OKM ali GAM?

[Fun]

Vceraj se mi je to dogajalo cel cas pa napad panike sem imel...kasneje zvecer pa sem bil na zurki in sem kar precej spil in vso noc se mi je to dogajalo potem pa sem na koncu bil ze res sit vsega in sem si mislil ja najboljse da se res ubijem pa bo mir itd in zdaj me je ze vso jutro full strah pa vem da ce bi bil trezen da nebi tako razmisljal...eh doma sem nasel ad-je ki sem jih nazadnje jemal...kaj ce jih do srecanja s svojim doktorjem zacnem uporabljat? Vsaj polovicko?

[klarap]

Hojla Fun.

Sicer ne vem kdaj imaš dr samo vedi, da bi bilo fine čimprej, ker tele tvoje misli niso ok. V Ljubljani imaš med vikendom php na Zaloški med tednom pa dop na polikliniki.  Premisli.

[Fun]

Pa dober mesec še je do srečanja z njim...saj bom zdržal...ker včasih so dnevi ko je res mir ali pa se zamotim pa se da zdržat pa si na koncu dneva mislim no en lepo preživeli dan...včasih pa me kar konstantno mantrajo te različne misli in občutki...pa jaz sem 90% da nisem depresiven...edino pač obupam kdaj pa kdaj ko me res mantrajo ti dvomi pa občutki...samo potem ko me mine ali pa ko se zamotim pa sem spet malo "pokrpan" in imam toliko energije da me žene naprej

[Fun]

Nevem no, zdaj sem res že tisto 100% skoraj prepričan da gre za strah in da ni nič drugega...malo sem raziskoval tudi o OKM in se mi je dosti stvari povezanih s to motnjo dogajalo v preteklosti in se mi dogaja zdaj...verjetno nimam sam OKM ker še mam panične napade in tudi mogoče GAM ker se tudi za vse mogoče druge stvari sekiram konstantno ampak ja...pomoje nimam nekih "nevarnih" motenj ki se jih tako bojim...samo nikoli nisem 100% vedno pač dvomim in sprašujem in analiziram in želim znati biti prepričan 100% vem da če bi ugasnil svojo glavo oz bi prenehal mislit da bi bil super in bi se super počutil...zdaj pa sem pač izčrpan in sit že vsega tega bom pa še zdržal..

[himiko]

Cao Fun, strah pred false memories ipd, ja tj kar tipicno za okm,
kar se tice panike ipd. ponavadi je to tak samooplajajoci cikel. misel sprozi tesnobo, tesnoba vzpodbuja strah itd.
osebno se moram strinjat s klaro. zakaj bi se mucil, ce ti ni treba? oz ce ti je lazje, morda vsaj poklici ali pa morda v pond svojega izbranega zdravnika.
drz se ter pisi se!

[jaz]

1. kava stran, poizkusi, ni težko
2. čimbolj se izogibaj sladkorju, kolikor je to mogoče
3. alkohol stran...vse to spodbuja tesnobnost, pa tudi cigarete, če se seveda da, če pa ne, pač...
4. zdrava prehrana, kuhana doma, brez fast fooda, kolikor je mogoče
5. več sproščanja, govorim o relaxaciji
6. Vsako jutro preden karkoli nardiš, vaje za telo, blo bi pa dobro, če bi čimveč hodu v naravo oz. tečt ali na sprehode

Garantiram ti, da bo polovica stvari olajšanih, še preden prideš do svoje psihiatrinje....

[Fun]

Evo kupil danes te kapljice pa tudi ze en odmerek spli z vodo. Bomo videli kako bo Vam je pomagalo? Drugace pa me danes spet ze ves dan mori ta strah kao kaj ce bom kdaj navelican vsega in bom dwpresiven in navelican ziveti itd...hjao kako mi gre to na zivce. Pa zakaj se tega tako bojim? Res nevem kaj to pomeni ali zakaj me to tako zre :S

[himiko]

Fun, kako gre?

