Kako se rešiti "bolestne" ljubosumnosti in zaupati partnerju?

[sončnica7]

Pozdravljeni!

Temo sem odprla, ker se že kar nekaj let sprašujem, ali obstaja na tem svetu človek, ki ni ljubosumen, ki zaupa svojemu partnerju 100%? Kako to, da smo ženske bolj ljubosumne kot moški?

Sem v zvezi že kar nekaj časa. Že od nekdaj sem zelo ljubosumna (in znam biti zelo posesivna v trenutku, ko me zagrabi ljubosumje). ZAVEDAM SE, da to ni prav, da ni zdravo! Vsi vemo, da je ljubosumje bolezen. V meni se ljubosumje pojavi v trenutku, ko se mojemu partnerju približa kakšna druga ženska, ki je ne pozam. Četudi se samo pogovarjata, se nasmihata eden drugemu kot prijatelja, se šalita na račun prijateljstva, v trenutku v meni zavre. Zakaj se ji tako nasmiha? Zakaj nikoli ne pokaže prijateljici, da ljubi mene (močan objem, poljub na lice...)? V vsaki nepoznani ženski vidim tekmico. Nekatere ženske so resnično p...., ostale so popolnoma neškodljive.

Ves čas mi zagotavlja, da ljubi le mene, da sem zanj edina, ampak jaz še kar ne verjamem. In težim in se skregava, ker mu je, LOGIČNO, počasi dosti tega, da mu niti malo ne zaupam. Problem tudi nastane, ko se prisilim, da mu zaupam, ko dobim občutek, da sem premagala to, da mu zaupam, da naju nihče in nič ne more ločiti. Lej ga šmenta, ravno takrat se spet pojavi neka ženska, ki ji ne more reči ne, da bosta šla skupaj v službo, da ga bo peljala po službi K MENI domov (pač pred dom). Vedno je nekaj, da zamaje moje šibke temelje.

Sama se počutim grozno, ker nisem kot ostala dekleta, ki jim na pamet ne pride, da bi se bale za svojega partnerja. Slabo se počutim, ker vem, da le zaradi mene gre raje sam v službo, sam hodi zvečer iz službe. Ves čas me muči stavek: "Če mu boš zaupala, če ga boš spustila z vajeti, bo to izkoristil ob prvi priliki." Muči pa me obenem tudi stavek: "Če boš tako nadaljevala, ga boš izgubila, za vedno."

KJE je torej meja "zdrave ljubosumnosti"? On ni ljubosumen, se ne trese tako kot jaz zame. Pravi, ad le ne ne pokaže tega. Ampak jaz ne vidim razloga, da ne bi pokazal, da mu je mar zame. Ali grem jaz s kakšnim drugim moškim na kosilo, pijačo za 3 ure. In to me boli, ker dobim občutek, da lahko počnem vse - njemu tako ali tako ni mar, tako ali tako ne bo nič rekel - ker nikoli ne reče. ZAKAJ NE? KAKO MI LAHKO TAKO MOČNO ZAUPA??!

Zelo me moti tudi, da me v družbi skoraj nikoli ne pohvali. Saj ne rečem, da bi moral to non-stop početi, ampak če tema pogovora nanese, pa ne vidim razloga, zakaj ne bi? Ko sem mu to omenila, je bila njegova reakcija medla. Bolj v smislu, zakaj delam takšno paniko iz tega. Katera ženska pa se ne želi počutiti posebna tudi takrat, ko ni med 4 stenami?

Že smo ko pišem tole, se m želodec obrača, tresem se kot šiba na vodi, živčna sem za znoret'! Prijatelj mi je rekel (baje iz moškega gledišča), da me noče pohvaliti pred ostalimi zato, ker ga JE STRAH (MOČNO DVOMIM!!!), da bi me kdo drug mu prevzel. Kaj menite vi?

