

take care & b safe !!! T.

Vedno mi je tako fascinantno, kako v nulo obvladamo drugim prikazat, da ni vse črno belo, kaj lahko naredi, sami pa s tem odlašamo. Včasih bi morali sebe dat v drug kostum in si reči stvari, ki jih tako lucidno serviramo drugim.
Pa to ni namenjeno ekskluzivno mr. Taksi tebi, ampak je to nasploh zelo znano.

...anokonda, če dobro bereš, pišemo vsaj jaz izključno iz svojih izkušenj in ne kar na pamet in do zdaj kadar sem padla v temo nisem odlašala, kajti predobro vem, da bi se tema samo še poglabljala, hm je pa res do zdaj se je izšlo, kako pa bo naslednjič? ne vem in nočem razmišljati....

[harlekina]

Sej razlog za to je po moje čist preprost. Za druge bit "pameten" je bistveno laže, ker ocenjuješ težavo zgolj racionalno brez emocionalne navlake. Pri sebi pa čustven faktor ni  tko preprosto na stran potisnt in pogosto se ne premakneš z mrtve točke ravn zarad vojne, ki jo bijeta emocionalna in racionalna plat. Men se zdi čista umetnost osvojit točko na kateri se ta dva pola dopolnjujeta in sta skladna v harmoniji. Zato ne bodite preveč strogi do sebe.

Lep pozdrav,
H

[Tati]

Bac, za Van Goghom so ostale slike, ki jih je delal, ko je bil na tleh, Camille Claudel je kiparila, za nami, ki smo brez takšnih talentov, pa pač ostajajo razbita vrata, jezne besede in še kaj.

Jaz sem po drugi epizodi depre šla nazaj k zdravnici in sem ji rekla, da tako ne morem več, da bi rada spet AD, ker v takem stanju, kot sem bila, nima od mene nihče nič: niti otroci, niti mož, niti prijatelji in starši. Pa me je pogledala in mi rekla, da je najbolj pomembno to, da SAMA OD SEBE nimam nič!  Da moram najprej nase gledati. Toliko na tvoj stavek, da nihče nima nič od tebe...

Veš, tudi meni so pri 17 letih v Valdoltri rekli, da bom pri tridesetih na vozičku zaradi hrbtenice. Evo, pa sem 40 in sploh ne razmišljam o vozičku, telovadim, normalno živim in sem v formi. 

[bacardidiaz]

Alexx, pri zlorabi zdravil sem mislil na to, da sem jih res zlorabil. Alkohol in apaurin. Sem pa pred operacijo bil na zdravilih, ki jih dajejo bolnikom z rakom v zadnjem stadiju. Ko je bilo operacije konec, tudi teh zdravil ni bilo več. Vendr je bil Bacardi pameten in zvit, in si je napravil zalogo teh zdravil. In se tako, seveda, rešil odtegnitvenega sindroma. Ne samo, da sem se jebal s hrbtenico, jebal sem se tudi z narkomanijo (te tablete spadajo v isto skupino, kot heroin). Pa sem tudi to zdržal in premagal. Vendar, takrat je bilo spet eno upanje, da bom bolje zaživel. Ko sem pa imel nadčloveške bolečine, pa me, kako pričakovano, tudi nihče ni razumel. Ko imaš stisnjen najdaljši živec v telesu, so bolečine nepopisne. En mesec sem to prestajal. In bil sem slab človek. V očeh mojih bližnjih. Na katere sem računal, da mi bodo pomagali. Ni važno, kdo je to. Ko si siromak, ostaneš sam. In, ne vem, še zmeraj se tako počutim.

Z vami se družim, in je lepo. Mi pišete, in je zopet lepo. Toda, jaz sem še zmeraj sam. V bistvu. In celo življenje je že tako. Ali je to le lažen občutek, ali ne, tega ne vem. Vem le, da sem bil že zgodaj v svojem življenju nesrečen. In zmeraj sam. Ko danes razmišljam, me res ni nihče razumel. Pa to ni floskula. In vedno sem stremel za nečim višjim, lepšim, mogočnejšim. Saj, v bistvu, sem veliko dosegel. Davek pa je bil strašanski. Sam proti vsem. Rezultat je znan.

Bil sem dve leti v Nemčiji na šolanju. Pridobil sem si najvišjo izobrazbo, ki je možna v instituciji, v kateri delam. Kaj, mislite, da sem dobil? Polena pod noge. No, in takrat sem kolapsiral in zbolel.

Ko sem se naganjal v službi, pred odhodom v tujino, doma nisem imel prav posebne podpore. Čeprav sem od službe dobil stanovanje, sicer po dolgih mukah, da smo imeli kje živeti. Mlada družina. Velikokrat sem delal cel dan. Ker sem moral. Ko sem prišel domov, pa je pač bilo, kot je bilo. Normalno, če ne bi bilo sina, bi jaz odšel. Gladko.

