Emetofobija pri najstnikih

[MHeechul]

Lep pozdrav ! Zaupala bi vam moje težave. Upam da dobim čimhitrejši odgovor!
Sem Maksim, stara sem 14 let! Že kot 4 letna punčka, sem se srečala z psihičnimi težavami. Moja starša sta se za 1 leto ločila in takrat so meni živci popolnoma propadli...Atija sem pogrešala,mami je jokala cele dneve in meni je udarlo na želodec. Imela sem vsakodnevne bolečine,slabost,ni se mi ljubilo popolnoma nič. Odšla sem na ultrazvok želodca, bilo je super,šla sem na krve preiskave (naj vam povem da sem bila vsak mesec po 10 ur v bolnici na Bledu) in na krvni ni bilo ničesar. Otroška psihologinja je povedala, da je vse to na psihi. Leto pozneje se je stanje izboljšalo, in moja mami in ati sta bila ponovno skupaj! Postala sem tudi sestrica prelepe Kaje, ki sem ji dala ime po pesmi od Plavega Orkestra. Toda težave so se vrnile v 2. razredu OŠ. Sošolka je en krat bruhala v šoli,ker je pojedla nekakšno pokvarjeno hrenovko, in od takrat naprej sem dobila fobijo pred bruhanjem. Pravtako vam zaupam še en moj strah, upam da se vam ne bo zdelo smešno. Imam fobijo enako kot Johnny Deep in to je fobija pred klovni. Vem da ni ravno pogosta fobija, vendar mene jih je zelo strah, saj me spominjajo na posiljevalce, ki skrivajo svojo indentiteto za masko. Torej....Do sedaj imam nenehno fobijo pred bruhanjem in trebušnim virusom. Vedno si želim, da bi bila vsaj 1 leto brez trebušnega virusa, saj me vedno izčrpa in poplnoma uniči, saj imam strah pred tem in me napade panika. Pred kratkim so me tudi diagnosticirali z skoliozo hrbtenice (9cm v levo in 6 v desno)...vendar zaradi tega se ne sekiram, saj si z korektivno telovadbo zelo pomagam. Sedaj imam precej hujše težave, ker imam strah da vsakič ko mi je slabo ali bolečine v trebuhu ali če me sili na bruhanje da imam trebušni virus, a to imam tako pogosto, da se dejansko ne zavedam da so to le živci...Sedaj mi pa povejte če imajo ti simptomi kakšne veze z psiho? Bolečine v trebuhu,pogosta slabost,siljenje na bruhanje,mrzle roke,potenje,panika,srbeče lasišče,hitro bitje srca(imam zelo nizek pritisk, 77 skozi 43), omotica (včasih občutek da bom izgubila zavest), nespečnost,utrujenost,brezvoljnost,tečnobnost...Mislite da so to telesne težave? Naj vam povem da sem bila na pregledu in so rekli da je vse bp (urin,kri,želodec,vranica...) ali je to psiha?! Lani sem bila pri psihologu,ki mi je pomagala premagati strah pred vrtoglavico(dr, Filipič,ZARES SVETOVNA PSIHOLOGINJA) in 23.11.2011 jo imam spet in prav komaj čakam da jo vidim. Naročena sem na UZ abdomna. Prvič se mi ni videl noben organ,saj bi naj imela preveč zraka v trebuhu. Spet sem šla k svoji pediatrinji in mi je povedala da naj neham s temi problemi in da naj zaživim na novo! Me pa je povprašala kaj rada jem. Seveda sem ji povedala da rada pjem solatni kis,jem nutello,itd...in je rekla,da imam premalo želodčnega soka in se mi hrana počasi prebavlja...predpisala mi je Talcid. Povem vam tudi da skoraj vsak večer,preden grem spat jočem,ker se bojim,če je kaj narobe z mano in kaj bo prinesel naslednji dan. Ne morem dojeti da se dogaja to meni 14.letnici,ko še imam celi life pred sabo. Prosim pomagajte mii! Dajte mi bilokakšne nasvete da se končno teh strahov znebim in zaživim novo življenje! Rada bi spet bila nenehno v družbi in se nehala smilit sama sebi! Se opravičujeem za preveliko sporočiloo! ZARES VAM BOM HVALEŽNA ZA POMOČ!
Lepo se imejte,
Maksim.

[Janja]

Maksim!

O tej temi je bilo že nekaj napisanega. Ti bom linkala to temo. Malo si jo preberi. Drugače pa se jaz spopadam z emetofobijo že od enega leta starosti. Tam nekje se mi je začelo.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8069.msg207603.html#msg207603

Poskusi si najti kaj iz teh zapisov. Se ti bom pa še jaz oglasila v tvoji temi, ampak si moram vzeti malo več časa, da temeljito preberem tvoj zapis, in da primerjam mojo in tvojo motnjo.

Se pa zadevo da vsaj omiliti, če že ne odpraviti, da se da dokaj normalno živeti.

Lepo bodi!

[DAMa]

Maksim,

najprej pohvale, ker si se odločila napisati o svojih težavah na forum in kapo dol, ker si za 14 let zelo zgovorna in bistra.
Naj te najprej potolažim, če je to sploh kaka tolažba, da je najstniško obdobje eno najtežjih in včasih najbolj zoprnih v življenju. Človek se išče in prav je tako, seveda pa je to ravno tista faza, ko največ damo na to, kaj si mislijo drugi. Strah pred tem, da bi bruhali pred nekom drugim, da bi nam bilo slabo je tako skoraj logičen - kot vsaka druga fobija je le neke vrste prikrit strah pred tem, da bi se nam zgodilo nekaj drugega. Saj če bruhaš ne umreš, pa tudi nič takega ni, strah nas je pravzaprav ponižanja pred drugimi. Kaj si bodo drugi mislili, če bruhamo, kako bomo izpadli, kako nas bo sram, če bo kar naenkrat vsebina našega želodčka vsem na ogled in na voh (uh!) in to seveda ni prijetno niti za nekoga, ki nima nobene take fobije.
Strah pred osmešenjem v javnosti je eden najpogostejših strahov na svetu Maksim! Ga ni, ki ne bi imel tega strahu. Redki najstniki premorejo toliko dobre volje in samoironije, da se lahko smejijo sami sebi in ne zardijo, ko jim kaj spodleti. Verjemi, tudi najbolj samozavestni, lepi in pametni se bojijo, da jih drugi ne bi marali na tak ali drugačen način.

