Be_Happy, pozdravljena!
Šele sedaj se ti oglašam, ker zadnje čase ne prebiram ravno vseh prispevkov. Sem pa ugotovila, da imaš podobne probleme kot sem jih imela jaz.
Da se ne bom preveč ponavljala, ti bom skopirala en moj odgovor iz ene druge teme in dodala par linkov. Preberi si in presodi.
Naj te ne moti, ker sem to pisala že Maksim in Alenki, ampak prispevka ne bom spreminjala, ti pa tukaj dodajam povezavo do tega mojega odgovora.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10048.msg269625.html#msg269625~~~~~ Precej podobno bi jaz napisala, če bi pisala...
Jaz ti žal pomagati ne znam, lahko pa ti kopiram odgovor, ki sem ga pred časom pisala Anji oz. Alenki v eni drugi temi.
Jaz ti bom napisala svoje izkušnje, kar pa ne pomeni, da bo pri tebi tudi tako, zato išči vse možne rešitve.Jaz imam zelo hudo obliko emetofobije, in sicer že od enega leta starosti ali pa še prej. Skratka že od nekdaj. Ampak me ta fobija ni tako zelo ovirala dokler je bila v nekih normalnih okvirih. To pomeni, da sem se jaz izognila ljudem, ki so bruhali oz. sem se umaknila. To se v življenju nekako da obvladati in ni tako zelo moteče. Jaz sem določenim ljudem že povedala, da če bodo bruhali, jim jaz ne morem pomagati in konec. Jaz sem izredno dober poslušalec, sem sočutna, pomagam ljudem poi svojih močeh, ko pa gre za bruhanje, se umaknem. In to ni sebičnost, to je pač realnost. In ljudje okoli mene so to sprejeli. Pa saj nismo vsi za vse. Saj vsi tudi niso sposobni poslušati ljudi in se ukvarjati z njimi, kar pa sem jaz delala praktično že vse življenje. Tako, da jaz nimam VEČ občutka krivde, če ljudem ne morem na tak način pomagati. Ja, včasih pa sem mislila, da sem zaradi tega slaba oseba.
Se je pa pri meni zapletno, ker sem zbolela za eno oblliko OKM-ja in moja simptomatika se je kazala z bruhanjem, siljenjem na bruhanje, strahovi, da bom bruhala, hudo diarejo, bolečinami v trebuhu...
In to je postalo zelo moteče.
Nekako sem to imela kot otrok, potem pa je OKM izgubila na moči in sem živela čisto normalno življenje brez OKM-ja samo z emetofobijo, ki je bila stalno prisotna, ni pa ovirala mojega življneja.
To je trajalo kakšnih deset let, potem pa sem ponovno zbolela.
Takrat ni bilo nobene možnosti, da bi si lahko poiskala pomoč tako kot sedaj, ker so bile zadeve takrat še precej neznane. Takrat je oblika OKM-ja izbruhnila v najhujši možni obliki in se razvila še v agorafobijo.
Mojega življenja ni bilo več...
Sedaj približno eno leto hodim na psihoterapijo, jemljem Zoloft in začenjam spet živeti.
Jaz moje emetofobije ne razrešujem več, ker sem v vseh teh letih naredila cele študije okoli tega in iskala vse možne razlage. Vrtela sem se v krogu in nisem nič našla.
Meni je pomembno to, da ni več simptomatike, ki se je umirila z jemanjem Zolofta, sproščanjem, delom na sebi in psihoterapijo. V bistvu pa psihoterapijo uporabljam bolj za predelavo drugih napačnih miselnih vzorcev.
Pa še en podatek: jaz brez medikamentoznega zdravljenja ne bi uspela, ker je en del mojega OKM-ja bolj stvar genetike kot kaj drugega, ker sem potomka osebe, ki je imela bipolarno motnjo.