[Fun]

Živjo, pa včeraj je bilo bolj tako..naporno :/ ampak sem preživel. Spal sem sicer neverjetno odlično pa prijetne sanje sem imel, po dolgem času res tako kvaliteten spanec. Ja zjutraj sem se neverjetno spočit zbudil in vesel da je temu tako, a seveda to ni dolgo trajalo, sem se spet kar hitro spomnil na svoje strahove in me je začela anksa spet dajat. Sicer trenutno ni hudo in je še dokaj nedolžno, bomo pa videli kako bo tekom dneva

[Fun]

Spet jaz samo to sem prišel povedat...zdi se mi, da mi full pomagajo te kapljice, saj sem danes tak dokaj pomirjen. Bili so vmes malo slabši trenutki vendar je bilo vse skupaj nekak bolj obvladljivo kot ponavadi...no nevem, mogoče je placebo efekt ali pa le tak dan da mi je pač boljše...bomo videli naprej kako bo

[Fun]

Evo mene hm...sledece: ves cas imam te vsiljive misli da bom zacel samomorilsko razmisljaz oz imam vsiljivke kao depresivne...npr da sem zanic clovek, ceprav si v resnici to sploh o sebi ne mislim potem da se bom ubil...itd v glavnem zdaj ae je spet to malo spremenilo...ne mislin vec da se bom jokal zdaj je drugacna tematika...najeda mi ker ne morem nic drugo razmisljat in slabo mi je pa neprojetno seveda :s pa zaradi tega se nemorem na nic drugo skoncentrirat...zdaj sem vsaj ze preprican skoraj stoposto da gre za OKM
..samo vseeno se mi mesa od teh misli :S bo to kdaj minilo? Najhujse mi je to da zarad tega nisem pravi jaz ker mi to pozere vecino pozornosti in sem potem pasiven pri vseh ostalih stvareh :/

[Fun]

Ni pa vec zdaj taksa kriza kot na zacetku ko sem zacel pisat...sen se malce smiril s pomocjo relaksacije in pa teh kapljic to upam trditi

[Fun]

Živjo spet malo pišem. Kaj naj rečem? Dejansko je boljše stanje kot je bilo, stresa je vedno manj v mojem življenju in rešujem težave ki me obdajajo zato se malo ta zadeva pomirja. Nimam več toliko fizičnih simpotomov, ne dogaja se mi več vse to kar se mi je...čeprav še me vedno daje tesnoba in to konstantno. Zdaj vsaj vem da gre za tesnobo in ne paničarim več toliko. Napada panike že dolgo nisem mel, me pa dajejo še vedno kakšne vsiljive misli in pa to da se o vseh mogočih stvareh sekiram. Malo mi pomaga ena tehnika iz prve strani na tej moji temi, tista ki kao pravi da naj pustim mislim da se premikajo kot oblaki oz nekaj v tem smislu in dejansko mi to full pomaga, ker nekako laže prepoznam te prisilne misli in jih potem tudi samo spustim da ne razmišljam o njih, vendar vedno ne pomaga. Danes sem mel spet eno malo bolj stresno situacijo ki me je spravila malo bolj v slabo voljo in takrat sem začel spet paničarit s temi vprašanji Kaj če to sploh nisem jaz in kaj če ne čutim tega jaz in kaj če sploh nisem jezen in kaj če je to vse zarad tesnobe, kaj če bom zaradi tega padel v depresijo itd in pol sem ves zmeden in zmešan in se začnem bat da se mi bo še res kje zmešalo. Full mi gre na živce to da ko kaj čutim drugega kot tesnobo da začnem o tem paničarit :S pa še ene prisilne misli mam včasih, ker sem bral kako razmišljajo ljudje z depresijo se mi vsiljujejo te depresivne misli v stilu ni vredno živeti itd :S samo jim ne nasedam več.


Drugače pa imam zdaj že včasih trenutke miru, ko mi je res prijetno in še vedno ostajam pozitiven kljub vsemu bom pa si pomagal definitivno tokrat z zdravili da mi bo malo laže čez vse to iti Full me je tudi dosti krat strah kao kaj pa če imam tesnobo zaradi kakega potlačenega čustva in me pol mantra pa premlevam. To pa zato ker sem nekje 1x bral da določeni ljudje jo čutijo zaradi potlačenih čustev itd. Če sem iskren sem skoraj 100% da temu ni tako da je pač to priučen vzorec pri meni iz otroštva in imam pač tak način razmišljanja da moram za vse biti 100% prepričan in mora biti vse "varno" in "popolno" pa da nebo slučajno kaj narobe. Samo se mi zdi da se tudi glede tega svojega perfekcionizma zdaj z leti počasi spreminjam pa popuščam malo, ker me življenje tako uči.