Res, kot si že omenila, slabosti, vrtoglavice, slabo počutje itd so lahko resnično simptomi anksioznosti. So zelo pogosti in seveda najbolj opazni. Vsak najprej pomisli, da je z njimi kaj fizično narobe, ker čutijo neke spremembe v telesu. Dejansko pa gre za posledico zaskrbljenosti in stiske, ki jo lahko doživljamo, tudi če ne gremo skozi kakšno posebej stresno obdobje. In jaz verjamem, da je odraščanje lahko že samo po sebi naporno, da ne omenjamo še vseh zahtev v šoli in družbi najstnikov okrog nas ... Kot najstnica sem imela veliko skrbi, čeprav me nobena ni tako zelo ovirala, da ne bi mogla spati Ampak mene je recimo skrbelo, da se mi bo vnel slepič, ko grem na kakšno potovanje. Pa grozno sem se bala, da ne bi kaj narobe bleknila in da bi me potem opravljali (sem precej zgovoren tip človeka  ).
Jaz predlagam, da svoji psihologinji, s katero se odlično razumeta, poveš vse, kar si tudi tukaj, ker si ODLIČNO napisala. Vse od začetka, tudi to, da imaš verjetno že od malega nekakšno travmo odkar sta se starša takrat ločila. Verjemi, skoraj ni človeka, ki ne bi imel kakšne travme iz otroštva in v resnici se da te stvari kar dobro predelati s pogovorno terapijo. Posebej v najstniških letih je pomembno, da imaš nekoga, s katerim lahko o teh stvareh debatiraš.
Za začetek je najboljše, če to daš "na papir". Podobno kot si tu opisala, opiši tisto leto, tisti dogodek od začetka do konca s svojimi besedami. Lahko jokaš zraven, spomni se vsega, kako je bilo hudo. Spomni se tudi česa lepega od takrat. Premisli, kaj je na tem takega, kar se ti zdi, da te sedaj še vedno preganja. Te je strah, da bi te zapustile pomembne osebe v tvojem življenju? Te je strah biti sama, karkoli. To vse izpiši na papir na dolgo in široko. In spravi v eno mapico. Lahko jo pokažeš psihologinji in se pogovorita o vsebini. Moj predlog za zapisovanje spominov ni zato, da bi zdaj podoživljala težke trenutke in obujala grde spomine, zaradi katerih se počutiš samo še slabše. Pisanje o neprijetnih dogodkih je lahko neprijetno. Vendar pa je veliko lažje, ko občutke in spomine ubesediš in jih preliješ na papir. Zdijo se bolj oddaljene, malo manjše, malo lažje, kot če jih premlevaš samo v glavi, kjer so zavite v eno ogromno težko, temno meglo.

Tudi o tem, da zvečer jočeš, se pogovori s psihologinjo. Jasno je, da je vsak nov dan lahko izziv, če se bojiš določenih stvari. Ampak vse to se da zelo dobro premagati, če se seveda o tem pogovarjamo in delamo vaje iz kognitivne-vedenjske terapije. Predlagam, da si kaj prebereš o tej terapiji in se pomenita tudi s psihologinjo. Bistvo pri kognitivno-vedenjski terapiji (to je samo bolj strokovni izras za miselno + vedenjsko terapijo, ki deluje na spreminjanju naših negativnih misli in vedenja v pozitivne) je, da delamo vaje, s pomočjo katerih se naučimo pozitivno razmišljati in premagujemo težavne situacije z različnimi tehnikami (sproščanje, premagovanje izogibanja s postopnim izpostavljanjem itd. ). Zveni kompicirano, ampak ni! Vsak to zmore, samo imeti moraš pravega terapevta. Vprašaj psihologinjo, če bi ti lahko dala nekaj takih vaj, da jih skupaj predelata, če pa ni usposobljena za KVT, naj te napoti na kakega psihoterapevta ali psihiatra, ki to zna. Obvezno se pogovori o tem tudi doma, skupaj s starši se odločite kako in kaj, sploh je to pomembno, ker so nekateri psihoterapevti plačljivi in precej dragi! Tako da se pomenite skupaj, kako naprej.

Maksim, vse težave z anksioznostjo se da odpraviti in živeti čisto normalno (tudi z njimi!) naprej! Samo nič ne obupaj, NIKOLI nikoli ne vrži puške v koruzo! Ta forum je poln ljudi, ki živimo z anksioznostjo, jaz imam npr. panično motnjo že dolgo let, pa smo uspešni, pridni, delovni, zanimivi, prijazni in dobri ljudje. So obdobja in momenti, ko je res težko, ampak to je vsakemu človeku. Ker pa je res, kar si napisala, da imaš še cel lajf pred sabo, je pomembno, da razumemo, kakšne so te naše težave, in da poiščemo tudi pomoč zanje. Tudi če traja dolgo časa, da jo najdemo, vedno je neka rešitev! Ko pa si pomagaš, lahko pomagaš tudi drugim, ker jih dobro razumeš.
Uf, evo, si našla nekoga, ki še huje bolj na dolgo piše kot ti
Oglasi se še kaj, obvezno potem, ko obiščeš psihologinjo OK? Ostani tu z nami, si v dobri družbi. Boš videla, da bo šlo na bolje, mi te bomo pa spodbujali.

