temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[Gigli]

Jola,

tudi v mojih mislih sta...

gigli

[jola]

Hvala za podporo. Najprej se je zvečer vsa stvar umirila, bila sem res zadovoljna sama s sabo.....ponoči pa me je začelo stiskati..........kar nekakšen strah. Začenjalo me je preganjati, da bi verjetno morala takrat še nekoga  poklicati, danes si tudi pomisliti ne upam, če bi se vse skupaj drugače končalo.......uf, s kakšno krivdo bi morala živeti. 

[ton]

Bravo, Jola, super si reagirala. Morda daj zdaj prijateljici vedeti, da si nekje blizu, če bo znova v temnih mislih, in ji takrat morda predlagaj, da se pogovori s kom, ki se strokovno spozna na zadeve.

[ami]

tudi jaz pravim bravo in vse spoštovanje Jola

storila si vse, kar si lahko.... bila si ji v oporo, ko je pokleknila... vendar ne pozabi, njenega problema ti ne moreš in nisi dolžna reševati, lahko si ji pa še naprej v oporo, da ona sama ujame korak

in misli tudi nase ravno toliko kot si na njo, rešuj svoj problem in bodi sebi v oporo... le pogumno...

take stvari sežejo v dno duše in rabimo kar nekaj časa, da si od tega opomoremo, krivde pa v nobenem primeru, tudi če ji ne bi mogla v danem trenutku nuditi opore, ne bi smela nositi ti.... tega pa nikakor ne jemlji na svoje rame

njena bolečina je plod vsega kar se ji je v življenju godilo, tega ti v trenutku, ko je ona na robu, ne moreš rešiti... tako je to.... srčno upam, da bo zbrala toliko moči, da bo ubrala pravo pot

tebi pa se še enkrat spoštljivo klanjam

čao, Jola, čao

[Desperion]

Najprej en lep pozdrav! Sem nou na tem forumu.

Z depresijo mam probleme že 7 let. 2x probal naredit samomor ampak brez uspeha. Na srečo.
Stanje se izbolšuje amapk ker mam bipolarno motnjo mam velike težave s tem. Lahko sem mesec dni brez problemou pol pa kr na 1x me prime in bi najraje umru...To pač že dobro poznam.
Zadnje cajte se mi pa pojavljajo izbruhi jeze. Krivo je otroštvo. Okoli sebe sem mel sam tak folk, ki so me maltratirali in podobno. In vse se nabira. Strah me je kaj bo ko bo to počlo....

Druga stvar je ta. Na netu sem zasledil citat:  Pain Is Weakness Leaving The Body .
Od takrat sem čuden. Neznam si razložit zakaj. Pač da je normalno da moremo trpet tko fizično kot psihično.

Zna kdo to razložit?

[scorpion]

Desperation...Jeza škodi!! Ne jezi se...Moraš odpustiti tistim, ki so te maltretirali..

Hec.... ....Če te maltretirajo je najbolj normalno pod soncem, da is jezen..kaj jezen besen...

[Desperion]

To maltratiranje se je dogajalo samo v osnovni šoli in prvem letniku. Zdej se nebi pustil! Delal sem na tem da postanem močnejši ampak ne tko da bi bil nabit al kej, ker nočem istopat.
Dve leti nazaj vem da sem se dosti bolj bal ljudi ko zdej. Še posebej ko sem šou mimo kakih čefurjeu...
Drugače nisem nasilen. Sem dober človek... včasih preveč. Verjamem da me bo to dosti stalo v lajfu!
Pač ne morem bit ko nekateri, ki jih boli k.... za ostale.

