Naglušnost, tinitus in posledično depresija

[Agnes]

Pred jutrišnjim dnem me je zelo strah. Saj vem, strah je votel, ampak vseeno - kako bo šefica odreagirala na mojo prošnjo, naj pregleda učbenik? Kako me bosta gledala onadva sodelavca? Bom zmogla nove napore ali bom spet dvomila v vsako odločitev? Kaj bo na sestanku z direktorjem v torek? Bo odpuščal?

Neodvisno od tega pa razmišljam, da bi si omislila psa pomočnika, pa ne vem, če bom zmogla skrbeti zanj - predvsem finančno in časovno.

[Betka]

Agnes, hvala lepa ljudem za tako tolažbo, da je strah votel... . Mislim, da je veliko vredno,če znamo povedati, da nas je strah. Saj ne, da nam bodo drugi lahko strah pregnali-čeprav je tudi to možno-ampak že to, da nas kdo posluša in jemlje resno, je veliko.
Drugače pa sem že večkrat dobila potrditev o tem, kar stalno berem. S strahom se lažje soočamo, če gradimo na svoji notranji moči, ki nam daje večjo gotovost. V tem primeru se ta grozni strah ne razvije v občutek uničenja.
Pa pogumno ju3 

[Aslan]

Wau sem čist očarana nad spletno stranjo ... in dejavnostmi.
Doslej sem poznala samo Tačke pomagačke in Ambasadorje nasmeha.
Hvala za razširitev obzorja Agnes!

Mene tam nekje v (še zelo daljni) prihodnosti zelo zanima delo v povezavi
psihoterapija - terapevtski pes ...


PS:
Agnes za vse ovire pa držim pesti da bodo čim lažje premagljive!

[Agnes]

Hvala obema 

Aslan, ja, Psi pomočniki v glavnem šolajo pse za slepe, gluhe, epileptike ... Mi (Tačke, Ambasadorji, Zavod Pet) pa tudi šolamo samo terapevtske pse in te aktivnosti in terapije izvajamo, si pa želimo tesnejšega sodelovanja z njimi. Smo bili na prvem dnevu psov pomočnikov in se veselimo drugega.

[Aslan]

  vesela da se tok dogaja na tem področju.

[ringalori]

Srečno, Agnes, javi jutri, kako bo.
Upam pa, da se bo vse OK izteklo. Glede sodelavcev in šefice, bi jaz osebno kar povedala, da želiš, da je delo dobro opravljeno in da je knjiga dobro in brez napak prevedena in da samo zato lepo prosiš za še eno preverbo. Mislim,da je koneckoncev tudi njim v interesu, da je tukaj čimmanj napak.

[melita]

Agnes,

tudi jaz ti želim srečno jutri in v torek. Verjamem, da si vse preverila, pa tudi nekaj izkušenj že imaš. Boš videla, da bo vse v redu.
Drži se in če te prime panika ne pozabi na dihanje!

Srečno!

[Agnes]

Hvala vsem za spodbude. Šefice tudi danes ni, tako da se bom do jutri tresla še zaradi tega. Danes nisem nič spala, želodec imam pa kot oreh 

Včeraj mi je kolegica razlagala, da je imel njen oče tudi meningitis, kot jaz, in je zdaj skoraj čisto gluh 

Se javim zvečer (jutri pa tudi . Hvala vsem, zlati ste.

[Aslan]

Agnes poiskusi živeti današnji dan ... pusti skrb za jutri "jutrišnjemu dnevu" ...
Kakšno sproščanje ti bo pomagalo zaspati, osredotočenost na vidhe in izdihe ...
spanec je potreben če želimo bit v dobri psihofizični kondiciji.
 

[Slavka]

Agnes 

Včeraj mi je kolegica razlagala, da je imel njen oče tudi meningitis, kot jaz, in je zdaj skoraj čisto gluh 

Trenutno si v občutljivem obdobju in se iščeš v vsaki zgodi. Ni nujno, da bo pri tebi razplet tak, kot je pri očetu od kolegice ali pa pri kom drugem. Ne ustvarjaj si črnih scenarijev, ker nimajo drugega namena, kot to, da ti prikličejo tesnobo in žalost.

Ravno tako verjamem, da se bo zadeva pri šefici uredila tako, kot se mora.  Ti opravljaš svoje delo in vsak, ki dela, se tudi kdaj zmoti... to je pač potrebno razumeti.