[MHeechul]

Pozdravljeni dekleti!!! Se opravičujem ker nisem opazila vajine objave prej,bila sem precej zaposlena z šolo. Prebrala sem vajine odgovore in se vama zares iskreno zahvaljujem!!!!! DaMa zares sem ti hvaležna da si si vzela čas in napisala tako lepo prispevek,naj ti povem da sem se ob branju precej pomirila. No želim vama malo poročat o stanju.
Bila sem na drugem UZ abdomna v Fontani. Bilo je zelo zelo zelo težko,saj sem mogla biti od 0.00 zvečer vse do 17.00 ure brez hrane in biti samo na vodi! 6 ur nisem smela na WC in vama povem,da tega ne želim ponoviti,hehe. Prišla sem v ordinacijo,se vsedla in pripravila trebušček. Zdravnik je bil zares prijazen. Monitor je obrnil proti meni ker sem želela videti. Sprva je bilo vse temno,nato pa rekel vdihni in kar naenkrat so se videli vsi organi. Zares cool! Všeč mi je bilo! No skratka, sprva mi je pogledal mehur in sečevode in bilo je ok. Nato je pogledal obe ledvički,ki sta bile ok,primerne velikosti (11cm in 11,5 cm). Pogledal je žolčnik,na katerem se je videlo da sem zelo lačna. Z žolčnikom je bilo vse vredu. Z UZ je videl tudi peristaltiko,črevesje in želodec kar je bilo NEVERJETNO! Vse se je videlo tako lepo da nebi rabla it ne na kolonoskopijo ali gastroskopijo. Vse je bilo ok. Nato pa so se našli mali problemčki. Trebušna slinavka se ni videla zaradi meteorizma,ki ga imam že od rojstva (koliki). Na jajčniku mi je našel 22mm cisto,katera je rekel da lahko izgine že v roku 2-3 dneh ker bi naj dobila menzo (po 2 dneh sem jo dobila). Jetra sem imela precej visoka in še primerne velikosti. Vendar mi je na levem delu jeter našel kozmetično napako,nekakšno 1cm veliko znamenje,katerega morem spremljati vendar ga ne gre odstraniti. Priporočal je kontrolo čez 6 mesecev. Najbolj velik problem je bil pri vranici. Vranico sem imela nekoliko zatečeno in naj bi se 'zdravila'. Rekel je da sem imela pred 1-2 meseca nekakšno vnetje/infekcijo vranice in tega nisem vedela ter da se zdaj to zdravi. Ni razloga za paniko,je pa tudi priporočal krvne preizkave,ker naj bi se pri infekciji vranice izločalo več hemoglobina. Izvide sem dobila na dom. Pediatrinja ni rekla o tem nič samo rekla je naj neham jamrat kar me je razjezilo,saj si ne more zamisliti kako se jaz v tem trenutku počutim. Želela sem na krvne preizkave,vendar da vam povem je doma situacija GROZNA in mislim da je to razlog za moje psihične težave,namreč doma mamo ogromno problemov zaradi katerih se sekiram. Nihče doma se ne razume!!!!! Najhujši so prepiri med mojima staršema in babico. To so tako grozni prepiri zaradi katerih se meni meša in mnogokrat pobegnem od doma zato k svoji najboljši prijateljici ki me EDINA razume saj se sooča z enakimi problemi kot jaz. Doma nimam nikake podpore!! Nihče razen babi in sestra me ne podpirajo k tem da ozdravim. Sama z najboljšo prijateljico grem k psihologinji,kar tudi njo čudi. Z psihologinjo boma sedaj delali vedenjske sprostitve in moram k njej priti več krat da me uči tehnik sproščenja. Sama se že ukvarjam z meditacijo in tai chijem kar mi tudi pomagata. Ne želite si vedeti na koliko načinov sem že poskusila zmanjšati moje bolečine in slabost. Od limoninih sokov,tablet,jogurtov,diet,sadja...GROZA! Tudi danes me zelo boli trebuh zato ker smo imeli zares grozen prepir (že spet) zaradi katerega sem pobegnila,neutožno jokala in nihče se ne pogovarja z mano. Tudi to žeim da se neha,to ignoriranje,dretje in sovražtvo zaradi katerega se je moja družina že razšla! Groza res Situacija je res neprijetna. Tega tudi več ne morem. Hvala Dama da si mi zaupala svoje probleme.

[Janja]

Maksim!

Veš kaj, dodala ti bom še link do ene druge teme, kjer z uporabnico Anjo oz. Alenko veliko piševa ravno o emetofobiji. Midve nisva več najstnici, ampak imava emetofobijo že od malega.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10196.msg257057.html#msg257057

Zapisi o emetofobiji se začenjo tukaj. Mogoče ti bo lahko kako pomagalo. Če utegneš, si preberi še najino dopisovanje.

Od kje si?

Bi lahko prišla v torek na skupino za samopomoč v Ljubljano? Lahko pride tudi tvoja prijateljica s tabo. Tam bom tudi jaz. Daj, preberi si malo glede srečanja:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10295.msg259462.html#msg259462.

Glede emetofobije: se ti je začela šele takrat v drugem razredu OŠ? Kaj pa prej, se prej nisi bala bruhanja?

Drugače je pa za mene izredno pomemben podatek o ločitvi staršev, ki je tebe zelo prizadela. Naj ti omenim, da je velika verjetnost, da je moja motnja (ne emetofobija, mogoče pa tudi) nastala, ker sem bila, ko sem bila stara malo več kot leto dni, ločena od mami, ker je morala iti v porodnišnico. Ker pa se je nekaj zapletlo, sem bila od nje ločena priblišno en mesec. Takrat sem bila pri stari mami, ki je zelo lepo skrbela zame, ampak jaz sem baje doživela grozen šok in po tistem sem začela imeti strahove...

Drugače pa bi ti rada napisala, da resnično nimaš vzpodbudnega okolja. Trenutno bi potrebovala podporo družinskih članov in ne bežanje.

