temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[OLJA]

Ja , depresija nam uničuje živce in s tem zdravje. Zato je skoraj vedno nujno poiskati osebo da se z njo pogovoriš, najbolje pa je da si človek poišče strokovno pomoč. Z njo je težko živeti, ugotoviti je treba zakaj smo depresivni, zato pa obstajajo pri ljudeh različni vzroki in te je treba najti v sebi. Potem  je lažja pot k zdravju. Če je ne zdravimo je dejansko lahko zelo nevarna .

[Sinuska]

brrrr grozen naslov.
niti ne upam brat teme. samo napišem pa lahko, kaj mislim o smrti. ni mi ravno blizu. ko sem začela jemat adje, sem imela en trenutek, ko sem mislila, d asem umrla. groza. potem sem pri kolegu v 18. nadstropju gledala dol in razmišljala, kako fajn bi bilo letet dol. in sem se ustrašila ko hudič.

nočem razmišljat o tem. izogibam se. prestraši me.

je to bolje, kot da si želim umreti? 

nikoli si nisem želele umreti. samo utrujena sem bila, da nisem mogla vstat s postelje. hmm... če ni to podobno...

[Anuška]

J..S.., imaš čas, da se spočiješ? Svetovala bi ti spanec za začetek.
Kaj te izčrpava? Nove naloge ali staro stanje?

A-

[jade*shade]

Ne vidim nonenega cilja..
Izčrpava me ta brezciljni trud,ne vem kam to vodi.

[Aslan]

Ne vidim nonenega cilja..
Izčrpava me ta brezciljni trud, ne vem kam to vodi.

To temo povzroča bolezen Depresija.
Počasi se bodo črni oblaki razpihali in videla boš sonce.

To tvoje sonce sije tudi zdajle, le vidiš ga ne, ker je oblačno...

Nekaj bodo pomagale tablete.
Nekaj ti sama.

Štej korake naprej...vedno bo vmes tudi kak nazaj, ampak bo samo eden in bo le trenuten.
Za vsakim korakom nazaj, se bodo nato naredili spet trije naprej...

Drži se...

[Arwen]

Jade, verjamem in si predstavljam, kako ti je... in se strinjam z Aslan - to je žal to grozno nihanje razpoloženja, ki ga povzroča depresija.. in ja, je pot ven; predvsem je ogromno odvisno od nas, potem je dobrodošla pomoč strokovne osebe, mogoče skupine za samopomoč, druženje, ... če je stanje akutno, seveda AD-ji... in počasi človek tudi iz tega prileze ven 

Objem
Arwen

[Astra66]

Prebiram to temo in sama sem na poti kjer imam vsega dovolj.Tudi jaz sem mislila kako se po vsem hudem enkrat razvije tudi dobro.Mogoče res nekaterim vsem pa gotovo ne in ena izmed teh sem jaz.Bila sem na KVT tam sem dobila teoretično znanje a če te življenje ne mara ti to nič ne koristi.Nekaj časa imaš moč pa rešuješ probleme a niti se še dobro ne pobereš pride nov problem in to se ponavlja pri meni od lanskega leta vsaj nekajkrat mesečno.Ne gre za probleme ,ki bi jih lahko reševal ampak za tiste na katere nimaš vpliva.Resnično imam vsega vrh glave.Konec mi pomeni samo olajšanje vseh kalvarij mojega življenja.Odkrito povedano iščem način in kraj kjer bi to lahko izvedla.

[Arwen]

Astra, vedno se najde rešitev... piši nam, povej kaj več,... skupaj bomo našli pot... seveda je na tebi, da teoretsko znanje pretvoriš v prakso, tega namesto tebe nihče ne more storiti, a verjemi, je izvedljivo. Je rešitev. Je luč... Korak za korakom, vsak dan po malo, pa se rezultati začno kazat... Vem.

Objem
Arwen

[jola]

Astra, popolnoma te razumem, natanko to se pojavlja pri meni......Ampak, vedi ko v življenju daš že toliko stvari skozi, postaneš močnejši in tudi, če še tako pogosto padaš dol......,veš, da prideš tudi gor....Tako si opisala situacijo, da se popolnoma vidim v njej.......kako rešiti probleme, na katere nimaš vpliva!? Sama sem sedaj točno na tej stopnji.......,a ti povem, se ne dam in tudi to bom preživela in verjamem, da boš tudi ti!!!!! Odženi črne misli, piši, povej....in videla boš, da bo že jutri veliko lažje.....

Prisrčen pozdravček in objem- jola

[eli]

Dolocene stvari ne moremo spremeniti...kot ste rekle nimamo vpliva.Pa nas te stvari vseeno sesujejo.
Hmmm....mogoce pa lahko spremenimo sebe...vem da mnoge stvari bolijo,zlo....tudi mene so...in me se.....A ce tega ne morem spremeniti,pa naj delam se ne vem kaj....bom poskusala vsaj v tej smeri,da me stvari ne bojo tolko prizadele....Zaceti moramo pri sebi....Ne da nas zivljenje ne mara...mogoce smo si narobe zastavili crto in scenarij,kako naj bilo nase zivljenje....

Vem da je zivljenje mnogokrat kruto...prevec....zato..prvo maraj sebe....sama sebi si najvec vredna...ostalo se potem odvija samo po sebi...Preverjeno...na sebi....

Astra drzi se......objem


eli

[Sinuska]

astra, tudi mene skrbi zate!

govori z nami! tukaj smo. tu skupaj jokamo, težimo, se veselimo, jaz sem začela celo poskakovati, nihče ne zameri grdih misli, nihče se ne posmehuje, ne obsoja, skupaj smo.

lažje je skupaj!

govori z nami!

tudi če je kdo ultra tečen, ga držimo za rokico! tudi če je kdo na robu, ga držimo za rokico! samo pustiti moraš, da ti pomagamo. da ti pokažemo, kako si lahko pomagaš sama!

