obsesivne misli in depresija

[Rok77]

Pozdrav vsem.

Novinec sem na forumu. Bil sem pozitivno presenečen nad to spletno stranjo, ko sem odkril, da obstaja. Par dni sem prebiral izkušnje drugih in se končno odločil napisat tisto, kar me muči že nekaj mesecev. Upam, da bo med vami nekdo, ki je imel ali ve za podobno izkušnjo.

Star sem 40 let. Letos poleti se mi je zaradi izjemnega napora v službi in faksu, ki ga delam izredno, zgodilo, da sem enostavno pregorel. Začel sem odganjat neke obsesivne misli. Dan dva po opravljenem izpitu sem se namreč spraševal, če sem izpit naredil ali ne. Kljub dejstvu, da sem izpit naredil, mi iz glave ni šlo to vprašanje oz. ta obsesivna misel, ki je trajala kak teden. Bližal se je čas dopustov in sem upal, da se bo med in po dopustu vse uredilo. S svojo boljšo polovico sva odšla na morje. Po celodnevni vožnji sem zvečer v hotelu doživel nek napad strahu, kjer se mi je utrnila nova obsesija, da je vse, kar se mi dogaja, sen oz. da so to sanje, iz katerih se bom ta hip zbudil. Ta obsesija je bila bolj strašljiva od prve in jo je popolnoma zamenjala. Jaz sem se na vse pretege trudil odgnati to čudno misel. Bolj ko sem se trudil, bolj je vztrajala. O tem seveda nisem govoril.

Borba s to mislijo je trajala dober mesec. Po določenem času sem jo lažje prenašal, vendar je bila moteča. Še posebej v službi. Ko je čas mineval, sem postajal vedno manj samozavesten in brezvoljen. Dejansko me je takrat, po mojem mnenju, že zagrabila anksioznost kot posledica obsesije. Moje misli od takrat naprej niso več bile osredotočene na omenjeno obsesijo, temveč vedno bolj na nekatere pomanjkljivosti v mojem osebnem in službenem življenju (teh ni veliko, vendar so me malenkosti začele izrazito obremenjevat, dejansko sem v nekaterih stvareh iz preteklosti iskal krivdo v sebi in se krivil za nekatere prejšnje poteze, kar je tipično za depresijo). Obsesije sem se le tu in tam spomnil. Na koncu sem zapadel v depresijo. Meseca septembra sem obiskal osebno zdravnico, nato pa tudi psihiatra. Dobil sem Cipralex, ki mi je dva tedna povzročal izjemno slabe stranske učinke. Tablete sem v dogovoru s specialistom nehal jemat, ostala pa sva pri psihoterapiji. Danes ne vem, če je to bila pametna odločitev, da preneham z zdravilom.

Moj največji problem je služba. Imam zelo odgovorno delo. Delujemo v timih. Težave imam s koncentracijo. Nekaj časa sem na bolniški, vendar ne vem kako rešit problem z vrnitvijo v službo. Ko sem doma ves čas razmišljam o službi, o odnosih s sodelavci, o posledicah trenutnega stanja na mojo službo v prihodnje itd.

Upam, da kdo od vas ima kak komentar ali nasvet za moje stanje. Vsem bom zelo hvaležen.

[Lost]

Tablete sem v dogovoru s specialistom nehal jemat, ostala pa sva pri psihoterapiji. Danes ne vem, če je to bila pametna odločitev, da preneham z zdravilom.

Vsekor se da samo z psihoterapijo priti ven iz tega, toda tudi sama psihoterapija je določen stres.
Soočanje se s sabo, z mislimi , občutki, .... in v kolikor smo še v sluzbi pod stresom je zadeva zelo NA MEJI. Tako da so vsaj na začetku dokler smo "izgubljeni"  v simptomih in strahu ADji primerna BERGLA.
Vsekakor prej preprečimo padanje in se začnemo boriti proti mislim prej gre na bolje.
Koncetracijo ti "pobira" strah in nenehno razmišlanje o 1001 stvari.....ampak VSE se da urediti in
postaviti na pravo mesto. Na forumu imaš ogromno načinov in izkušenj reševanja podobnih tezav...
psihoterapija, FIZIČNA AKTIVNOST in spreminjanjem mislenih vzorcev so pot k rešitvi.
ENi prej eni KASNEJE.....

