Emetofobija, siljenje na bruhanje

[Evan386]

Lep pozdrav ! Malo sem prebiral forum ter sem ugotovil da bo primerem za moj post.

Situacija je takšna, imam ZELO močno emetofobijo, v osnovni šoli nisem šel nikamor na izlet, zarad avtobusov( V strahu da bo kdo okoli mene bruhal, zase me ni skrbelo ), izogibal sem se osebami ki so bruhale, če sam bruham, dobim napad panike, začne me grozno zebsti ter tresti ( k sreči se to malkrat dogaja ). Zadne čase mam pa še en bolj grozen problem, in jaz mislim da je povezan z psiho in živci. Mam sicer nekaj narobe z želodcem, ker mi je bilo 4 leta konstantno slabo, noč in dan, sedaj sem se končno odločil da grem na gastroskopijo( tudi ke bom odšel v strahu da bruham  ) , v upanju da se kaj najde in pozdravi. Me pa muči nasednji problem, pred mesecem, dvema mi je na vlaku postalo hudo slabo, ampak sem zdržal, vendar sem si nekako v glavo ubil, da naslednjič ko bom odšel na vlak, mi bo spet slabo, in res, sililo me je na bruhanje celo pot, ampak potem se jo to konstantno začelo dogajati, da sem se dejansko začel bati hodit na vlak, zato se sedaj vozim v avtom ( nekako ne čustim takše tesnobe v avtu ). Imam tudi problem, če sem kdaj živčen, obremenjem, mi bo takoj ratalo slabo, sililo me bo na bruhanje, recimo ko pišem test, sem vprašan itd. Dogaja se mi, da si enostavno v glavo vbijem, da mi bo slabo, in potem tolk o tem razmišlam da me res sili na bruhanje, želodec me začne bolet. Skrbi me kako bom šolo, ker se ne bom mogu več dolgo mučiti, vendar šolo je treba dokončati. Začel sem z obiskovanjem psihijatra, bil sem zaenkrat enkrat na pogovoru, naročil me je na neko terapijo, tablet pa še ni predlagal. Upam da sem dovolj natančen bil z opisom svoje težave, sedaj me pa zanima, če kdo doživlja isto kot jaz, če je kdo to že dal skozi. Mogoče kako bi se lahko bolje kontroliral v takšnih situacijah, da bi nekako enostavno tako odmislil, bi mi mogoč lahko pomagalo kakšno zdravilo !? A bi mogoče lahko šlo za GA ali pa za OKM?, ker mene tok sili na bruhanje, zarad moje psihe in živcev, in z obsedenostjo da vem da mi bo naslednji dan tudi, v to sem prepričan, da sem kriv sam. Uglavnem vseh odgovorov, predlogov itd. bom vesel !!!

Lp, Evan

[Janja]

Pozdravljen Evan!

Ja, jaz zelo dobro poznam tvoje težave. Opisala ti bom mojo problematiko, kako jo sedaj rešujem in upam, da ti bom s tem lahko kako pomagala.

Jaz imam emetofobijo že od enega leta starosti ali pa še prej. Skratka, bojim se bruhanja drugih, bojim se bruhati, ne prenesem zvoka, ne vonja. Ne prenesem niti bruhanja psov ali mačk. Skratka, fobija je bila stalno prisotna v zelo hudi obliki. Ampak šele pred par leti sem ugotovila, da gre za eno obliko fobije, ker prej ni bilo nobene strokovne razlage na to tematiko.

V obdobju od enega do sedmega leta se je tej emetofobiji priključila še anksioznost, ki se je kazala v tej obliki, da sem imela grozljiv strah pred ljudmi, šolo...

In dostikrat sem tudi bruhala, kar je zame pomenilo grozen dogodek. In imela sem težavo hoditi v malo šolo in kasneje v prvi razred. Skratka, polomija na celi črti. Moji bližnji niso več vedeli, kateri pristop ubrati, ker niso vedeli, kaj konkretno sploh mi je. In takrat (zgodnja 70. leta) ni bilo v tej smeri nič otipljivega.