Sem le jaz tako poseben primer - pekel za vsakega moškega, ali je komu to poznano? Zaradi svoje ljubosumnosti doživim prekmarsikateri panični napad. Komaj verjamem, da je še vedno ob meni, da ni že pobral šila in kopita, rekel: "J.... se, jaz tega ne bom več prenašal!" in odšel skozi vrata.

Bojim se, da bom nekoč šla (nezavedno, v vsej tej evforiji, ki me zadane) predaleč in bom res zaradi lastnih strahov ostala sama.

Obupana sem, ne znam se tega rešiti, bojim se, da se nikdar ne bom...

Kakšno je vaše mnenje? Najverjetneje me imate za popolnoma noro in zmešano... KAKO VEN IZ TE MORE?!

[Aslan]

Sončnica7 jaz sem bila dolgo časa hudo ljubosumna.
Bilo mi je ful težko zaradi tega. Večni dvomi ... nezaupanje vanj ...
En kup znakov ... ki so mi podžigali dvome, da ni vse ok ..
Na koncu ne vem več ... uresničili so se vsi moji strahovi ...
Kakorkoli že, bilo je veliko lepega in veliko slabega v zakonu.

Jaz pri starših nisem nikoli začutila, da me imajo radi tako kot sem.
In sem zato dvomila, da me sploh lahko kdo sprejema tako kot sem.
Zato v partnerstvu nisem znala biti JAZ taka kot sem ...
vedno sem se bala "da je druga boljša od mene" ... in hkrati strah,
kaj če ljubljeno osebo izgubim, kdo me bo imel potem rad?

Osebna rast je naredila svoje. Zrelost in leta tudi.
Naučila sem se imeti rada sebe, in se je spremenil moj svet.
Prišlo je zaupanje vase, samospoštovanje ...
Ni več tiste praznine, ki jo lahko zapolni le "on"...
Začela sem čutiti ljubezen svojega srca.

V prihodnje bi v partnerstvo stopila šele, ko bi čutila, da osebi res popolnoma zaupam,
da se ob njej počutim JAZ taka kot sem, in da me sprejema tako kot sem.
Kjer ni potrebno besednih dokazov, ampak se ČUTI zaupanje.
.......................

Kako si lahko pomagaš?

Tako, da se naučiš prepoznati, kaj so tvoje vsebine, tvoje lastno nezaupanje vase ...
In kje so morda realne situacije, v njegovem vedenju, ki sprožajo nezaupanje ...

Preberi si kakšno knjigo kakovostno o partnerstvu (Najina ljubezen, Ali si ti pravi zame ...).

Raziskuj sebe in delaj na sebi ... s tem boš veliko dobrega prinesla v vezo ...
in morda kmalu spoznala, da si ljubosumje prerastla ...
ali pa boš spoznala, da od partnerstva pričakuješ več in boš šla naprej ...

[alexx]

Morda nisi prepričana vase sončnica, in potrebuješ stalno potrditev, da si edina prava za partnerja. Od nekje izvira tvoje obnašanje. Izkušen terapevt bi ti morda pomagal preseči ta čustva, in raziskati vzroke. Drugače se res lahko zgodi, da ostaneš brez fanta.

P.S. Kar zadeva npr. mene. Jaz v življenju nisem bila niti sekundo ljubosumna. Meni je to partner očital. Da ga nimam zadosti rada. Jaz pa verjemem, da moraš zaupati, drugače te "pobere".

[sončnica7]

"... // Jaz pri starših nisem nikoli začutila, da me imajo radi tako kot sem.
In sem zato dvomila, da me sploh lahko kdo sprejema tako kot sem.
Zato v partnerstvu nisem znala biti JAZ taka kot sem ...
vedno sem se bala "da je druga boljša od mene" ... in hkrati strah,
kaj če ljubljeno osebo izgubim, kdo me bo imel potem rad? ... // )

Enako je pri meni. Sem situacijo glede staršev že razložila pri drugi temi in ne bi spet na dolgo in široko o tem. Vse življenje sem bila zatirana, poniževana (doma, v vrtcu, v šoli - od prvega do osmega razreda vsak sleherni dan). Redko kdaj je kdo izpostavil moje dobre lastnosti, zato sem z leti začela dvomiti, da jih sploh imam. Kot edinka, je bila vsa pozornost staršev na meni (24/7), vsak moj korak.

