OKM ali GAM?

[zelvica999]

Fun,

Zal mi je da to slisim... po tvojem opisu sodec je bilo zelo neprijetno. Ampak prijatelj ima zdaj strokovno pomoc in vse bo ok.
Ja, za zmesat je to, ampak samo zato, ker toliko premisljujes o tem, zmesalo se ti pa ne bo. 

[Fun]

Pozdravljeni člani foruma!

Obračam se na vas z vprašanjem oziroma z željo po mnenju. Kot sem že opisoval v prejšnjih mojih odgovorih, sem nekoč kot najstnik psihiatru lagal, da imam težave z obvladovanjem jeze. Bil sem star 14 let in neumen, da sem to storil. Bilo mi je laže to kot pa povedati po resnici, da me je v bistvu vsega strah. Saj sem se tega sramoval in se mi je zdelo bolj "kul" reči, da se ne znam kontrolirat. Predvideval sem, da je zdravilo tako ali tako isto. Upam da me kdo razume, vsaj moški del članov .

Zaradi te laži sem dobil predpisan Rital za zdravljenje hiperkinetičnosti.

Zdaj pa se pojavlja problem. Pri tem svojem zdravniku se ne morem znebiti te "etikete" da sem hiperkinetičen, čeprav to nisem nikoli bil. Nisem imel nobenih težav z pozornostjo ali hiperaktivnim vedenjem kadar koli v svojem življenju. Tudi povedal sem mu že več krat po resnici kako je to takrat bilo, a zgleda mi nekako ne verjame.

Ker sem pač še skoz tesnoben večino svojega časa mi želi zdaj predpisati nova zdravila. Sem mu že sicer govoril, da bi mogoče bilo potrebno povečati dozo ampak mi je ves čas zagotavljal, da so moji občutki čist normalni in da bolje ne more biti. Zdaj si je po dobrem letu premislil in je mnenja da je to notranja agresija in nemir in hiperkinetičnost zato mi želi spet predpisati neka zdravila proti temu. Kot OKM-jovec sem prebral že tisoče diagnoz in definicij raznoraznih bolezni in tudi delil ter se posvetoval s starši, ter jim dal brati o hiperkinetičnosti in so bili začudeni. Zdaj ko sem starejši imam vedno bolj občutek, da ne obvlada svojega posla in da mi mogoče škodi prej kot pomaga. Kaj mi predlagate da storim? Je čas da poiščem drugega strokovnjaka za drugo mnenje? Nekoga ki je bolj specializiran za anksioznost in podobne težave?

[melita]

Pozdravljen,

Tudi jaz mislim, da nas zdravniki vse "popredalčkajo" oz si o nas ustvarijo neko mnenje na podlagi tistega kar povemo o sebi, o naših skrbeh, težavah, strahovih, pa tudi na podlagi našega obnašanja...., seveda pa pri tem uporabijo svoje strokovno znanje.
Če se tebi zdi, da temu zdravniku ne moreš zaupati oz. misliš, da te ne zdravi kot ti pritiče, potem je prav, da si poiščeš drugega zdravnika. Vendar ti svetujem, da si skrajno iskren do sebe in njega, kajti le tako ti bo lahko pomagal. Dober zdravnik te bo povprašal o zgodovini tvoje bolezni, pa tudi o marsičem drugem, na tebi pa je, da mu poveš tudi tvoje pomisleke glede dosedanjega zdravljenja in vse kar te teži.

Želim ti, da si izbereš dobrega strokovnjaka! 

[Aslan]

Psihiatri morajo postavit klinično diagnozo, to je njihova naloga ...
pozitivno "popredalčkat" nekoga in najti ustrezno zdravilo za neželjene simptome.
Tam si pacient ... nekdo ki mu nekaj manjka in oni te bodo popravili s pomočjo zdravil in/ali terapij.
(ne le pri duševnih motnjah enako pri tumorjih, zlomih, alergijah..)

Psihoterapevt te vidi kot celostno osebo (fizično telo, um-kognicija, emocije, duhovna dimenzija, vedenjska diomenzija)... prav tako skozi pogovor prepozna duševne motnje in druge osebnostne adaptacije (če je potrebno ti predlaga obisk psihiatra) ... in ti pomaga znat sprejet sebe in določene svoje lastnosti razviti, določene ublažiti. Tam si klient, terapevt verjame vate da ti sam lahko spreminjaš sebe in ti je pripravljen ob tem stati ob strani.