[Slavka]

Rok77  pozdravljen med nami.

Po celodnevni vožnji sem zvečer v hotelu doživel nek napad strahu, kjer se mi je utrnila nova obsesija, da je vse, kar se mi dogaja, sen oz. da so to sanje, iz katerih se bom ta hip zbudil. Ta obsesija je bila bolj strašljiva od prve in jo je popolnoma zamenjala. Jaz sem se na vse pretege trudil odgnati to čudno misel. Bolj ko sem se trudil, bolj je vztrajala. O tem seveda nisem govoril.

Ja, spopadaš se z anksioznostjo in doživel si verjetno tudi panični napad. In to, kar ti imenuješ kot obsesija, je po mojem občutek "derealizacije", ko imaš občutek, da vse skupaj zaznavaš skozi meglo, neresnično, sam sebe ne čutiš kot del sveta, temveč kot opazovalec. To je simptom visoke anksioznosti in res je, da bolj, ko ga odganjamo, bolj je prisoten.
Včasih pride "v paketu" z občutkom, da se ti bo zmešalo...da boš izgubil zavest....da boš storil kaj "sramotnega".

Tako sem namreč jaz doživljala moje napade tesnobe.

Zaradi tega si dobil tudi Cipralex, a ....
 

Meseca septembra sem obiskal osebno zdravnico, nato pa tudi psihiatra. Dobil sem Cipralex, ki mi je dva tedna povzročal izjemno slabe stranske učinke. Tablete sem v dogovoru s specialistom nehal jemat, ostala pa sva pri psihoterapiji. Danes ne vem, če je to bila pametna odločitev, da preneham z zdravilom.

...si z zdravljenjem prehitro prenehal. ADji so namreč zdravila, ki pokažejo svoj učinek šele po nekaj tednih...ponavadi tam med 4-8 tednom. Na začetku pa so lahko prisotni tudi stranski učinki, ki jih občutimo kot poslabšanje stanja, od tod pa tudi občutek, da NE POMAGAJO.

Moj največji problem je služba. Imam zelo odgovorno delo. Delujemo v timih. Težave imam s koncentracijo. Nekaj časa sem na bolniški, vendar ne vem kako rešit problem z vrnitvijo v službo. Ko sem doma ves čas razmišljam o službi, o odnosih s sodelavci, o posledicah trenutnega stanja na mojo službo v prihodnje itd.

Kot si že sam ugotovil, je služba tvoj stresor, ki ti povzroča tesnobo. Enostavno pregoriš, ker ob vsem delu premalo poskrbiš zase. In ko nastopi tesnoba, je ponavadi koncentracija slaba, kajti vse možne misli nam okupirajo možgane, tako, da se niti ne moremo skoncentrirati na določeno delo.

Če si sedaj na bolniški, ti priporočam, da ta čas izkoristiš za sproščanje. Vsaj enkrat na dan se umiri, sproščeno dihaj in v mislih prepotuj svoje telo, ter ga sprosti.

Si si morda ogledal kaj ta spletna orodja...zagotovo tudi tu dobiš kakšen koristen napotek.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

Pa vsekakor nadaljuj s psihoterapijo, a le, če čutiš, da jo trenutno zmoreš. Drugače pa se najprej "sestavi" nazaj, ter s terapijo nadaljuj pozneje.

Želim ti veliko uspeha 

[trzinka]

Skoraj nimam kaj dodati, Rok, ker sta ti Lost in Slavka vse povedala. Poznam ta občutek in strinjam se, da si prekmalu prenehal z ADjem. Smatram, da bi ti jih moral psihiater zamenjati. Je pa res, da so stranski učinki sila neprijetni, lahko pa se jih izognemo s postopnim zviševanjem doze. Se pravi, da začneš z 1/8 tabletke in vsak teden zvišuješ po 1/8, do cele tabletke. Učinke popolnega delovanja čutimo nekje med 4im in 8im tednom.. Ne se ustrašit, ker ti stranski učinki lahko poslabšajo na začetku stanje. Fajn je, da vztrajaš in se čim več sproščaš ali s sprehodi po naravi, telovadbo, masažo, branjem......

[Rok77]

Hvala vsem za komentarje.

