temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[Arwen]

Kristy  meni JE mar zate  zelo  . In verjamem, da še komu in vem, da si vsaj eni osebi celi svet  . Kar pa se AD-jev tiče - kolikor vem, jih je več vrst, pač poveš sedaj, kaj si jemala, kakšne stranske učinke si imela.... in verjetnost, da dobiš druge, je velika. In VEM,da ti bojo Ad-ji pomagali do te mere, da si boš laže uredila misli, da se boš laže zbrala... ostalo pa je odvisno od tebe, od tvoje volje, od tvojega spreminjanja same sebe, zornega kota,.... Vse je mogoče in vem, da si močna oseba in vem, da boš zmogla 

Ja, razumem tudi, da kogar kača piči, se boji zvite vrvi, a ni vsaka vrv že takoj kača...ni vsak psihiater slab, niso vsi za v isti koš.

Objem 
Arwen

[scorpion]

ja sej ta ravnodušnodst do tvojih čustev te je pripeljala v to stanje...Kristy....Grozen je ta obutek, da se ljudje , ki ti naj bi bili blizu, sploh ne zmenijo za tvoje trpljenje...mogoče celo rečejo:"saj bo bolš!", pa to tebi ne pomaga veliko...

če tako trpiš pa le začni jemat Ad-je, saj nimajo vsi tako slabih stranskih učinkov.....moraš še poskusiti...

[eli]

Draga Kristy!!!!!

Tako kot Aslan,ti tudi jaz predlagam....daj zacni z ADji....Lej,tudi jaz sem morala past tako nizko,da nisem vec mogla nic.....takrat mi je bilo vseeno...ce ve ves svet..kaj mi je...samo da mi pomagajo....Saj ta nasa bolezen..ni nic sramotnega....Kot vem delas v druzinski firmi....dej se probaj zmenit....da bos nekaj casa doma...na zacetku jemanja....lej,meni so stranski ucinki..delovali 7 tednov..je blo hudo..pa mi ni zal....sedaj sele zivim "normalno" zivljenje...In...tudi TI si ga zasluzis...Si lusna punca.....ves kaj bi rada,samo premakniti se ne mores...vrtis se na mestu....Naredi to zase....tudi tvoj soprog bo bil vesel premika na bolje....Predvsem pa to naredi zase...ker si to zasluzis

Ce ti je tezko it sama k psih..verjamem ,da se najde tudi kdo od nas,ki bi te spremljal....samo povej nam....

drzi se...pa se kaj pisi...

objem

eli

[Kristy]

Ja, Arwen draga, vem, da ti je mar...vidim...vsak dan posebej... hvala, hvala, hvala,....ti    !!!

Ja, Scorpion (si me prijetno presenetil  )....tako rečejo....pa še kej bolj hudega...da nej neham težit npr., ker da imajo vsi ljudje probleme, da nej neham in že kaj naredim (ko bi lahko  ), predlani, ko sem ga za par dni zapustila in sem jokala celo dopoldne v postelji, me niso prišli niti pogledat, ko sem prišla ven....je bilo vse tiho, nič me niso vprašali ...npr. če se kaj bolje počutim ali me kej potolažili.... tako, da pred njimi niti slabe volje ne smem biti (ker potem pa že bolje, da niti na obisk ne pridem).... zdaj se to sliši grozno, ampak, če sem oz. če se delam, da sem o.k., potem me imajo najraje na svetu, vsaj mama....zadnjič mi je mama rekla, da sej se pogovarjamo....ma sem ji rekla, da halooo, da kaj govori, ko pa sploh niti pod razno ni res....pa je postala živčna in je bila tiho
.....in moj mi reče, da kaj stalno cmizdim (ne stalno, samo zadnje dni pa res ), da ga nerviram s to stalno slabo voljo (kako naj bom dobre volje in happy  ) in da naj že neham s tem, da sej mi nič ne manjka....

