Še vedno stigma.....help

[moonica]

milina, mi točno vemo kaj govoriš, razumemo! in odgovor je še vedno isti ...
arwen ti je tudi dobro povedala ... TVOJE misli so to, TVOJE!!!

[milina]

ampak, kako naj si razlagam odnos sodelavcev do mene.....ne vem, kakor sem se analizirala, sam bila do njih v redu, normalna, prijazna, oni pa do mene niso, ne znam si razložit zakaj, potem takoj povežem to z bolnico in stigmo....ampak jaz ne želim tako živet, jaz želim, da so odnosi v redu, da me sprejmejo kot vsakega drugega...saj na meni res ni nič nenavadnega.....in potem, ko pridem v stik z njimi, kot bi me nekaj zabilo, nek odboj nastane, "premik" v glavi se mi zgodi, hud glavobol.....tako bi bila rada sprejeta od ljudi

[moonica]

še enkrat ...

spreminjat drugih ne moreš! lahko pa spremeniš sebe, svoj pogled na to zadevo ... ampak si tega (še) ne dovoliš
resnično bi ti priporočala, da stopiš do kakšnega dobrega psihoterapevta, da bosta skupaj delala na tem

[sunshine7]

Hja, omejeni ljudje bodo vedno omejeni dokler se ne zgodi premik in začno delati na sebi.
Poglej, dosti je takih ljudi, ki govorijo samo, da govorijo in žalijo - samo takšni ljudje so ubogi, sam jim na žalost dosti ljudi nasede, ker so prepričljivi in kao močni.

Povej svoje mnenje in bodi kar si, ter se dokazuj vrednim ljudem oz. svoj trud boš zmeraj ti bolje videla kot drugi. Tisti, ki imajo zmeraj nekaj za povedat ti bodo še nekaj časa najedali, dokler bodo videli, da se ti ne zmeniš za njih in da te cenijo vredni ljudje.
Tisti, ki se bojijo pa jim itak ne moreš nič zameriti. Vsi imajo svoje strahove, mogoče celo, da imaš včasih paranojo in misliš, da te drugi nimajo radi a imajo drugi svoje probleme.

Bodi vesela, da si šla prišla skozi nekaj.
Umazana tla, ki jih nato posesaš so bolj čista (TI) kot pa tla, kjer še ni bilo sesalca (DRUGI).

[milina]

dajte, povejte, a stigma sploh kdaj izzveni...od moje bolnice je že dobri 2 leti, pa me drugi s svojim obnašanjem še kr spravljajo v samospraševanja (beri izmozgavanja), da moram živet z nekimi predsodki drugih, kot grešni kozel, in vse to nositi na svojih plečih......kjub moji prijaznosti in dobrosrčnosti ni + feedbacka...jebela, da več ne vem, kaj naj naredim, ko je nekdo dan za dnem neprijazen z mano....v kaj se človek potem lahko spremeni drugega kot blodnjavca...ne znam si razložit njihovega obanašanja, kaj je na meni tako čudnega, s čim jim zbujam tak odnos....?

[scaeva]

Stigmo okolje ustvarja,stigmo okolje tudi odvzema-po mojem mnenju mora to oseba reševati sama,nobeno društvo ali institucija ni pri tem v pomoč.Vem pa kako se počutiš v tem samoizpraševanju-obrni to v svojo korist in jim povej njihove grehe s katerimi te bremenijo-in tako se lahko zgodi,da utihnejo!

[milina]

hvala scaeva, kako bi to človek lahko obrnil v svojo korist-njihovo nesramnost...ne zmorem/ne znam funkcionirati v takih okoliščinah

[scaeva]

Ja razumem-zato je potreben pogum.Potem je pa še ena stvar,ko se to dogaja je za storiti preprosto NIČ.Ne se predajati občutku krivice,ki ti je bila storjena ampak poskušaj ohraniti notranji mir tako,da se zavedaš,da je to ničevost za katero se ne splača pomisliti ali pa storiti čisto nič,poskušaj torej ravnati tako,da se te to ne dotakne!

[Arwen]

dajte, povejte, a stigma sploh kdaj izzveni...od moje bolnice je že dobri 2 leti, pa me drugi s svojim obnašanjem še kr spravljajo v samospraševanja (beri izmozgavanja)

in kdo je to - drugi? vsi ljudje, ki jih srečuješ? samo sodelavci? vsi sodelavci, ali samo nekateri? ...

[milina]

v službi večina, in moja neposredna soseda

[moonica]

milina, obiskuješ kakega psihoterapevta ?

[milina]

zanima me, koliko časa po hospitalizaciji še čutite stigmo...? Ali to traja kar vseskozi potem?

[scaeva]

Po odpustu,je človek spremenjen-včasih čuti večjo občutljivost za svojo osebnost,včasih upravičeno včasih ne-in prvo kar je,je to,da ga zaskrbljenost za samega sebe lahko tudi ovira in potem lahko vidi tudi stvari,ki mogoče sploh niso take,tako ,da po mojem mnenju,je glede stigme za storiti Nič,preprosto Nič,in razumi,da je to stvar,ki nanjo nimaš vpliva,zato se je nesmiselno z njo ukvarjati-karkoli delati v tej smeri je nesmiselno,saj je samo po sebi ničevost,za katero se ne splača storiti nič-predvsem se ne ukvarjaj kaj mislijo drugi,ampak kaj misliš ti-in ko boš pridobila na samozavesti,se bodo tudi stvari spremenile!

