zopern občutek

[barby]

pozdravljeni!

rabim pomoč.. počutim se obupno.. nardila sem eno neumnost v soboto in zdej se sploh ne morem pobrat. počutim se brez voljno in totalno nedružabno. popoldne sem zmenjena s prijateljico in mi sploh ni da bi se dobila z njo, ker vem da bom full depresivna in bom še njo zamorila. sploh mi ni do družneja z nobenim in strah me je da bom spet padla v depresijo  v decembru in januarju sem bila depresivna in pol sm se kr naenkrat pobrala seveda s pomočjo AD-jev upam, da se bom zdej lahko pobrala brez zdravil. od takrat do sobote sem  bila najsrečnejši človek na svetu. full sm bla pozitivna, sedaj pa se počutim se tko sama in brez moči.

prosim za kak nasvet kaj naj naredim da ne padem še bolj v depro.

[Slavka]

Barby 

Vsak med nami kdaj pa kdaj stori kakšno "neumnost", če lahko tako rečem. Karkoli je že bilo, je bilo...razmišljati za nazaj nima pomena, ker se ne bo nič spremenilo.
Sedaj se poizkušaj zbrati, minuli dogodek spravi v "predalček" z nazivom "izkušnje" in pojdi naprej. 

Predvsem se sedaj ne zapiraj med štiri stene...Zato se danes le dobi s prijateljico, kajti, če je prava prijateljica, bo razumela, da si kdaj tudi slabe volje. Če pa se ti zdi, da nikakor nisi za druženje, pa tudi nič hudega, a glej, da to ne bo trajalo (pre)dolgo.

Včasih se nam zazdi, da smo skrenili s poti, pa vendar čez čas vidimo, da je bilo to v bistvu edino, kar smo v tistem trenutku znali oz. zmogli in da se vse, kar se zgodi...zgodi z nekim namenom.

[Smokyboy]

Zdravo,

strinjam se s Slavko, ki pravi, da se nima smisla sekirati za nazaj. Vprašaj se, zaradi česa te pravzaprav skrbi - ker se ti zdi, da si se osramotila, in te skrbi kaj ljudje mislijo? Ker si se nekaj odločila v konfliktni situaciji in imaš sedaj dvome, da si se odločila prav (čeprav tega ne veš in ne boš mogla nikoli vedeti)? Ker si storila nekaj "nelepega" in te skrbi, da te bodo razkrinkali?
V vseh teh situacijah se je potrebno vprašati, ali gre za koristno skrb. Ali lahko dejansko kaj storiš, da stvar popraviš oz. vsaj razbliniš svoje dvome. Če to ni mogoče ali pa bi verjetno s pretiranim poskusom popravljanja stvari vse skupaj samo še poslabšala, potem gre za nekoristno skrb in naredi točno tako, kot svetuje Slavka - zabeleži izkušnjo in glej naprej. Pojdi ven s prijateljico, ki ti bo odvrnila misli od sobotnega dogodka. Pripravi se že sedaj na to, da ti lahko med srečanjem misli kljub temu pobegnejo in začneš premlevati za nazaj in kazati slabo voljo - če jih boš takoj zaznala in zavestno preusmerila na kakšno drugo temo pogovora, bo tudi sobotni dogodek počasi postajal samo en manj lep del preteklosti, ki se je pravzaprav moral zgoditi.
Malo filozofije za konec: Ali ne bi bilo dolgočasno, če bi ves čas samo sijalo sonce in nam šlo vse kot po maslu? Če bi imeli vedno prav in se ne bi nikoli učili iz napak? Na koncu bi se potem vprašali, zakaj smo sploh živeli - saj smo že od začetka imeli vse sprogramirano.

[mina]

Preteklosti ne moremo popraviti, prihodnost je nepredvidljiva. Živi v sedanjosti in živaj ta trenutek.
Kar je bilo, je bilo, kar bo, pač bo. 
In vsak, čisto vsak naredi več kot eno neumnost v življenju.

[barby]

hvala vsem za odgovore in podporo. na koncu sm se dobila s prijateljico. opazila je da je nekaj narobe z mano in tud men ni blo najbolj fajn, ampak boljše da sm bila zunaj kot pa sama doma.

[mina]

Barby 

[barby]

zopet se javljam.. en mesec je že minilo in jaz se še vedno počutim čudno. postala sem zelo zadržana oseba, prej sem bila veliko bolj zgovorna. Tudi ko sem s prijatelji se sploh ne morem sprostit. vsi me sprašujejo kaj je narobe in jaz sploh nevem odgovora, le to da je z mano nekaj narobe. Kontaktirala sem svojo psihiatrijanjo ampak nikakor ne morem priti v stik z njo. Tako da sem že razmišljala, da bi zamenjala psihiatrinjo. Vem da bi mogla nazaj na AD-je. Sama sebi grem že full na živce. Upam, da najdem izhod iz tega počutja. Najraje bi bila skoz doma in se skrivala pred ljudmi. Danes sem šla na izlet s prijatelji in sem bila full tiho. Sploh nimam nič za govorit. Ali je to posledica depresije in tesnobe ki jo čutim sedaj? Prov apatično se počutim in tega me je strah ((

[PostajamSomebody]

Draga Barby,
še kako razumem tvojo stisko in vse te občutke tesnobe in apatije.
Jaz ti kar povem, da sem bila na ADjih tri leta pa nisem bila tip človeka, ki bi verjel v to, da lahko s tabletami popraviš razpoloženje.
Ti notranji boji, ki jih biješ, se poznajo v odnosih, vedno. Ponavadi je še tako, da dlje časa kot traja eno tako počutje (četudi vmes pridejo dobri dnevi), globlji so občutki tesnobe.
Moje skromno mnenje je, da si prekmalu prenehala z ADji. To je vrsta tablet, ki jih moraš jemat nekje 6 mesecev, da se pozna tako na počutju kot reagiranju in vsem tem, kar ti želiš.

ADje dobiš tudi pri osebnem zdravniku, če trenutno nimaš sreče s psihiatrinjo. Jemlji redno in ko dobiš novega psihiatra, se z njim pogovori o tem.

Vmes si zapisuj, kako se počutiš, četudi le v parih besedah. Kako si spala, kako si se zjutraj počutila, kakšne misli si imela, si zvečer padla v spanec, kako si čez dan razmišljala...to ti bo pomagalo in je pomembno za napredek.

Zame osebno je bilo najbolj pomembno, da sem dojela, da tako kot se je dlje časa nabiralo v meni, da je težava postala taka, da nisem mogla normalno funkcionirat....tako je potrebno tudi malo dlje časa, da se postaviš nazaj v ravnotežje.

NE OBUPAJ! Vedi, da je najbolj sigurna pot tista, ki jo sproti utrjuješ in ne tista, ko nekaj na hitro rešiš.

Sicer pa piši tu..nam...meni in mnogim je to pomagalo.

Držim pesti zate in verjamem, da boš bolje!