Kadar so motnje resnejše ali zelo dolgotrajne je kombinacija zdravil in psihoterapije zelo učinkovita.

 

Meni moja diagnoza "panične motnje" ni pomagala kaj dosti.
Razen da sem razumela zakaj moje telo reagira z neopredeljenim strahom,
pomagala mi je razumeti kaj se mi dogaja.
A šele ko sem spremenila sebe in posledično svoj lajf je panika šla.
Ne glede na diagnozo ... z duševnimi motnjami smo povabljeni v revzijo svojega življenja.
Razne diagnoze GAM, depresija, panika, OKM ... so le različni načini kako se "naša stiska" manifestira v telesu.

[Toja]

Se popolnoma strinjam z obema predhodnica, kar sta ti napisali in težko bi kaj dodala...

Me pa je v tvojem postu zmotilo nekaj, kar je verjetno posledica najstniških let
in sicer, da si se psihiatru "zlagal"...vem, da te je bilo sram, samo na podlagi
tvojega pripovedovanja, ti je bila tudi nudena pomoč, ki pa se ni obrestovala in se vleče
zdaj ves čas za tabo...
predlagam ti, da v kolikor boš zamenjal psihiatra, mu iskreno poveš kaj se je zgodilo
in potem bosta gradila od tukaj dalje glede na tvoje težave, ki te bremenijo...

Bodi iskren do psihiatra, predvsem pa do samega sebe, kajti le tako bodo tudi rezultati...

Lp 

[Fun]

Problem je v tem, da sem si sam kriv, da ima tako predstavo o meni. Jaz sem takrat bil najstnik in sem lagal. Že takrat sem se tega zavedal, da lažem a nisem vedel kaj vse potegne to za sabo.

Naj povem zgodbo svojo oziroma laž, da boste mogoče laže razumeli.

Lagal sem, da ne obvladujem svoje jeze, da ko me kdo razjezi da vidim temo in se nemorem obvladovat. To ni bilo nikoli res, ampak le laž. Govoril sem pa to zato, ker se mi je zdelo to takrat "frajersko" biti kao negativec. Bilo je popularno (rap glasba, sopranovi,...) in tudi tak je bil pritisk z družbe takrat. Zato sem mu lagal da sem se več krat stepel ker nisem obvladoval jeze. Resnica pa je taka in govorim iz srca in nevem od kod, da je bilo tako, da ko sem se s kom stepel (stepel sem se, ker sem kao branil svojo čast in pač kot pravim je blo frajersko) so to bile ure in ure priprav na to in boja s strahom in bla bla bla. Jaz sem se želel znebiti tega strahu, da bi se lahko mirno tepel z vsemi (sram me je zdaj tega priznati ampak ja tak sem bil takrat). On pa me zdaj zaradi tega smatra kot hiperkinetičnega. Že takrat se je čudil kako je to mogoče zraven tega, da sem v bistvu zelo preplašen in mu ni bilo popolnoma jasno in tudi zdaj priznava, da sicer drugih znakov hiperkinetičnosti razen tega nisem nikoli imel.

Takrat me je tudi dal na zdravilo za hiperkinetičnsot, ki pa sem jo menjal po 2 mesecih se mi zdi, ker ni bilo rezultatov. Zdaj pa on smatra, da kao več res nisem hiperkinetičen in da me je to najverjetneje pozdravilo. Tako mi govori in ne verjame moji zgodbi


Nevem več dalje..mogoče sem pa res nor...

[Fun]

Stanje je bilo zdaj že dosti bolše z mojo tesnobo in vse, ampak zdaj spet od obiska pri njem že 2 dni taka štala da je joj.

Samo o tem razmišljam in berem in raziskujem in se mi meša...tako slabo se že dolgo nisem počutil pa vem..res VEM da nisem hiperkiteničen...globoko pri sebi vem da nisem ampak vseeno pa obstaja ta kaj pa če sem..to vprašanje ki me mori in boli in...izčrpava... potrt sem ta dva dni

Ne rad hodim k njemu, ker se vedno od tam vrnem slabši kot pa sem prišel. Vedno mi da neko informacijo s katero se moj um obsede in potem drugo ne razmišljam sploh..