Včasih sem prav ponosen kako sem se razvil, ker me je nekoč full bilo strah da nebo nikoli nič iz mene pa da nebom nikoli nič upal se za sebe postavit pa povedat kaj mislim in kaj čutim itd. Pa vidim da se da če se želi in da so tudi to bili samo lažni alarmi in da sem krepko prerasel ta svoja pričakovanja oz strahove   Zdaj imam en tak bolj miren trenutek v dnevu, ko je ta tesnoba bolj v ozadju in počiva (je blaga)

[zelvica999]

Oh kako sva si podobna
Fun, ma kot da bi sebe brala, res, ne morem verjet. Tudi meni so se kar naprej vsiljevale misli, ki so itak samo se povecale tesnobo  in paniko in to do te mere, da sem prelezala in prejokala ves dan. Lahko je trajalo po vec dni, potem kak dan ok, potem pa spet...Najbolj so me potrli fizicno simptomi, ker me je povsod scipalo, tiscalo, dusilo, bolelo in itak sem najprej pomislila na vse zivo. Se zdaj, ko sem na Zoloftu, me matra ampak je neprimerljivo bolje, ker zdaj se zavedam, da je to samo v glavi. Se do pred kratkim sem imela vsiljivke, da bom umrla in da me nihce vec ne more resiti. Groza, res. Pa tudi jaz sem se bala, da bom naredila samomor, ceprav ga drugace nisem hotela. Glej, bojis se, da si bos kaj storil. Torej ne bos, verjemi. Najbrz se bojis, da bos izgubil razsodnost in se ne bos zavedal kaj delas - naj te pomirilm, tudi pri meni je bilo tako. Trpljenje... Moja diagnoza je okm, tudi tvoja?
Fun, res po dolocenem casu jemanja tablet se bos neprimerljivo bolje pocutil in se ne bos vec tako bal. Jaz si se tvja nisem upala gledat, ker ze ko se je v nekem showu, kjer so izbirali kuharje in s povecevali napetost, sem bila tako anksiozna da sem nehala gledat. Cisto obcutljiva, res. Kaj sele da bi gledala Zdravnikovo vest, bog ne daj. Najhuje je to, ker se ti to zdi tako resnicno, da ze verjames.Zelo vredu je, ce imas nekoga ob sebi, ki te prepricuje, da je samo glava in da s tabo ni nic narobe.
Sele danes sem odkrila tvojo temo, ti bom se kaj pisala. 

[inka235]

Upam, da lahko kako pomagam. Namreč sama sem trpela za hudo obliko OKM, kljub temu da je sploh nisem imela diagnosticirano. Po mojem prepričanju sem imela vse mogoče bolezni, ki obstajajo. Nisem si priznala, da je problem psiha. Zadeva je bila tako huda, da sem spala pred zdravstvenim domom, češ da mi lahko samo tam pomagajo v najhujših situacijah. Moje najhujše situacije pa so bile, da sem do 15-krat na dan padla v nezavest od anksioznosti in paničnih napadov. Po mojem prepričanju je bilo krivo vse drugo, samo psiha ne. In potem sem prišla do zaključka, da sem varna samo, če sem blizu zdravstvenega osebja, zato sem se skoraj da preselila v zdravstveni dom ali bolnišnico.  Ja, zelooo hudo je bilo. Res zelooo.

Nekega dne pa mi je bilo dovolj, da živim v lastni kletki razmišljanj. Šla sem življenju na proti. Ko sem začutila, da se mi bliža panični napad ali anksioznost, sem  se temu dobesedno prepustila. Nisem se več upirala (niti fizično niti mentalno). Trikrat me je še doletelo, nato je zadeva izzvenela.

Verjamem, da se lahko in da se MORAMO SOOČITI S TEM. S podobnimi situacijami sem se srečevala v štirih življenjskih obdobjih (stara bom 30 let). Evo, trenutno me tudi daje - anksioznost, depra, ampak SE NE DAM!!!

