Še moja težava

[Libby]

Simo, mislim, da vseeno lahko pokličeš psihiatra, tudi če nimaš uradne osebne zdravnice, saj ne rabiš napotnice. To ti pišem samo zato, da se ne bi po nepotrebnem vleklo, preden boš poklical in potem dobil datum za pregled.

Drugače pa super, da si ozavestil potek paničnega napada, saj si dobil še dodatno potrditev, da ni življenjsko nevarno, kar ti lahko pomaga pri morebitnem naslednjem napadu 

Simo 

[Simo17]

Živjo vsem,

vem dolgo se nisem oglasil. Še zdaj nisem poklical zdravnice od takrat, ko sem izvedu, da je prejšna šla v pokoj.  Sploh se ne morem spet spravit poklicat. Upam, da bom jutri. Ne vem kako naj speljem, ker doma nisem nič povedal, da se hočem naročit...

No drugače je pa vse po starem. Od te nervoze se ne morem in ne morem odtrgat. Sem se pa odločil, da vam povem za stvar, ki mi dela toliko problemov. Pa naj se sliši še tako žalostno in bedno, ampak saj nimam nič za zgubit. To je športna vzgoja.

Vedno sem bil tak "perfekcionist", vse hočem izpeljat popolno (sem že govoril o tem,a ne?) in se že zaradi najmanjše napake tako sekiram. No šport pa res ni moje področje, ker sem precej štorast. Itak, da tud igram kdaj pa kdaj tenis, tečem, kakšna odbojka pa tud rad gledam šport po tv-ju, ampak sem si vpiču v glavo, da si bom pri športni delu sramoto. V šoli imamo pa res strogega profesorja, ki pa je vseeno dost v redu, ker ve, da ne moremo bit najboljši, ve kje so meje. Ampak jaz se seveda obsojam kot ne vem kaj. Ob sredah imamo športno in tega dneva se bojim. Ob torkih sem totalno živčen zaradi srede. Smešno pa je, da potem, ko pogledam nazaj, da pri športni sploh nisem slab.

Res zanimivo, kako znamo eni ljudje sami sebe trpinčit. Zarad vseh svojih značajskih lastnosti in vplivov okolice me je napadla ta anksioznost in ostalo. Nisem dovolj močen očitno za vse to....

Aja pa vedno bolj se mi zdi, da sem zgrešil forum in, da bi se moral premaknit pod Generalno anksioznost, ampak zdaj sem že začel tukaj pa bom kar tukaj pisal, ker smo se že kar spoznali. 

[Simo17]

+ Libby, mislim sem, da sem ti odpisal? Baje psihiatri niso preveč veseli, če nimaš napotnice? Nekje sem to prebral... ne vem kako je točno s tem. Hvala za odgovor. 

[Libby]

+ Libby, mislim sem, da sem ti odpisal?

 

Osebno imam dobre izkušnje, nikdar nisem potrebovala napotnice. Ti bodo še drugi povedali svoje izkušnje... čeprav nimajo psihiatri nič za pihat, če prideš k njim brez napotnice, ker je to tvoja pravica 

Najlažje rešiš ta dvom, če pokličeš ambulanto psihiatrinje, poveš, da bi se naročil za pregled in da prihajaš brez napotnice. Boš videl, kdaj ima prost termin, potem pustiš svoje podatke in to je vse.

Nič bat, telefon v roke in je. Staršem pa ne rabiš nujno takoj povedat, ko bo čas boš že naredil, kar se ti bo zdelo prav.

Pogumno   

[Toja]

Bom še tukaj napisala:

Za psihiatra se ne rabi napotnice....

[Simo17]

O, super!   

Kakšnega priporočate? Oziroma, mi lahko poveste vsaj kje naj iščem... V ljubljani.

 

[Toja]

Poskusi poklicat na Psihiatrično kliniko v Ljubljani:

http://www.psih-klinika.si/kontakt/

[Simo17]

Hvala,

sem pa našel imena nekaterih psihiatrov, ki sodelujejo s tem forumom? Naj koga od tistih pokličem? In vem še zmeraj nisem poklical, sploh ne morem in ne morem tok me je strah :/ Bom se potrudu, ker ne morem več tko naprej živet... Vedno prelagam svari na naslednji dan

Hvala, da me sploh še prenašate.

[Toja]

Simo, ti kar pokliči, nič se ti ne more preko telefona zgodit...

Brez strahu, dalje boš čakal, slabše bo.

[Libby]

Simo, ti kar pokliči, nič se ti ne more preko telefona zgodit...

... pa tudi v živo ne, kajne Tojči  Boš videl, koliko bo bolje, ko boš klic opravil in bo ena skrb manj!

Korajža velja Simo, verjamem, da ti bo uspelo! 

[Simo17]

Živijo,

o stvari sem povedal mami, sicer daleč od podrobnosti. Sedela sva pri kosilu in je opazila, da mi trza veka, čisto tako pa sem začel, da ne samo to, da mi zaradi živčnosti mišice po celem telesu pogosto trzajo, da slabo spim itd... pa je rekla, da me bo nujno naročila, ker je treba "stvar v kali zatret", no sama že ve, kako je to. Se oglasim jutri

Simon.

