temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[scorpion]

Meni se zdijo tisti, ki delajo samomor heroji.......Mene je prekleto strah smrti...

[OLJA]

Mislim da kdor naredi samomor ne vidi več izhoda iz svojih težav. Tudi mene je velikokrat obšla misel da bom kar skočila z mosta, takrat ko sem se odločala ali grem stran od družine ali  ostanem. Pa so me prijateljice in prijatelj in v Begunjah postavili na pravo pot. Včasih si tako obupan, da ne vidiš izhoda. A stvari niso nikoli tako hude da se jih ne bi dalo na nek način rešit. Danes ugotovaljam da sem naredila prav da sem odšla, ker sicer bi se jaz sama podrla. In kaj bi s tem naredila. Prizadela bi otroke in še koga . Zato pravim da ne obsojam nikogar ki naredi samomor. To je enostavno neprištevnost in nevidnost izhoda iz težav.

[bacardidiaz]

Ne vem OLJA, jaz sem dobro vedel, kaj delam.
Pa še strah me je bilo.
Svinjsko, v določenem trenutku.
Bil pa sem zelo žalosten...
To je prevagalo.

[Dečko]

Jaz pa ne vem kaj sem delal, ker sem bil amortost pijan in s tabletami sem se nafilal, potem drugi dan sem se zbudil v bolnici .... 
Drugače me je pa depresija tako daleč pripeljala in nisem več videl izhoda, ama ništa samo smrt še. 

[bacardidiaz]

Ja, Dečko, ampak tega se ne da razumeti. In potem tak, kot je naš Mmiha, ki se je znašel na naših straneh, da bi nas žalil. Kaj bi rekel takšnemu človeku. Mogoče pa ga je poslala Udba na te strani. In mi smo državni sovražniki, ker mislimo s svojo glavo, zato, ker smo že videli vraga v vsej svoji podobi. Kako se sploh rodijo taki!?

[She_]

Ja, Dečko, ampak tega se ne da razumeti. In potem tak, kot je naš Mmiha, ki se je znašel na naših straneh, da bi nas žalil. Kaj bi rekel takšnemu človeku. Mogoče pa ga je poslala Udba na te strani. In mi smo državni sovražniki, ker mislimo s svojo glavo, zato, ker smo že videli vraga v vsej svoji podobi. Kako se sploh rodijo taki!?

Moja kolegica ima na msnju napisano:
   "Nikad se ne zna šta če biti sutra, sve se vrati, sve se plati nebojte se i vi čete doči na vrstu". 

Bacardi Diaz, tudi Mmiha in podobni bodo kdaj na istem, ko bojo jebali ježa pa se bodo drugi okoli njih delali "pametne" in takrat jim bojo te stvari bolj jasne. Ti pa boš takrat, sicer tudi zaradi žalostnih izkušenj, ampak vseeno daleč pred njimi. Na dolgi rok se pokaže kdo samo pametuje in kdo se dejansko v žviljenju kaj nauči. Keep ur head up !

[Nadja]

ja samomor sem poskusila narditi pribl kaksen mesec nazaj. temne misli imam vsak dan. ni upanja. o samomomoru tudi razmisljam skoraj vsak dan. tako da sploh ne poznam zivljenja brez tega.ne vem kako se tega znebiti. sploh zato ne ker sem v vsem tem sama brez suporta drugih.

[Arwen]

jaz pa vem, da JE upanje! vem, da JE luč... je pa res, da je tako presneto slabo vidno vse skup tisti hip... tako presneto boli, tako je hudo, tako je brezizhodno... tako si človek želi le konec vsega... a, kot je meni takrat bilo razloženo "kar tako kabel iz vtičnice vzet..." - ja, tisti moment (ki traja par ponedeljkov skupaj) je hudo, pa se kljub vsemu nekako prevetri.... dejansko za vsakim dežjem sonček posije... je pa res, da je včasih monsunsko obdobje obupno dolgotrajno...

