Slabo :(

[Onix]

Je pa pomojem mnenju tudi res zelo pomembno, da te misli pripišemo motnji in ne našemu jazu, ker v resnici so vsiljive misli samo nesnaga, ki jo mi ki imamo OKM slabo filtriramo...

[Janja]

Onix, živjo!

Najprej nekaj vzpodbudnega. Nisem nič več tukaj gor, ker ŽIVIM. Tudi jaz imam OKM, za katero sem mislila, da je socilana fobija. Dr. Dernovškova me je razsvetlila, da je to OKM.

Prej sem veliko pisala, ker sem bila pretežno doma. Sedaj je drugače.

Sedaj poskušam noter prinesti vse tisto kar sem zamudila v teh letih. In resnično uživam. Tako boš tudi ti. Ti zagotavljam. Tudi jaz sem mislila, da ne bom več tako živela kot pred drugim izbruhom motnje.

OKM se kaže v različnih oblikah in jaz sem tudi imela vsiljive misli, ampak takih nikoli. Meni se je vsiljevala misel, da bom bruhala. Cel dan, dan za dnem...

In potem so se začela izogibanja.

Čeprav veš, da je OKM (mimogrede jaz nisem vedela), je včasih težko to preseči.

Meni osebno je pomagala psihoterapija v kombinaciji z zdravili (obvezno pri meni) in veliko dela na sebi. Ampak šele sedaj se kažejo rezultati dela, ko mi je začela kemija delovati tako kot je treba. Prej je bilo to eno samo mučenje.

Jaz imam Zoloft ~ 200 mg in jaz se počutim fenomenalno. Je ostalo še nekaj stvari za razpucati, ampak tudi to bom, ker se trudim.

Tudi pri meni so bile dileme okrog mene in mame in okrog tega zakaj je nastala OKM pri meni. Ne, jaz s tem nisem imela problemov. Jaz sem točno vedela kako stvari stojijo po pogovoru z dr. Dernovškovo in še sedaj vem. In res mi je brezplodno se udeleževati tistih debat o tem ali je to gensko, ali je to zaradi staršev... Brez veze. Saj ni point v tem, point je v tem, da se to nevzdržno stanje prepreči in naredi na zazdravitvi, ne pa da se polemizira okoli vzrokov.

Ti poslušaj dr. Dernovškovo in sebe. A je prav?

Zaupaj dr. Dernovškovi in sebi in uspeh bo zagotovljen.

[Iq_nima_nič_s_tem]

Onix, živjo!

Najprej nekaj vzpodbudnega. Nisem nič več tukaj gor, ker ŽIVIM. Tudi jaz imam OKM, za katero sem mislila, da je socilana fobija. Dr. Dernovškova me je razsvetlila, da je to OKM.

Pravkar si bila tukaj in PREŽIVELA.

Fino je, da si dosegla veliko. Srečno pot še naprej.

[Onix]

Hvala Janja!

Ja bom probal v torek jo dobit po telefonu... Upam, da bo v službi, da se malo pomirim in da mi pove, če bi bilo fajn kar dvignit na 375mg, ker zgleda 350mg še vedno ni dovolj, ali pa sm premalo časa na tej dozi. Zdaj sm 11ti dan šele na 350 in možno je, da rabi doza nekaj več časa. Bomo videli kaj bo rekla...

[Slavka]

Slavka, ti nimaš OKM, ne? Ker mislim, da se te vsiljivke pojavljajo tudi v sklopu panične ali pa generalizirane anksiozne motnje. Tu nekje vmes sem namreč jaz. 

Pa ti te vsiljivke minejo čez nekaj časa, ne? 

Kaj pa strah, da se ti bi zmešalo ... to si kdaj imela? Jaz sem to že imela, zdaj pa spet imam, ker imam takšen občutek odmaknjenosti. Zdaj jemljem polovičko ad, je sicer bolje kot na četrtinki, vsaj tako nemirna v sebi nisem več. Sem pa takšna depresivna in zaskrbljena, ali bo kdaj spet bolje.

Lp 

Oj, Maycha 

Ne, jaz nimam OKM, vendar so se mi ravno tako pojavljale vsiljivke. Šele jemanje Asentre jih je "utišalo". Vsiljevale so se mi namreč misli, da bom kaj storila sebi ali pa otrokoma. Zaradi tega me je bilo strah biti sama doma. 
Obisk pri psihiatru mi je marsikaj razjasnil, predvsem to, da so vse to le misli, ki nimajo veze z realnostjo. Pri psihoterapevtki pa sem se naučila, da take misli, če se pojavijo, enostavno "spustim" mimo in jim ne posvečam pozornosti, kajti tako jim tudi odvzamem moč.