Ko sem začela zvezo s sedanjim fantom, sem dala skozi že marsikatero prevaro, laž, hinavščino z moške strani, izčrpan sem bila od odnosa doma. Super se razumeva (no, na začetku je bilo dosti nesoglasij, ker se nisva znala pogovoriti - sedaj se je to rešilo in je enkratno). Zaplete se le pri mojem ljubosumju in njegovem neljubosumju. Ravno to sem očitala tudi jaz mojemu partnerju (da me očitno nima dovolj rad, da mu ni mar, kod hodim, kdaj in s kom...ipd.), ker enostavno NE razumem popolnega, "slepega" zaupanja. In se ne strinjam, zaupaj ali pa te bo pobralo. Prej bi rekla, če boš pretirano zaupal, te bo slej kot prej teplo.

In ja, verjetno iščem potrditev, da sem dobra partnerica, da je srečen z mano, ker tega pozitivnega odnosa nikdar nisem bila deležna. Prej je bil hinavski odnos (npr. sem se učila, se trudila, kolikor je šlo, a mi ni uspelo. Sem takoj dobila plaz, da očitno se nisem dovolj učila - čeprav so videli, da se učim vsak dan, da se resnično trudim. Potem pa ko mi je uspelo, pa sem naenkrat bila najboljša na svetu.) Jaz zagovarjam, da se tudi trud pohvali, četudi ti ne uspe prvič.

Že Thomas Edison je dejal: "Ni mi spodletelo. Našel sen le 10000 načinov, ki ne delujejo." Menim, da se ne bi smelo tako zelo izpostavljati slabih lastnosti opominjati na neuspehe.  Otrok potrebuje vzpodbudo. Prav tako odrasel človek. Jaz svojega partnerja v družbi brez problema pohvalim, ker sem ponosna, da je moj partner.

[Aslan]

Kot edinka, je bila vsa pozornost staršev na meni (24/7), vsak moj korak.

Enako jaz edinka.
In sem se naposlušala stalnih "popravkov", "korektur videza in razmišljanja" ...
in opask v stilu "če se boš tako obnašala, te nihče ne bo maral" ...

Sončnica7 potrudi se zase in delaj na tem, da zgradiš dobro samopodobo in
zaceliš čustvene rane preteklosti in si sama sebi, daš v svojem srcu vrednost, ki ti pripada!
Tega ti nato nihče več ne more odvzeti!
 

[alexx]

In se ne strinjam, zaupaj ali pa te bo pobralo. Prej bi rekla, če boš pretirano zaupal, te bo slej kot prej teplo.

Jaz pa mislim, da ti večno sumničenje pobere moči. Negativna čustva "ubijajo" dušo. Nekom boš pač morala zaupati. Ves čas biti v dvomu je izčrpljujoče.

P.S. Jaz sem tudi edinka.

[sončnica7]

Kot edinka, je bila vsa pozornost staršev na meni (24/7), vsak moj korak.

Enako jaz edinka.
In sem se naposlušala stalnih "popravkov", "korektur videza in razmišljanja" ...
in opask v stilu "če se boš tako obnašala, te nihče ne bo maral" ...

Sončnica7 potrudi se zase in delaj na tem, da zgradiš dobro samopodobo in
zaceliš čustvene rane preteklosti in si sama sebi, daš v svojem srcu vrednost, ki ti pripada!
Tega ti nato nihče več ne more odvzeti!
 

