šokirana

[kikiriki]

Živjo!

Zadnjič sem pisala ker sem bila zmedena glede paničnih in tesnobnih napadov.
Pred 10 minutami mislim da pa sem doživela pravi panični napad. Še zdaj sem v šoku in sploh nevem kaj točno se je zgodilo..

Kar naenkrat se mi je mooočno zvrtelo, potem nenormalno hitro bitje srca... dihala kot zmešana in kar naenkrat bum! konec. le še omotična sem in na smrt prestrašena (malo mi gre tudi na jok  ) 

Kaj mislite? To je panični kajne??

 

[Jagodka]

Šolski primer paničnega.

Če te prime spet (ti želim, da ne) poskušaj ostati mirna, da mu ne vlivaš preveč strahu na ogenj. Panični napad ima rad strah hrani se z našim strahom. Bolj ga na ignore postavljaš, manj intenzitete bo imel.

[mina]

Kaj mislite? To je panični kajne??

Ja, ja. To je panični. Zoprn, popolnoma odveč, ampak kljub vsem straaaaašnim simptomom neškodljiv. In mine prej kot si misliš. Zato BP (=brez panike), "izobrazi" se malo o tej tečnobi. Tu na forumu imaš cel kup podanih izkušenj, pričevanj. Ko spoznaš "sovražnika", ga lažje obvladaš.

[kr.ena]

Ja saj največji problem je prav to, da ga znaš obvladovati. V tistem k te zagrabi "panika"... Meni osebno še ni uspelo tega naštudirat.

[martinca]

Pomaga tudi racionaliziranje groze, ali je to sploh pravi izraz, naj me kdo popravi. Torej, da das napadu groze nek upraviceni razlog, dolocis cas trajanja, mocno v samo-obrambi verjames v nek red in ga spostujes - sprejmes, nakar mu TI DOLOCIS PRAVILA. Tako sem delala jaz...  Ceprav je groza v napadu tako mocna, se totalno zavedas njene brezpredmetnosti, a je trpljenje še kako zelo intenzivno in resnicno in agonija. Resujes se iz napadov z dajanjem namisljenih realnih smernic zanj, npr, da lezes na tla v varen kot tvoje sobe ali v sredino sobe na trebuh, si mocno mocno zamislis, da je ta prostor popolnoma ok in si reces : "Ce se ne premaknem niti za cm, napad ne bo napredoval v izgbo razuma, ne more se mi zgoditi cisto nic, tu sem varna, kmalu bo minilo in bo spet ok."  Nato pa ves cas zelo zelo pazis na nacin dihanja, ceprav pri napadu plitko in prenago dihas, se kljub obcutku dusenja potrudi dihati pocasi in poseje zelo dolgo in zelo dobro izdihovati, pocaasi do konca, da te dusi, nato pa pocasen vdih, pa spet zelooo dolg izdih, cesar sicer ne bos zmogla takoj v akutnem napadu, ampak bos videla, da bos v nekaj minutah mocno zmanjsala trpljenje panicnega napada, precej manjse bo, ceprav še ne bo minilo, ker napad rabi cas, da preneha! Spostuje torje panicni napad, razumi ga, da ko te "ugrabi," te ima on v pesti in je neakj casa on gospodar - vmes se lahko lotis veliko nacinov za tvoje olajsanje. Ampak potem pa zmaga to, kar hoces ti! in je tvoja naloga ponovno pridobiti popolni nadzor in popolno obvladanje te peklenske situacije, ki je dusevno zdravi ljudje nikdar ne bodo razumeli, saj se recimo radi norcujejo, da je primerljiv z gledanjem grozljivke, cemur se lahko osebe s prezivelo panicno motnjo le smejemo, ki smo bile vsakikrat mrtve brez vsake pomoci in nemocne, po takratnem dozivljanju, in, vsak napad je brezvezna muka, zato imej samozavest in jo cimprej resi kot ves in znas! To pa storis z neuboganjem sicer splosno sprejetih norm obnasanja, ena je, kot receno, da lezes na tla na trebuh na deko posebno pozimi, to pomaga, druga je recimo, ceprav kis smrdi, tako sem delala tudi sama in si napad mocno oljasla, das si kisov obkladek (alkoholni še hitreje pomagam ni treba jablnci, taje sibek) na tilnik, okrog vratu, kar ti bo prekrvavelo ozilje in poslalo kisika v glavo in zaradi izredno mocne neprijetne vonjave (jebes gnus, ko tako trpis, takrat vse zdrzis), sprozilo izlocanje nekih hormonov ali pa pac vplivalo na tvojo pamet, da se zbistri in da se ojaca in da bo razum v premoci pred temi custvi hude groze. Ali pa da nazaj zmerjas domace, ki ti nic ne verjamejo in da nisi lepo vzgojeno veedno tiho in ponizen. Ja to pa je moj problem, da sem imela napad in mi domaci niso verjeli, ampak me zalili, da si zmisljujem, da me dusi in sem sama kriva, da samo iscem pozornost, zato sem vedno vsak napad prestajala cisto sama. Ko sem jim nazaj povedala in se v svojem peklu umaknila v svojo sobo, pa mi je bilo mnogo boljse. Domaci mi namrec niso nikoli bili v oporo in mi niso nicesar verjeli, ceprav sem bila pred njimi bleda, zelena in so mi zile nma vratu ven skakale in ce sem takrat obnemela, mi niso verjeli, da trpim, ce pa sem takrat naglo in zelo zelo tiho govorila, pa so rekli, da iscem pozornost..