Tudi misli v stilu "zmešalo se mi bo" so me okupirale od jutra do večera. Ne vprašaj, kolikokrat sem  naročila svojemu možu, da me bo ja odpeljal v Polje, ko bo videl, da se mi je zmešalo...saj jaz takrat o tem ne bom racionalno razmišljala... 
Pa me je vedno znova prepričeval, da me ne bo treba nikamor odpeljat, ker se mi ne bo zmešalo...da sem še daleč od tega....samo ni bil ne vem kako uspešen. Šele, ko mi je obljubil, da me bo peljal, "če se mi bo zmešalo", sem se pomirila, ker sem vedela, da bo poskrbel za ustrezne ukrepe.  

Me je pa tudi psihiater vprašal, kaj sploh zame pomeni "da se mi bo zmešalo"? In sem mu odgovorila, da zame pomeni to, da bom izgubila nadzor nad sabo in svojim vedenjem, da bom počela neumnosti (to jih tako ali tako  ), najhuje pa mi je bilo to, da sem imela občutek, da kar naenkrat ne bom več "spoznala" svojih otrok, doma, moža...da mi bo v glavi nastal "kratek stik" in bom pozabila vse, kar mi pomeni, kar sem...da bom odtavala v nek svoj svet, kjer bom preživela preostanek svojega življenja. 
Ja, vem, preveč filmov na to temo sem gledala ... 

Torej Maycha...ne bo se ti zmešalo  ... tudi meni se ni!
Vsiljivke so pa zgolj nadležne misli, ki ti kvarijo dan in počutje...pusti jih, naj bodo tam, kajti vedi, da jim zgolj ti s svojo pozornostjo daješ moč...manj, ko se jih boš "bala" in se jih "otepala", prej bodo izginile. 

[Maycha]

Slavka, 

hvala ti. Ja, to se je meni enako vsiljevalo - da bom komu kaj storila ali pa sebi. Pa tudi to, da se mi bo zmešalo. Pa je potem minilo to nekako. Zdaj pa spet imam takšne dneve ... 

Se mi je vsilila misel, če bi bila škodoželjna do koga, potem pa me je postalo strah, da ne bi še kakšnih bolj grozljivih misli dobila in evo ... so tukaj To, kar mi je pač grozno, to se mi vsiljuje (kot iz neke grozljivke, hjao). To me res dela živčno. Sem se začela bati in razmišljati, kaj če bi se mi še bolj grozne misli vsiljevale in zdaj so res nekako ostale v moji glavi.

Glede tega, da bi se mi zmešalo sem nekako uvidela, da se mi ne bo. To že poznam. Občutek je pač zelo zoprn - tak feeling, da si malo odmaknjen od okolice in dogajanja. 

Ahjej ... upam, da bo to vse manj intenzivno, ker od teh misli se že tresem

Lp

[Slavka]

Maycha  če prej ne, ko bo prijela višja doza ADjev, bodo vsiljivke popokale kufre in šle...do takrat pa se zavedaj, da ne boš storila nič groznega...niti sebi...niti drugim... 

Vsiljivke imajo zato tako ime, ker se vsiljujejo...nas spravljajo ob živce in nas strašijo. In bolj, ko smo občutljivi, bolj nas take vsiljivke prestrašijo. Jaz npr. še muho raje ulovim oz. spodim ven iz stanovanja, kot pa, da bi jo ubila...in potem mi moje vsiljivke govorijo, da bom ubila svojega otroka ali pa sebe??? 
Zadanejo pa res točno tam, kjer najbolj boli...in zato so tako nadležne. 

[Onix]

Maycha, upam da nama obema rata!

[Maycha]

Slavka, imaš prav. Tudi jaz storim enako z muho, raje odprem okno in počakam, da odleti ven. Sem biologinja in sem še bolj proti ubijanju katerih koli živali.

Drugače pa - saj veš, kako sem si želela prenehati z ad, zdaj pa bi naj spet zvišala na celo tableto. Tudi to me je zelo potrlo in prav tako misli "kaj, če ne bo nikoli bolje". Sicer mi je psihiatrinja rekla, da se ne rabim sekirati in da tudi za zanositev ni problemov s Paroxatom, lahko pa mi takrat tudi da druge ad. Samo jaz res ne bi rada, da bi kje morala stalno jesti ad.    Nekako bi rada bila spet stara jaz, brez ad, močna, vesela, iskreno nasmejana, predvsem pa mirna v duši.    

Hja, vedno sem nekako shajala s to paniko, tudi zadnjih šest mesecev samo na četrtinki tablete. Zdaj pa sem v neki depresivni fazi, ko se samo sprašujem, ali bo bolje, kako dolgo še bom s to paniko živela, kako bom opravljala službo, kako skrbela za družino, ali bom lahko še kdaj res zadovoljna v svojem lajfu.  
1001 vprašanje ...  

Zdaj sem peti dan vzela polovičko. Pričakujem, da bo izboljšanje, ker na polovici sem bila vedno solidno.