Ja, morda izgleda, kot da se ne trudim. Se. In se je za nekaj časa stanje zelo izboljšalo, potem pa spet šlo na slabše in tako v začaranem krogu. Ja, mislim, da bom morala nekaj spremeniti (še vedno pa dvomim, da bom kdaj res 100% zaupala, da nebi bila niti malo ljubosumna, ne vem, če sem tega zmožna in če to sploh obstaja - tudi pri najbolj samozavestnih ljudeh. Egoisti pa so tako ali tako razred zase. Njim res ni pomoči.)

Upam, da bom sčasoma dosegla notranji mir in zaživela življenje, ki si ga tako želim.

In se ne strinjam, zaupaj ali pa te bo pobralo. Prej bi rekla, če boš pretirano zaupal, te bo slej kot prej teplo.

Jaz pa mislim, da ti večno sumničenje pobere moči. Negativna čustva "ubijajo" dušo. Nekom boš pač morala zaupati. Ves čas biti v dvomu je izčrpljujoče.

P.S. Jaz sem tudi edinka.

Verjemi, vem, da je zelo izčrpljujoče. In verjamem povsem, da negativna čustva "ubijajo". Kaj pa boš naredila v situaciji, da si ti lepo brezskrbna, fantu slepo verjameš oz. zaupaš, živiš brez kančka dvoma in negativnih čustev, on pa te prevara? Boš tudi naslednjič ravnala enako?

[Arwen]

ali obstaja na tem svetu človek, ki ni ljubosumen, ki zaupa svojemu partnerju 100%? Kako to, da smo

nimam razloga za ljubosumje

KAKO MI LAHKO TAKO MOČNO ZAUPA??! 

  enostavno 


Če se mene vpraša, Sončnica7, je tale težava skupek vsega, kar si do sedaj napisala o sebi... v bistvu logična posledica, ki izvira iz mladih let...

"... // Jaz pri starših nisem nikoli začutila, da me imajo radi tako kot sem.
In sem zato dvomila, da me sploh lahko kdo sprejema tako kot sem.
Zato v partnerstvu nisem znala biti JAZ taka kot sem ...
vedno sem se bala "da je druga boljša od mene" ... in hkrati strah,
kaj če ljubljeno osebo izgubim, kdo me bo imel potem rad? ... // )

Enako je pri meni.


In ja, verjetno iščem potrditev, da sem dobra partnerica, da je srečen z mano, ker tega pozitivnega odnosa nikdar nisem bila deležna. Prej je bil hinavski odnos (npr. sem se učila, se trudila, kolikor je šlo,

jp

Bojim se, da bom nekoč šla (nezavedno, v vsej tej evforiji, ki me zadane) predaleč in bom res zaradi lastnih strahov ostala sama.

ja, lahko se zgodi... zato pa predlagam, konkretno reševanje problema oz. vseh problemov, tudi s pomočjo strokovne osebe


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=341&Itemid=2

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/1358/Ljubosumje

http://druzina.enaa.com/Odnosi/Partnerstvo/Premagajte-ljubosumnost.html

 

[Aslan]

Ja, morda izgleda, kot da se ne trudim.

(še vedno pa dvomim, da bom kdaj res 100% zaupala, da nebi bila niti malo ljubosumna, ne vem, če sem tega zmožna in če to sploh obstaja - tudi pri najbolj samozavestnih ljudeh.

Po čem sklepaš, da bi izgledalo kot da se ne trudiš?
Seveda se trudiš, prišla si na forum, iščeš pomoč, rešitve, smernice ...
Torej truda več kot dovolj!

Ljubosumje boš zagootovo še kdaj začutila tekom življenja,
če ne v partnerstvu pa v kakem drugem kontekstu.
Življenje ni črno belo ... in tudi ljubosumje nima le negativen namen.
Se boš pa skozi osebno rast naučila občutek ljubosumja prenesti ...
ga začutiti brez, da bi delovala razdiralno ...brez da mi obremenejavala npr. partnerja.
In vedela boš, da je ta občutek ljubosumja, kot ena arhivirana dediščina preteklosti ...
Lahko se bo prebudil ... ne bo pa več deloval uničujoče.