Slavka, težko bi rekel, da gre za derealizacijo. Gre za eno usidrano misel, ki se intervalno ponavlja in se ne odgnati. Tako kot pri OKM, vendar brez kompulzivnega dela. Poznam osebo, ki je nenehno razmišljala o utripanju očesnih vek in jo je to razmišljanje spravljalo v obup. Na spodnjem linku je nekaj o tem:
 
http://www.anksioznost.net/opsesija-i-opsesivne-misli

Pozdrav.

[trzinka]

Kaj pa psihiater pravi, kakšno imaš diagnozo?

[Rok77]

Zdravo, po krajši pavzi 

Psihiater pravi depresija. Meni je to jasno, ker se čisto tako tudi počutim. Imam tipične simptome depre.
Bolj kot diagnoza me zanimajo vzroki za to stanje. Zato sem na začetku pisal o tem, kako se je vse skupaj začelo. Obsesivna misel, ki se je dolgo ponavljala in je nisem mogel odgnati. Zdaj, ko se bolj mučim z vsakadnjikom (potrtost, bolečina, žalost in druge otožne misli), sem na tisto opsesijo skoraj pozabil. Edino ko analiziram celo zgodbo se spomnim te obsesije.

Rad bi prišel do dna temu, saj se hočem izognit ponovitvi. Zdi se mi, da bolj ko razlagam o svojih težavah, lažje mi je. Čeprav, še danes mi lastni ego ne dovoli, da bi se odkrito pogovarjal o svojih težavah. 

A se sploh da premagati lastni ego oz. lastni jaz in odprto priznati, da si fasal depresijo in se kasneje, ko enkrat mine, o tem sproščeno pogovarjati?

[Juliette]

A se sploh da premagati lastni ego oz. lastni jaz in odprto priznati, da si fasal depresijo in se kasneje, ko enkrat mine, o tem sproščeno pogovarjati?

Se da, ja, in še dobro dene ...  Ti je psihjater predpisal tudi kakšno terapijo, potem ko je podal diagnozo?

[Rok77]

Je. Prvo mi je dal Cipralex, ki sem ga jemal 2 tedna in imel hude stranske učinke. Moj največji problem je dejansko nespečnost. Zato sem jemal tudi Sanval. Mogoče so zaradi te kombinacije stranski učinki bili hudi. Nato sem prenehal s Cipralexom. Morda prehitro, saj ponekod berem, da je potrebno tudi do 6 tednov, da zdravilo zagrabi. Zdaj sem dobil Valdoxan. Baje je drugačne vrste AD in vpliva tudi na spanec. Po treh dneh nimam nekih stranskih učinkov jemanja.
Sanvalu se zadnje čase izogibam (da ne bi postal odvisen). Pojedel sem dve škatlici doslej.

[Juliette]

Ja, tudi mene je dokončno zlomila nespečnost. V začetku sem si tudi jaz nekako pomagala s Sanvalom - a ta spanec ni bil globok, niti sproščujoč, sploh pa je tableta zdržala le kake 4 urce, tako da sem bila naslednji dan ravno tako vsa cunjasta, hkrati pa blazno napeta zaradi strahov.
Ko sem dobila AD-je, mi je bilo svetovano, naj poskusim brez uspavala (da se ne bi preveč zastrupljala s kemijo in mučila možganov) in res sem po kakem tednu (bila sem tudi na bolniški) že bolje spala.
So bili tvoji stranski učinki res tako neznosni, da se ni dalo še malo zdržat in s kakšno količino si štartal? O Valdoxanu pa mislim, da je tudi neka posebna tema, tako da si lahko tam še kaj prebereš. Ti želim, da bi bilo kmalu bolje.

[Rok77]

V službi mi je bilo hudo, ko sem začel z AD. Odgovorno delo in stres. Stranski učinki Cipralexa so res bili izraziti/ali v kombinaciji s Sanvalom, ne vem. Štartal sem z eno tabletko Cipralexa na dan in tu tudi končal. Hvala, upam, da bo boljše. Včasih se mi zdi, da bi z neko intenzivno psihoterapijo v krogu sotrpinov hitro presegel to stanje. 
Kakšen AD ti jemlješ in kakšne težave imaš?

[FTIGS]

Pozdravljen,

citiram: A se sploh da premagati lastni ego oz. lastni jaz in odprto priznati, da si fasal depresijo in se kasneje, ko enkrat mine, o tem sproščeno pogovarjati?

