ŽALOSTNA

[dasa1]

Žalostna in razočarna
Pri 20 sem se pročila, rodila 2 otroka. Živeli smo v najemniškem stnovanju. Borila sem se delala v dveh slžbah, skrbela za dom in otroke . Nekako nam je uspelo. Prišparala sva nekaj denarja, da sva si kupila s pomočjo kredita stanovanje. Živela sem skromno a sem bila zadovoljna in srečna . Nemorem reč, da sem imela veliko prijateljev a dovolj za druženje.  Pred 3 leti smo začeli graditi hišo, po cele dneve smo bili pri hiši, delo v službi in nevem kaj vse me je očitno tako izmčilo, da sem zbolela na ščitnici. preveč mi je delala. Naenkrat sem bla tako slaba, tresla sem se , vrtelo se mi je, hujšala sem a naseh je še vedno ostal. Vendar problem je v tem, da sem se zdravila skoraj eno leto In ves ta čas sem bila zelo slabotna, tako, da sem se izogibala družbi  in prijateljem. Pa ne namerno, samo enostavno nisem prenesla, da so hodili in me dodatno obremenjevali s svojmi problemi, tako, da sem se še bolj slabo počutila. Ko so me poklicali na zaavo enstavno nisem šla, ker na kakšnem koncertu nisem zdržala niti ene ure stat. Moram vam reč, da sem se pozdravila. vendar sem po končanem zdravljenj dobila neke panične napade in tesnobo , ki jo kar se da obvladam z dihalnimi vajami. Problem je v tem, da sem žalstna, ker me nobena prijateljica ne pokliče več in sem nekako socialno izolirana. Tudi če jih jaz pokličem ali se ne oglasijo ali pa enostavno nimajo časa  . A so to sploh prijatelji se včasih sprašujem Nemorem verjet, da me niti na kavo ne povabijo. Pa sem drugače zelo veliko v življenju za njih naredila, jim stala ob strni ko sem lahko. Nerazumejo, da sem bla bolana in se jim nisem mogla posvečat.

[Slavka]

Daša 

Še kako te razumem. Tudi jaz sem dejansko ostala brez prijateljic, ko sem zbolela za depresijo in anksioznostjo. Ugotovila sem, da sem prej vedno jaz vlagala energijo v odnos, ko pa sem zbolela, sem imela tako malo energije, da sem komaj preživela dan, kaj šele, da bi vzdrževala odnose s prijateljicami.

In sedaj ugotavljam, da jih v svojem kraju v bistvu nimam... 

Sem pa našla tu na forumu nekaj krasnih oseb, s katerimi sem stkala pristne odnose.

Včasih prijatelji niti ne vedo kako se obnašati do nas in se zato tudi odmaknejo. Pa seveda so tudi taki, ki te imajo radi samo takrat, ko sami nekaj rabijo, pa naj bo to pogovor, družbo, tolažbo....ko pa sam rabiš to, pa tega ne dobiš.
Veliko je razlogov, zaradi katerih se ljudje umaknejo iz naših življenj....a vendar glej na to kot priložnost, da v tvoje življenje pridejo novi.

Lahko začneš kar tukaj 

[trzinka]

Pozdrav tudi z moje strani

Bolezen dostikrat odžene prijatelje, ker ne znajo pomagati, ne znajdejo se v takih težavah, ki jih imamo mi, ki smo pregoreli, ki nimamo energije, smo depresivni, imamo panične napade, anksioznost......za njih je to nerazumljivo...
Tudi sama sem našla prijateljice tu gor, vendar se moraš tudi sama malce potruditi in ponovno priklicati osebe s katerimi si prekinila kontakte. Veš, morda pa so se tudi one počutile odrinjene v tistem času, ko si se ti počutila slabo in niso razumele zakaj. Le pogum, smo še fajn ljudje na tem svetu

[sončnica7]

Pozdrav tudi z moje strani

Bolezen dostikrat odžene prijatelje, ker ne znajo pomagati, ne znajdejo se v takih težavah, ki jih imamo mi, ki smo pregoreli, ki nimamo energije, smo depresivni, imamo panične napade, anksioznost......za njih je to nerazumljivo...
Tudi sama sem našla prijateljice tu gor, vendar se moraš tudi sama malce potruditi in ponovno priklicati osebe s katerimi si prekinila kontakte. Veš, morda pa so se tudi one počutile odrinjene v tistem času, ko si se ti počutila slabo in niso razumele zakaj. Le pogum, smo še fajn ljudje na tem svetu

Se popolnoma strinjam z napisanim (z obema postoma, a ne znam obeh spraviti v enega kot citiran post  ). Prvo je, da ljudje ne marajo, če jih obremenjuješ s svojimi težavami, ker imajo preveč svojih - to predvsem velja za težave oz. stiske, ki jih ne razumejo. Zato se po določenem času odmaknejo. Razumem popolnoma tvojo razočaranost in osamljenost. Prav tako panične napade. Nekaj oseb, ki me razumejo, sem tudi jaz našla na tem forumu.