Zaupaj vase in daj slabim mislim prosto pot, da odidejo... 

[Agnes]

Hvala vsem za spodbude. Direktor je najavil odpuščanja; koga, izvemo v mesecu ali dveh. Glede na to, da imam pogodbo za določen čas, iščem novo službo.

[ringalori]

Agnes, saj mogoče pa ne boš ti letela? Saj, kot si enkrat omenila, je en nadrejeni bil zadovoljen s tabo; si menda tudi knjigo ali nekaj dobila za prevesti?
Srečno

[Agnes]

Izdali mi bodo učbenik, ja, to je res. Tudi kar zadovoljni so z menoj. Samo dejstvo je, da imam edina v firmi pogodbo za določen čas - kar pomeni, če me odpusti, mu ni treba dati odpravnine in nima pravnih težav s tem in mu ni treba izvajati dolgotrajnih postopkov. Poleg tega sem samska brez otrok. Da imam pa kredite in da nimam nikogar, ki bi mi pomagal, pa ni pomembno. Pri svojih letih, s svojo izobrazbo (in slabim sluhom, ki se še slabša), pa skoraj nimam možnosti za službe (že tako jih ni).

[melita]

Agnes,

žal mi je, res ne izgleda prav obetajoče. Toda, če so zadovoljni s teboj, bi se znale zadeve urediti tudi v tvoje dobro. Pomembno je, da ostaneš samozavestna in pozitivna ter verjameš v dober razplet.

Kdaj pa imaš kontrolo na ORL? Držim pesti zate v obeh smereh!

[Agnes]

Hvala, melita. Se trudim, čeprav je težko ostati skoncentriran in pozitiven. Se pa trudim. Spet težko spim, boli me želodec, roke in noge mi občasno trzajo. Ušesa me spet bolj morijo, zdi se mi, da je piskanje še hujše. Ponovno dvomim v vse, kar sem naredila in kar delam. Ponovno se mi zdi, da sem na začetku. Osamljenost se mi zdi še bolj moreča in težka.

[Agnes]

Bom še tule malo razglabljala o tem, kar me mori.

dejstvo, da se še nič ne ve za službo

Prejšnji torek je direktor na sestanku oznanil, da bo odpuščal. Koga, bo znano v mesecu ali dveh. Lahko si predstavljate, kakšen stres je to. Težko se zberem, slabo spim, če sploh. V službi se ne morem zbrati, ves čas imam občutek, da me ocenjujejo in da štejejo moje napake. Ustrašim se vsakega telefona in trkanja na vrata pisarne. Vsi samo ugibamo, kako bo, kdo bo ostal in kdo bo šel. Sploh ne moremo funkcionirati. Direktor je nataknjen, šefica grdo gleda. Verjamem, da jima ni lahko. Nam tudi ni. Utrujena sem, a si ne upam na dopust. Ostati brez službe v teh časih je praktično samomor. Razmišljala sem, da bi šla, če me odpusti, za eno leto prostovoljno delat v Afriko. A tudi tam je treba prispevati po 200 € na mesec, ker donatorjev ni. Ideja o psu pomočniku visi na nitki, ki je zelo natrgana.

da je datum na ORL še kar 3. 12.

Ker sem se prepozno spomnila, da bi sitnarila. Tako pravijo. Če sem čakala pol leta, bom še ta dva meseca. Piska čedalje bolj, slišim čedalje manj. Vse bolj se zapiram v svoj svet in odklapljam zunanjega. To mi ni všeč, ampak si ne morem pomagati.

da je nekdo prinesel knjigo, ki sem mu jo podarila s posvetilom, v našo knjigarno za akcijo poiščimo vašim knjigam nov dom

Ta nekdo je bil moj stric, no, kvazistric, bratranec moje mame. Knjigo sem podarila njegovi mami, ki je bila na predstavitvi naših prevodov, kjer se je zelo zabavala, knjigo sem ji podarila v spomin na ta večer. Knjigo je prinesel v našo knjigarno in sodelavci so mi jo vrnili. Seveda sem zelo žalostna in prizadeta zaradi tega, počutim se nevredno in nespoštovano. Ko je ta stara teta umrla, sem mu tudi jaz poslala sožalje in venec, zahvalil se izrecno samo mami in očetu (na zahvalo je napisal samo njuni imeni, mene ne), zahvalil se mi ni ne osebno, ne po smsju in ne po mailu.