nadja, saj v končni fazi sem bila tudi jaz sama, čisto sama, samcata, osamljena, zlomljena, uničena, na tleh... pa je nekako šlo... so pomagali zdravnik, pa AD-ji, pa psihologinja, pa forum, pa skupina, pa druženje (bowling), ... pa ves čas sem si dopovedovala, kako neki bojo nečakom dopovedal, če naredim konec, kako si bojo to po svoje razlagal, da jih teta ni imela rada .... in sedaj sem vesela, da živim , je pa res, da je eno leto voda tekla pod mostom, da jaz to izjavim in mislim resno - vesela sem, da sem 

[lucy80]

jaz sem po poskusu samomora v marcu, ko sem si porezala žile.potem sem se zdravla za psihozo in zdaj sem doma im pred tem, da izgubim službo. Skratka, nisem v dobri koži in se slabo počutim spet, samo zaenkrat nimam samomorilnih misli

[Arwen]

Najprej en objem  ... lahko poveš kaj več? si v službi za določen čas, da jo boš izgubila? ali je kaj drugega posredi?

[lucy80]

zgodba se začne v marcu, ko sem poskušala naredit samomor, potem sem šla po enem mesecu (totalno prehitro seveda) v službo nazaj, ker sem si hotela dokazati, da zmorem ven iz tega s... in sem v juniju totalno dekompenzirala s psihotičnim stanjem, ko sem v službi delovala kot da bi bila zafiksana in so me dali na oceno delazmožnosti, kjer so rekli, da 1 leto nisem sposobna za to delo. in potem sem šla v bolnico, kjer sem bila do avgusta, od takrat pa sem doma. Problem pa nastane, ko pridem iz bolniške, saj mi bodo zaradi ocene delazmožnosti dali odpoved, groza pač

saj se trudim in si iščem novo službo, ampak mam obdobja, ko sem totalno spet depresivna in ležim v postelji in zdaj mam tudi napade tesnobe, ki zgledajo tak, da zvečer ne morem zaspat in me tišči v prsnem košu, kot da me bo nekaj pretrgalo na dvoje

skratka, po svoje se trudim nekak

[Arwen]

ampak... preden začneš spet delat, naj bi šla ponovno na zdravniški pregled in bo spričevalo lahko sedaj drugačno, mar ne?

[pupika]

Hojla Lucy80
S počasnimi koraki greš naprej. Saj to veš, kajne? Ampak kljub temu, da so premiki počasni so, in so na boljše. verjamem tudi, da se ti bo glede službe uredilo tako kot si si zamislila.
Mislim nate in držim pesti, da se bodo zadeve začele premikati na bolje s hitrejšim tempom

[Lost]

zgodba se začne v marcu, ko sem poskušala naredit samomor, potem sem šla po enem mesecu (totalno prehitro seveda) v službo nazaj, ker sem si hotela dokazati, da zmorem ven iz tega s... in sem v juniju totalno dekompenzirala s psihotičnim stanjem, ko sem v službi delovala kot da bi bila zafiksana......

Kako znano mi je to...in mogoce se komu z foruma. In potem slisim od nekaterih da ko so prvic
prisli k splosnem zdravniku dobijo odgovor " Drugic pa pridi z problemom ki ga bom lahko videl" 
Lucy....v bolnici upam so ti pokazali da se da pocasi in mirno (ne za vsako ceno) premagovati
tezave ki so se ti nabrale. Sama presodi ali je ta sluzba zate ali ti povzroca tesnobo in se vecjo depro.
Vsekakor pa NUJNO poiskati PSIHOTERAPEVTA z katerim bosta sedaj ko si "na dopustu" pocasi
nasla tisto PRAVO lucy in ne to zaznamovano z depro in tesnobo. Ko je meni psihiater rekel
" cez eno leto boste na tezave gledali cisto drugace"    jaoooo saj je on tudi bolan 
SAMO imel je prav. Z pravilno psihoterapijo, delom na sebi, izpostavljanji, FORUMASIIIII 
se da korak za korakom priti iz teh krogov. Potem pa ko si sposoben zavijes ven in krozisca
in GASAAAA..... po avtocesti ki si jo gradis kilometer za kilometrom. Pogumno....uspelo ti bo, ceprav temu sedaj se ne verjames. 

