Občutek krivde

[Maia]

Madona, te vsiljive misli!!! A nam bodo kdaj dale mir?? Jaz se borim z njimi že 16 let, več ali manj uspešno. Na začetku je bilo OBUPNO in popolnoma te razumem, kako ti je, meni se je to zgodilo prvič v četrtem mesecu nosečnosti. GROZA, GROZA in še enkrat GROZA!!! Če človek tega ne proba na svoji koži, nima pojma, kako zna bit to hudo. Nekako sem prebrodila vse skupaj in ko sem začela prebirati knjige o tem, mi je bilo vedno lažje. Sploh, ko sem ugotovila, da nisem edina s temi težavami!!  Zdaj pijem že nekaj časa SEROXAT in mi pomaga. Dosti lažje živim, bolj sem zadovoljna in nasmejana. Hvala bogu sem tudi po naravi dobrovoljček, zato nekako s smehom premagujem dan. Je pa res, da se te anksiozne težave ponavadi pojavijo pri zelo občutljivih ljudeh, in jaz to sem!! Hvala bogu, da imamo ta forum in si pomagamo z nasveti!!!

[Onix]

Ja res so lahko grozne te vsiljive misli. Ampak mislim, da jih z izkušnjami in časom vedno bolje kontroliraš in potem postanejo le še manjša nadležnost občasno. Meni gre vedno bolje imam pa jih že kar dolgo, najprej sem bil zelo plah in sramežljiv kot majhen otrok potem v puberteti sem bil obseden s svojim videzom, in s tem da imam kakšno bolezen, ko pa sem prišel ven iz pubertete pa so se pojavile nasilne vsiljive misli, ki pa so zdaleč najhujše od vseh. Vedno sem imel slabo samozavest in to je pomoje tud kr veliko vlogo odigral pri teh nasilnih mislih, saj je bistvo pri vsem tem da znaš sam sebi zaupati, kar pa jaz težko storim.

[himiko]

Meni tud nagajajo te zoprnije... Opazam pa, da se mi veckrat pojavijo, ko sem pod stresom... Oziroma, ko zadrzujem svojo zivcnost...
Onix, tnx za razlago glede zaupanja vase - pravzaprav nisem nikoli pomislila na kaj takega in se strinjam s tem!

Me pa zanima se nekaj, je mozno, da se te misli pojavljajo tudi kot neke vrste beg pred vsakdanom (v mojem primeru, strah pred odraslostjo oziroma pred pisanjem diplome) -- se imam malo na sumu, da je tako pri meni...

Zelim vam lep poletni dan in cim manj tecnih misli!

Himiko

[Onix]

Ja čist možno je. Men je Dr. Rebolj točn to reku. De me te misli sam ulečejo preč od razvoja, oziroma da jih možgani zato ustvarjajo ker se bojim resničnega življenja. Tako se mi vozijo te nerealne misli in se mi s pravim življenjem ni treba ukvarjati. Tako nekako mi je razložil to situacijo. In pomoje da je delen razlog za te misli, beg pred realnimi problemi.

[jade*shade]

Ni dovolj dobro-krivda
nisi naredila kot sem jaz rekel/la-krivda
nisi se trudila-krivda
vsega si ti kriva-krivda..

In potem..

nekje globoko v sebi..

jaz,jaz,jaz,jaz,jaz.......kriva,kriva,kriva..

Mogla bi rečt..nehaj že bit egoistična..nisi kriva.
Vendar ljudje preveč zaupamo,upamo in predvem preveč hlepimo.
Po ljubezni in varnosti.

  Ne zatiraj me zaupaj mi. 

[Gaia]

Glede tega, da nekdo naredi "bedarijo", pa se potem počuti krivega zaradi tega, bi pa jaz tole rekla.

Včasih se samo tako, da naredimo nekaj narobe, začnemo zavedati, kaj je prav in kaj narobe. Spoznavamo svoje meje, svoje moralne vrednote. Včasih se lahko lekcije naučimo le tako, da prestopimo neko mejo. Včasih te meje spoznamo šele po tem, ko jih prestopimo, pred tem pa se jih sploh ne zavedamo.