Kar naenkrat je motnja po čudežu izginila, in sicer čez noč. Obiskali smo sicer zdravnika, ki mi je po vsej verjetnosti predpisal blaga pomirjevala, ki pa jih kasneje nisem jemala. Ne vem, mislim, da sem vzela samo dvakrat. Se ne spomnim.

In sledilo je deset prečudovitih let, ko je simptomatika povsem izginila. Jaz sem se sicer še vedno bala bruhanja, ampak sem se, če je slučajno kdo bruhal v moji bližini, pač umaknila. Jaz pa sem tudi zelo poredko bruhala oz. skoraj nisem. In to je bilo to.

Se mi je pa pri približno sedemnajstih letih zopet začela ponavljati simptomatika, in sicer na podoben način kot tebi. Bilo mi je slabo in tudi bruhala sem dostikrat zaradi strahu. In počasi sem se začela izogibati določenim krajem, ljudem...

Saj sem v tem času iskala rešitve, vendar tudi takrat še ni bilo nič oprijemljivega.

Pred približno desetimi leti sem začela izvajati dve tehniki, ki sta mi omogočili, da sem počasi, ampak res počasi začela delati korake naprej. Sedaj imam ti dve moji tehniki, hodim na tedenske psihoterapije in naslednji teden sem naročena pri psihiatrinji.

V bistvu gre pri meni za obliko anksioznosti, ki se kaže na takšen način. Simptomatika se pač pokaže tako, da mi je slabo, in da imam občutek, da bom bruhala. Nekdo drug pa ima občutek, da bo padel v nezavest...

Ravno danes sva z mojo psihoterapevtko to obdelovali. Pogovarjali sva se ravno o tem. In sicer o moji simptomatiki, ki pa se kaže na malo bolj drugačen način kot pri ostalih ljudeh. In očitno je pri tebi podobno. Ne bi pa delala nekih zaključkov, ker je dobro, da o tem spregovoriš tudi s strokovno osebo.

Moj nasvet je, da si poiščeš kakšno tehniko sproščanja, ki pa jo moraš izvajati ne glede, kako se počutiš, in sicer tudi, če se počutiš OK. To potem izvajaš redno, tudi ko si že popolnoma ozdravljen.

Dobro bi bilo, da si tudi naročiš kakšno izmed teh knjig. Predlagam ti predvsem:

* Kognitivno vedenjska terapija za telebane

* Premagovanje anksioznosti za telebane

Tukaj ti prilagam link do teh dveh knjig:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754.

Ob vsem tem pa ti predlagam tudi strokovno pomoč, in sicer pomoč psihiatra in psihoterapevta, če si ga lahko finačno privoščiš.

Zadeva je obvladljiva, če se jo odkrije zadosti zgodaj in se potem dela na tej problematiki. Pri meni je bila odkrita prepozno in zato bom potrebovala dalj časa, da bom lahko začela spet živeti tako kot bi dejansko morala.

Oglasi se še kaj in upam, da sem ti z mojim odgovorom kako pomagala.

P.S. Ja, lahko bi šlo tudi za eno obliko OKM-ja. Tudi o tem sem jaz že razmišljala. Ti sporočim naslednji teden, ko bom opravila posvet pri psihiatrinji.

[Evan386]

ooooo janja hvalaaa za tako obsežen odgovor... si skor v celo potešila moje vprašanje. Dejstvo je, da se jz sam pr seb zavedam, da je to vse v moji glavi, ampak nikakor ne morm misli stran dan. Sicer mi v šoli ponavadi ni bli slabo, ko se mi je to z vlakom začelo dogajat, v petk mi je blo pa cel dan, in sm si spet v glavo ubil, da ker mi je blo v petek, mi bo tudi dons ( danes prvič bil v šoli v tem tednu  ) in res, nisem mogu zdržat pri pouku, sm pa samo po telefonu govoru 5 min, in sm se popolnoma zamotu, in mi sploh ni blo slabo. res joj, in pol cel dan tist občutek da morš bruhat, seveda kdo drug bi si prst v usta porinu, zbruhal in bi blo bolš, tuki pa nastop ta emetofobija. Joj res nevem kaj nej no. K psihijatru sm začel ravno prejšni tedn hodt, bomo vidl kaj bo kej povedal. ti pa še kar kej sporoči, če boš kej novga zvedla !! hwala !!

