Zaprt vase, držim se doma

[uporabnik113]

moram se vam zahvalit za tele odgovore oz. nasvete 


odločil sem se da ne bom govoril o svojih težavah, če me kdo vpraša sem bil,
na luni, sem zmešan, karkoli... parim sem rekel da sem se zaprl vase, stres,
tesnoba, pa saj nekako jim je jasno če me pa ni videt


težko je odmislit strahove, ko se nekam odpraviš, ker veš da moraš it

trenutno mam nekakšne napade panike, ko bi moral nekam it, ko me nekdo kliče in se ne javim
pa premišljujem pa se odločam, spreminjam načrte, sem raje doma kot da nekoga srečam


nočem da me ljudje, ki me poznajo vidijo da sem v strahu, strahopetec

[Pikicaaa]

Tudi jaz sem imela tako, da sem dobila paniko še preden sem kam šla. Ko sem premlevala situacijo iti ali ne, sem rekla NE in panika je izginila. Zanimivo ne? Bilo je tudi odvisno s kom in kam grem.  Še vedno me kdaj stiska, ampak probam predihat stvar, zdaj ko jo že poznam. Stisne me pa samo zato, ker se spomnim kako je bilo prej in imam rahel strah, da kaj če se mi to spet zgodi ko pa sem rahlo nervozna in vznemirjena? Samo počasi je treba ločit tudi dober strah od tiste anksioznosti in dobro vznemirjenje od začetka paničnega napada. Aeveda te je strah in grabi panika, po vsem kar si dal zadnje časi skozi. To je razumljivo. Nabira se v tebi. Ampak malo po malo in počasi pa bo 

[uporabnik113]

danes je minil še eden tistih dneh, ko se zavem da se že nekaj časa nisem javil
ljudem okoli in jih s tem prizadel, postal čudak, ne morem verjet, hudo mi je

ko nekdo sprašuje kje sem, postanem paničen

nekako odmišljam to, se zamotim, sem doma čeprav s tem ne rešim težave
ampak samo odlašam z dneva v dan, z tedna v teden

vrtim se v krogu imam voljo pa spet ne pa gre teden okoli pa je isto

od paroxata sem kar fajn omotičen, pa tudi odtujen, razdražljiv


nekako se ne počutim varno, ne verjamem v spremembe, da jaz ustvarjam življenje

[idabel]

Živjo! Tudi jaz se počutim nekako tako, pri meni je malo drugače.
Ampak zdaj mi je padlo na pamet, da bi mogoče se jim pridružil takrat, v takih situacijah, ko se nekaj namensko počne, čeprav ne vem ali je to sploh možno. Da na primer se dobite, ko greste kam hodit ali tečt ali, da nekaj skupaj naredite, delate tako ni toliko priložnosti, da te zaslišujejo, ker je takrat nek skupen cilj. In da je skupina, ne le posameznik Pa morda takoalitako niti ne bi silili vate, ker bi videli, da ti je neprijetno. Mogoče?
L.p.!

[uporabnik113]

@štiristene:
hvala za predlog, malo težje saj so vsi moji prijatelji iz drugega kraja

paroxat me je čisto odtujil, omamil, nimam več občutkov, ne obnašam se kot se
sicer - nisem aktiven, živ!?


zakaj imam tak občutek, kot da sem nekaj narobe naredil in se namesto, da bi šel med moje ljudi,
tem izogibam???

(čeprav nisem nobenemu nič storil, le javil se nisem na mobilni telefon nobenemu niti svojcem,
ker sem hotel mir)

[Iq_nima_nič_s_tem]

(čeprav nisem nobenemu nič storil, le javil se nisem na mobilni telefon nobenemu niti svojcem,
ker sem hotel mir)

Ja, ravno to si narobe naredil in to te zdaj muči. Vendar ni v resnici narobe, saj si bolan in bodo že razumeli. Tvoja podzavest še ni povsem dojela, da imaš pravico biti bolan in da ni nič sramotnega v tem.