Če želiš, napiši malo več o odnosih doma.

[MHeechul]

Hojla ! 

Sem prebrala tole skupinsko pomoč,na žalost se ne morem udeležiti ker sem iz Maribora in nimam veliko prostega časa,saj se pripraavljam na plesno tekmovanje ki bo 21.12.2011 v Koloseju Maribor. Ples je edina stvar ki me drži pokonci,saj ga treniram že 11 let. 

Ja res je,nimam podpore v okolju in krogu družine. Na moji strani je samo moja babica. Sestrca še je premala da bi razumela moje probleme,me pa zelo rada tolaži kadar jočem.

Naj vam prvo povem,da me sorodniki zelo radi pohvalijo,da sem bistra in pametna punca. Namreč sem edina v celotni generaciji,katera zna govoriti 11 jezikov (Znam slovensko,angleško,nemško,latinsko,japonsko,korejsko,kitajsko,indonezijsko,tajsko,špansko in italijansko), sem edina katera posluša Korejski pop v katerem imam tudi idola in sem edina ki hoče imeti japonskega fanta in živeti v aziji. Zelo rada bi postala potovalni agent po aziji. Vedno imam postavljen cilj do katerega imam namen priti! Vsi me imajo seveda za noro ker poslušam korejce. Za mene boljše muzike ni! Idola imam tam notri že 5 let,na žalost je zdaj odšel v vojsko in ga pogrešam. Zaradi te korejščine in korejske glasbe tekoče govorim korejsko. Zares je to edina muzika ki me pomiri!! Od 6 do 9 februarja grem v Paris na koncert od korejskih skupin,marca pa grem na SS4 v Milano. Sama zbrala denar!!!! In tukaj se problemi začnejo! Za vse to sem dala približno 500 evrov! Sama sem zbrala in tudi vse si pridobila od vstopnic,letalskih kart,hostlov..VSE! In z mano bi šla mama. Zaradi prepirov je rekla naj si najdem nekoga drugega ki bo šel z mano! To me je zelo razžalostilo ker si ne more zamisliti koliko časa,truda in dela sem dala za ta denar in da si to zareš želim videti! Sedaj pa nevem koga vzeti s sabo?!

Doma je precej velika stiska! Prepiri skoraj vsak dan med mano,starši in babico. Jaz stalno potegnem z babico,ker pri starših izpadem z grdimi žaljivkami kot so idealna bolnica za Hrastovec,psihič,fukjena,prizadeta,malo zmešana v glavi,nehalženica,šmrklja in tako naprej...to me zelo prizadene ker to govorijo brez razlogov. Klofute sem tudi že velikorat fasala. No težko vam zdaj vse tu razložim ker bi vam lahko iz tega napisala roman,v glavnem nimam NOBENE podpore polek babi!!!

DaMa...sem bila pri psihologinji in je dala še nadaljne zdravljenje. Zaupala sem ji vse probleme ki me mučijo in je rekla da boma zaj se več krat videli in se učili tehnik spročščanja in pozitivnih misli.

Hvala vama da vama lahko vse zaupam in zares tukaj se počutim v dobri družbi!
Lepo bodite 

[Lost]

Tule delavnica v Mariboru http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=955&Itemid=1

[DAMa]

Bravo Maksim, glede na vse, kar si napisala o situaciji doma, mislim da si ne samo pametna, ampak tudi zelo pogumna in odločena uspeti! Tega nikoli ne izgubi, ker ne glede na to, kako hudo nam je, VEDNO se najde pot iz tega. Vedno. In ples je prava stvar, ker pomeni tudi telovadbo, kar je ob slabem počutju zelo pomembno. Nas drži pokonci.
Drugače pa ne poznam sploh nikogar, ki bi govoril toliko jezikov, korejsko - huh, čestitke! To pa ni enostavno! Veš kaj, ni pošteno, da te je mama odpikala glede koncertov potem ko si toliko naredila, da bi šla. Verjetno je razlog v tem, da se njej ne gre, četudi ti je obljubila, pa je zdaj našla kakšen prikladen izgovor. Nikar se ne pusti tako odgnati. Za to si garala in če imaš cilj, ki ga želiš uresničiti, ga tudi boš. Počakaj na primerno priložnost (vsekakor ne, ko je mama razburjena) in ji povej, da bi se rada z njo usedla in se pomenila o koncertu. Bodi prijazna. Brez očitkov!!! Če ne boš takoj zaprla vsa vrata komunikacije. Samo usedita se, tudi če reče, da je zanjo to zaključena zgodba. Reci ji, da je zate pomembno, da se o tem vsaj pogovorita. Ko bo pripravljena poslušati, ji mirno povej, spet - brez očitkov, samo z željo, da bi te razumela - da si koncerta zelo želiš, toliko, da si sama zbrala denar in se potrudila. Pri tem si računala na njeno sodelovanje, ker brez nje pač ne moreš iti. In zato si žalostna, ker ti veliko pomeni. Daj ji točne podatke, kje to bo, kdaj, kako boste tja prišli, kje boste spali. Da ne bo mislila, da je to nek bavbav. In potem ji reci, naj premisli o tem, da se ni treba takoj odločiti.
OK? Ni treba takoj dobiti tistega "ja", bo že prišel.
Samo na prijazen način, ker s kreganjem in solzami ne boš nikamor prišla - očitno je pri vas stresa že dovolj. Tudi tvoja mama ima probleme, seveda, vsak, ki drugega ozmerja, ima vedno lastne probleme. Tako da četudi je grozno, da doma slišiš take zmerljivke, kot si napisala, jih obvezno spusti skozi eno uho notri, skozi drugo ven - ker ti nisi NIČ od tega slabega, ampak si talentirana, bistra, vestna punca in še plesalka.
Toliko zaenkrat, še se oglasi, te spremljamo in spodbujamo!!!