Da še povem svojo izkušnjo. Ko sem bila še otrok, je imela prijateljica v vrtcu igračo, ki je bila meni zelo všeč. Tako zelo, da sem igračp nekega dne vzela iz torbe, ki jo je imela v garderobi in odnesla domov. Takrat nisem razmišljala o posledicah, takrat sem mislila, da imam pravico vzeti nekaj, ker so bili njeni starši bolj premožni. Ampak občutek krivde, ki je prišel za mano, je bil tako ogromen, da me je za vedno spremenil, čeprav sem bila takrat le še otrok. To je bila zame tako velika lekcija, spoznala sem, da ni prav, da si prisvojiš nekaj, kar ti ne pripada. Od takrat vem, kako veliko breme krivde bi nosila, če bi to ponovila. Če bi našla nekaj, kar ni moje, bi prav gotovo želela vrnit lastniku, ker bi sicer imela madež na svoji vesti, česar pa nikakor ne želim občutit. Zdaj vem, kako je, če bi prestopila mejo.

Ja, sem se počutila kot slab človek. Če pa zdaj gledam takole nazaj, pa vem, da se na napakah največ naučimo. Če naredimo nekaj narobe, še ne pomeni, da smo slabi. Pomeni, da znamo naslednjič narediti to bolje. Je pa res, da sami sebi napake najtežje odpustimo...

Gaia

[Tayana]

Onix, mislim, da 11-letni otrok že lahko dojema, da je ubijanje kruto. Spominjam se, da ko sem bila stara kakih 9 let, je neki fantek dal svojega mačka v vrečo in se napotil k potoku, da bi ga utopil. Jaz sem ga milo prosila, naj tega ne naredi, toda bil je neusmiljen. Kar se je odločil, je tudi storil. Meni pa je bilo zelo hudo pri srcu. Bila sem neizmerno žalostna.

Ampak, glej, človek se v svojem življenju spreminja in ti si se spremenil na dobro. Torej nisi slab človek. Pomembno je to, kakšen si sedaj, zato si moraš oprostiti in se imeti rad. Ti si moralno rasel in to je najbolj pomembno. Na to si lahko ponosen. Mnogo ljudi je bilo v otroštvu dobrih, pravi angelčki, a so postali slabi, ko so postali odrasli. Torej vidiš, da si mnogo na boljšem od njih. Ne oziraj se v daljno preteklost, pomembno je to, kakšen si sedaj. Ti si to, kar si sedaj. 

[Onix]

Hvala za odgovore

Ja res sem se skozi leta zelo spremenil. Kot otrok pa sem počel tudi kakšne napake, ker sem pač videl da tudi drugi to delajo in se mi ni zdelo narobe. Danes lahko mislim s svojo glavo in vem kaj hočem in kaj ne. Tako da za preteklost sem si zdaj odpustil, saj smo vsi naredili kakšno napako in is teh se učimo. In še vedno jih delamo pomoje je bistvo to da se iz njih učimo...

[Onix]

Aja pa še to. Dojemal sm že da je ubijanje kruto. Ampak takrat sem pač vsesorte probaval, tudi kaj napačnega (začetek pubertete, še vedno otroška igrivost in tako naprej). Sej vsi moji prijatelji so delal isto pa se dons noben ne sikira oz. eni še zdej kej takga delajo in to se mi zdi narobe. Drugače sm pa zmer uredu do živali, če vidim kkšnga mačka ki nima doma se mi zmer tko zasmil de bi ga kr domov vzel Pa doskrat sm že ustavil kakršnokoli nasilje nad živalmi od drugih, ker tega res ne maram. Še žužka ne ubijem dons, če po men leze ga dam lepo na tla hehe

[Aimee]

Onix, mislim, da 11-letni otrok že lahko dojema, da je ubijanje kruto. Spominjam se, da ko sem bila stara kakih 9 let, je neki fantek dal svojega mačka v vrečo in se napotil k potoku, da bi ga utopil. Jaz sem ga milo prosila, naj tega ne naredi, toda bil je neusmiljen. Kar se je odločil, je tudi storil. Meni pa je bilo zelo hudo pri srcu. Bila sem neizmerno žalostna.

