Najnovejša sporočila

Sploh ne vem zakaj to pišem. Ampak čutim,da nekam moram spraviti vso to mojo bedo.
Že celo svoje življenje sem malo "čuden" vedno sem se počutil žalost in osamljen,tudi ko sem imel ljudi ob sebi in vse pogoje za biti srečen.
Leto nazaj so se začeli panični napadi in neka tesnoba. Žal nisem mogel sam več in sem poiskal strokovno pomoč. Diagnoza anksioznist in depresija,kup tablet,skozi druge tablete,skozi druga kombinacija. Počutim se še vedno za en kakec.
Skozi vse overthinkam,govorim sam s seboj in 100 misli in pesem v glavi. Utrujen sem samega sebe.
Psihjatrinja me sploh ne posluša,sploh si ne vzame čas, še jezik slabo obvlada. Taka beda mi je vse skupaj.
Imam tudi eno tako odvisnost,ki je prav gnjusna in nisem je še nikomur nikoli povedel. Želim si da me kdo posluša, da to komu povem,da me sklofta če treba.
Toliko se borim s svojimi demoni,da me je prav sram,da sem takšen kot sem.
Borim se vsak dan. Priznam pa da sem se precej osamil,saj moje misli in moji strahovi so vsak dan bolj glasni in bolj močni. Res se počutim osamljenjega.
Osebno mislim,da v Sloveniji je premalo pomoči za take motnje.  Premalo se naredi. Jaz se borim in se očitno bom boril do smrti s tem. Me pa boli pri srcu,da nas je verjeno dosti takih,ki se borijo in v tišini trpijo.

Ribica,hvala....tokrat ne je strah ker sem na 125mg Asentre in se mi ej na 100mg zgodil padec...zdaj sm  zvišala za 25mg 4 teden in ja...je bilo boljše...danes spet padec, zveni v glavi in ušesih...in me je strah...da Asentra men ne deluje več,da je to to ..se oklepam upanja ,da če smo nekaj dni že bila brez da bi preveč se na zvok osredotočala ,da je to dober znak in da bo boljše ..ampak saj veš...ostaja tisti kaj pa če...ta asimptomatika me straši...:/

Moje skromno mnenje: preveč si osredotočena na vsak najmanjši znak. Počutje niha vsem, tudi tistim, ki ne jemljejo Ad. Neko nihanje je čisto običajno in normalno. Navsezadnje imamo nek bioritem, ki se tudi spreminja od dneva do dneva in od ure do ure. To nihanje moraš nekako sprejeti, da tako pač je.
Moje izkušnje ob uvajanju Ad pa so takšne, da je običajno nekaj dni boljše, pa spet malo slabše... čez čas je dni, ko sem dobro, vedno več in dni, ko sem slabše, vedno manj. Na koncu se počutje uravnovesi. Pri meni to traja nekaj mesecev.
Saj vidiš, da Asentra prijemlje, bila si že zelo dobro. In spet boš - vedno večkrat 

lepo bodi.
Ribica

Evo, sedaj bo štiri tedne od povišanja..vmes sem boljše ...več volje, manj se osredotočam na zvok in nekako sem kar lepo delovala, vodila ,nisem pomislila na zvoke in sfurala....tudi pospravila stanovanje ..tko vesela sem bil občutka da je boljše ..no danes spet slabše ..strah me je ...a to pomeni da rabim se visat...sedaj mam 125mg Asentre 5 teden...švignil za 25mg

To se strinjam, da bi morala začeti s psihoterapijo - to je tudi bila moja želja, ko sem šla k zdravnici - in sem na prvi pregled pri klin. psihologu že naročena, edino ta pregled bom imela šele čez 1 leto zaradi čakalnih vrst (nad tem nisem presenečena in sem hvaležna, da sem sploh prišla v čakalno vrsto). In v enem letu se lahko veliko zgodi.
Bom pa seveda še premislila.

Hvala za vaše odgovore Pa hvala, Nives, da si me opomnila na to, da lahko grem kadarkoli na AD, da se mi ni treba zdaj že "siliti", če mislim, da ni potrebe. 

Ojla

Jaz bi se najprej odločila za psihoterapijo. Gre za to, da prepoznaš miselno-čustvene vedenjske vzorce, s katerimi si malo otežuješ življenje in da jih še malo nadomestiš s tistimi, ki ti bodo bolj v korist. To je ključno.