[Arwen]

V bistvu gre pri meni za obliko anksioznosti, ki se kaže na takšen način. Simptomatika se pač pokaže tako, da mi je slabo, in da imam občutek, da bom bruhala. Nekdo drug pa ima občutek, da bo padel v nezavest...

bi se kar strinjala.. vsako telo reagira po svoje...

[Junona]

pozdravljeni vsi sotrpini in sotrpinke... sej se bo grdo slišal, ampak mi je kr lažje, ko vidim, da nisem edina s takšnimi problemi... 

tudi sama sem se začela bati bruhanja kakšnih 5 let nazaj, malo manj, kar naenkrat, pa čeprav se prej nisem, pa tudi sama ne bruham nikoli... nazadnje sem v srednji šoli od alkohola. od takrat pa ne več, ironično je celo to, da zelo težko bruham, mora biti že kar zastrupitev, ali pa zelo veliko spiti (vsaj takrat ko sem še pila alkohol). dostkrat ko sem pila pod vplivom alkohola, mi je bilo slabo in sem hotela bruhati, ni in ni šlo. ne vem če sem v življenju 5x bruhala. lani septembra sem rodila in celo v nosečnosti nisem bruhala...
mi je pa zelo dostkrat slabo, oz. vsaj enkrat na dan, če ne druzga mi rata ko se vsedem v avto. takrat me zagrabi panika "kaj pa če mi bo slabo, pa bom mogla bruhat" in seveda mi rata slabo. potem pa celo pot opazujem kje bi se dalo ustaviti, v primeru, če bom mogla bruhat (kar se mi še v življenju ni zgodilo). ne upam se pelat z avtobusom, vlakom, celo tujimi osebami v avtu, ker me je strah, kaj si bojo mislili, če bom bruhala. ne hodim na festivale, koncerte in zabave, ker me je strah da bom mogla it bruhat in ne bom našla primernega prostora. sama sebe tepem po glavi, ker vem, da iz miši delam slona, vendar me vedno premaga "kaj pa če tokrat res". ko sem šla rodit, sem imela celo to nesrečo, da sva bile dve v porodni sobi in je tista druga večkrat bruhala... ampak me takrat to sploh ni ganilo kaj preveč. tudi če moj sinček bruha me ne vznemiri. mi pa rata slabo, če vidim koga ki bo bruhal ali mu je slabo, tudi na tv-ju. zdaj po porodu sem opazila, da mi je vsakič ko imam ovulacijo slabo in pred menstruacijo. dostkrat mi gre na jok ko mi je slabo, ker ne vem kaj je vzrok, ker vem da nebi smelo biti od hrane, ker vsakič pogledam datum uporabe, povoham, vprašam partnerja, prekuham, popečem itd. alkohola ne pijem več, tudi kaditi sem nehala.
najprej sem mislila, da imam probleme s prebavo, kar imamo v družini (rane na želodcu itd.), pa sem bila pri zdravniku, ki ti pogleda šarenico in ugotovi tvoje bolezni, probleme... mi je rekel, da sem imela začetke ran na želodcu, vendar, da se mi je vse lepo pocelilo, da so krivi živci. sem hodila na akupunkturo in jemala homeopatska zdravila. ne vem koliko je kaj pomagalo, ker sem bila takrat ravno na začetku nosečnosti in mi je bilo slabo zaradi hormonov. bila sem bolj pomirjena, to pa res. potem v 2. trimesečju sem se res dobro počutila, zadnje 3 mesečje mi je bilo pa spet večkrat slabo. po porodu je bilo nekaj časa super, zdaj sa so se prbolemi spet vrnili. slabosti, strahovi, mrzlice, včasih tudi pekoč občutek v trebuhu.
razlog strahu sem delno našla v dogodku, ko sem bruhala zaradi solate iz kitajskega zelja in korenja, vendar pa je bilo to v osnovni šoli. še vedno se sprašujem, zakaj sem takrat bruhala in spominim se, da sem zelo težko bruhala, imela sem krče v grlu in solzne oči. zdaj zmeraj ko mi rata slabo po jedi, pomislim na tisto solato in misli, če mi je bilo takrat zaradi solate slabo, mi je lahko zaradi česarkoli.
res bi rada preživbela en dosput na morju brezskrbno, ne da bi iskala kotičke kje bi lahko bruhala v le tem primeru. nič več si ne upam, še na sprehodu po okolici mi rata slabo.
aja, bila sem celo pri psihiatru, sem povedala moje občutke, pa mi je rekla, da naj grem na kakšen koncert, festival, nekam kjer bo veliko ljudi, da se moram izpostavit temu, da ne bi imela možnost poiskat kotička za bruhat. sem šla na koncert in ves čas gledala v kateri smeri so wc-ji.
ok, bom zaključila, da se ne bo komu zmešalo... 
junija se poročim in me je že zdaj strah kaj bo. že zdej si v mislih predstavljam prostor in primerne kotičke kamor bi se lahko skrila v primeru...
če mi kdo zna pomagat, samo z odgovorom, bi bila zelo hvaležna. večina ljudi v moji bližini, misli, da pretiravam in me ne jemlje prav resno., češ, da sem premlada za take probleme.