[MHeechul]

Hojla!!!!! 

DAMa hvala za tvojo podporo!! Res že dolgo nisem slišala tako lepe pohvale!!!  Zares mi je všeč ko me nekdo tako pohvali in ceni moje delo in trud!
Ja res je težko znati toliko jezikov hkrati samo če se trudiš je zares lahko!  Vedno sem si želela dela in znanja iz Azije! Korejščino se učim že skoraj 5 let in se znam pohvalit da sem zares dobra! Zelo rada imam njihovo hrano,tradicijo in vse! Še v njihovo vero sem vključena! Zares upam da bom kdaj imela možnost obiskati Azijo.
Glede pogovora z mamo,danes sem jo prosila če se lahko v miru pogovoriva in sma se. Hvala bogu je bil pogovor v tišini,miru,samo med nama. Povedala sem ji kaj vse se mi zdi narobe da je storila in da me moti to kar je rekla o koncertu. Zares me je presenetilo kako mirno je odgovoraljala in to še z veseljem. Rešile sma probleme in postavili par pravil in spet se normalno pogovarjama. 

Zdaj pa me spet nekaj zanima glede emetofobije. Sem mnenja da to ne bo tako zlahka odpraviti,saj je to strah iz otroštva. Prvo me zanima če kdo ve ali sedaj razhajajo kakšne trebušne viroze? Mama pravi da ne da sedaj je več viroz z vročino in kašljem. Namreč to mene moti,stalno se želim pozanimati če so kje trebušni virusi ker se jih želim izogniti. Tudi če vidim da kdo bruha ali mu je slabo se ga rajši izmakujem ker bi rada bila VSAJ 1 LETO brez tega!! Pazim kaj jem,česa se dotikam,pazim na higieno in že ko mi je slabo in še nekomu okoli mene me zgrabi panika da je to trebušni viurus in da sem se nalezla. Tega bi se rada znebila  Čeprav je to res brezveze samo zares si želim ostati zdrava!!!!!!!! Danes je blo sošolki slabo v šoli in doma je celo bruhala in spet me je bilo strah ali sem se nalezla. Zares je to zame prava nočna mora...in s tem uničujem tudi druge..rada sprašujem mamo ali sem bolana vsakič ko mi je slabo...in to me zares MOTIIIII!!!  Tu bi res rabla pomoč

No res sem vesela da me tako spodbujate in spremljate!!! Če koga zanima lahko tukaj na mojem bloggu kaj prebere o mojih prispevkih v raznih jezikih.  http://vemnapisempoznam.blogspot.com/ hvala vam !!
Jutri že imam prvi plesni nastop tako da držite pesti!!

Hvala vam za vso pomoč! Se še slišimo ko odpišete!!
Čaw čaw 

[DAMa]

Odlično za pogovor z mamo, Maksim! V bistvu je to edina pot za reševat probleme - nekje začneš, en korak po en korak ... Pa se ena stvar reši, da lahko greš naprej itd. To, da sta se z mamo pogovorili in postavili pravila je čudovito. Naj se sliši še tako banalno, starši so večinoma pripravljeni z nami sodelovati, ker nas imajo zelo radi in nihče si ne želi problemov, vsi imamo raje mir. Tako da je umirjeno komuniciranje prava pot, tudi če se ti včasih zdi, da bi raje kričal (ne pelje nikamor razen v več konfliktov).

Glede emetofobije je na netu veliko, ti svetujem par linkov, ker znaš odlično angleško. Če česa ne razumeš, skopiraj stavek sem noter in ti bomo pomagali. V bistvu se jo rešuje skoraj kot vsako drugo fobijo. Najprej z razumevanjem, kaj ta fobija sploh je in kako te ovira v vsakdanjem življenju. Potem z učenjem prepoznavanja MISLI, ki te obhajajo, ko razmišljaš o fobični stvari (v tvojem primeru bruhanje) in nadomeščanje teh misli z bolj zdravimi, pozitivnimi mislimi. Seveda temu sledi tudi izpostavljanje, kar pa sploh ni lahko, ker je to tisti del, pri katerem se dejansko soočaš s strahovi v realnih situacijah. Emetofobijo se da odlično premagati. Je ena najpogostejših fobij pri otrocih in najstnikih in kognitivno-vedenjski terapevti imajo izkušnje s tem. Kaj pravi tvoja psihologinja?
Poglej si te linke:
http://www.emetophobia.org/
http://www.emetophobiarecovery.org/treatment/desensitization-and-exposure-treatment.html

[MHeechul]

Hojla drageci moji!!  Kak ste kaj ? Vreme se je fino poslabšalo ne da? Jaz tak zmrzujem,pravkar sem se pozdravila nadležnega prehlada,čeprav še malo kašljam 

Se ponovno opravičujem za pozni odgovor,spet je bilo ogromno zaposlitve z šolo in pripravami na nastop. Nervozna sem že zelo,saj je 21.12. že nastop v večji dvorani in opazovalo nas bo 700 ljudi!!!  Koerografija je nareta,remix pripravljen,oblačila in animacije tudi,jutri še samo zvadimo in AKCIJA!!! Morem rečti da sta pubeca zares dobra,glede na to da imamo Adams family + Halloween remix..koraki zahtevni,od Michaela Jacksona do dup step. Midve sma pa prisrčni lutki  zares upam da bomo dobri!!! držite pesti! 

Stanje v družinskih odnosih se je zboljšalo,zaradi božičnega vzdušja.Vsi smo okraševali,pekli kekse,poslušali glasbo...Približuje se moj rojstni dan! (26.12.2011) in se že prav veselim . Tako da odnosi so vredu.

V šoli gre super,začasno imam odličen uspeh z 13 petkami! Hodim na SŠGT Maribor in boljše šole nebi mogla dobit! Imam super razred,super prijatelje,luškane sosošolce  in precej nadležne učitelje. Torej šola tudi ni problem.