Znajdi se! Padla si v pekel panicne otnje, ki je MINLJIVA, lakho tudi brez zdravil, kot v mojem primeru, ki sem nasla sto ukan za samo-pomoc in sicer v izpolnjevanju najmanjsih zelja takrat, ko je bilo nujno. Ko pa sem se zaupala prijatejici  in me je objela in ji je bilomar, ceprav mi kasneje ni vec hotela biti na voljo, pa sem nasploh spravila na prvo mesto razum in dobila moc za vsaj delno lastno odlocanje, kako preziveti napad in kako bo cimrepj izzvenel. Enako je blo, ko sem pri 14 na vsak nacin hotela umreti. Sele ko je nekdo izrazil mocno voljo in potrtost v primeru moje smrti, se je v meni nekaj premaknilo in nisem vec imela vesti kaj takega storiti  (ampak, ce bolje premislis sem se spet uklonila volji drugih.)

[kr.ena]

^^Doma je situacijo dosti lažje obvladovati, kot pa nekje v javnosti..npr. v trgovinah, na delovnem mestu. Kaj pa tam-ima kdo kakšne izkušnje, kako se sooča s tem?

[kikiriki]

^^Doma je situacijo dosti lažje obvladovati, kot pa nekje v javnosti..npr. v trgovinah, na delovnem mestu. Kaj pa tam-ima kdo kakšne izkušnje, kako se sooča s tem?

Ja saj to me skrbi.. Včeraj ko me je doletel napad sem bila doma.. Zanima me kako bi reagirala če bi bila kje v javnosti.. 

[kikiriki]

Šolski primer paničnega.

Če te prime spet (ti želim, da ne) poskušaj ostati mirna, da mu ne vlivaš preveč strahu na ogenj. Panični napad ima rad strah hrani se z našim strahom. Bolj ga na ignore postavljaš, manj intenzitete bo imel.

Ja, nekako sem prebrala že skoraj vse članke na to temo (še pred napadom) in razumem da se ti nič nemore zgoditi.. Ampak še vseeno je to tako grozno, da v tistem trenutku niti ne moreš ostati na realnih tleh (vsaj v mojem primeru).. samo upam, da se ne ponovi.. Jutri sem že naročena pri zdravnici, da malo potožim..
Že prej sem imela te napade tesnobe ampak nikoli ni prišlo do paničnega.. In to kot strela iz jasnega, brez kakršnega koli razloga.. Grozno res.