DA SE PREMAGATI! Tudi jaz sem imel iste težave močno anksiozo in slabe naporne misli! Najbolj mi je pomagal pogovor in to, da sem vsem okoli mene povedal kaj se mi je dogajalo in delil vse občutke z njimi. Pri tem so mi na začetku najbolj pomagali starši... Zelo pomaga, da se prisilis in začneš športat, hodiš na sprehode v naravo in se probaš družit, čeprav je to na začetku zelo težko! Jaz sem anksioznost in slabe misli premagal brez zdravil razen na začetku sem jemal helex, pride še kakšen trenutek v dnevu ko sem počutim slabo depresivno in se pojavi kakšna misel (slaba, neresničnost itd.) ampak vem, da bom to premagal in bodo kmalu spet vse normalno tako kot je nekoč bilo... Drugače pa sem si pomagal samo s pogovori, FORUMOM in športom... Na začetku je bilo nevzdržno res težko in naporno ampak se da!!!!

Upam, da se čimprej vrneš nazaj in premagaš vse te slabe občutke in misli! Treba se je borit in ne vrečti puške v koruzo! 



 

[Rok77]

Hvala. Trudim se. Zadnje čase sem na bolniški, ker se ne počutim najbolje. Muči me nespečnost, pomanjkanje koncentracije in neke čudne bolečine v trebuhu. Vse to je izrazito, ko sem v službi. Ko sem doma pa spet študiram o šihtu, ipd. Ful me obremenjuje... Tistih vsiljivk, ki so bile prisotne, ko se je vse začelo, ni več... So zato te druge, bolj realne, vendar pretirane skrbi. Mam občutek, da mi je kemijo čisto porušilo v telesu.
Jemljem Valdoxan (že 10 dni). Nima hudih stranskih učinkov, vendar ne pomaga v polni meri. Nespečnost mi je največji problem. Zelo slabo spim.
Zato vprašanje...
ALI LAHKO NEKDO NAPIŠE IMENA NEKAJ ZNANIH (IZKUŠENIH) PSIHIATROV V SLOVENIJI. ENEGA DOBREGA BI SI ZBRAL, KER MI DO SEDAJ DVA, KI SEM JIH OBISKAL, NISTA ZNALA USTREZNO POMAGAT... LAHKO SO IZ LJUBLJANE, MARIBORA ALI CELJA (AMULANTA ALI KLINIKA). HVALA VSEM.

[Slavka]

Rok77  morda ti bo tole v pomoč:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

[trzinka]

ali pa psihoterapevti

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

[dusica]

Rok77,

si poskusil še s pripomočki naravne oblike kot ponuja alternativna medicina? To mislim, predvsem, glede koncentracije..? Dominor, Baldrijan kapljice in pd...no, če greš v Sanolabor, imaš malo morje izdelkov na voljo..pa poglej si reklame v revijah o zdravju! 


Čutim pa, da zadeva ni tako huda..da je v temi velika moč za premaganje depre in zmago...


                                                              Dušica

[Rok77]

Dušica, hvala. Nisem poskušal. Še.
Dobil sem Loram tablete, ki so mi neverjetno izboljšale spanec.
Zato mi je sedaj bistveno lažje. Slab spanec me sicer spravlja v obup.

Drugače pa sem kar OK. Edino službo mam tako, da bi jo moral zamenjat, ker je preveč stresna.
Zdi se mi, da mi le ta zadnje čase povzroča negativna čustva. Ostalo je precej splahnelo.

Še vedno pa sam pri sebi iščem razlog za izbruh obsesivne misli, ki me občasno zadene.
Obsesivna misel ali ''intrusive thought'' je pri meni posledica nekega straha, ki sem ga najverjetneje
doživel v otroštvu. Takrat sem najbrž izgubil nadzor nad dogajanjem in si tega nisem znal
razumsko razložit. Sedaj, ko doživim nek izjemen stres ali stresno obdobje, se me prime kaka vsiljiva
misel. Vedno le ena, ki je zelo močna in se moram fejst mantrat, da bi jo odgnal oz. pozabil. Zavedam
se, da je vse to brez veze, pa vendar ne morem odmislit. Le čas je potreben, da to izzveni. Takšno izkušnjo sem imel tri krat v življenju in me je tri krat vrgla v depresijo. Tokrat sem si rekel, da ne bom vsega pometel pod preprogo (tako kot prej) in bom prišel zadevi do dna.

Lepo bodi.