hvala vsakemu, ki se mu je dalo brati moje brobleme. 

[Janja]

Evan in Junona, pozdravljena!

Evan, tebi sem obljubila, da se bom oglasila, ko bom opravila pregled pri psihiatrinji. Najprej je bil pregled prestavljen, sedaj pa sem bila jaz precej utrujena, zato se oglašam šele sedaj...

Pri meni gre za OKM, in sicer gre za genetski dejavnik, ker je moja mama imela bipolarno motnjo in se je moja motnja začela kazati že pri enem letu starosti.

Je pa tako, da so si te motnje zelo podobne, lahko se tudi prepletajo med sabo. Priznam, da sem bila kar malo šokirana nad mojo diagnozo, ker sem ves čas mislila, da gre pri meni bolj za socialno fobijo in za anksioznost. Res pa je, da niti ni pomembna diagnoza, pomemben je pravi pristop in način reševanja.

Vzrokov za nastanek za te motnje je pa več in tako je pri tebi to motnjo lahko povzročil čisto drug vzrok kot pri meni...

Po mnenju psihoterapevtke in tudi psihiatrinje sem jaz sama naredila že ogromno. Sedaj pa je potrebno delati na tem še naprej. Ker pa je pri meni motnja trajala že predolgo in je bila v precej hudi obliki, potrebujem tudi medikamentozno podporo. V bistvu bolj zato, da bom lažje delala korake naprej.

Je pa res, da če bi že od vsega začetka vedela, kaj mi je, in bi imela prave smernice, verjamem, da bi se dalo delati tudi brez medikamentozne podpore.

Junona, ne nič se grdo ne sliši, kar si napisala. Ko sem jaz po dolgih letih ugotovila, da je še kdo kje, ki ima podobne strahove, sem bila tudi jaz vesela. In sicer zato, ker sem bila prepogosto popolnoma osamljena s svojimi strahovi in totalno nerazumljena. Razumeli so me samo v primarni družini, bivši partner in še par posameznikov.

Ja, in popolnoma te razumem in vem, kako zelo težko je včasih živeti s takimi strahovi...

Moji strahovi so v bistvu v še hujši obliki kot tvoji. Ti se vsaj tega ne bojiš, ko bruha tvoj sinček ali pa kdo drug. Bodi vesela tega...