Objemček 

[Maycha]

Onix, bo nama ratalo!     Do zdaj so še vedno minile te blesave misli ... postopoma izgubljajo moč, saj midva to vema ... 

[Slavka]

Maycha, te popolnoma razumem. Tudi jaz želim prenehati z jemanjem Asentre, pa zmanjšujem zelooo počasi...lansko leto sem pričela, letos sem pristala na polovički (prej 50mg, zdaj 25mg). V januarju sem pričela z jemanjem polovičke in po nekaj tednih začutila poslabšanje ravno v občutku "se mi bo zmešalo" in ostalih "jajc" 
Sem pa nadaljevala in bila trmasta, čeprav sem dobila največ nasvetov ravno v smislu "zakaj se mučiti, prični z jemanjem cele tablete".
Ampak na nekem predavanju dr. Dernovškove sem izvedela, da se naši možgani oz. receptorji v njih v cca 6 mesecih "obnovijo" in takrat se tudi prilagodijo glede na količino serotonina.

Jaz lahko zase rečem, da je trenutno moje počutje precej boljše, kot je bilo pred nekaj meseci...a vseeno pride še vedno kakšen dan, ko doživljam vrtoglavico in tesnobo, je pa tudi odvisno od vremena....sem namreč zelo vremensko občutljiva duša. 

Maycha...jaz verjamem, da boš enkrat super mamica, skrbela za družino in bila v službi...to vse namreč počnem tudi jaz, kljub občasnim "padcem"... kdo jih pa ne doživi, superjunaki? Ne, tudi Superman je imel včasih slab dan, še posebno, če je bil v bližini kriptonit... 

Želim ti čimprejšnje izboljšanje 

[Maycha]

Hey,

Slavka, sem vesela, da ti zmanjševanje tako dobro uspeva.    Le tako naprej.

Ja, jaz sem točno šest mesecev zdaj jedla samo četrtinko (5 mg) in sem nekako shajala s paniko ob pomoči psihoterapije. Psihiatrinja mi je rekla, da sem tako ali tako pod-dozirana glede na to, da za paniko predpišejo večje doze (najmanj 20 mg). Rekla mi je, da naj zdaj spet jem 20 mg, ampak nekako vztrajam na 10 mg (polovička), ker najbrž je tudi ob povišanju nekaj časa potrebnega, da prime ad, ne? 

Mene je pahnila ta panika v depresivno razpoloženje, kot mi je tudi psihiatrinja napisala na zadnjem izvidu.
Postala sem nestrpna, žalostna tudi, če sem samo malo panike občutila, četudi ni bilo napada. 
Začela sem se obremenjevati s prihodnostjo...potem pa so prišli občutki odmaknjenosti in z njimi strah, da se mi bo zmešalo ... pa za posladek še vsiljivke. Odlično res

No, nekako se bo treba skopati iz tega ... ampak teh misli se res v sebi sramujem. 

[martinca]

Ni vstala zaradi mene, ker je vstala 10 minut kasneje, ko sm jaz že šel v sobo. In ja vode se res ne sliši. Tudi svobode imam veliko,

Teh 10 minut sem spregledala in tud za vodo sprva nisi vedel, ce se slisi, zato sem sklepala.

[Onix]

Vode se ne sliši, če so v kopalnici vrata zaprta ali vsaj priprta... Občutek mam, da nebo nikol minila ta obsesija . Res je močna... Zdej me skos mori a so bile vrata zaprta a ne, ker mami jih kdaj ko gre lulat samo pripre... Zelo nadležne so te kompulzije (premlevanja), ker itak vem, da je nemogoče da bi bilo to kar se mi vsiljuje res, pa še kar ne morem nehat premlevat...

[trina]

Nehajte, tole mamino lulanje se vleče že čez tretjo stran!

Onix, obuj se in pejdi ven; danes ni take vročine, lahk bi tud mal laufal.

Ajde, premakni se!

[Onix]

Ja sej grem zdele čez pol urce mal do save dol, tam je od vode fajn hladno...

[trina]

 

V glavnem, pusti to vsiljivko, naj premleva sama sebe, ti pa delaj kaj drugega.

[Onix]

Ja sj se kar trudim. Dons sm že pri stari mami travo pokosil in bil po trgovinah. Ne sedim skos v sobi in premlevam, ampak probavam preusmerjati, je pa kar trdovratno...

[trina]

Nič ne probavaj, ne se borit proti njej, sam pusti jo pri miru v svoji glavi. Naj misli sama sebe, ti pa počni kaj drugega.
Bravo za košnjo itd., nadaljuj tako.
Se vidi, da ti gre na bolš.

[Onix]

Ja sej mogoče se že do neke mere poznajo tableti, nemiren sem res veliko manj sploh zvečer sm kr fajn, problem so pa pač te misli in frustracije, da se jih nebom nikoli znebil...