Res močno dvomim vanj kot terapevta...

[Onix]

Fun, mislim da nisi hiperkinetičen. Kar sem bral tvoje poste imaš pač tipični OKM. Menjaj psihiatra, nekateri nimajo pojma o svojem delu, vem iz osebnih izkušenj.

[Fun]

Pozdravljeni,

Po predlogu zdravnika zmanjšujem AD-je. Meni, da mi ni hudega in da naj poskusim brez. Zdaj je tretji dan da sem na polovički zdravila. Grozno se počutim. Vsiljujejo se mi same neprijetne misli, ki si jih ne želim in se jih bojim. Sem ves čas na robu panike in strah me je da bom izgubil stik z realnostjo. Na jok mi gre...
Kaj naj storim? Bo boljše? Je to normalna reakcija? Pomagajte mi

[Onix]

Fun, zgleda še ni čas da bi bil brez zdravil. Menjaj psihiatra. Sam hodim k dr. Dernovškovi na polikliniko in sem zelo zadovoljen. Mogoče bi se prijavil na drugo mnenje? Drži se!

[Fun]

Razmišljam že dolgo o tem a me je zelo strah narediti ta korak. Kaj če bo tam še slabše?
Trenutno se kar držim, sem brez zdravil že dober teden dni. Imam težave z odtegnitvenim sindromom. Pojavljajo se mi neki mravljinčasti občutki po okončinah in vrtoglavica, slabost ter občutek neke zmedenosti. Bom še malo počakal in res poskusil nekaj česa brez zdravil. V primeru, da mi ne uspe pa obvezno k novemu zdravniku.

Imam pa eno težavo že dlje časa, ki bi jo rad podelil z vami. Zanimam se za filozofska vprašanja in pa znanost. Rad berem oziroma bi rad bral te vrste knjig ampak mi nikakor ne uspe. Vedno ko začnem brati ali razmišljati o tem me začne loviti panika, češ da bom izgubil razum in stik z realnostjo, če bom se v te zadeve poglabljal. Zanimajo pa me razne teme, ki jih raziskujejo fiziki in podobni - o prostoru in časo, o zavesti, o smislu obstoja, kako smo nastali, o vesolju itd.. Verjetno gre spet za neko izpeljanko iz moje obsesije oziroma straha pred norostjo...

[Fun]

Živijo,

Javljam se z "novicami" o sebi in svojem življenju. Ponovno sem nazaj na AD-jih. Minimalna doza, ravno toliko, da ne doživljam napadov panike, drugače je stanje takšno kot pač je. Ne preveč rožnato bom rekel. Večino časa sem tesnoben z raznoraznimi fizični simptomi, ampak sem že vajen in nekako shajam.

Pojavljajo se mi neke nove misli, katerih me je strah. Že več časa brskam in brskam po spletu pa ne najdem nič temu podobnega. Sprašujem se če gre sploh za OKM ali je kaj drugega. No in sicer, približuje se oktober in vpisan sem ponovno na faks. Zdaj ob delu in zaradi dela sem se vpisal v to smer. Od začetka sem bil navdušen nad svojo izbiro in komaj čakal da se prične. Zdaj, ko pa je tik pred zdajci pa se mi pojavljajo misli. Ves čas se mi vsiljujejo misli, da mogoče to ni pravilna izbira in da me to nebo veselilo. Pač nekaj v tej smeri. Po internetu brskam po poklicih in na wikipediji preverjam poklice oziroma izobrazbo od znanih ljudi, sprašujem bližnje o izobrazbah drugih in podobno. Pač vse nekaj v tej smeri, ker bi se rad dokopal do odgovora ki bi me pomiril.

Zdaj, ko tako berem svoj zapis, se mi zdi, da gre za OKM ampak bi vseeno rad preveril pri vas. 

[Cvetlica]

Morda tudi Pogosto se motnje prepletanjo med seboj, izvor vseh pa je naše negativno razmišljanje. Vse nas je strah sprememb, ampak ko bš nekaj časa na faksu boš videl da je vse vredu in da si brezveze kompliciral