Tukaj bi dodala, da na odnos otrok do živali v veliki meri vplivajo starši. Jaz sem bila tudi naučena, da se živali ne tepe, se jim ne škoduje itd in jim zato nikoli nisem storila kaj slabega. Ok, omenila sem enega mucka, ki sem ga prenašala okoli kot žakelj, ker ga niti nisem znala lepo dvigniti, drugače mi pa ni prišlo na misel, da bi jih kako poškodovala. Poznala pa sem veliko otrok, ki ali doma niso imeli živali, ali pa so tudi njihovi starši imeli slab odnos do njih...Prvi otroci ponavadi sploh niso imeli nikakršne predstave o živali kot prikupni in scrkljani zverinici - zanje so bile pač nekaj kar obstaja, se jih pa ne tiče preveč ali pa so jih imeli za nekaj rastlini podobnega (ne čuti, jo nič ne boli, z njo lahko delaš, kar ti paše), drugi pa so tudi sami posnemali svoje starše in se do živali vedli grdo.

Bi pa še poudarila, da fantje običajno odraščajo počasneje. Ko se dekleta že razvijajo v ženske, so fantje ponavadi še povsem navihani in norčavi, zato ne bi ravno potegnila črte in rekla - pri 11-ih se vsak zaveda svojih dejanj in posledic. Ni nujno - odvisno je od stopnje razvoja in vzgoje.

[scorpion]

Vsiljive misli so grozljivo trpljenje. Vendar sem jaz prepričan, da nam trpljenje, kot tudi vsaka bolezen, ni dano brez vzroka. Trpljenje nas opominja, da nekaj ni redu in da je treba nekaj narediti. Nas prebuja..

Vsiljive misli imajo torej svoj namen, preko njih nam naša narava nekaj sporoča. Naša naravna intuicija in notranja inteligenca nam nekaj govori o nas samih in naših čustvih. Če jo hočemo poslušati nas lahko pelje na višje nivoje zavedanja, kar pa pomeni napredovanje h zdravju.

Vsiljive misli nam niso vsiljene, temveč jih sami proizvedemo. Seveda ne zavestno, temveč so izraz naše globlje narave, ki nas iz našega nezabednega opozarja na neko neravnovesje v nas...

Zatiranje teh misli nam pomaga, da se začasno rešimo trpljenja, ne pomeni pa to ozdravitve. Pomeni le beg nas samih pred nami samimi...

[Onix]

Ja itaq je tukaj bistvena tudi vzgoja. Ampak pri meni niso starši nikoli slabo ravnali z živalmi. Dobro oče je v mladosti tudi streljal ptiče ampak to je počelo veliko fantov. Pomoje je bila pri meni bolj družba tista, ki me je oblikovala v otroštvu, saj sem se zelo ravnal po prijateljih. Kar pa danes ne delam več, saj lahko mislim s svojo glavo. Kot sem že rekel ne bom več gledal v preteklost ampak od zdaj naprej v sedanjost in prihodnost, kar je pomoje pri meni bistvenega pomena.

[Aimee]

Onix, se strinjam, da na otroka vpliva tudi družba (saj sem napisala, da starši vplivajo v veliki meri - torej ne popolnoma). Tam nekje do vstopa v šolo, dobiva otrok predstave o svetu večinoma bolj kot ne od staršev, šele potem pa se vse bolj kaže tudi vpliv vrstnikov.
Pravzaprav pa sem tisti post prej napisala bolj zato, da bi predstavila svoj pogled na otrokovo zavedanje oz. nezavedanje posledic dejanj.