 

[sončnica7]

Ja, morda izgleda, kot da se ne trudim.

(še vedno pa dvomim, da bom kdaj res 100% zaupala, da nebi bila niti malo ljubosumna, ne vem, če sem tega zmožna in če to sploh obstaja - tudi pri najbolj samozavestnih ljudeh.

Po čem sklepaš, da bi izgledalo kot da se ne trudiš?
Seveda se trudiš, prišla si na forum, iščeš pomoč, rešitve, smernice ...
Torej truda več kot dovolj!

Ljubosumje boš zagootovo še kdaj začutila tekom življenja,
če ne v partnerstvu pa v kakem drugem kontekstu.
Življenje ni črno belo ... in tudi ljubosumje nima le negativen namen.
Se boš pa skozi osebno rast naučila občutek ljubosumja prenesti ...
ga začutiti brez, da bi delovala razdiralno ...brez da mi obremenejavala npr. partnerja.
In vedela boš, da je ta občutek ljubosumja, kot ena arhivirana dediščina preteklosti ...
Lahko se bo prebudil ... ne bo pa več deloval uničujoče.

 

Arwen, hvala za povezave. Bom delala na tem, da premagam  bolestno ljubosumje. Stopnje, da niti kanček ne bi bila ljubosumna pa mislim, da ne bom dosegla nikdar. A velik korak bo, če stvar omilim - vsaj za začetek. Ker je resnično moteče za oba - zanj še posebej. Jaz pa se tudi ne počutim prijetno, nasprotno - grozno mi je!

Aslan, ja, to bi rada dosegla, da ljubosumje ne bi delovalo uničujoče. Ker, kot je omenjeno na eni izmed povezav, ki jih je navedla Arwen: Ljubosumje - Bolezen duše, ki sili v norost. In prav tole se že ves čas na vse moči trudim doseči: // ... Poskusite se skoncentrirati na pozitivne in vesele stvari v vaši vezi. Obnovite vse tisto kar vas je nekoč osrečevalo in obnovite stare dobre rituale.
Vsakdo od nase je že izkusil ljubosumnost in prišel do zaključka, da je destruktivna, samo-destruktivna ter najbolj prizadene prav tistega, ki je ne more kontrolirati in brzdati. Če ste dovolj razumni in veste kaj se vam dogaja potem doumite in spremenite svoj način v boljšega. Kmalu boste videli, da ste s tem sebi in svoji vezi naredili veliko uslugo. ... //

Hvala vsem za komentarje, mnenja, pomoč. Od tu naprej je naslednji korak na meni. In ker mojega partnerja neizmerno ljubim in ga ne želim izgubiti, imam motivacije za poboljšanje oz. izboljšanje več kot dovolj. 

[Suzy]

Od tu naprej je naslednji korak na meni. In ker mojega partnerja neizmerno ljubim in ga ne želim izgubiti, imam motivacije za poboljšanje oz. izboljšanje več kot dovolj. 

 

[blackangel]

Jas imam iste probleme....in ne vem več kaj naj  še sploh sama s sabo....

[sončnica7]

Ja, morda izgleda, kot da se ne trudim.

(še vedno pa dvomim, da bom kdaj res 100% zaupala, da nebi bila niti malo ljubosumna, ne vem, če sem tega zmožna in če to sploh obstaja - tudi pri najbolj samozavestnih ljudeh.

Po čem sklepaš, da bi izgledalo kot da se ne trudiš?
Seveda se trudiš, prišla si na forum, iščeš pomoč, rešitve, smernice ...
Torej truda več kot dovolj!

Ljubosumje boš zagootovo še kdaj začutila tekom življenja,
če ne v partnerstvu pa v kakem drugem kontekstu.
Življenje ni črno belo ... in tudi ljubosumje nima le negativen namen.
Se boš pa skozi osebno rast naučila občutek ljubosumja prenesti ...
ga začutiti brez, da bi delovala razdiralno ...brez da mi obremenejavala npr. partnerja.
In vedela boš, da je ta občutek ljubosumja, kot ena arhivirana dediščina preteklosti ...
Lahko se bo prebudil ... ne bo pa več deloval uničujoče.