jaz pa se mu bojim ponovno povedati, da bi šla rada proč od tam, da ne bi rada nikoli več v življenju prišla v tisto hišo, v tisti kraj....da vsakič, ko moram it tja, me prime tesnoba (ne samo zdaj, že več kot 10 let), da me je strah in se tesnobno počutim v tisti hiši, da tisto ne bo nikoli moj dom...nikoli....sej sem mu že večkrat to povedala, ampak kakor, da ne sliši tega, sploh se ga niti najmanj ne prime....ne razumem 
in sedaj me ga je strah vprašati, kdaj gremo proč, v stanovanje...kaj sploh si on misli glede vsega tega....v bistvu me je strah odgovora  ....in pol sem živčna, žalostna, depresivna....ne morem več čakati.....in če grem sama tja, se bojim kaj se bo zgodilo....ne maram se kregati, ne maram kakšnih pretresov, sploh pa ne sedaj, ko sem že tako švoh....tako, da res ne vem kaj naj....zdej mi je menda še njegov fotr zameru, ker nisem šla k maši za taščo .....pa drgač sploh nihče ne hodi k maši ne od moje, ne od njegove familije....in s tem mojim groznim počutjem....sam še k maši mi je za hodit(kaj pa imam jaz s cerkvijo...prav nič)...kaj pa on ve...sam me ima, da bi mu povedala, da se še kdo slabo počuti, ne samo on....joj, kako bi šla rada proč od tega človeka....kaj mi je treba, da ga moram prenašati... da moram pod isto streho živet s človekom, ki se pretvarja  .

Eli, ne, ni družinska firma...midva sva samo poslovna enota, zato delava skupaj, ampak firma ima drugega direktorja in sedež je drugje.
In s tistimi stranskimi učinki se bojim bit sama doma...no, vsaj s tistimi od Paroxata....grozljiv je bil  .
Ma ja, se bom pogovorila z zdravnikom....bomo videli kaj mi bo rekel.
Ma ne, mi ni težko it k psihiču....grem celo rada (kakor se to že čudno sliši), ker si najbrž mislim, da grem k nekomu, ki mi bo pomagal....čeprav mi do zdaj niso oz. vsaj ena, mi je celo manjšo škodo naredila.

[scorpion]

hvala Kristy, da si podelila z nami svoje občutke....

[Aslan]

Draga Kristy...sama sem imela dolgo občutek da me nihče na razume.
Poznam strahove, ko ne upaš vprašati, ker se bojiš "negativnega odgovora",
ker vseeno upaš na čudež...samo to je vse v nas samih stiska...naša tesnoba...

Edino TI boš lahko kaj spremenilla zase.
Antidepresivi zelo popravijo počutje, jokavost izgine, stalni strahovi se zmanjšajo...
Potem boš bolj stabilna v počutju in se boš lažje postavila zase.
Odnosi z partnerjem bodo boljši, praviš, da mu greš na živce, ker stalno jokaš...
sej tudi njemu ni lahko, ne zna ti pomagat...moški se pogosto ustrašijo ženskega joka...
Pol pa nastane začaran krog, ti jokaš, on živčen...oba pa nesrečna...

Firma gor ali dol, vzemi si dopust,pojdi do psihiatra,
če ti predpiše AD jih jemlji in potrpi začetno krizo s počutjem.
Splača se, zaradi tebe same...

Sama boš imela moč odločat kje boš živela, s kom boš živela.
Dolgo sta gradila dom in bila zato pri straših...
Zdaj je dom gotov, ni ovir...verjemi v srečo, veselje, ljubezen...

Smo s teboj...

[Kristy]

... vem, da ste in sem vam zelo hvaležna  ... če ne bi bilo vas (ki se trudite z mano  ) in nasploh tega foruma...še posebej v tistih groznih dneh....ne vem kje bi že bila in kako bi bilo z menoj.....najbrž zelo slabo.....pa tako malo je včasih potrebno... en dolg pogovor, da dobiš občutek, da nisi zastonj na tem svetu .

Zato hvala vam stokrat 

[DejaVu]

Jaz sem zdaj zelo zelo zaljubljen in mi to pomeni največ.