[lunica]

Največja napaka oz.zmota je,ker takrat želimo zbežat.Oz.vsaj jaz sem čutila potrebo po begu domov,kjer se je stanje res umirilo.Ampak s časoma sem si rekla,da tako ne gre več saj bom postala ujetnica doma in skoraj sem zaradi takšnega načina.
Meni se še vedno zgodi neprijeten občutek kje v javnosti ampak vztrajam,misli preusmerim,če pa je res hudo pa polovičko lexaurina.
Ostani kjer si,če si kje na javnem mestu in,če se ne moreš pomiriti drugače poskusi najt koliko se da miren prostor in si dopoveduj nič ti ne bo vse je ok.je le napad panike,ki bo minil.Poskušaj pa se malo sproščat meni je npr.joga zelo pomagala,če bi pa asane izvajal vsak dan pa bi bilo po moje odlično samo pač malo lena:) v zimskem času sem malo plavala obiskala savno,malo prehrano spremenila in se poglobila vase kaj je prav zaprav tisto kar me dela anksiozno.Gre lepo počasi ampak verjamem,da bom še z strokovno pomočjo in AD-ji uspela premagat to mojo anksico,ki me ima očitno zelo rada jaz pa sem jo tudi do določene meje sprejela za svojo;)

[kikiriki]

in evo cel dan v strahu da se ponovi 

[Anchi]

Ne govori si "kaj pa, če se ponovi", ampak "pa kaj, če se ponovi". Izogibanje in bežanje je najslabše kar lahko narediš. Pa kaj, če se ponovi. Kot bo prišel, bo odšel. Je grozen, neprijeten, mučen, nepopisno grozljiv in intenziven ampak popolnoma nenevaren in 100% minljiv. Namesto, da se sekiraš in žreš kdaj bo prišel, medtem raje vadi kake tehnike sproščanja, dihanja, da boš imela kako orodje v roki, če te panični spet obišče. Sproščanja se namreč ne naučimo kar naenkrat, po možnosti med napadom panike, ampak prej, z vajo, s ponavljanjem.

Strah se hrani s strahom, to je glavni začarani krog, ki ga je treba pri paniki prekiniti. Če začutš tesnobo, ne zapadi v krč upiranja strahu - to ga samo poveča. Sprosti mišice, predvsem trebušne in vratne, pa tudi čeljustne, reci tesnobi naj kar pride. Sprejemanje tesnobe in "plavanje" v njej je stokrat boljše, kot upiranje in siljenje k sproščanju. Sprejmi, da si ta trenutek tesnobna/panična, da je to čisto ok, da bo minilo, medtem pa se posveti sproščanju, ampak ne tako, da od telesa in uma zahtevaš, da se nemudoma sprosti, ampak tako, da si nič ne očitaš, če ne deluje takoj, ali v taki meri, kot si želiš.

[Maycha]

in evo cel dan v strahu da se ponovi 

kikiriki, ja, to je značilno še nekaj časa po napadu, da imaš ta nenehni strah pred ponovitvijo. Temu rečemo tesnoba pričakovanja oz. anticipatorna tesnoba, ki je še nekaj tednov po napadu intenzivna, potem pa počasi spet popušča, ko napada spet dolgo ni. Sicer pa ti je Anchi vse zelo lepo napisala.

Sama doživljam enako in vem, kako ti je. Imam tudi grozen strah pred napadi, že dve leti me to drži, čeprav v tem času sploh nisem imela dosti napadov. Ob koncu dneva sem potem zmeraj jezna nase, da sem ves dan razmišljala o tem in trošila energijo, zgodilo pa se ni nič.   

Boš videla, da bo ta stalna napetost popustila. Samo ne se preveč obremenjevati s to paniko - to jaz počnem zadnja dva tedna in sem zaradi tega depresivna in na čase rahlo obupana. Ampak vem, da bo tudi to minilo. 

[kikiriki]

Hvala za spodbude 

Naslednji teden imam prvič psihiatra tako, da sem kar malo živčna    Ampak sem vesela, ker sem končno storila nekaj kar bi morala ze takoj   

[kikiriki]

Ampak sem vesela, ker sem končno storila nekaj kar bi morala ze takoj   

se pravi dve leti nazaj..

[Maycha]

kikiriki, tudi jaz imam 2 leti težave s paniko, s pogostejšimi navali tesnobe in redkejšimi pravimi napadi in še kar me je strah.  Sem se pa veliko naučila o tej motnji in jo bolje kontroliram in obvladam, kot na začetku. Imam pa takšna nihanja v počutju. Zadnje dni sem precej slabše, ker sem postala depresivna zaradi tega, kar se mi dogaja in tudi zaskrbljena za prihodnost. Imam tudi ta blesavi občutek odmaknjenosti, nerealnosti in me je strah izgube razuma, čeprav vem, da ti občutki minejo po določenem času.  Pa tudi kakšna vsiljivka se pojavi ... 