Negativne misli, negativni občutki so MOJI, DEL MOJE GLAVE. To je MOJA RESNICA, kao. Trenutna. In kdo jamči, da je prava, edina možna zame (beri:zate).

Sprejeti sebe, svoje občutke in misli je umetnost. AD-ji pomagajo, da se začasno pobereš. Vse pa je odvisno izključno od mene-tebe, najinega UMA. Pretentati UM, ga oblikovati, to je tisti, s čimer se sama trenutno ukvarjam. Pomagam si s tapkanjem. In glej ga šmenta, zeloooo pomaga.

Verjamem, da nam bo vsem uspelo. Tudi tebi, FUN. Javi se kaj 

[Fun]

Živjo prijatelji javljam se, da vam spet malo updejtam trenutno stanje ja kaj naj rečem? Počutje je čist odvisno od dneva, kot sem že dejal. Upam si trditi da je neprimerljivo boljše kot je bilo, ko sem spet začel pisarit po forumu. Niha pa mi počutje od skoraj nič tesnobe, do blage tesnobe pa vse do zelo močne, skoraj paničnega napada (vendar to le bolj redko, le ko sem soočen s kakim meni neprijetnim dogodkom). Včasih sem tudi potrt od vsega tega sekiranja in bi rad da bo čimprej ŠE bolje kot že je pa da bom spet užil kak dan popolnega miru Drugače pa mislim, da bom zdaj brez problema zdržal do srečanja s svojim zdravnikom in še vedno sem mnenja da bom prosil za zdravila, čeprav jih najraje nebi jemal :/ ampak včasih negre drugače :/


Nevem, pomaga mi to da se soočim s svojimi strahovi in da jim dovolim, da so ter da se ne upiram in ne premlevam o njih. Nekako si s tem sam odlično pomagam in mi dobro gre, zato pa tudi ta optimizem ki ga gojim in pa ponos ki ga čutim da se res trudim in borim

inka zelo sem vesel, da si našla način s katerim si pomagaš. Ker praviš, da ti odlično pomaga to tapkanje bi te prosil, če mi poveš kako je s tem? Kako se lotiti tega?

Zelvica tudi tvojega komentarja sem vesel, čeprav je to drugačno veselje, bolj olajšanje, da se ne počutim več tako sam. Me je res en čas skrbelo, da sem edini ki se mu kaj takega dogaja in da se mi že meša. Res hvala bogu za ta forum...nevem kaj bi brez njega :/ želim ti Zelvica, čim več uspehov s premagovanjem

[zelvica999]

Pozdravljen Fun,

zelo me veseli, da si bolje. Kdaj pa imas zdravnika? Tudi jaz sem najprej zelela poskusiti brez tablet, ker jih ne maram in ker vem, da lahko tudi brez njih, ampak vcasih ti lahko zelo olajsajo situacijo in Zoloft mi jo vsekakor je.
Res super, da se znas soociti s strahovi in prepustiti, vidis, to ti malo zavidam hehe. Si ze na pravi poti.  
Ja, sigurno je olajsanje, da ves, da nisi edini, ki se spopada s tem, nas je se veliko Ampak mislim, da ti dobro uspeva in vkolikor se bos odlocil za tablete, ti sigurno ne bo zal.Ker tole spopadanje s strahovi vzame veliko casa in energije,  po tabletih se bos pa lahko koncno malo spocil in nabral energije za soocanje z njimi. Sicer pa ti najbolje ves.
Hvala ti, tudi jaz zelim tebi veliko srece in uspehov s premagovanjem bolezni, predvsem pa tega, da verjames vase.
Vse dobro 

[Fun]

