Še moja težava

[Simo17]

 

Včasih si prav želim, da bi me čisto potrlo, da ne bi imel drugo izbire, kot iti k zdravnici. Danes je spet kot ponavadi, se zbudim, tisti strah je že cel dan tukaj pa se sploh ničesar nimam bati. V načrtu imam, da se v ponedeljek naročim. Doma ne bom nič povedal.

Lp, vsem, držte se.

[Libby]

Včasih si prav želim, da bi me čisto potrlo, da ne bi imel drugo izbire, kot iti k zdravnici.

Dej ga lomit no, men se je to zgodilo, pa ne po lastni želji in pričakovanju, še zavedala se dobro nisem.... in nisem zmogla poiskati pomoči, 3 leta!! 3 leta črne bede, od tega dobro leto v postelji.
Tko da ne si tega želet, imej se rad in ukrepaj pravočasno, preden se (ni pa nujno, da se bo ) stanje poslabša.

Ampak se res čudno počutim, če se z njo o tem pogovarjam.

Čudno ni nujno slabo   
Ko bo čas in boš čutil, da si pripravljen, lahko poskusiš.

Držim pesti zate! 

[Sinuska]

Libby 

[masi]

res je nikakor čakati in le zakaj bi ?

[Simo17]

Malo, sem se narobe izrazu. Pridejo taki dnevi, ko sam sebi privoščim najhuje. Daleč od tega, da bi ŽELEU to, hočem se izvlečt iz teh misli in vsega. Ko se spomnim, ko sem mamo, ko je bila v najhujšem malo manj kot s postle vrgu pa se ni zbudila. Zdi se mi kot, da me je strah prihodnosti pa ne vem česa, kot da ne bom zmogu vsega. No, naslednji teden pokličem zdravnico, upam da bo ratalo...

    

[Sinuska]

Čakamo ponedeljek.

[Simo17]

No v glavi sem že malo preštudiru kako bom začel, tako, da nimam več strahu iti tja  Bi vas pa nekaj vprašal. Kaj mislite, da mi bo predlagal, zdravila, ali kako? Na kakšni stopnji ti sploh predpišejo zdravila?

Sploh ne veste, kako mi ta pogovor z vami pomaga, vse kar mi pride na pamet lepo povem.   

[Sinuska]

 
Pomembno je, da nekako začneš ubesediti svoje težave.

[Simo17]

Se trudim, sem take sorte, da res ne maram tistega občutka, če mislim, da oseba s katero se pogovarjam misli, da pretiravam, si zmišljujem in podobno in potem zelo težko povem kar mislim.

Zdaj, ko brskam po forumu sem pri sebi odkril še "znake" obsesivno kompulzivne motnje. Sploh nisem vedel, da to obstaja. Ah, kaj je to z mano, res. *No in zdej je spet tist neprijeten občutek, da me nihče od vas ne bo vzel resno*. Ahja. 

[Sinuska]

Mhm, jaz sem pa ful resna, pa me ful resno jemljejo. 
Lej, to je čist vseeno, kaj si kdo misli o tebi, ti samo piši. Sicer vsi vseh tem ne berejo, ali ne komentirajo, pa nema veze. piši zase. Vsake toliko bo pa že kdo prišel pokukat tudi k tebi. 
Da si izmišljuješ, te pa res ni treba biti strah,.  Vsakega jemljemo resno. Nihče se ti ne bo posmehoval. Če pa najdeš temo, ki ti je blizu, le komentiraj. 

[Libby]

Daj no daj 
Vidiš koliko ljudi se ti je javilo, seveda te jemljemo resno!!

Sam sebe ne smeš preveč resno jemat  to pomeni, da moraš imet pred seboj lepo vizijo in verjet, da bo vse še v redu 


PS Ne preveč prebirat seznamov simptomov za določene motnje (js bi se našla v skoraj vseh pol  )

[trzinka]

Strahce mamo pa vsi, Simo, takšne in drugačne 

[Simo17]

Ah vem, bolj kot razmišljam, iščem podatke o boleznih slabše je. No ne bom nakladal na dolgo in široko, ampak tudi ta "stvar" me že nekaj časa žre. Samo naprimer, ko smo bili z družino na potovanju, sem z veliko težave hodil z njimi ob progi podzemne, ker sem dobil kar ene misli, da bom koga "nalašč" porinil. To je samo primer in bilo je obdobje, ko sem mislil, da bom znorel, dejansko ... takrat sem nekaj dni z grozo hodil spat, ker sem se bal, da bom komu ponoči, kaj naredil. Seveda, tega nikoli ne bi naredil nobenemu, ker imam svojo družino najraje na svetu, ne vem zakaj take misli, res. Zdajle se počutim kot največji norec, ampak obenem še dosti stvari nisem napisal... Bomo videli, kako bo po obisku...

Lahko noč

[Libby]

To so vsiljivke, vsiljive misli. To niso tvoje želje ali namere.
S psihoterapijo se jih naučiš dokaj učinkovito obvladovati. Kar pogumno vse povej zdravniku, nisi norec!