Zdravje še je edino kaj me moti. Zdaj me je strah da ko se je ohladilo da bi dobila kakšen trebušni virus  Še vedno se trudim znebiti straha da če mi je slabo ali če me trebuh boli nebom bruhala in nimam trbeušnega virusa. Za cisto sem poklicana nazaj 18.1.2012 na ultrazvok jajčnikov,ker bi naj bilo nekaj drugega  Skratka,s tem se še obadam in mislim da se še bom en ljubi čas. Vendar kaj čem,nisem edina ki se obada z takimi problemi.

Lepo se imejte,lepe praznike :3
čaw pa poljubčeki 

[DAMa]

Bravo Maksim 
odlično ti gre!!!
Nič hudega, če te je strah za zdravje in seveda drži, da nisi edina s temi težavami.
Hočem ti reči, da ne bo nič hudega, tudi če fašeš kakšen virus  To se pač zgodi, smo ljudje in včasih zbolimo, nam je slabo, VSEM se to dogaja, tako da ko te spreleti kakšna grozna misel na to temo, se samo tega spomni: pa kaj potem, če zbolim, saj sem že kdaj prej. In kaj je bilo? Nič. PRebolela sem in življenje je šlo naprej. Tako bo vedno.
Še trd oreh, naj te vprašam tole: kaj pa bi bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo, če ujameš kakšen trebušni virus? Kar napiši ta črni scenarij, da vidimo, naj bo črno na belem. Ne bomo ga dajali v nič, samo analizirali ga bomo z malo bolj realne plati, če se strinjaš. Vzemi si čas, lahko po alinejah napišeš, kaj vse bo hudega ok?

[MHeechul]

Hojla!!!! Prvo se opravičujem za pozen odpis in seveda vsem z malo pozno željo, SREČNEGA PA ČIM BOLJ ZDRAVEGA!!! 
Kak ste se meli za novo leto? Jaz sem se imela super! Na chritmas tripu sem bila za moj roj. dan in božič. Bilo je enkratno!!! Še za rojstni dan sem dobila Kim Heechul torto pri kateri sem jokala ko nora! 
No stanje doma je boljše,vsi se nekoliko  bolj razumemo,kdaj pa kdaj pride do kakšnega prepira. 

Šola začasno super,še vedno odlična,predlagali bi me radi za zoisovo štipendijo!
Zdaj pa zdravje...jah, še vedno sem v precej velikih skrbeh. Še vedno dobivam grozljive napade panike,zaradi katerih sem že odšla domov. Namreč,en sošolec je samo en krat v razredu bruhal,drugi pa je bilo fejst slabo,zato sem se vstrašila da sem se nalezla. Že nekaj časa opažam da se slabo počutim po mlečnih izdelkih. Ali naj to spremljam ali je to kaj narobe? 
Bolečine v trebuhu so še vedno prisotne in me že konkretno motijo saj se bojim da imam kakšno rano na dvanajsterniku ali na želodcu. Boli me od zgoraj. Slabosti že počasi minevajo. Ali me to boli zaradi stresa ali je to telesno? PROSIM POMAGAJTE MI REŠIT ŠE TO 

[DAMa]

Super MHeechul!
Najprej naredi domačo nalogo iz mojega zgornjega posta. Potem počasi naprej

[MHeechul]

Ojla! Se opravičujem,čisto sem pozabila na nalogo! No se opravičujem če bo mogoče malo preveč napisano  .

1. Bojim se bruhanja,zato ker ne prenesem tega da ko bruham,da vidim to,da vonjam to, da se davim in goltam nazaj to kaj bruham. Zares me je groza. Dosti krat so me tolkli po hrbtu ker sem se davila zraven. Pa skozi nos mi je veliokrat šlo in nikakor se pol te kislobe nisem znebila. Ponavadi sem bruhala vsake 2 uri in nisem nič spala,panika me je bla pa nonstop sem se preoblačila. To mi je najhuje! 

2. Bojim se,da če kdo polek mene bruha,če se dotaknem predmeta ali osebe ki je bruhala da bi se nalezla in kaj staknila,ko se že tako trudim da bi bla čim manj brez teh viroz.

3. Ne prenesem gužve zaradi tega ker mislim da je okoli polno virusov in sem velikokrat doma.

4. Ne presesem bolečin v trebuhu,ker se bojim da bi zatem nastopila driska in bi se spet bala da sem bolana.

5. Bojim se ,da bi bruhala v šoli, ko mi postane nenehno slabo in se bojim da se mi bo kar naenkrat dvignilo pred vsemi.

6. Ful sem navezana na mamo,ker me pri slabosti edina zna pomirit,zato mi piše sms v šolo da me pomiri ko mi je slabo.

7. Kadar me črviči v trebuhu ali ko se mi spahuje,se bojim da mi bo 'vujdlo' in bi dobla drisko.

8. Kadar se mi spahuje,me boli trebuh,slabost,siljenje na bruhanje mislim da sem resno bolana.

9. Mama pravi da mene prebava jezi zato ker jem pretirano sladkarije in sem se medtem ko sem bila nervozna zredila za 5kg in baje naj bi bil to šok za želodec.

10. Vedno kadar mi je slabo se sprašujem 'ali mam virozo ali ne' ali pa 'kaj če bom bruhala'.

No to je to,tega bi se rada znebila! Upam da veste kak pomagat 

[Janja]

Maksim!

Precej podobno bi jaz napisala, če bi pisala...

Jaz ti žal pomagati ne znam, lahko pa ti kopiram odgovor, ki sem ga pred časom pisala Anji oz. Alenki v eni drugi temi.

Jaz ti bom napisala svoje izkušnje, kar pa ne pomeni, da bo pri tebi tudi tako, zato išči vse možne rešitve.