Pozdravljena Janja,
vesela sem, da je nekomu tema aktualna in lahko malo poklepetava o problemu. Tudi jaz mislim, da nas je več takšnih, vendar si ne upamo to povedati. Sama sem rabila zelo veliko let, da sem se ojunačila, začela iskati rešitev in poiskala pomoč.
Za rešitev težev ni potrebno, da prideš do vzroka, ker je včasih to nemogoče. Ravno zadnji dve terapiji sva s terapevtom namenila tudi temu. Težava lahko sega tako zgodaj v otroštvo, da se je tega nemogoče spomniti, ali pa je bila izkušnja tako huda, da se je razumsko ne moremo več spomniti. Tudi pri meni čutim, da je še nekaj v ozadju in je strah pred bruhanjem samo vrh. Vsekakor je v ozadju strah pred boleznijo ali smrtjo. Lahko je bilo tudi tisto bruhanje v koloniji samo povod, da sem se "spomnila" nekaj hujšega, kar se mi je zgodilo zgodaj v otroštvu. Staršev nikdar nisem mogla vprašati, kaj se je dogajalo z menoj v otroštvu, saj mi je mama umrla, ko sem bila stara 10 let, z očetom se o tem nisem pogovarjala, sicer pa nihče ni vedel za moje težave. Sicer so vedeli, da ne prenašam gledanja na bruhanje, kako hudo pa mi je pri tem, pa ne. O tem nista vedela tudi moja otroka, ki pa sem jima v času terapije to povedala.
Maksim, tukaj sem našla še podoben zapis, ki je malo starejšega datuma. Preberi si ga, mogoče ti bo kaj pomagal.
Začetek zdravljenja poteka na tehniki sproščanja, vizualizacije in postopnega izpostavljanja. Izboljšanje čutim predvsem v zmanjšanju strahu. Včasih sem v vsaki situaciji pomislila na najslabše, kaj bo, če bo in že preventivno pobegnila. Sedaj zadeve sprejemam bolj razumsko, se vprašam, kaj je tisto najhujše, kar bi se lahko zgodilo in počakam, kaj bo. Ugotovila sem, da se ne bojim toliko bruhanja oz. gledanja nekoga, ki bruha, ampak se bojimo strahu. Ko je vnukinja bruhala, sem v bistvu občutila olajšanje, najhujši je čas, ko ne vem, ali bo nekdo bruhal ali ne.
Kako si pomagati? Mogoče začni pri filmih. Tudi jaz sem včasih preklopila kanal, če je po televiziji kdo bruhal, nisem gledala filmov, za katere sem vedela, da bo prikazano bruhanje ... Terapevt mi je predlagal, da to gledam in se tako izpostavljam. Prednost pri tem je, da še vedno lahko preklopiš kanal, če je prehudo, včasih pa tudi gledaš, nisi pa toliko čustveno prizadeta, ker veš, da ni resnično. Te prizore lahko tudi vizualiziraš in se v času, ko ti je pretežko, misli preklopiš na lepše slike.
Ena od možnih pomoči je tudi ta, ki jo je opisala Mira. Poskusi še ti.
Maksim, to, kar sem ti opisovala je moja izkušnja, ti pa poskusi, mogoče bo pa tebi uspelo.
Je pa res, da sedaj lahko s tem mojim strahom spet živim in ne životarim.
Smo različni in nikoli ne smeš obutati in iskati rešitev za sebe.Lepo bodi in res upam, da bo tebi uspelo v celoti premagati ta strah. ~~~~~
Poglej si še naslednje povezave:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8069.msg207603.html#msg207603http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10048.msg253000.html#msg253000http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10196.msg257057.html#msg257057Tako, to je to. Materiala imaš ogromno. Preberi si in presodi. Verjetno si ti tista punca, ki je v kontaktu še z eno drugo punco iz foruma, ki me je prosila za pomoč.
Ja, no, saj počasi nas bo kar nekaj. Na začetku sem bila pa več ali manj sama s tako res hudo obliko.
Vsi ostali so imeli v precej blažji obliki.
Lepo bodi!