Pred kratkim sta me odslovili iz svoje družbe dve prijateljici. Zato se resno sprašujem, kaj za vraga je narobe z mano, da me vsi tako odklanjajo, ignorirajo, ne marajo ... Res ne vem. Očitno moram biti negativna in grozna oseba; večina je odšla iz moje bližine, ker imajo družine, jaz se z njimi o tem ne morem pogovarjati. Imajo izjemne službe in hodijo na počitnice, jaz si tega ne morem privoščiti - jim nisem kos. Zato sem ostala sama. Res da zaradi sluha ne morem hoditi v družbo več ljudi (ker ne razumem, kaj se govori), na koncerte in predavanja. Nimam družine, družbe, s službo tudi slabo kaže; pa še zdravje me heca.

Zato me glava boli grozno, piska še bolj, težko diham, slabo mi je ves čas. Nekaj bo treba ukreniti, a res ne vem, kaj. Če ima kdo kako idejo ali spodbudno besedo bom hvaležna.

[Slavka]

Agnes 

Nekaj sem ti že napisala v "splošnih temah", vendar bi ti rada tudi tukaj poklonila nekaj besed. Torej, kar se službe tiče, je težko karkoli predvidevati, saj ne veš, kaj se plete v direktorjevi glavi. In vsekakor imaš še mesec ali dva časa, da pobrskaš za nadomestno zaposlitvijo oz. odpreš svoj s.p., si plačuješ prispevke in delaš za naročnike.
Glede na to, da imaš težave s sluhom, bi morda lahko zaprosila za invalidno nadomestilo? Pozanimaj se, kakšne možnosti imaš in izkoristi vse, kar le lahko.
Drugače pa se vsi ubadamo s trenutno krizno situacijo, ko nam gre v bistvu za preživetje. Tudi jaz sem v izredno težkem položaju, kar se tiče službe in financ, vendar iščem nove možnosti in prepričana sem, da bomo nakako že preživeli.
Tudi ti boš 

Pregled pri ORL boš pač čakala še 2 meseca...v bistvu še 56 dni. Verjamem, da ti je težko, vendar kaj drugega, kot čakati na pregled, res ta trenutek ne moreš.

Potem pa tole:

Pred kratkim sta me odslovili iz svoje družbe dve prijateljici. Zato se resno sprašujem, kaj za vraga je narobe z mano, da me vsi tako odklanjajo, ignorirajo, ne marajo ... Res ne vem. Očitno moram biti negativna in grozna oseba; večina je odšla iz moje bližine, ker imajo družine, jaz se z njimi o tem ne morem pogovarjati. Imajo izjemne službe in hodijo na počitnice, jaz si tega ne morem privoščiti - jim nisem kos. Zato sem ostala sama. Res da zaradi sluha ne morem hoditi v družbo več ljudi (ker ne razumem, kaj se govori), na koncerte in predavanja. Nimam družine, družbe, s službo tudi slabo kaže; pa še zdravje me heca.

Sicer te ne poznam osebno, vendar mi tvoji zapisi na forumu in blogu ne delujejo kot, da bi bila grozna, negativna oseba.  in  tudi ne verjamem, da bi bilo s tabo kaj narobe.

Se pa precej prepoznam v tem tvojem zapisu, ker sem se v določenem obdobju tudi jaz tako počutila in se spraševala podobno, kot ti.

Kar se tiče prijateljic, smo že enkrat razpredali, zakaj in kako pride do tega, da se ljudje oddaljijo od nas. Jaz lahko povem, kaj sem ugotovila iz lastnih izkušenj, ko se mi je dogajalo podobno, da so se vsi prijatelji in znanci obračali od mene in me "zapuščali".
V bistvu sem bila jaz tista, ki sem se pričela umikati, se zapirati vase, početi stvari, s katerimi sem želela "dokazati", da sem slaba in nevredna oseba. Kot bi želela sama prej odgnati ljudi od sebe, predno bi me prvi zapustili oni. 

Poleg tega pa se s samim življenjem spreminjajo naše prioritete in potrebe po druženju in če dajo ljudje prednost partnerju ter družini, ko si jo ustvarijo, je to potrebno razumeti in tako tudi sprejeti.

Ljudje prihajajo in odhajajo iz našega življenja in le redki ostajajo z nami do konca.