Me zelo veseli, da si se obrnila na ta forum, da si dala občutke iz sebe, da si poiskala pomoč in ponovno stopila v "socializiran svet", čeprav "virtualni". Ker nekje je pač potrebno začeti.

V kolikor potrebuješ pogovor, olajšati stisko, osamljenosti, si vedno dobrodošla tu.  Želim ti, da najdeš prijatelje, ki te bodo razumeli, ti prisluhnili, delili s teboj žalost, veselje, srečo, stisko... Drži se. Pozdravček in objem od mene.   

[OLJA]

ja krasno je imeti prijatelje, a se zgodi da če jim ne ustrežeš v kakšni stvari se odmaknejo. Zato pa sem zelo vesela da sem na forumu kjer je prijateljsvo brez kompromisov. Sprejmejo te takega kot si. Ali te podpirajo ali pa povedo kako bi moralo biti. Je pa tvoja stvar če jih poslušaš in delaš tako kot ti želiš. Zato te ne bodo obsojali.

[Arwen]

Dasa  tako pač je, prijatelji pridejo in grejo... mogoče ti uspe obnovit kako prijateljsko vez? al pa pridobiti novo? lahko tudi tu gor....

[OLJA]

dasa  veš  tudi jaz sem imela nekaj prijateljic, ampak sedaj v teh problemih ki jih imam so se kar odmaknile. Če jih pokličem po telefonu imajo vedno kakšen izgovor da nimajo časa. Ja v nesreči spoznaš pravega prijatelja. Še hvala bogu da imam otroke in ta forum, tu mi pomagajo brezpogojno ali imam prav ali pa ne. Pravim da je najbolj važno da je s tabo družina , prijatelji pa pridejo in grejo.

[bikica66]

Dasa pozdravljena !

Življenje je res smotano in nas neprestano preizkuša .
Tudi jaz sem imela veliko prijateljic in prijateljev,vsi so radi hodili k meni na kavo,klepete,vedno sem jim pomagala in nisem videla,da so prišli samo takrat ko so me potrebovali.
Potem sem zbolela jaz in sem grozno potrebovala klepet,pozornost ali vsaj kakšno vzpodbudno besedo.
Na prste ene roke lahko preštejem prijatelje,ki so mi pomagali in ti so še danes ob meni in jaz ob njih.
Samo ena prijateljica mi je rekla,da ji ni do druženja z menoj,da ji jemljem energijo ............... in takrat sem bila užaljena,saj se nisem zavedala kako sem črnogleda,depresivna.Ena prijateljica me je večkrat poklicala da se dobiva in greva na kavo - vedno sem našla izgovor samo da nisem šla ven iz hiše in tudi ona mi je rekla - ne kličem te več - ko boš sama ugotovila da ti hočem dobro me pokliči.
Ko smo bolani duševno se veliko stvari,ki jih naredimo sploh ne zavedamo,zaradi občutkov v nas se izoliramo,malce drugače razmišljamo in že je teden naokrog in mesec,ko nismo nikogar poklicali.
Jaz zdaj drugače gledam na vse.Imam prijatelje,vem na koga se lahko zanesem,vem kdo me je vesel če pokilčem in vem komu lahko rečem danes sem sama sabo skregana,ni mi do ničesar.
Počasi in postopoma začni navezovati stike z prijatelji,odkrito se z njimi pogovori,povej kaj te teži.Tisti ki ti bodo prisluhnili so vredni tebe in ti njih,ostale pa odpiši saj z trudom in dobro voljo pridejo novi .
Veš kako pravijo : sorodnikov si ne moremo izbirati prijatelje pa lahko 
Vse dobro !

lp

[mina]

Prvo je, da ljudje ne marajo, če jih obremenjuješ s svojimi težavami, ker imajo preveč svojih - to predvsem velja za težave oz. stiske, ki jih ne razumejo. Zato se po določenem času odmaknejo.

To niso prijatelji. Prijatelji so tisti, ki so ob tebi, posebno še v bolezni, nesreči, žalosti. Če ne poznajo tvoje bolezni se o njej poučijo in ti pomagajo. Včasih samo s tem, da so, da veš da obstajajo.
Prečistila so se ti prijateljstva in ostala si brez. Našla boš druga. Počasi jih gojila, da zrastejo. Zavedaj pa se, da je prijateljstvo dajanje, ne samo jemanje.