Pozdravljeni, sem nov na tem forumu. Ker se mi že več kot leto dni pojavljajo določena neželena čustva oz. stanja v odnosu do moje žene, sem se odločil, da svojo stanje osvetlim na tem forumu in upam, da dobim kakšen nasvet ali koga s podobno izkušnjo, ker sem zaradi tega namreč zelo nesrečen in zaskrbljen.
Začelo se je pred dobrim letom, ko sem v odnosu do žene začutil neko nepojasnjeno napetost, ravnodušnost , praznino ali nekaj podobnega, še sam ne vem , kako bi opredelil ta čustva oz. to stanje. Vse moje tegobe so se pred tem začele sicer že par mesecev prej, z nekimi napadi nočnega strahu, ko sem se nekaj noči zaporedoma zbujal ves prestrašen, dezorientiran in prepoten, sploh nisem vedel kje sem in kdo sem in takrat sem rabil par minut, da pridem k sebi, se umirim in zaspim nazaj. Čez dan pa sem se čedalje bolj počutil nekam prazno in izčrpano, kot da rabim nek počitek in odmor od vsega vsakdana in službe. Ti nočni napadi so po kakšnem mesecu ponehali, vendar se je kasneje pojavil nek občutek odtujenosti in praznine do žene in ko sem malo odpovedal tudi v postelji, kar se spolnosti tiče, se je vse skupaj le še potenciralo. Takrat sem si začel slikati v glavi čudne črne scenarije v smislu, da me žena ne privlači več , da so moja čustva do nje ugasnila, da ni več ljubezni in podobno in zaradi tega sem se začel zelo sekirati in od takrat več nimam miru v sebi. Omeniti seveda moram, da od takrat v postelji nisem več odpovedal, če se tako izrazim, da je bil to bolj ali manj enkraten dogodek, vendar se v meni zaradi tega ni nič kaj veliko popravilo. Neprestano si vrtim v glavi črne scenarije, da je konec najinega zakona, da se bom moral ločiti, ker kao takšni občutki pomenijo konec odnosa, konec zakona, ker to po vsem prebranem sodeč pomeni, da moram iti naprej itd...Vendar pa jaz tega nočem. Nočem izgubiti svojega zakona, nočem oditi, hočem biti s svojo ženo, z najino hčerko, skratka, hočem da je vsaj približno tako, kot je bilo pred nastopom tega moje stanja. Vse skupaj se je samo še slabšalo do te mere, da me velikokrat zgrabi tesnoba zraven žene, zmoti me kakšna malenkost na njej (recimo neurejena frizura) in podobno. Naj omenim , da so ta čustva in ti občutki veliko bolj intenzivni čez teden, ko sva oba v službah, ko je več stresa, skrbi itd... in da se vse skupaj nekako umiri čez vikend. Velja pa morda omeniti tudi, da če analiziram ta čas, ko se mi to dogaja, da sedaj vseeno ni več tako hudo, kot je bilo leto dni nazaj. Ta negativna čustva se mi zdi da niso več tako intenzivna, včasih se mi zdi, kot da sem se privadil na vse skupaj. Omenim naj tudi, da sem zaradi tega tudi slabo leto dni bil na antidepresivu (Asentra), ki mi ga je zaradi opisanih težav predpisal zdravnik, češ ga gre za kombinacijo izgorelosti in depresije, ampak stanje se ni bistveno popravilo, morda le za odtenek. Sedaj sem brez tablet, ker tega stanja nočem reševati na tak način, saj to ni rešitev. Vem, rekli boste pogovor z ženo in psihoterapija. Ženi sem sicer parkrat nekako izlil dušo na plan, ji povedal kaj me teži, čeprav nisem omenjal vseh podrobnosti, nonstop pa ji tudi ne upam težiti s tem. Omenim naj tudi, da sva se pred tem dobro razumela in se tudi zdaj, vendar mene veliko stiska v prsih, veliko premišljujem, si slikam črne scenarije, ki naj bi nastopili zaradi mojega stanja itd... Včasih sem čist obupan, razmišljam o tem, da bi zaradi tega bilo najbolje oditi in pustiti vse za sabo, vendar nekje globoko v sebi vem, da bi verjetno raje umrl, kot storil kaj takšnega. Enostavno je preveč vsega v teh najinih skupnih letih, da bi kar pustil vse za sabo. Imava otroka, uredila sva si lepo življenje, imava hišo, službe, vsakdanjo rutino, dopuste, skupne skrbi, skupne dejavnosti, skupne prijatelje, sorodnike, skratka, vse živo. Poleg tega se oba bližava Abrahamu in nočem več v življenju stresov kot so ločitev, nočem videvati svojega otroka samo 1x na teden ali na 14 dni, pa tudi nočem biti brez žene, ker ko je ni, si vseeno želim njene bližine, čeprav me velikokrat spravi v anksiozno in tesnobno stanje. Naj povem, da pridejo tudi dobri dnevi, ko teh občutov skorajda ni, pa tudi takrat, ko te črne misli in razmišljanja nekako odletijo vstran in to po zaslugi kakšne sprostitve (dopust, kakšen žur, kakšen kozarec ali dva vina itd...). Ko pa se stvar vrnejo nekako v rutino in 'normalo' pa se tudi ti občutki vrnejo.
Kaj mi je torej storiti? Kako naj premagam to stanje, ker na tablete se nočem vrniti, pa tudi rešitev niso...? Je kdo bil ali je v podobni situaciji in kako se z njo soočati? Naj bežati od občutkov ali jih sprejeti in počakati da izzvenijo? Se mi lahko zaradi vsega skupaj stanje še poslabša, se mi lahko zmeša ali kaj podobnega? Vprašanj je veliko... Prosim za kakšne nasvete.