[Arwen]

..." cez eno leto boste na tezave gledali cisto drugace"    jaoooo saj je on tudi bolan 
SAMO imel je prav. Z pravilno psihoterapijo, delom na sebi, izpostavljanji, FORUMASIIIII 
se da korak za korakom priti iz teh krogov. Potem pa ko si sposoben zavijes ven in krozisca
in GASAAAA..... po avtocesti ki si jo gradis kilometer za kilometrom. Pogumno....uspelo ti bo, ceprav temu sedaj se ne verjames. 

Lost     lepo in pravilno povedano 

[lucy80]

tenks vsem za pozitivne misli, saj gre počasi. res je, da s časom se vse težave počasi že nekak rešijo, ane
drugač pa že hodim k psihoterapevtu in ne vem kak bi sploh lahk funkcionirala brez njega, to mi je res v veliko oporo, tak da psihoterapevt je kr nujen pri takih težavah
ne vem, očitno mam jaz neko težnjo po tem, da skušam vse stvari prehitro rešvat al pa jih kr mal pod preprogo pomest, pol pa planejo še večje nad mano

ampak bo že nekak, tudi to s službo, najbolj pa mi je seveda groza vrnit se na isto delovno mesto, pred tem me kar mrazi in mam nočne more
a ma kdo kako izkušnjo z vračanjem na delovno mesto ali pa med iste ljudi, po tem ko je bil "čuden" in celo hospitaliziran v psihiatrični bolnici, kar je še vedno tak tabu, tega me je res kr groza

[ton]

Lucy, veliko ljudi doživlja nekak sram pri vrnitvi v staro okolje - ampak konec koncev ne gre za vrnitev iz zapora ali poboljševalnice, pač pa iz bolnišnice, ne? Kako pa se vračajo ljudje z operacije kolka, po angini?
Skratka: četudi duševne motnje seveda še so stigma in 'sramota', je bolj na okolici kot na tebi, da se 'čudno počuti'. NA nek način boš 'manekenka', ki bo sodelavcem pač pokazala, da smo tudi ljudje z motnjo prav običajni ljudje.
Seveda je tole lažje pisati kot uresničiti v tapravem okolju, govorim ti le, da se nimaš česa sramovati.
Poročaj, kako bo šlo, prav?

[Lost]

a ma kdo kako izkušnjo z vračanjem na delovno mesto ali pa med iste ljudi, po tem ko je bil "čuden" in celo hospitaliziran v psihiatrični bolnici, kar je še vedno tak tabu, tega me je res kr groza

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,2824.0.html   

[Anuška]

Jaz sem se po letu in pol vrnila v isto okolje. Sicer na drugo delovno mesto....pa vendar. Po eni strani je moje zdajšnje delo veliko manj dnevno operativno odgovorno, veliko manj stresno, brez dnevnih nalog. Moje delo mora biti samo opravljeno na rok. Je pa po drugi strani šit, ker sem one man band...odgovorna direktorju, brez podrejenih. Ne morem zahtevati od nikogar, le od sebe.

Niti sekunde nisem nikoli nikomur skrivala, kje sem bila. Nobene stigmatizacije nisem čutila v službi. Je pa hecen občutek, ko nekaj trdim, pa me gledajo....ja, itak je ubrisana. Saj najbrž ne mislijo ravno tako, jaz le čutim tako. Je pa izid isti....noben sebe ne preveri, čeprav pokažem na napako. .....tale je z Begen, itak se ji mal rola.

Tko da.....se mi zdi, da si večino stigme naredimo kar sami sebi. Ne vsi, seveda ne. Tudi jaz sem se bala it v službo, pa ne....kaj bodo rekli, ampak, kako bom zmogla. Ta boj sem morala boriti sama...z Zavodom za zdravstveno zavarovanje in kasneje s Pokojninskim. Oni imajo "stigmo" v tem, da to ni bolezen, da itak si dober, ker imaš vse 4 okončine zdrave......itd, itd.

Torej......to leto poskusi čimbolj dobiti boj z depro, čimbolj se postaviti na noge...pa ne samo zaradi delozmožnosti, predvsem zaradi sebe in dobrega ali pa vsaj znosnega počutja.

A.

[lucy80]

res hvala za vse te besede, ki mi kar dajo voljo in energijo, stvari kar niso več tako črne in brezsmiselne.
ja, vse tole s službo depro sam še bolj poglobi, ampak se ne dam, gremo v boj naprej, hvala vsem