[scorpion]

No potem smo pa tako ali tako odveč Dejavu

[ZgubljEna]

mal sm pozna v odgovoru, me mal koncentracija daje pa tezko sledim vsem novim postom tle na forumu pac, kadar stvari niso cist simpl in cist pregledne, se zgubim s temi svojimi kurjastimi mozgani

kristy kar se adjev tice... js jih zdej jemljem ze 4 tedne in pocas cutim, da gre na boljs... blo je grozno prvi tedn - vrtoglavica, visok pritisk, hiter srcni utrip, zelela sm si samoor nardit, slabo mi je blo, ... u glavnem grozno. ampak mi je blo takrat to celo boljs, sm se obremenjevala samo s stranskimi ucinki, ker so bli skoz prisotni, in sm celo mal pozabla na moje druge tezave v lajfu, celo moje depresivne misli so sle nekam v ozadje. poleg tega sm se pocutla se posebi mocno, da sm kljub stranskim ucinkom vstala in sla v sluzbo za 4 ure. prej k se nism mela adjev sm ponavad gnila doma in bla se bolj neproduktivna, zdej na tabletah sm vsaj mela razlog za pocivanje, ampak sm se vseen spravla pokonc - hud obcutek zmage samega nad sabo, ce me razumes...

no in ko so stranski ucinki enkrat izzveneli, sm bla pa nekje na ground zero. vse se mi je zdelo spet isto, depresivno, brezizhodno... sm skor ze obupala da bo kdaj boljs.

zdej po enem mescu mi je zdravnik zvisal dozo iz enga cipralexa na dan - zdej jemlem po dva. in se pocasi zacenja neki svetlikat. ne sekiram se vec za vsako malenkost, ne zganjam panike, mal lazje komuniciram z ljudmi ker ne mislim vec na vsak moj gib in dih... pac nekak manj bremena cutim nad sabo. na splosno se stanje sicer izboljsuje, ampak na zvezo s partnerjem pa na zalost nima vpliva ko bi vsaj ble kake cudezne tabletke, da bi se njega spravle mal ob pamet poskusava resit zvezo sicer, ampak ne vem kako bo slo. sicer se mi pa s tem se ne da spopadat...

kar sm hotla povedat je to, da le pogumno z adji, ker slej k prej zasvet ena zvezdica upanja, in ce si enkrat v hudi depresiji, ti je vsak se tok mali napredek lep in pomemben, in se pol lazje nadaljuje v zivljenju.

loh pa da samo pametujem dons, k sm pac ok volje, sicer pa, ne hvali dneva pred vecerom

pa lep vecer vsem,
gaby

[DejaVu]

Tu lahko preberete nekaj o meni: http://www.motosvet.com/tabla/index.php?showtopic=24949&st=195&gopid=1366842&#entry1366842


Drugač pa sem čist na robu, vse je prišlo do skrajnih meja

[speli]

hej DejaVu drži se ...sej veš včasih te vse čisto potlači ampak bo boljše...kako pa to misliš da je prišlo vse do skrajnih meja 

[why?]

vedno več je takih misli... vedno bolj so mi všeč... toliko ljudi na svetu vsak dan umre? zakaj ne jaz?

[lost_in_time]

ne wem kolk je kaj uredu tukaj to napisati..ampak nekje moram dat to iz sebe..kot nekaksna prisilna misel je..sploh nazadnje ko sem razmisljala o tem..misel..moram umreti..zato sem na svetu..to je moj 'namen'..da se ubijem.. prvic sem se s kaksno tako mislijo spogledovala kaksnih recimo 8let nazaj.

[Anuška]

Dekleti, jaz se borim s temi mislimi. Ne maram jih, ker, tudi če pridejo v trenutku, ko sem znosno,
me vedno potegnejo navzdol. Tja pa ne maramo, ane....ne ena, ne druga...nobeden.