 

Kako zelo prav si imela.

Ne bom rekla, da nisem več ljubosumna. Seveda sem. A dosti dosti manj. To pa predvsem zato, ker se je tudi on začel truditi, da se jaz počutim "njegova", "posebna". Mi je rekel, da je razmišljal o mojih besedah in da sem v določenih pogledih imela prav.

Me še kdaj zgrabi, seveda me. A sem se naučila nadzirati. In kot pravijo: "Ne popravljaj, če ni zlomljeno." Torej, ne norim, če resnično nimam niti najmanjšega razloga.

In moram reči, da se počutim srečnejšo, lepše nama je, bolj se mi posveča, ker "ne težim". Lepše je.

In močno upam, da bo tako tudi ostalo. 

[trzinka]

sončnica7, superca.....s tem, ko nisi tako zelo ljubosumna, je tudi partner bolj odprt , sproščen in bolj pozoren do tebe....
jaz pravim, dobro se z dobrim vrača, čeprav ni vedno tako..., ravno pretirana ljubosumnost zna odgnati partnerja, ker ga to duši, moti in ima dovolj nezaupanja...

želim ti vse dobro

[sončnica7]

Res je. Sva imela veliko težav zaradi tega. Veliko veliko veliko in še več sva se prekregala zaradi moje ljubosumnosti, čeprav nisem bila vedno upravičeno ljubosumna.

Skoraj sem ga izgubila, ker mu je prekipelo. Nehal se je truditi, ker tako ali tako ni nikamor prišel, nič dobrega ni dosegel. Dušilo ga je, morilo, kot si že sama omenila. Pa tudi mene je. Ker nisem hotela biti takšna oseba. Nisem se marala takšno kot sem.

In potem sem si rekla, dovolj je. Uničujem najprej naju, njega in konec koncev sebe še najbolj.

In sva se iskreno pogovorila. Kaj naju moti, kaj naju mori. Dosegla sva, da se lahko odkrito pogovoriva, da si poveva, ko se kakšen problem pojavi in ga ne "tlačiva" več na stran.

Počutim se svobodnejšo. On tudi. Bolj se spoštujeva, raje se imava. Ni ne vem kakšen materialist, me ne zasipa z darili, ampak še vseeno pride dan, ko me preseneti.

Po vsem, kar sva dala skozi, ga ljubim še bolj. In v kolikor bo tako ostalo, ne vidim razloga, da bi šlo kaj narobe.

Hvala.

[mina]

Lahko podelim svojo izkušnjo.

Temo sem odprla, ker se že kar nekaj let sprašujem, ali obstaja na tem svetu človek, ki ni ljubosumen, ki zaupa svojemu partnerju 100%? Kako to, da smo ženske bolj ljubosumne kot moški?