Tebe je najbrž v to potegnila družba - najbrž je eden ali več od otrok, ki so bili takrat zraven, imel starše, ki so mu prikazali napačno podobo "pravilnega" odnosa do živali. Moje mnenje pa tako že poznaš: večina otrok v otroštvu počne norčije (če kdo ni storil nobene, naj se javi) in zato nikakor ni slab človek in se mu zaradi teh dejanj kasneje v življenju ni potrebno obremenjevati, če si je potem, ko je zmožen presoditi težo svojih dejanj, na jasnem, kaj je prav in kaj narobe - in tistega, kar je narobe, ne počne v prihodnosti.

Zato, Onix, pojdi naprej in pusti to krivdo, ki to sploh ni, za seboj. In nikakor ne glej nase, kot na slabega človeka - ker to nisi. 

[himiko]

Kot sem že rekel ne bom več gledal v preteklost ampak od zdaj naprej v sedanjost in prihodnost, kar je pomoje pri meni bistvenega pomena.

--> Onix, faca si - kar tko naprej! Tudi jaz vem, da bi bilo zame to najboljse, morm pa priznat, da je tezko... Ampak, sej bo!

Ps Hvala za Reboljevo razlago glede vsiljivk. Mi je potrdila mojo tezo...

Pss Kar se tice krivde... Jaz sem bila npr v vrtcu grda do puncke, ki jo prav nihce ni maral. Nakljucje je hotelo, da je ta nebogljena puncka danes moja najboljsa prijateljica... Ko ji omenim, da mi je hudo, ker sem bila v vrtcu nesramna do nje, pravi: " Ah dej no,saj smo bili se otrocicki!" Kar hocem povedati je, kot si ze sam nekje dejal, cas je za prihodnost... Kar je bilo, je bilo... Pa se to se mi zdi, da smo mi obcutljivci nagnjeni k mitiziranju in mistificiranju dolocenih dogodkov iz preteklosti --- morda niti ni bilo tako grozno, kot se nam danes zdi, da je bilo...

Onix, drzi se!!!

Lep dan,

Himiko

[Arwen]

..in pozabljamo, da smo danes drugačni kot nekoč in da oseba danes pravzaprav krivi osebo, ki je več ni...

[himiko]

..in pozabljamo, da smo danes drugačni kot nekoč in da oseba danes pravzaprav krivi osebo, ki je več ni...

--- > ne bi se mogla bolj strinjat s teboj Arwen Coprnica!

Himiko

[krasendan]

sam je sranje tale občutek krivde...pišuka...hmmm...se mi je pred kratkim zgodil dogodek...nekej sm dala iz sebe...načeloma sm kao prav nardila, ampak počutim se pa zlo slabo glede tega...ironija...

[Onix]

Krivda je pomoje naraven način , da naslednjič odreagiramo drugače.

[Tayana]

Kot otrok in najstnica sem počela take neumnosti, da se mi lasje postavijo pokonci, če si jih prikličem v spomnim. Vendar nočem preveč o tem premišljevati, saj to ne vodi nikamor. Prepuščam se sedanjemu življenju in sem vesela, da je vse to samo preteklost. Pomembna je sedanjost. Čeprav sem že v letih, še vedno delam na samovzgoji. Človek se uči vse življenje.

Spominjam se dogodka iz mojega otroštva, ko je moj očim vpričo mene mučil mačko, ki se je zaradi driske ponečedila na stopnišču. Metal jo je na žarečo razbeljeno peč. Bolj sem jokala ob tem in ga rotila, naj s tem preneha, večje veselje je imel pri tem početju. Prav krohotal se je zraven, ko je to počenjal, saj mu je bilo všeč, da sem trpela. Ko pomislim na tako obnašanje odraslih, si tudi lažje oprostim moja neumna dejanja iz otroštva. Zato, Onix, si tudi ti lahko oprostiš in si lahko ponosen, da si sedaj boljši človek, saj si v svojem življenju storil nekaj iz sebe.

[Onix]

Hvala Tayana za nasvet Sej zdej sm že bolj pomirjen glede tega in drugih preteklih dogodkov. Pač sm nekak razčistu, da smo samo ljudje in ne svetniki hehe.