[Toja]

Super Simo, da si povedal mami, poglej, kako te je razumela,
še pomagala ti bo...

Res si na na pravi poti...želim ti vse dobro...

[Libby]

Bravo Simo, zagrabil si priliko in povedal Kapo dol! Lažje je,ko delis breme se z nekom.

[Simo17]

No, super novica, končno sem naročen k osebni zdravnici naslednji teden.  Čeprav, še zmeraj ne vem, kaj in kako bom povedal, ampak  bo že. Drugače pa je ta teden najhujši do zdaj... V šoli imam toliko stvari za naredit, jaz pa čisto brez energije, strah me že peče v prsih. Kar spal bi, ker takrat nič ne čutim, čeprav še spim zelo slabo, ponoči se zbudim, čisto premočen, da se moram preobleč... Postal sem čisto jokav, npr. vidim od sorodnika dojenčka in bi se najraje kar zjokal. No da ne omenjam vseh tistih čudnih mislih, ki se mi porajajo, ko kdo nosi dojenča, da me kar zmrazi (naprimer, da se bo spotaknil.....).

Pa pustimo to jamranje, saj bo kmalu bolje. 

[Toja]

 

[Simo17]

Toja in ostali, hvala za podporo 

[kinto]

Simo sej bo Na začetku je najtežje, povedat zdravnici in to, potem pa gre vse lažje in lažje... in tvoj odnos je pravilen, zato bo še vse ok

[Simo17]

Zivjo,

danes je spet cuden dan za mano. Saj sem ze govoril o tej moji tezavi s sportno vzgojo, tako, da ne bom ponavljal kaj je narobe. Obcutek imam, da ce se bom razpisal o tem, da mi bo lazje. No, ceprav vem, da me veliko clanov ne bo vzelo resno, bom kar napisal... Danes tako kot vsak dan samo premisljujem o tej sportni, namrec v sredo ocenjuje plavanje in v 10 minutah moras preplavati doloceno stevilo dolzin. No, mene je tega nenormalno strah, vem smesno, ampak tako je. Bojim se, da ne bom zmogel, ker imam bolj malo kondicije, bojim se, da bom tisti zadnji loser, ki bo se zmeraj plaval, bojim se tistega obcutka, ko vidis, da so vsi ze pred tabo itd. Obcutek imam, da ce bi mi nekdo rekel, da mi ni treba tega, da bi mi padlo ogromno breme z ramen.

Upam, da se bo komu dalo odpisat, ker res rabim nekoga, da mi pomaga pri tem, ker je to ena prevec velika sramota, da bi to s kom delil. Res je grozno, da sem pojedel 5 persenov, da bi se umiril... ah. Ob takih trenutkih razumem vsaj malo, zakaj se nekateri revezi odlocijo za samomor (ko se vsega toliko nakopici, da ti se ena uboga sportna predstavlja tak problem).

Simon.

[Toja]

Simo, ne obremenjuj se s tem, lej vsi nismo šprtniki, vsepovsod ne moreš bit idealen,
kolikor boš zmogel, boš, če pa ne pač ne...
To ni nobena tragedija...

Jaz niti v bazen ne upam, ker me to zelo utesnjije...pa živim...

[Libby]

Simo, mislim, da razumem vse tvoje občutke.
Jaz pač vem, kako je, ko si (skoraj) vedno zadnji, ko ostali že končajo in odidejo, ti pa se še vedno trudiš priti do cilja, pa ponižanje, strah, osramočenost, po možnosti še pokroviteljski odnos prfoxa... Saj ne vem, kaj naj ti rečem. Meni je bila športna vedno grozna muka, ko smo merili, testirali... ker drugače sem v svoji nerodnosti in debelosti vseeno zelo rada telovadila, plesala, odbojkala, z užitkom ustvarjala ekipni duh... Primerjanje z drugimi in razne opazke pa so mi bolj kot ne ubile tega duha in uničile veselje. VENDAR, česar se prej nisem zavedala je, da BO ŠLO MIMO. Končal boš šolo in rešen boš teh mučnih obveznosti. Takrat se boš sam odločal, morda celo našel kakšen šport, ki ti bo v veselje.
Poskusi si ustvariti vizijo, kjer je edina pomembna stvar to, da opraviš potrebne preizkuse, da rezultati niso pomembni, da je edino kar šteje to, da daš vse od sebe in da si s tem zadovoljen in ponosen nase.


PS 1 Razburjenje zaradi športne pa prišparaj do srede, prej se nima smisla ukvarjat z njo.

PS 2

Obcutek imam, da ce bi mi nekdo rekel, da mi ni treba tega, da bi mi padlo ogromno breme z ramen.

...do naslednjič Simon, samo do naslednjič.
Verjemi, ko se soočiš in daš skozi preizkušnjo, se počutiš veliiiiiko lažji! 
Js navijam zate!