Zdaj, ko sin odrašča, počasi moje življenje gubi smisel. Ne potrebuje me več tako (ni več tega, da ko je prišel iz šole in je zaspal na meni. Tako zelo lepo sva se cartala.), kar je normalno. Kaj pa žena. Ona pa pazi na vsak moj korak. Tako je bilo tudi pred mojim izletom. Ne moreš mrdniti. In nič ji ni pokazalo do sedaj, da je meni še vedno mar. V bistvu, bilo mar. Zdaj, po teh vseh ekscesih... Celo tako daleč je šla, da je ugotovila moje ime na forumu. In se zadnjič pohvalila, da ve vse, kar jaz tukaj pišem. Niti tega, po taki izkušnji, mi ne privošči. Jaz za nekom, ki je to doživel, nikoli ne bi hodil šnofirit. Ne, zdaj mora vedeti vse kar jaz pišem. Ne vem, sicer, če je moje razmišljanje pravo, vendar se mi ne zdi prav.

Mah,...

[krasendan]

Bacardi...sej je res...čist prav maš...sam si...sam sej jz sm tut sama...pa vsi smo sami...sami zase...pa če drugi mislijo da si "slab", misli ti, da si dobr...sej si dober...ej pa sej nobody is perfect...in tko je najboljš...

Pa kaj če si naredu "napako", pa kaj, če si zlorabil zdravila...pa kaj če si zlorabu alko...mater sej si tut vn pršu...

Nima veze kak drek je...pomebno in hvale vredno in častno je...da se potegneš oziroma, da delaš na tem, da prideš iz dreka...in ti si to že naredil in pač spet delaš na tem, da se vn potegneš...


kolega...sam pogumno naprej! nč druzga...sam naprej!

[ton]

Predlagam, da resno premisliš, kaj ti v življenju res nekaj pomeni, in se potem usmeriš proti tem ciljem. Sicer boš sprva siten nezadovoljnež, potem pa star siten nezadovoljnež.

[harlekina]

Toda, jaz sem še zmeraj sam. V bistvu. In celo življenje je že tako. Ali je to le lažen občutek, ali ne, tega ne vem.

...če je lažen občutek, ne vem. Vem pa, da čutim tako tudi jaz. In ne le jaz, večina ljudi. Žal nima mnogo ljudi sreče v življenju najti sorodno dušo in skupaj z njo zoreti po istih koordinatah. Najbrž imamo mnogi od nas že v genih zasidrane te ideološke predstave s krščanskimi koreninami in najbrž posledično srečo pogojujemo prav s tem. Vendar na določeni točki v življenju, nekateri prej, nekateri pozneje, spoznamo, da je teorijo izjemno težko prenesti v prakso in se zavestno odločimo za kompromise.
Tako kot ti je napisal Ton.  Si resno zastaviti par vprašanj, ko ti to enkrat uspe, odgovori pridejo sami po sebi. Pred  tabo se zariše huda strmina in začne se pot, korak za korakom.
Men je nekoč znanec, na vprašanje katera pot je prava, odgovoril: Tista ki se ti v štartni ravnini zdi najtežja in pred katero imaš največ strahu. Tista je vedno prava. Danes na podlagi svojih izkušenj, menim isto.
Pa še neki se mi zdi, ko prebiram tvoje poste. Da si precej razočaran ker ni nagrade, o kateri si morda imel predstavo in ocenil, da si jo zasližiš. Ljudje premalo cenijo. Ne razumejo. To ti polni dušo s pelinom razočaranja. V smislu, a za to smo se boril?
Jaz v tem prepoznam precej indicov katerih smerokaz kaže smer nesamozavestnega jedra. Slabe samopodobe. Vsak človek, ki  ne prepozna kvalitet v sebi, ki se ne ceni, potrebuje okolico da mu to pove, izkaže, da mu potrdi. Če tega ne dobi, nastopijo velike težave...Večina nas je to skoz dala.
Zdravljenje se začne z revizijo. Najti v sebi obtežilne kamne in začeti rezati vrvi. Poiskati oporne točke in začet graditi znova.
Veliko sreče in poguma!

Lep pozdrav,
H

[Travis]

Sej razlog za to je po moje čist preprost. Za druge bit "pameten" je bistveno laže, ker ocenjuješ težavo zgolj racionalno brez emocionalne navlake. Pri sebi pa čustven faktor ni  tko preprosto na stran potisnt in pogosto se ne premakneš z mrtve točke ravn zarad vojne, ki jo bijeta emocionalna in racionalna plat. Men se zdi čista umetnost osvojit točko na kateri se ta dva pola dopolnjujeta in sta skladna v harmoniji. Zato ne bodite preveč strogi do sebe.

Lep pozdrav,
H

res je. pa hannah ma tut prow, tko k pot kera te pele domow