Nočko 

[Slavka]

Ah vem, bolj kot razmišljam, iščem podatke o boleznih slabše je. No ne bom nakladal na dolgo in široko, ampak tudi ta "stvar" me že nekaj časa žre. Samo naprimer, ko smo bili z družino na potovanju, sem z veliko težave hodil z njimi ob progi podzemne, ker sem dobil kar ene misli, da bom koga "nalašč" porinil. To je samo primer in bilo je obdobje, ko sem mislil, da bom znorel, dejansko ... takrat sem nekaj dni z grozo hodil spat, ker sem se bal, da bom komu ponoči, kaj naredil. Seveda, tega nikoli ne bi naredil nobenemu, ker imam svojo družino najraje na svetu, ne vem zakaj take misli, res. Zdajle se počutim kot največji norec, ampak obenem še dosti stvari nisem napisal... Bomo videli, kako bo po obisku...

Lahko noč

Simo17  Tako, kot ti je povedala že Libby so to vsiljivke oz. prisilne misli. Z njimi sem se spopadala tudi jaz v zelo podobni obliki, kot si jo opisal ti. Po glavi so mi hodili grozni scenariji, strah, da bi kaj storila svojima otrokoma, sebi....da bi mi  "nekaj" reklo, naj storim to in to, brez, da bi se jaz tega zavedala. In to jaz, ki svojih otrok še po riti nisem nikdar našeškala, kaj šele, da bi jim storila kaj tako groznega, kot se mi je pojavljalo v glavi. Spraševala sem svojega partnerja, če sem grozna oseba, kakšno mnenje ima on o meni, ker sem bila že prepričana, da se v meni skriva pošast.... 

Ponavadi me je, zaradi teh misli, prijel smrtni strah, groza...prišel je panični napad in občutek, da se mi meša 

Vendar se mi nič od tega NI zgodilo, zato ti lahko povem, da se tudi TEBI NE BO 

Meni je pri umiritvi teh misli pomagala Asentra, pa tudi psihoterapija, kjer sem se naučila take misli "ignorirati" v smislu, da tudi, če misel pride, jo pustim, da je in ji ne dajem nobenega pomena....vse mogoče misli nam rojijo po glavi, a le od nas je odvisno kolikšno moč jim bomo pripisali.

Vsekakor pa NISI norec....NISI slab človek....si le zelo občutljiv in verjemi, da boš s pravim pristopom  rešil te svoje težave. 

[Arwen]

. V načrtu imam, da se v ponedeljek naročim.

in?

[Simo17]

Živjo,

nisem se imel časa javit prej, poklical sem danes. In ja, zaplet, moja osebna zdravnica je že med poletjem šla v pokoj, tako, da moram najprej uredit to stvar. Bom jutri. Drugače pa isto, se zbudim in cel dan ta strah, sploh ne vem več, kako je, če ga ni, ker ko se ne zavedam, ga pač ni, potem se pa spomnim in spet je. S kakšno muko hodim v šolo. Hudo je pri kakšnih predmetih, ko se mi kar naenkrat pojavi huda slabost in razbijanje srca in je občutek, kot, da bi nekam padal. To se mi pogosto dogaja, ampak sem se po tako dolgem času že kar naučil obvladovat.

Se javim jutri, držte se

[Sinuska]

Uau! Kako mirno prenašaš panične napade!  Ponavadi so paničarji čisto panični, kaj se jim dogaja, ali bodo umrli...
Svaka čast, Simo, svaka čast! 
Le uredi papirologijo in poskrbi zase. 

[Simo17]

Veš, prvi panični napad, se mi je zgodil marca, takrat, na začetku je bilo res težko. Sploh nisem vedel, a sem bolan, al kaj je to. Ampak zdaj v roku več kot pol leta, sem se nekako "navadil", ko pride, poskušam mislit na druge stvari pa mine. To se mi dogaja v situacijah, ko nimam "izhoda", npr. v razredu, ko sem pri frizerju, na vlaku.... Zanimivo je res, da takrat vedno mislim, da bom bruhal... pa vem, da ne bom, ampak takrat težko obvladujem, kaj moram mislit. Po moje so to bolj napadi tesnobe? Napad panike pa mislim, da sem dobil le dvakrat, ko sem si dejansko govoril, simon ne smeš umret ... Drugače pa Sinuška, tebi in ostalim, HVALA za podporo in vzpodbudo, veliko mi pomeni.

 

[Simo17]

Na internetu, sem našel tipični potek paničnega napada in točno to se meni dogaja.

Sedel sem na sestanku.
Opazil sem, da mi je začelo srce hitreje biti (fizični simptom).
Domneval sem, da je hitrejši utrip zgodnji znak napada panike ter da bom izgubil nadzor nad sabo in začel kričati. Vsi bi mislili, da se mi je zmešalo (katastrofično mišljenje).
Občutil sem še večjo tesnobo in skrb, da bom izgubil nadzor (razvoj fizičnega simptoma).
Opravičil sem se in zapustil sestanek (beg in izogibanje).
Počutil sem se depresivnega, ker nisem zmogel preživeti niti preprostega delovnega sestanka (brezup).