 

[Anuška]

Astra tudi danes najbrž ni pri PCju. Sem govorila z njo sinoči
in ji zažugala, da je treba "roza zajčka" ko pride, tudi naprej
spustit. Naj odskače. Ona to zna in dostikrat je že uspela
spedenat zadeve.

Verjamem, da jih bo z našo pomočjo tudi tokrat.

A.

[Arwen]

Seveda ji bo uspelo, kakopak  držim pesti, Astra, pa velik objem pošiljam 

Arwen

[987]

Astra verjamem vate, da boš premagala to in šla naprej. Menim da je zelo v redu, da si pripravljena govoriti o tem. To pomeni, da se še nisi vdala, ampak iščeš rešitev in potrebuješ samo malo pomoči, ker ne veš več kako naprej. Saj zato smo pa tukaj, ane. Piši svoje črne misli, pogovarjaj se o njih...samo ne drži jih v sebi. Tudi mene je strah kaj si ostali mislijo o meni, čeprav vem da razumejo te težave, ko ves čas nekaj jambram. Edino stvar, ki ti lahko rečem je, samo ne obupat.

No, sedaj še majhno vprašanje. Ena stvar je razmišljanje, načrtovanje...druga pa izpeljava. Se pravi zanima me, kdaj je mera polna, kje je tista točka, ko ne moreš več in narediš neumnost. Ko se ti odpili in te briga čisto za vse, ne pomisliš več na nič...postaneš totalno egoističen...postane tudi strah pred ponesrečenim poskusom nepomemben...samo da se rešiš trpljenja.  
Vem da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev. Ljudje smo trpežni biološki stroji, vendar tudi še tako sofisticirana naprava enkrat odpove, pa ni važno ali gre za software ali hardware.

BARKING DOGS SELDOM BITE. SO, DON'T WORRY.

[Arwen]

...kdaj je mera polna, kje je tista točka, ko ne moreš več in narediš neumnost. Ko se ti odpili in te briga čisto za vse, ne pomisliš več na nič...postaneš totalno egoističen...postane tudi strah pred ponesrečenim poskusom nepomemben...samo da se rešiš trpljenja.   

čisto odvisno od posameznika.. nekdo izgubi celo družino, pa se nekako z neverjetnim naporom pobere in mu uspe iti dalje, nekdo izgubi le službo, pa je to zanj trenutek, ko več ne vidi naprej. Ja, saj primerjava je mogoče res čudna, a hočem povedat, da smo si ljudje različni... kaj je mene konkretno odvrnilo? neznanje, to prvo... drugo pa... ko sem stala tam v gozdu, pod drevesom... ko mi je po glavi šibalo le eno: hočem proč...hočem, da se to preneha... ko dejansko tisti moment ni bilo a ma prav ničesar, ki bi me odvrnilo od namere... pa kljub vsemu... en 0,0000001% pa je le bilo v meni : ej Arwen, nikar...

In sedaj sem vesela, da sem še  in se ne dam kar tako. Vem, da zmorem 

[Liber]

Jaz pa čist tko praktično razmišljam včasih kater način bi bil najboljši, če že rabiš nardit umor na sebi..

In nisem prišel še daleč 

Z višine ne bi skočil, ker me je strah višine    pa še ko pomilim kakšen zmazek bi bil pol na tleh .. bljak 

Če se zaletiš z avtom je mal riskirano k če preživiš upaj da te sestavijo nazaj 

Ma če bi se hotu obesit, bi ziher mogu prenehat k mi ne bi dihat dal 

[Arwen]

Liber...eni smo bili na tem, veš...

[Liber]

Liber...eni smo bili na tem, veš...

Razumem to, samo to še ne pomeni da kdorkoli ne sme razmišljat o samomoru na svoj način. Jaz razmišljam o vseh stvareh popolnoma neobremenjeno pa četudi se določene stvari dogajajo tudi meni.

Kakšen dan sem tudi pomislil na samomor, oz sem bil bolj razočaran nad sabo in se spraševal o smiselnosti vsega tega. Pa ne vem točno ali mi v bistvu strah pred neznanim odžene te temne misli, ali veselje do življenja..

Če bi pa bil na tem, da recimo storim samomor, pa bi to naredil s premislekom. Bi moral poskrbet, da bo poskrbljeno za mucke. Po možnosti bi naredil še eno dobro zavarovanje da obrnem svojo smrt v tudi nekaj pozitivnega. Pospravil bi po stanovanju 
In ko bi bil ravno pripravljan bi me pa verjetno minilo 

Pa še zdaj ne vem ali si če delaš samomor reva ali si pogumen.

[Arwen]

  sorry, sem prej napačno razumela ..

[bacardidiaz]

Liber...eni smo bili na tem, veš...

Pa še zdaj ne vem ali si če delaš samomor reva ali si pogumen.

Mah, zgleda da se ne bom izvlekel.
Nisi ne reva in tudi pogumen ne. Vem, da se mi je to najprej zdela imenitna rešitev. Celo smejal sem se. Potem pa, ko sem pogoltnil prvo pest tablet, me je postalo strah. No, nato sem vse lepo pospravil, odnesel smeti... Tako pač. Ne, nisem bil reva, in ne pogumen. Bil sem samo neskončno žalosten. Zmeraj, ko slišim ali berem, da je nekdo odšel s sveta od svoje roke, sem žalosten, ker vem, da je tudi on\ona bil. Neizmerno