Jaz imam zelo hudo obliko emetofobije, in sicer že od enega leta starosti ali pa še prej. Skratka že od nekdaj. Ampak me ta fobija ni tako zelo ovirala dokler je bila v nekih normalnih okvirih. To pomeni, da sem se jaz izognila ljudem, ki so bruhali oz. sem se umaknila. To se v življenju nekako da obvladati in ni tako zelo moteče. Jaz sem določenim ljudem že povedala, da če bodo bruhali, jim jaz ne morem pomagati in konec. Jaz sem izredno dober poslušalec, sem sočutna, pomagam ljudem poi svojih močeh, ko pa gre za bruhanje, se umaknem. In to ni sebičnost, to je pač realnost. In ljudje okoli mene so to sprejeli. Pa saj nismo vsi za vse. Saj vsi tudi niso sposobni poslušati ljudi in se ukvarjati z njimi, kar pa sem jaz delala praktično že vse življenje. Tako, da jaz nimam VEČ občutka krivde, če ljudem ne morem na tak način pomagati. Ja, včasih pa sem mislila, da sem zaradi tega slaba oseba.

Se je pa pri meni zapletno, ker sem zbolela za eno oblliko OKM-ja in moja simptomatika se je kazala z bruhanjem, siljenjem na bruhanje, strahovi, da bom bruhala, hudo diarejo, bolečinami v trebuhu...

In to je postalo zelo moteče.

Nekako sem to imela kot otrok, potem pa je OKM izgubila na moči in sem živela čisto normalno življenje brez OKM-ja samo z emetofobijo, ki je bila stalno prisotna, ni pa ovirala mojega življneja.

To je trajalo kakšnih deset let, potem pa sem ponovno zbolela.

Takrat ni bilo nobene možnosti, da bi si lahko poiskala pomoč tako kot sedaj, ker so bile zadeve takrat še precej neznane. Takrat je oblika OKM-ja izbruhnila v najhujši možni obliki in se razvila še v agorafobijo.

Mojega življenja ni bilo več...

Sedaj približno eno leto hodim na psihoterapijo, jemljem Zoloft in začenjam spet živeti.

Jaz moje emetofobije ne razrešujem več, ker sem v vseh teh letih naredila cele študije okoli tega in iskala vse možne razlage. Vrtela sem se v krogu in nisem nič našla.

Meni je pomembno to, da ni več simptomatike, ki se je umirila z jemanjem Zolofta, sproščanjem, delom na sebi in psihoterapijo. V bistvu pa psihoterapijo uporabljam bolj za predelavo drugih napačnih miselnih vzorcev.

Pa še en podatek: jaz brez medikamentoznega zdravljenja ne bi uspela, ker je en del mojega OKM-ja bolj stvar genetike kot kaj drugega, ker sem potomka osebe, ki je imela bipolarno motnjo.

Pozdravljena Janja,
vesela sem, da je nekomu tema aktualna in lahko malo poklepetava o problemu. Tudi jaz mislim, da nas je več takšnih, vendar si ne upamo to povedati. Sama sem rabila zelo veliko let, da sem se ojunačila, začela iskati rešitev in poiskala pomoč.
Za rešitev težev ni potrebno, da prideš do vzroka, ker je včasih to nemogoče. Ravno zadnji dve terapiji sva s terapevtom namenila tudi temu. Težava lahko sega tako zgodaj v otroštvo, da se je tega nemogoče spomniti, ali pa je bila izkušnja tako huda, da se je razumsko ne moremo več spomniti. Tudi pri meni čutim, da je še nekaj v ozadju in je strah pred bruhanjem samo vrh. Vsekakor je v ozadju strah pred boleznijo ali smrtjo. Lahko je bilo tudi tisto bruhanje v koloniji samo povod, da sem se "spomnila" nekaj hujšega, kar se mi je zgodilo zgodaj v otroštvu. Staršev nikdar nisem mogla vprašati, kaj se je dogajalo z menoj v otroštvu, saj mi je mama umrla, ko sem bila stara 10 let, z očetom se o tem nisem pogovarjala, sicer pa nihče ni vedel za moje težave. Sicer so vedeli, da ne prenašam gledanja na bruhanje, kako hudo pa mi je pri tem, pa ne. O tem nista vedela tudi moja otroka, ki pa sem jima v času terapije to povedala.

Maksim, tukaj sem našla še podoben zapis, ki je malo starejšega datuma. Preberi si ga, mogoče ti bo kaj pomagal.

Začetek zdravljenja poteka na tehniki sproščanja, vizualizacije in postopnega izpostavljanja. Izboljšanje čutim predvsem v zmanjšanju strahu. Včasih sem v vsaki situaciji pomislila na najslabše, kaj bo, če bo in že preventivno pobegnila. Sedaj zadeve sprejemam bolj razumsko, se vprašam, kaj je tisto najhujše, kar bi se lahko zgodilo in počakam, kaj bo. Ugotovila sem, da se ne bojim toliko  bruhanja oz. gledanja nekoga, ki bruha, ampak se bojimo strahu. Ko je vnukinja bruhala, sem v bistvu občutila olajšanje, najhujši je čas, ko ne vem, ali bo nekdo bruhal ali ne.
Kako si pomagati? Mogoče začni pri filmih. Tudi jaz sem včasih preklopila kanal, če je po televiziji kdo bruhal, nisem gledala filmov, za katere sem vedela, da bo prikazano bruhanje ... Terapevt mi je predlagal, da to gledam in se tako izpostavljam. Prednost pri tem je, da še vedno lahko preklopiš kanal, če je prehudo, včasih pa tudi gledaš, nisi pa toliko čustveno prizadeta, ker veš, da ni resnično. Te prizore lahko tudi vizualiziraš in se v času, ko ti je pretežko, misli preklopiš na lepše slike.

Ena od možnih pomoči je tudi ta, ki jo je opisala Mira. Poskusi še ti.