Evo mene. Nisem nikoli bila ljubosumna na svoje partnerje. Morda zato, ker sem jim zaupala. Dokler je to trajalo, je bilo ok. Ko je zaupanje minilo, sem pa itak prekinila.
Vedno sem si mislila, da če je moj partner toliko nor, da bi imel kaj z drugo, naj kar gre. Izpustiti iz rok mene, ki sem ok...   Če odmislim napake, a te ima prav vsak. Naokoli so se tudi metale kake kokoške (kaj naj drugo rečem), tudi v moji prisotnosti, a sem videla, da se moj dragi na to požvižga in jih celo gleda z posmehom.
Morda je ta moja samozavest tako vplivala na odnos. A res nisem nikoli imela najmanjše želje se obremenjevati z mislijo, da za mojim hrbtom počne kaj neprimernega. Pa je včasih prišel kasno domov, šel sam za cel dan okoli (čeprav ni bil v službi). A me je po 3-4 x poklical, povpašal kaj delam, kako sem. Malo sva se pohecala, poklepetala... To se je naučil in mislim, da je bila reakcija na moje reagiranje. Na začetku ga nisem prav nikoli poklicala, čeprav ga ni bilo cel dan, ker nisem čutila potrebe. Pa je on mene spraševal, če nisem ljubosumna. In sem mu lepo rekla, da ne. In če je toliko blesav, da bo naredil kaj, da me izgubi, naj kar. Da mi bo to dalo misliti, da se me ne zasluži.
Ljubosumje je grda in težka zadeva. Kako se ga odvaditi res ne vem. Mogoče sprejeti dejstvo, da če te nekdo hoče prevarati, te bo. Pa naj je še tako zvezan in nadzorovan. Še prej, če se ga utesnjuje in kontrolira. Ker podzavestno želi zbežati iz tega "zapora".
Zaupaj najprej vase in v njega. Poskušaj čimbolj brzdati svoje ljubosumje, da res ne pripelje do takega razkola, da te bo zapustil, da bo lahko zadihal.

[sončnica7]

Lahko podelim svojo izkušnjo.

Temo sem odprla, ker se že kar nekaj let sprašujem, ali obstaja na tem svetu človek, ki ni ljubosumen, ki zaupa svojemu partnerju 100%? Kako to, da smo ženske bolj ljubosumne kot moški?

Evo mene. Nisem nikoli bila ljubosumna na svoje partnerje. Morda zato, ker sem jim zaupala. Dokler je to trajalo, je bilo ok. Ko je zaupanje minilo, sem pa itak prekinila.
Vedno sem si mislila, da če je moj partner toliko nor, da bi imel kaj z drugo, naj kar gre. Izpustiti iz rok mene, ki sem ok...   Če odmislim napake, a te ima prav vsak. Naokoli so se tudi metale kake kokoške (kaj naj drugo rečem), tudi v moji prisotnosti, a sem videla, da se moj dragi na to požvižga in jih celo gleda z posmehom.
Morda je ta moja samozavest tako vplivala na odnos. A res nisem nikoli imela najmanjše želje se obremenjevati z mislijo, da za mojim hrbtom počne kaj neprimernega. Pa je včasih prišel kasno domov, šel sam za cel dan okoli (čeprav ni bil v službi). A me je po 3-4 x poklical, povpašal kaj delam, kako sem. Malo sva se pohecala, poklepetala... To se je naučil in mislim, da je bila reakcija na moje reagiranje. Na začetku ga nisem prav nikoli poklicala, čeprav ga ni bilo cel dan, ker nisem čutila potrebe. Pa je on mene spraševal, če nisem ljubosumna. In sem mu lepo rekla, da ne. In če je toliko blesav, da bo naredil kaj, da me izgubi, naj kar. Da mi bo to dalo misliti, da se me ne zasluži.
Ljubosumje je grda in težka zadeva. Kako se ga odvaditi res ne vem. Mogoče sprejeti dejstvo, da če te nekdo hoče prevarati, te bo. Pa naj je še tako zvezan in nadzorovan. Še prej, če se ga utesnjuje in kontrolira. Ker podzavestno želi zbežati iz tega "zapora".
Zaupaj najprej vase in v njega. Poskušaj čimbolj brzdati svoje ljubosumje, da res ne pripelje do takega razkola, da te bo zapustil, da bo lahko zadihal.

Mina, občudujem ljudi, ki ste tako zelo mirni. Po eni strani se strinjam z vami. Kdor želi varati, bo varal, pa ne glede na to, kako ga nadzoruješ.