[Gigli]

Desperation,

Te kar zelo razumem kaj prestajaš. Jaz namreč čedalje bolj ugotavljam, da je dobrota res sirota. Moja stara mama mi je vedno govorila: Bodi dobra do ljudi tudi če oni niso do tebe... vse se enkrat povrne!
Nekako vrjamem v to ampak do sedaj..hmm vedno nasrkam v smislu, da sem jaz ki se sekiram in obtožujem, ker želim ustreči oziroma ker se podpiram hinavščine, in metanja polen pod noge.
In potem se ne izpostavljam in raje požrem kakšno stvar in seveda to me razžiza in od tu moja depresija.
Dostikrat sem jezna nase in si mislim, da bi bilo bolje, če bi enostavno vsem povedala kar jim gre a enostavno ne zmorem.
Sicer moram reči, da napredovala sem a še vseeno ne tako kot bi hotela. Vedno je prisoten nek strah kako bom potem sprejeta od drugih-ko bi pa resnično morala misliti nase.
Ja začaran je ta krog...upam, da ga bom nekoč lahko dokončala..zaradi sebe!

Pogumno! 

gigli

[Desperion]

Res je. Na srečo mam dobre prjatle in kolege.
Mam tut srečo da sem dobil delo v Cyberju. Nikoli si nisem mislu da bom kdaj delal z ljudmi. Cool mi je ki sem se navadu nekako komunicirat z ljudmi. Ampak mi ni dosti v pomoč...pri takem delu naj nebi mel čas razmišljat o težavah in tko ampak mi uspe.... 
Ta trenutek bi najraje zginu!
Smešno je da pol ure nazaj sem bi cool. Zdej pa kr neki. Razloga za to pa ni. Vsaj jaz ga ne najdem.

[scorpion]

Zunanjega seveda ni..Saj naše težave ne izvirajo iz sedanjosti...

Razlog, vzrok..je notranji..

[barby]

jaz zadnje čase veliko razmišljam o samomoru.... vbistvu čist preveč razmišljam o tem in sem zaradi tega postala totalno neaktivna... ker je želja po smrti vsak dan večja... nobena stvar me ne veseli več, nikogar nimam več rada niti sebe niti mojih bližnjih, to me full boli, zato bi rada vse skupaj končala 

[Janja]

Barby!

Najprej prejmi en objem od mene. Rada bi ti napisala malo več o problematiki suicidalnosti, ker sem se tudi jaz srečala z njo, in sicer na drugi strani.

Moja mami je poskušala narediti samomor v stanju zelo hude epizode v sklopu bipolarne motnje. Jaz sem bila tista, ki ji je to preprečila. Strokovnjaki so ji povedali, da se je na srečo končalo na najbolj ugoden način, ker bi lahko ostala tudi hroma in povsem odvisna od drugih. Mami je bila potem hospitalizirana na zaprtem oddelku psihiatrije, kjer je bila tri mesece. Potrebovala je medikamentozno zdravljenje in veliko naše podpore, ki pa jo je imela že prej.

Rada bi ti povedala samo to, da jaz nikogar ne obsojam, ker vem, da so to hude stvari. Vsak, ki je že kdaj poskušal narediti samomor, je sigurno v zelo hudi stiski in ne vidi poti naprej in takemu človeku je potrebno vsekakor pomagati, da bo spet videl barve življenja, in da bo spoznal svoj smisel obstoja.

Želim ti povedati, da svojih stisk ne zadržuj v sebi, vendar se komu zaupaj. Če pa so misli res prehude, potem pa nujno o tem spregovori tudi s strokovno osebo, ki bo vedela, kaj je potrebno storiti. Mogoče potrebuješ več podpore, mogoče več pogovorov, mogoče več psihoterapije,... Jaz ne vem, vem samo to, da svojih stisk ne zadržuj v sebi in čimprej spregovori o tem.

Res ti želim, da bi spet začutila svoje bistvo, in da bi bil spet srečna.