Če je bilo zdaj nekaj časa kar vredu me zdaj dva dni že spet zelo muči. Začelo me je dajat ob pogovoru s prijateljem (neke filozofske teme so ble) in zdaj me že ves čas žre kao kaj pa če smo ljudje kot roboti in pa kaj če le iščemo nek imaginaren občutek sreče (namrec o tem mi je on govoril, da se vsi grebemo za nekimi obcutki oz nekaj v tem smislu) in pa kaj je potem smislel življenja, ce smo res tako brez lastne volje se sprašujem pa če se mi bo zmešalo pa če bom depresiven pa če nebom srečen v življenju pa če me nebo nič veselilo pa če se bom naveličal stvari ki jih rad počnem pa kaj če bom se tako počutil da bom končal svoje življenje itd itd, nočem o tem razmišljat in vem da na to ni odgovorov in da ni tako, da je le to moj strah pred izgubo nadzora ali nečim...mah za popizdit je spet. Včeraj sem se zamotil skoz dan ker sem se družil z bratom in je bilo vredu samo potem me je spet ponoči začelo loviti ko sem se spomnil na to in sem imel tak nek meglen občutek spet, zasanjanosti oz pač to deralizacijo in pa danes že vso jutro me daje pa tak "pekoč" občutek imam v prsnem košu...hjao :S pa kar o vsem mogočem se spet sekiram...kako smešna je ta tesnoba pa kako smešno je to da se zavedam da če nebi tega razmišljal oz se mi to dogajalo da bi bil čist super, bi se enkratno počutil :S

Začuda sem vsaj zelo dobro spal, moram povedat bolj kot sem sam bolj me žrejo ta vprašanja. Zdaj sem vsaj prišel do spoznanja da depresiven ne morem postati zaradi tega ker se tega bojim in pa da sem včasih potrt zaradi vseh teh strahov itd je edina logična in človeška stvar ki sledi temu stresu

Danes sem vzel polovičko Paroxata in bom jo jemal vsak dan do snidenja z zdravnikom...mogoče bo malo boljše

Hvala bogu da imam druzino in prijatelje ker ce nebi imel njih da si oddahnem od teh misli bi se mi tak verjetno zmesalo :/ vsaj pol ure na dan druzenja in se pocutim takoj boljse

[zelvica999]

Fun,

ja, take teme odpirajo tisoc in eno vprasanje. Jaz se ze od nekdaj sprasujem kaj je prav in kaj narobe, kaksna je resnica, kdo smo, kdo sem jaz, ali sem resnicna ali sem le iluzija, kako deluje zavedanje, kako sta   lahko dve cisto nezdruzljivi stvari kot sta dusa in telo zdruzeni... To je slo tako dalec, da sem se po takih temah tudi po vec dni pocutila zelo cudno, kot bi bila v nekem mehurcku, bila sem zmedena, vsi dnevi so mi bili isti... kot bi se mi malo strgalo. In jezilo me je, da je imel vsak svojo teorijo in jezilo me je, da ne bom nikoli poznala odgovorov na ta vprasanja... Zdaj, ko imam prevec dela s samo sabo, se ne ukvarjam s tem. Pa ugotavljam tudi, da sem se z moralo tako zelo morila, da sem se cisto prezrla... Pri vsaki stvari sem se sprasevala kaj bi bilo prav in ne kaj cutim, da je prav... Banalen primer - fant ima se vedno stike z bivso punco in si piseta. Jaz se prepricujem, da s tem ni nic narobe in da itak je zdaj z mano, da nimam pravice bit ljubosumna... ampak jaz sem! To custvo lahko ignoriram, zatret ga pa ne morem.
Vse o cemer pises sem se tudi jaz sprasevala...
Ce pravis, da ti druzba dobro dene, bodi cimvec z ljudmi. Vse bo se dobro.

[Fun]

Fak zelvica...prvic da berem nekoga ki se mu dogaja CIST isto kot meni. Vse to kar pises se tudi meni dogaja da v vse dvomim, vse sprasujem ali je prav ali narobe itd itd...cist enako :O to pa je zdaj eno res veliko olajsanje za mene, ker na momente se mi res ze zdi da zdaj zdaj pa se mi bo odpeljalo...pa se mi potem ne in je spet okej pa vem da ce se mi bi bi se mi ze zdaj zdavnaj moralo kako dolgo ze imam te strahove


amm...ja nekaj se moram povedat. Dejansko sem se soocilsz eno iz med svojih hujsih obsesij...bipolarno motnjo. Prijatelja je doletela...nekaj najbolj groznega kar sem kdaj dozivel in ne morem verjeti kaj to cloveku naredi :S peljal sem ga danes pod prisilo v bolnisnico, malo prej sem prisel domov. Upam da vec ne dozivim cesa takega in zelim mu vse dobro