Ja, in tudi to poznam, ko se začneš enostavno izogibati določenim krajem, dogodkom, ljudem...

In potem nehaš živeti in samo še vegetiraš.

Kaj je rešitev?

Moj nasvet je, da si poiščeš kakšno tehniko sproščanja, ki pa jo moraš izvajati ne glede, kako se počutiš, in sicer tudi, če se počutiš OK. To potem izvajaš redno, tudi ko si že popolnoma ozdravljen.

Dobro bi bilo, da si tudi naročiš kakšno izmed teh knjig. Predlagam ti predvsem:

* Kognitivno vedenjska terapija za telebane

* Premagovanje anksioznosti za telebane

Tukaj ti prilagam link do teh dveh knjig:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754.

Ob vsem tem pa ti predlagam tudi strokovno pomoč, in sicer pomoč psihiatra in psihoterapevta, če si ga lahko finačno privoščiš.

Zadeva je obvladljiva, če se jo odkrije zadosti zgodaj in se potem dela na tej problematiki. Pri meni je bila odkrita prepozno in zato bom potrebovala dalj časa, da bom lahko začela spet živeti tako kot bi dejansko morala.

Citirala sem samo sebe, da se ne bom ponavljala.

Pomembno je, da si poiščeš strokovno osebo, ki te bo jemala resno, kjer boš slišana in razumljena. Potem pa boš z delom na sebi s strokovno podporo začela razreševati problematiko.

Ne čakaj in ukrepaj, ker zadeva ne bo sama od sebe izginila. Na žalost.

Upam, da sem ti s svojim nasvetom kako pomagala.

[knoflca6]

wow.. celo en fant oglasil
meni se je začelo pri približno 7 letih.. od takrat nisem bruhala potem 13 let 
se je pa naredil lani "srečni" dogodek da imela reakcijo na antibiotike in sem bruhala. najprej tista slabost tako paniko sprožila da obup..po bruhanju pa samo olajšanje..
potem sem še ene dvakrat in sicer mam po bruhanju še vedno par tednov paniko da se bo ponovil..je pa bolje ker je vsaj za menoj tistih 13 let strahu

[knoflca6]

v osnovni šoli nisem šel nikamor na izlet, zarad avtobusov( V strahu da bo kdo okoli mene bruhal, zase me ni skrbelo ), izogibal sem se osebami ki so bruhale, če sam bruham, dobim napad panike, začne me grozno zebsti ter tresti

sem bila ista  je še hudo ker si potem zmišljuješ zakaj te ni nikamor, pa mislš da te imajo vsi za čudne in podobno...

predstavlaj si da imaš zraven še neznansko velik strah pred krvjo in vsem povezanim s tem. že če slišim kakšno debato o poškodbah, krvi... me kar stisne
in potem se pri nas vedno ko se je šlo ven žurat, naredilo kakšno bruhanje ali pa pretepanje... in nakoncu že nikamor negreš ker te strah tega vidit 

[sanchysi]

Hey...
Kot vidim nisem edina s takimi problemi.
Ko sem pred 10 minutami v google vtipkala besede"siljenje k bruhanju" mi je vrglo ta post in si res nisem predstavljala da še kdo obstaja ki se boji bruhanja in ima to v glavi.
Ker je meni v tem trenutku slabo-oz niti ne slabo pač pa me slili k bruhanju ne bom dolga...
V glavnem ostala sem brez besed,saj vidim da imam res problem ki ni niti povezan z hrano, saj od takrat ko sem se začela bati bruhanja jam samo kuhano saj mi pečeno in ocvrto ne paše in mi je po tem slabo.
Pred mano je še dolga noč ne vem kako bom zaspala niti kako odmislila da mi gre gor vse...bom pa se še definitivno javila in povedala kako to pri meni gre vsakodnevno bojevanje z slabostjo.
Se opravičujem za morebitne napake!
LP in mirno noč...!

S.