Če boš sproti ugotovila, da je vseeno prehudo, še vedno lahko greš na AD. Tudi ADji niso tak bav bav. Večina nas, ki smo štartali z njimi je imela večje DAM težave, kot stranske učinke.

Zdravo Upamdabobolje.

Na koncu boš morala sama razsodit ali misliš, da je čas da začneš s tableti ali ne. Obe opcije sta vredu Ni univerzalnega recepta kaj komu pomaga. Če boš šla v to pa le pogumno in ne preveč brat o stranskih učinkih. Sama sem predolgo vztrajala brez, potem sem pa šla in sploh ni bilo tako grozno kot sem si predstavljala. In mogoče če bi šla prej ne bi potem rabila tolikšne doze. Kdo ve Glede tega da poveš drugim pa bi rekla samo, da če misliš da boš dobila podporo daj, sicer pa nisi dolžna razlagati. Če rabiš pomoč rabiš. Pika. Ne rabijo drugi tvoje obrazložitve.

Vse dobro ti želim!

tu vidim 2 stvari:
najti terapevta ki mu zaupaš...
bolje jemati najnižjo dozo AD, kot pa de se (BOG NE DAJ) se poslabša stanje in potrebuješ višjo dozo...

 

Zdravo!

Sem nova na forumu in to je moja prva objava, in dejansko ne vem, kaj naj naredim. Že od osnovne šole trpim za okm, obsesivnimi mislimi, pretiranim umivanjem rok, t.i. magičnim mišljenjem, pa tudi slabo samopodobo, napadi anskioznosti itd. Šele zdaj, ko sem prišla na faks, pa sem se "opogumila" in o tem ter nekaterih drugih težavah spregovorila s svojo zdravnico, nato pa še s psihiatrom, ki mi je predpisal zdravilo Asentra. Moje misli niso tako intenzivne in impulzivne, da bi res ovirale moje vsakdanje funkcioniranje, mi pa že celo življenje povzročajo veliko tesnobe, negotovosti, neodločljivosti, in zato še večje občutke krivde, sramu in zmedenosti. Vse to pa se je zdaj na fakulteti poslabšalo, saj imam precej naporen študij, prav tako nisem več v "varnem pristanu" svojega doma, in se želim kot študentka osamosvojiti, in postati odgovorna odrasla oseba.

Pišem vam, ker ne vem, ali naj začnem jemati antidepresive ali ne. Sama sem si namreč vedno govorila, da takšnih zdravil nikoli ne bom jemala, ne glede na to, kakšne težave bom imela, saj sem bila prepričanja, da lahko s pogovorom rešimo vse. Zdaj se, kot študentka psihologije, zavedam, da zdravila mnogo ljudem pomagajo in da ni nič narobe, da jih jemlješ, če imaš takšne težave, dokler se o svojih težavah seveda pogovarjaš. Pa vendar (in to je tudi posledica moje neodločljivosti in strahu, da bom naredila napako) ne morem nehati premišljevati o tem, kaj bi bila najboljša možna opcija. Iskreno ne vem, ali naj začnem jemati zdravila in se spopadem s stranskimi učinki (ki me jih je zelo strah - predvsem slabosti), čeprav bo kmalu nastopilo izpitno obdobje (med katerim si ne morem ravno privoščiti bolezni, slabega počutja itd.) ali naj zdržim še eno leto, dokler ne bom imela prvega srečanja s kliničnim psihologom. Skrbi me tudi to, kako bom to novico sporočila družinskim članom, s katerimi smo sicer v zelo dobrih odnosih, ampak za moje težave ne vedo, saj jih nisem poprej delila z nikomer.

Zavedam se, da je odločitev, ali bom jemala tablete ali ne, moja in samo moja,  bi pa vseeno bila zelo hvaležna za kakšen nasvet, spodbudno besedo ali kaj podobnega.

Drugače pa upam, da uživate v lepih sončnih dneh in že vnaprej hvala za vašo pomoč!

Hvala Cvetlica...sedaj sem od petka ko smo šle ven s puncama boljše ..v petek je zvečer tesnoba popustila in sem bila dobro ..potem sem cel vikend delala in tudi bila ok...nato sem ponedeljek delala,torek in bila spet ok,optimistična..tako upanje dobil ker sem kot da nič ni ..danes pa zdj spet malo slabše...in evo ..jutri bo tri tedne da sem povišala dozo..povišala sem za 25mg .ampak boljše je bilo vmes...sedaj ne vem...telo padci dajo filing da ne bom boljse