Maksim, to, kar sem ti opisovala je moja izkušnja, ti pa poskusi, mogoče bo pa tebi uspelo.

Je pa res, da sedaj lahko s tem mojim strahom spet živim in ne životarim.

Smo različni in nikoli ne smeš obutati in iskati rešitev za sebe.

Lepo bodi in res upam, da bo tebi uspelo v celoti premagati ta strah.

[martinca]

Ojej, izbruhanega vsaj  ne goltaj nazaj  to je za ven, ne pa za not.

[Janja]

Martinca, samo nekaj bom jaz napisala, ostalo pa naj pojasni Maksim!

Verjetno Maksim ne dela tega in se je samo narobe izrazila. Glede na to, da jo je zelo strah, ne bi tega nikoli naredila. Najbrž samo ni znala prav opisati vseh tistih občutkov, ki jih pač doživljamo tisti, ki imamo smrtni strah pred bruhanjem.

Jaz vem, da sem se kot otrok dostikrat trudila, da mi ne bi bilo treba bruhati. In ko sem prebirala o teh strahovih, nam je vsem, ki imamo emetofobijo, skupno to, da dostikrat ne želimo bruhati, medtem, ko pa nekateri, ko jim je slabo, gredo raje bruhat. Jaz vem, da sta Nataša in moj ex, če jima je bilo slabo, vedno šla raje bruhat, še celo posilila sta se. Jaz tega nikoli nisem delala, ker me je bilo groza.

Maksim, samo kot zanimivost: če sem že mogla bruhati, je bilo meni lažje, če sem bruhala samo slino ali žolč kot hrano. Baje, da drugi ravno tega ne prenesejo, meni je bilo to lažje...

Kot sem napisala, sem jaz leta in leta ugotavljala od kje bi ta strah izviral. Sva tudi z mojo psihoterapevtko o tem govorili in prišli do ugotovitev, da bi to lahko bilo povezano s tistim obdobjem, ko je moja mami mogla iti roditi, jaz pa sem ostala s staro mamo, ki je bila zelo ljubeča in skrbna, ni bila pa mami. Tako sva bili z mami ločeni približno en mesec zaradi nekih komplikacij. In jaz sem baje doživela grozen šok, ker kar naenkrat moje mami ni bilo več.

Od tukaj naprej pa samo ugibanje: lahko, da sem jaz takrat v tistem joku in šoku tudi začela bruhati in sem pač to povezala s smrtnim strahom in grozo. Kaj se je v resnici zgodilo ne bom izvedela nikoli, ker sem bila premajhna, da bi se spomnila...

Lahko je bilo to, lahko je bilo kaj drugega. Skratka, jaz brskala več ne bom, ampak bom poskušala živeti na tak način kot takrat, ko sem bila OK ~ s strahom, ki je pa obvladljiv in v nekih normalnih okvirih.

Lepo bodi!

[martinca]

Janja, saj nisem nic trdila za ali proti, kaj je kdo. Jaz sem rekla samo, naj ne golta izbruhanega!  Kar pride iz zelodca v usta, to mora ven, ne pa da pozira nazaj dol ! To vendar ne gre, samo še bolj s tem še bolj razdrazis zelodec, ki se zaradi zastrupitve s hrano ali crevesnega virusa  ze tezko pomiri. Govorim iz izkusenj iz tega trpljenja, ker sem bila otroski zelodcni bolnik.

[MHeechul]

Hojla !!  

Saj je vredu,nič hudega,narobe sem se izrazila! V smislu da goltam nazaj,sem mislila,da sem ponadavi bruhala ko sem imela poln želodec in ko se je začelo,sem bruhala tako ogromno količino da mi je tudi nazaj v želodec po grlu teklo. Tega zares ne prenesem! To je moja mora že od otroštva!  

Hvala za prispevke! Sem jih prebrala! Mnogokrat sem se že poskušala pomiriti z EFT-jem ko mi ga je babica pokazala in zares tudi deluje! No če vidim da kdo v filmih bruha me ni groza.

Moj strah se je začel,ko je moja sošolka v šoli bruhala nonstop in tega nisem prenesla cele ure. In vsakič kadar sem staknila virus,sem bila vedno najbolj boga,zato se probavam izumikat ljudem z virusom.

V svojem življenju sem davala skozi ogromno stisk in operacij! Bila sem tudi žalostna,ko je bila moja amam 10 dni v bolnici,ko je šla roditi sestrico. Takrat sem ogromno jokala in bila žalostna. Najhuje mi je bilo,ko je ata odšel strah od nas. Takrat sem začela dobivat prebavne težave. To je trajalo 1 leto.

Pri 6 letih sem mogla na operacijo sinusov in sem jokala po cele noči ker sem se bala. Pri 10 letih sem imela hudo nersrečo pri kateri sem po hribu zletela navzdol in so eni delavci pred mano vrgli kamenje in sem z rolerji padla na usta. Sprednji stalni zob mi je zbilo pri očesu ven,prizadelo je ogromni del mojega obraza. Samo od leve ustnice do očesa sem imela 48 šivov, zob so mi morali ponovno not vstavit, 2 meseca sem bila na tekoči hrani po slamici/cevki, dala sem skozi 2 operaciji na obrazu in dlesnih,kasneje pa so mi zob preveč not stisnili in so mi zlomili zgornjo čeljust. Morala sem it na operacijo,da so mi zamenjali čeljust. Še danes se zdravim z tem in verjetno me čaka še ena operacija. Vsi pravijo da sem glede tega zelo samozavestna in pogumna! S tem se namreč obadam že 5 let.   vendar en krat bo ne?

Ko bi bilo tako lahko tudi premagati emetofobijo kot sem to poškodbo! Danes me malo mantra slabost saj smo včeraj za mamin rojstni dan jedli narezke,bifteke,torte,čokolade. Vendar me je bilo spet strah da mam virus. To se moram naučit premagat!

LP,MAKSIM