[Arwen]

... Jaz ne vem, vem samo to, da svojih stisk ne zadržuj v sebi in čimprej spregovori o tem.

za začetek lahko tudi tu 

[barby]

ali mislite, da čeprav imam sedaj te temne misli, da se lahko poberem iz tega.... jaz namreč doživljam full krizo, zdi se mi, da se v življenju nisem dovolj trudila, in zato plačujem sedaj. po izobrazbi sem profesorica, vendar se full ne vidim v tem poklicu, ker mi full manjka samozavesti in zaupanja vase. sedaj sploh nevem kje bi lahko delala. gledam razpise ampak se mi vse zdi full težko in da sem nesposobna. ko gledam mlade mamice z otoki mi postane še bolj bad, saj sama sploh ne bi znala vzgajati otrok. zdi se mi da sem zgubila občutek uživljanja v druge ljudi. doma imam podporo, vendar oni ne vedo dobro kaj dejansko se dogaja v moji glavi.... srah me je in po eni strani nimam nobene volje... zato razmišljam, da je samomor edina rešitev.... ko berem razne knjige o samopomoči, piše, da je vsak sam odgovoren za svojo situacijo, se pravi, da sem itak vse skupaj sama zakuhala in sedaj ne vidim poti ven.... problem je v tem, da ko je bil čas za izbiro poklica, nisem dobro premislila, kaj dejansko si želim.... vbistvu si nikoli nisem nič želela postati, oz. nisem znala tko razmišljati.... ko srečam znance na cesti, sploh nevem kaj bi se pogovarjala z njimi.... zdi se mi da le bežim pred problemi in se ne znam z njimi spopasti.... imam ljudi, ki me imajo full radi, ampak jaz se počutim totalen izmeček... zadnje čase se full vračam v preteklost in vem, da sem se tako že večkrat počutila, vendar se nikoli nisem preveč obremenjevala s tem... ampak sem vse samo potlačila v svojo podzavest.... ne najdem moči da bi se borila... vedno sem si želela biti nekdo drug.... ampak na žalost sem le jaz in to ostajam... prišla sem do točke, ko ne znam več razsodno razmišljati, nimam več nobenih želja.....

[Arwen]

ali mislite, da čeprav imam sedaj te temne misli, da se lahko poberem iz tega....

moje misli so bile obupno temne, grozne, prav bolele so... pa sem se pobrala - torej VEM, da se lahko tudi ti 

.. zato razmišljam, da je samomor edina rešitev.... ko berem razne knjige o samopomoči, piše, da je vsak sam odgovoren za svojo situacijo, se pravi, da sem itak vse skupaj sama zakuhala in sedaj ne vidim poti ven....

ne, Barby, daleč od tega - skupek situacij, skupek dogajanj, skupek vsega, vseh odnosov, vseh dogodkov, nas privede v določena razmišljanja... kaj sedaj storiti, pa JE odvisno od tebe - to je - odločitev za boj je tvoja 

nesposobna. ko gledam mlade mamice z otoki mi postane še bolj bad, saj sama sploh ne bi znala vzgajati otrok.

in to veš le na podlagi opazovanj?

Barby, se mi zdi, da bi bilo zelo pametno poiskat strokovno pomoč, potem pa korak za korakom rešuješ vse skup 

[Gigli]

Barby

Razumem te. Vse to sem tudi sama doživljala nekaj let nazaj. Vem, kako je. VEM pa tudi to, da obstaja pot ven iz tega.
Našla sem pot in se odločila za življenje in ravno tako kot je to uspelo meni in Arwen, tako bo uspelo tudi tebi. VEM.

Največ je, da o tem spregovoriš z osebo kateri zaupaš. Najbolje s psihiatrom ali psihoterapevtom.

Še piši..

Objem,
gigli

[martinca]