[uporabnik113]

ja, imaš prav

ampak ko sem reševal svoje težave, sem ob teh klicih imel občutek kot da ne smem
imeti težav, saj je vse drugo važno, kot da jaz nisem važen da so vsi drugi

[Devetka]

paroxat me je čisto odtujil, omamil, nimam več občutkov, ne obnašam se kot se
sicer - nisem aktiven, živ!?

Kaj pa, če ti ne odgovarja? Jaz sem po njem samo spala.

[idabel]

Živjo! Res je, dlje ko to traja, težje bo, se mi zdi. Glej, jaz tudi čepim doma. Druženje z ljudmi je tudi nekakšna veščina. Mogoče bi vsaj prišel na kakšno tole skupino za samopomoč, ker res ni dobro, da se izoliraš. Mogoče se ti bo potem lažje dobiti s tvojo družbo. Mogoče se bi tudi vprašal, a si tega sploh želiš, ker če si ne, potem to ni več tak problem. Kaj pa šola, služba, karkoli. Če praviš, da je tisti vzrok, zaradi katerega si se umaknil, mimo, potem verjetno za kakršnekoli druge dejavnosti ni problem. Ali pa na vprašanja preprosto odgovoriš, da si bil bolan. Ker če si res samo doma, potem jih verjetno skrbi. A nisi bil zadnjič na enem hribu? To je super! A je res sam to problem, da ne veš kaj bi rekel, kje si bil ali še kaj drugega.  Napiši še kaj več. Vedno manj pišeš. Ali so težave že mimo? Si sam doma? Meni je še na forum težko pisati, prav silim se, vedno se mi zdi, da pišem same neumnosti, pa me skrbi, da nisem koga kaj zasekirala, vse sorte.  Oni so tudi ljudje s svojimi težavami, kaj veš, kaj vse se jim zdaj v življenju dogaja, s čim se ukvarjajo, kaj si želijo, kaj načrtujejo, kaj čutijo... saj veš. Hm jaz sem se kakšnim odgovorom včasih tako izognila, da sem začela nazaj spraševati, to sicer na dolgi rok ni bilo najbolje. Jaz nisem najbolj primerna, da ti delim nasvete, mi je pa hudo, ko vidim, kako se matraš, morda tebi bolje uspe.  Pa pojdi magar še desetkrat v hrib, pa še koga s sabo povabi. Mogoče pa vseeno kdo kaj takega počne, da mu lahko greš pomagat... pa tole temo še mal za nazaj preberi, mogoče si spregledal kak dober nasvet ali spodbudo, ki ti pred dnevi ni pomagala, zdaj pa ti bi.    

[uporabnik113]

zdravo, hvala za odgovore

@Devetka:
trenutno bom še jemal paroxat, ker me tudi pomirja in sprošča, super spim
čeprav ob kakšnem neljubem dogodku pa ratam čisto depresiven, čisto "padem"
zdaj zadnje čase, ne vem ali od paroxata tudi, dvomim da bi zdravilo zadevo poslabšalo?

@štiristene:
glede tega da nisem pisal je, ker se mi je zdelo da sem samo jamral tu po forumu in vam malo "najedal"

pa tudi malo nisem pisal zaradi paroxata ker me je omamil, malo tudi ker sem počel dosti drugih stvari
sem se zamotil in nisem toliko o tem razmišljal, ker če samo razmišljam o tem je potem samo slabše in
s tem nič ne naredim.


- Ali pa na vprašanja preprosto odgovoriš, da si bil bolan. Ker če si res samo doma, potem jih verjetno skrbi.

ubistvu po pravici povedano si trenutno NE želim imeti stikov s tistimi ljudmi, ker tudi so malo starejši,
dedek in drugi me ne bi ravno razumeli oz. samo čudno gledali, enostavno sem obupal nimam volje po
vsem tem stresnem življenju par mescev, ne vem pa kako bi dobil voljo nazaj do življenja do veselja


 A je res sam to problem, da ne veš kaj bi rekel, kje si bil ali še kaj drugega. 

ubistvu se doma super počutim, odzunaj pa ne in tudi čudno bi bilo it pa tudi strah po tem da me
prijatelji vidijo drugačnega kot me poznajo, zdaj me je bolj sram, nekako nisem sproščen zunaj, itd 
predvsem to

[Betka]

Uporabnik113....kako si?