Ne vem sicer, če so ti moje besede kaj pomagale, vendar sem ti želela povedati, da tvoje situacije niso brezizhodne, morda si le v obdobju, ko "staro" zapušča tvoje življenje in  ustvarja prostor za nekaj novega. 

Drži se, Agnes 

[Agnes]

Hvala, Slavka. Odločila sem se, da bom v službi poskušala delati tako, kot prej, kak teden si bom še privoščila počitek popoldne, potem grem pa v akcijo - z magisterijem, Liffom, organizacijo spja in pripravo na ORL. Pa iskanjem naročnikov. In hvala za idejo glede invalidnine. Ko bom dobila izvid, se bom pogovorila z zdravniki.

Hvala za lepe besede in podporo, Agnes

[trzinka]

agnes 

[Slavka]

Agnes 

Nekaj sem ti že napisala v "splošnih temah", vendar bi ti rada tudi tukaj poklonila nekaj besed. Torej, kar se službe tiče, je težko karkoli predvidevati, saj ne veš, kaj se plete v direktorjevi glavi. In vsekakor imaš še mesec ali dva časa, da pobrskaš za nadomestno zaposlitvijo oz. odpreš svoj s.p., si plačuješ prispevke in delaš za naročnike.
Glede na to, da imaš težave s sluhom, bi morda lahko zaprosila za invalidno nadomestilo? Pozanimaj se, kakšne možnosti imaš in izkoristi vse, kar le lahko.
Drugače pa se vsi ubadamo s trenutno krizno situacijo, ko nam gre v bistvu za preživetje. Tudi jaz sem v izredno težkem položaju, kar se tiče službe in financ, vendar iščem nove možnosti in prepričana sem, da bomo nakako že preživeli.
Tudi ti boš 

Pregled pri ORL boš pač čakala še 2 meseca...v bistvu še 56 dni. Verjamem, da ti je težko, vendar kaj drugega, kot čakati na pregled, res ta trenutek ne moreš.

Potem pa tole:

Pred kratkim sta me odslovili iz svoje družbe dve prijateljici. Zato se resno sprašujem, kaj za vraga je narobe z mano, da me vsi tako odklanjajo, ignorirajo, ne marajo ... Res ne vem. Očitno moram biti negativna in grozna oseba; večina je odšla iz moje bližine, ker imajo družine, jaz se z njimi o tem ne morem pogovarjati. Imajo izjemne službe in hodijo na počitnice, jaz si tega ne morem privoščiti - jim nisem kos. Zato sem ostala sama. Res da zaradi sluha ne morem hoditi v družbo več ljudi (ker ne razumem, kaj se govori), na koncerte in predavanja. Nimam družine, družbe, s službo tudi slabo kaže; pa še zdravje me heca.

Sicer te ne poznam osebno, vendar mi tvoji zapisi na forumu in blogu ne delujejo kot, da bi bila grozna, negativna oseba.  in  tudi ne verjamem, da bi bilo s tabo kaj narobe.

Se pa precej prepoznam v tem tvojem zapisu, ker sem se v določenem obdobju tudi jaz tako počutila in se spraševala podobno, kot ti.

Kar se tiče prijateljic, smo že enkrat razpredali, zakaj in kako pride do tega, da se ljudje oddaljijo od nas. Jaz lahko povem, kaj sem ugotovila iz lastnih izkušenj, ko se mi je dogajalo podobno, da so se vsi prijatelji in znanci obračali od mene in me "zapuščali".
V bistvu sem bila jaz tista, ki sem se pričela umikati, se zapirati vase, početi stvari, s katerimi sem želela "dokazati", da sem slaba in nevredna oseba. Kot bi želela sama prej odgnati ljudi od sebe, predno bi me prvi zapustili oni. 

Poleg tega pa se s samim življenjem spreminjajo naše prioritete in potrebe po druženju in če dajo ljudje prednost partnerju ter družini, ko si jo ustvarijo, je to potrebno razumeti in tako tudi sprejeti.

Ljudje prihajajo in odhajajo iz našega življenja in le redki ostajajo z nami do konca.

Ne vem sicer, če so ti moje besede kaj pomagale, vendar sem ti želela povedati, da tvoje situacije niso brezizhodne, morda si le v obdobju, ko "staro" zapušča tvoje življenje in  ustvarja prostor za nekaj novega. 

Drži se, Agnes 

  to so besede...Vztrajat je treba in rešitev se vedno najde...