[moonica]

zanima me, koliko časa po hospitalizaciji še čutite stigmo...? Ali to traja kar vseskozi potem?

to je od posameznika do posameznika različno ... in od tebe je odvisno, če bo to trajalo vseskozi
naredi nekaj na tem, premakni se ... smo ti svetovali že kar nekaj ... si obiskala kakega specialista? kakšno skupino mogoče? karkoli?
vem, da ti je grozno težko, ampak kaj, ko brez tvoje 'akcije' se ne more spremenit

[milina]

lejte, če jst začnem drugim postavljati meje, potem se lahko ves čas borim, kako je po veših izkušnjah, če človek postavi mejo, je kaj bolje potem, jo drugi upoštevajo....?

[Arwen]

kaj misliš s tem, postaviti meje?

kar se pa sodelavcev tiče - čemu taka potreba po sprejetosti? moje mnenje: v službi smo zaradi dela, pa zaradi plače....  Razen, če delaš v večjem kolektivu, da vas je več skupaj v pisarni oz. kjer pač si in se potem čutiš s strani večine zapostavljena?

[milina]

postaviti meje za nestrpnost in nevljudnost....da, več nas dela in ne čutim sprejetosti in zelo trpim

[milina]

Kako komentirate tole:

Kljub skrivanju stigme v posamezniku hkrati obstaja želja po njenem razkritju. V odrasli fazi življenjskega poteka lahko posameznik ugotovi, da se mu ni treba več skrivati, saj se je sprejel takšnega kot je in se začel spoštovati (Goffman, 1968: 123-124). Podobno kot v primeru skrivanja stigme mora interakcijsko situacijo organizirati tako, da bo njegova stigma kar najmanj motila komunikacijo. Pri tem uporabi “etikete razkrivanja” (Goffman, 1968: 124-125), ki so podprte s primernostjo trenutka za razkritje stigme. V tem sodelujejo tudi profesionalci, ki poleg tega, da dostikrat interakcijske strategije tudi sami producirajo, saj stigmatiziranemu pogosto predlagajo zaželen vzorec prikrivanja in razkrivanja stigme, posamezniku tudi narekujejo, komu in kdaj naj se sploh poskuša predstaviti kot “normalen” (Goffman, 1968: 131-132).

Tudi v primeru, da se odpravi razlog za stigmatizacijo, občutek alienacije ostane, vendar v drugačni obliki. Tako na primer oseba po plastični operaciji še vedno lahko čuti odtujenost in nesprejetost in tako postane “normalni deviant” (glej Goffman, 1968: 157-158).
V primeru, ko se čuti sprejet, je ta sprejetost pogojna in odvisna od “normalnih”. Tu se kaže narava “ustrezne prilagoditve”, ki od stigmatiziranega zahteva, da sam sebe sprejme kot “normalnega”, hkrati pa se prostovoljno izogiba situacijam, ki bi “normalne” spravljale v neprijetni položaj in od njih zahtevale, da ga sprejmejo kot “normalnega” (Goffman, 1968: 146). “Normalnim“ mora posameznik s stigmo pomagati zmanjšati napetost, ki jo občutijo ob srečanju z njim, netaktne pripombe naj ignorira, prebija naj led in začne govoriti o svoji stigmi, če mu “normalni“ skušajo stvari olajšati, naj se vede, kot da so bili njihovi poskusi uspešni in naj jih ceni (Goffman, 1968: 141). Če to počne, ima močan karakter in je ustrezno prilagojen. Toleranca je torej samo pogojna, posameznik mora ostajati v mejah svoje stigme, kajti njegov položaj je zaradi stigme že a priori nižji. TOLE BODE

Ta način “normalnim” ustreza, saj jim ni potrebno priznati, kako omejena sta njihov takt in toleranca in lahko v intimnem kontaktu s stigmatizirano osebo ostanejo relativno neomadeževani, neogroženi v svojih identitetnih prepričanjih (Goffman, 1968: 146-147). Človek s stigmo v osnovi ostaja drugačen od drugih, predstavlja nekakšnega grešnega kozla in “normalnim” omogoča, da ohranijo svojo čisto vest, saj velja, da “kar je dobra prilagoditev za posameznika, je še boljša prilagoditev za družbo” (Goffman, 1968: 148). Stigmo ohranjajo ekonomske, psihološke in socialne koristi in bodo izginile, ko ne bo več potrebe po legitimiranju socialnega izključevanja in segregacije (Coleman v Ule, 1999: 212).

[milina]

KAJ PRAVITE NA TOLE, KAR JE V ZELENEM?

[milina]

MOJE MNENJE JE, DA ČE TO DOPUSTIŠ, SE ODREKAŠ SVOJI MOČI