Barby, take misli niso resnične, glej, univerzizetno izobrazbo imaš že v teh mladih letih si diplomirala danes, ko jih veliko študira do 30. leta in čez. Jaz sem stara 33 in je nimam. Veliko nas bo delalo vse življenje, če sploh, za 600 eu in če bo sreča, več. Tako pridna in sposobna kot si, se zdi, da če bi ti uspelo danes najti nekaj, kar bi ti veliko pomenilo in kar bi bil tvoj novi cilj, bi znova uspela narediti vse, končati do 32. leta  Mogoče se ti ne da, ampak ti veš, da bi lahko. Če bi našla nekaj tisto pravo zase, kar bi te v živlenju izolnjevalo in kjer si lahko po svoje ustvarjalna. Ni prepozno. Moja prijateljca  tudi dela tako, poznam enega ki je s 40. letom bruc in enega, ki je s 35. letom vpisal nekaj in še delal hkrati kot delavec v tovarni. Ne mislim, da je najti tisto pravo realna rešitev, saj ni vedno dano.
 Povedati hočem, da ni nič izgubljeno in da so danes na splošnp so taki časi, da se mnogi ne najdemo in da celo moramo poprijeti za vsako delo, če smo le zdravi in če je sploh kakšna možnost za službo. In pri tem mladi diplomirani ljudje niste več izzvzeti, taka je današnja reanost. Škoda živcev, sprejeti jo raje in delat tisto, kar ti paše ali kar se mora, karkoli za nekaj zaslužka, brez slabe vesti : Ni vsem dano najti točno tistega pravega zanje!  Tudi kdor to najde, morda ne uspe najti prostor zase in delati v tistem! Delati tisto, kar te izpolnjuje in ti močno leži, je danes največji luksuz. Ker večina dela tisto nekaj za preživetje.
In noben dokaz tvoje nesposobnosti ni, če nisi našla nekaj pravega zase ! Po moje tudi čisto narobe gledaš črno, ko sklepaš, da če nisi rojena za profesuro, da tega ne moreš delati : glej, tudi če ti ne leži, se lahko vseh ukan naučiš sproti ravno tako kot drugi - saj je začetek v vsakem primeru vedno težak, to je treba pričakovati !
Ampak če si zmogla skozi težko šolanje, zmoreš tudi skozi to uvajanje in če nisi prilagodljiva, se boš pač prilagajala toliko kot gre in se boš naučila elastičnosti v tvojih okvirih,  toliko pač, kot je rabiš z namenom, da lahko delo teče.    Pri tem bi ti pomagalo, če bi imela fajn delovno okolje. Na to pa se ne da vplivati. Potem se pač ogneš slabemu in ne dovoliš, da se te dotika. Saj vendar delaš zase in splača se ti.

V drugi temi si napisala, da si ponovno na AD... Enim nam je uvajanje AD v prvih dneh naredilo take misli o brezizhodnosti in smrti, meni tudi, jaz bi si kar naprej rada nekaj naredila in bila prepričana, da imam prav in da je to res...  Če so te misli postale ob novem AD tako močne, da se jih ne da premagati, so pač razultat uvajanja, ti jih bo zdravnik menjal. Jaz sem zarad tega istega , kar ti prestajaš, morala pustit en AD in biti 2 tedna brez vsega, nato pa šla na drug AD, kjer teh pojačanih duševnih težav nisem imela. (namesto Paroxata šla na Cipralex).

[barby]

meni se ne da več živeti... sploh nimam nobene želje več.... full sem postala pasivna in le čakam, da bo konec dneva, da grem lahko spat... ne znam se več organizirati, počutim se full egoistično sem cele dni razmišljam le kako mi je grozno... ali se lahko iz tega izmotam... vem da bo potrebno veliko dela, ampak jaz sploh nimam energije.... najraj bi zaspala za večno

[mamchy]

Draga Barby,
najprej en topel objem in malce sončka v tvojo dušo. Približno vem, kako ti je, ker sem tudi sama trenutno v težji depresiji, tudi sama sem obupana in bi najraje zaspala, pa se nekako prebijam. Imam pa mlajšo hči, ki je trikrat poskušala s samomorom, na srečo ji ni uspelo in je danes spet zadovoljna sedemnajstletnica, ki se je odločila v svojem življenju narediti spremembe, se boriti in uspelo ji je. Pomoč je poiskala na KOMZ-u, enota za adolescentno psihiatrijo in moram ti povedat, da so bili napredki neverjetni. Vsa pohvala celotnemu osebju na tem oddelku.
Poskusi tudi ti poiskati pomoč, ker jo morda res potrebuješ in NIKOLI ne OBUPAJ!!!, vedno se najde pot v prostost.

Vse lepo ti želim in NE OBUPAJ
Mamchy

[jade*shade]

Zadnje mesce mam en down feeling sicer ne me narobe razumet se borim..sam veste k se problemi nakopičjo  pol morjo misli nekam uit.