In why, res je, da veliko ljudi umre vsak dan. Ogromno njih bi z veseljem še živeli, pa jih je
došla neozdravljiva smrtna bolezen, katastrofa...... . Naša stanja (al motnja, al bolezen..sej ne
vem več kako nej rečem) pa so obvladljiva, najbrž res ozdravljiva. Poskušaj raje mislit na izhod
v veselje, ne v smrt. ........... plešeš kaj?

A.

[why?]

plešeš kaj?

rada bi pa nimam tolk energije da bi... pa še nove ureznine... ne morem uglavnem

[Anuška]

plešeš doma? Daj poskusi. Zadihala se boš in vzdih in izdih bo globji.
Pomaga. Preverjeno.

A.

[jade*shade]

Mislim,da je to kar dejansko skrivam pred svetom le vredno povedati. Mogoče se bo,kdo,ki se s temi mislimi sooča premislil.
Ko sem začela s samopoškodovanjem in je bil tudi moj povod. Sem si prerezala desno zapestje. Takrat nisem razmišljala o ničemer. Lahko pa povem nekaj kar sem občutila po tem dejanju. Neskončno mi je blo žal. Pekoča bolečina je bla neznosna,namenoma nisem šla pregloboko..da sem se malo bremzala. Potem je zatem prišel še občutek krivde in sramu. Toliko stvari odkrivam iz kript ki sem jih ustvarla sama. Pokopala sem jih z namenom,da ljudem pokažem da sem brezčustev. In da me ne morejo raniti. In vedno znova,ko sem na robu,da bi komu zaupala,zamrznem. In si nadanem masko. In si rečem..tako ali tako ne bo nihče verjel.Prav tako sem se počutila takrat,stisnjene med stene svojega telesa,nisem mogla dihat. Zato je bila najlažja pot..a vendar,ne želim nikomur posledice takšnih poskusov.

Tako mi je blo žal in še danes mi je,vsakič je bila napaka..edine ki sem si jih dovolila. Upam,da bodo to vaše edine napake,ki si jih nikoli ne boste dovolili. Jokajte,kričite,pokažite svojo bolečino..vendar je ne poskušajte utišati na tak način.

Nikakor..ne pustite si tlačit svojih čustev.

[ami]

plešeš kaj?

rada bi pa nimam tolk energije da bi... pa še nove ureznine... ne morem uglavnem

ne rabiš energije, prepusti se ritmu in glasbi, ki ti je po godu... samo prepusti se... en korak, še eden, morda bo šlo, le poskusi

[why?]

Mislim,da je to kar dejansko skrivam pred svetom le vredno povedati. Mogoče se bo,kdo,ki se s temi mislimi sooča premislil.
Ko sem začela s samopoškodovanjem in je bil tudi moj povod. Sem si prerezala desno zapestje. Takrat nisem razmišljala o ničemer. Lahko pa povem nekaj kar sem občutila po tem dejanju. Neskončno mi je blo žal. Pekoča bolečina je bla neznosna,namenoma nisem šla pregloboko..da sem se malo bremzala. Potem je zatem prišel še občutek krivde in sramu. Toliko stvari odkrivam iz kript ki sem jih ustvarla sama. Pokopala sem jih z namenom,da ljudem pokažem da sem brezčustev. In da me ne morejo raniti. In vedno znova,ko sem na robu,da bi komu zaupala,zamrznem. In si nadanem masko. In si rečem..tako ali tako ne bo nihče verjel.Prav tako sem se počutila takrat,stisnjene med stene svojega telesa,nisem mogla dihat. Zato je bila najlažja pot..a vendar,ne želim nikomur posledice takšnih poskusov.

Tako mi je blo žal in še danes mi je,vsakič je bila napaka..edine ki sem si jih dovolila. Upam,da bodo to vaše edine napake,ki si jih nikoli ne boste dovolili. Jokajte,kričite,pokažite svojo bolečino..vendar je ne poskušajte utišati na tak način.

Nikakor..ne pustite si tlačit svojih čustev.

ista izkušnja z mano... še celo isto zapestje... čudn filing je to brat... hvala za tole jade*shade, vsaj vem da nisem edina...