Zate pa prav, da si napravila ta korak in se naročila na posvet.    Saj veš - pri vsaki stvari je težko začeti, štartati oziroma narediti prvi korak, potem pa kar samo steče.  Nič ne rabiš biti živčna zaradi obiska pri psihiatru, nasprotno - tam boš izpovedala svoje težave in slišana boš od človeka, ki mu je to povsem razumljivo in poznano. Le pogumno, prav je, da poskrbiš za svoje zdravje.

Lp 

[martinca]

Maycha, antidepresiv ne prime?

[kikiriki]

Imam tudi ta blesavi občutek odmaknjenosti, nerealnosti in me je strah izgube razuma, čeprav vem, da ti občutki minejo po določenem času.

Enako jaz.. najtežje se je s kom pogovarjat ko imam ta občutek, ker mislim da to sploh ni zares.. mislim grozno res  

[Maycha]

Hey,

martinca, prej sem bila šest mesecev na četrtinki Paroxata, na zadnji kontroli mi je zvišala na celo tableto. Zdaj sem komaj četrti dan vzela polovico in ne vem, če je treba počakat, da bo boljše, tako kot je treba čakati na začetku, ko se uvaja ad.    Ne bi rada šla nazaj na celo tableto spet. Na polovici sem bila ponavadi v redu. 

Nekako bi se rada držala na polovički, ker imam upanje, da bo ta feeling neresničnosti kmalu minil, prav tako z njim povezan strah, da se bi mi zmešalo. Ponavadi je to minilo. Enako vsiljivke, ki sem jih imela.

kikiriki, ja, poznam ta feeling. Full je zoprno. To je zato, ker smo anksiozni in zaskrbljeni zaradi te panike. Preveč smo okupirani z mislimi nanjo in to je potem posledica.   

Vse bo še dobro ... malo bo treba spet potrpeti očitno ... 

[žuna]

Ne govori si "kaj pa, če se ponovi", ampak "pa kaj, če se ponovi". Izogibanje in bežanje je najslabše kar lahko narediš. Pa kaj, če se ponovi. Kot bo prišel, bo odšel. Je grozen, neprijeten, mučen, nepopisno grozljiv in intenziven ampak popolnoma nenevaren in 100% minljiv. Namesto, da se sekiraš in žreš kdaj bo prišel, medtem raje vadi kake tehnike sproščanja, dihanja, da boš imela kako orodje v roki, če te panični spet obišče. Sproščanja se namreč ne naučimo kar naenkrat, po možnosti med napadom panike, ampak prej, z vajo, s ponavljanjem.

Strah se hrani s strahom, to je glavni začarani krog, ki ga je treba pri paniki prekiniti. Če začutš tesnobo, ne zapadi v krč upiranja strahu - to ga samo poveča. Sprosti mišice, predvsem trebušne in vratne, pa tudi čeljustne, reci tesnobi naj kar pride. Sprejemanje tesnobe in "plavanje" v njej je stokrat boljše, kot upiranje in siljenje k sproščanju. Sprejmi, da si ta trenutek tesnobna/panična, da je to čisto ok, da bo minilo, medtem pa se posveti sproščanju, ampak ne tako, da od telesa in uma zahtevaš, da se nemudoma sprosti, ampak tako, da si nič ne očitaš, če ne deluje takoj, ali v taki meri, kot si želiš.

 

[martinca]

Ce ti je vedno prijela polovicka, ni receno, da ti bo spet zdaj prijela. Drugac pa lahko probas, zdaj si komaj pri 4. dnevu, to ni nic, pocakaj da bos v 4. tednu polovicke ali pa v 2 mesecih in takrat mora priti do izboljsanja, mogoce pa rabis celo tbl, paroxat sploh ni problematicen in ga lahko vzames takoj, ce si ga ze ves cas jemala po malo, ce ne prime polovicka, pa pac cela in bos hitreje ok, razen ce nisi postala odporna na paroxat, ampak ne to nisi, saj se to zgodi v primeru nekaj mesecne prekinitve.