Sem pa ugotovila, da tako visoke stopnje sama ne bom nikoli dosegla. Ljudje smo si različni. Ker sem že poskusila (namerno sem se delala, da mi ni mar, češ da mu povsem zaupam.... En čas je bil ves ponosen, kako ima deklino, ki ga ne nadzoruje, kako lahko češ počne, karkoli želi pa ne bom mignila s prstom zaradi tega. A kaj kmalu me je vprašal, če ga še sploh imam rada? Kako je možno, da mi čisto nič ni mar? Da njemu je mar, ampak pač tega ne pokaže, da takšen pač je. In potem sem mu povedala, kako in kaj. Da je bil to le test.)

Včasih se slabo počutim, ker nisem v tistem odstotku, ki niste čisto nič ljubosumni. Spet drugič si rečem - NE, zaradi tega, ker sem ljubosumna, nisem čisto nič slabši človek. Le drugače izražam svoja občutja, ki izvirajo iz mojega otroštva, mojih doživetij (razočarali so me ljudje, ki bi morali biti moje "skale", že v zelo mladih letih sem doživela marsikaj in očitno je ostalo zakoreninjeno v meni, da če niti najbolj pomembnim ljudem v mojem življenju ne morem zaupati, ne morem nikomur. Kar se mi je skozi leta ves čas potrjevalo. Mislim, da ima tudi to veliko vlogo, kako si odrasel. Si bil ljubljenec staršev, so te vsi ostali imeli radi, si živel idilično otroštvo, ali pa pač ne.

In ravno zaradi tega sem navkljub vsemu zelo ponosna nase, da sem prišla tako daleč. Da sem premagala toliko ovir, da me niso uničile in uničile tega, kar imam najraje. Želim si le, da bi tako bilo še vnaprej.

[MucaMaca]

Moj osebni pogled (seveda, čisto subjektiven) je, da so zelo zelo redki (če ne celo neobstoječi) tisti, ki v 100 % zaupajo komurkoli. Tudi mina gre bolj v to smer "če bo, pač bo" in ne "gotovo ne bo, nikoli" Kakorkoli, sama še sebi ne zaupam povsem, kako bi nekomu drugemu? Ampak, po mojem mnenju, ne gre za to. Gre za zdravo mejo zaupanja (kje je ta zdrava meja? hja...) in za to, kako to vpliva na odnos. Seveda meni recimo ni vseeno, kako se moj mož obnaša do katere, ampak bistveno je, kaj bom glede tega storila. Če bom rekla, da mi je vseeno, če se da dol z njo, bom lagala, če po drugi strani nadziram vsak njegov korak, bo to uničilo najino zvezo. To pa gradimo ravno na zaupanju. To ne pomeni, da mislim, da mene moj mož pa gotovo nikoli ne bo prevaral (so me izkušnje naučile, da tega pač nikoli ne veš, in bogve, kdaj izveš), ampak... kaj pa vem, tega se ne da ubesedit - malo čudno zveni, če napišem, da mu zaupam, če hkrati rečem, da vem, da ne morem biti prepričana v to. Pa vendar je tako. In tako sem občasno rahlo ljubosumna (seveda, kadarkoli ima kdo več pozornosti od mene ), sicer pa spljoh ne - vprašajte mojega moža

Morda pa gre pri vsem tem pač za sprejemanje drugega in sebe takih, kot smo. Iz tega izvira zaupanje. In pa - da imaš "vero" v nekoga. Za-upanje, up pa je (tudi) vera... In s tem tudi vase, saj je to, kako mislimo o drugih, močneje povezano s tem, kaj mislimo/čutimo o sebi, kot si radi priznamo.

[mina]

Tudi mina gre bolj v to smer "če bo, pač bo" in ne "gotovo ne bo, nikoli"

Ja, res. Glej, samo dve stvari v življenju sta 100%. Prva je, da smo se rodili in druga, da bomo umrli. Vse vmes je fantazije, splet okoliščin...
Stvari gredo svojo pot, pa če smo ljubosumni ali ne. Je pa precej težko živeti v stalnem dvomu, nadziranju partnerja, risati si mračne in nerealne scenarije. Svet je danes eno globalno selo in za vsak skok čez plot se ponavadi izve. Torej, mirno in samozavestno naprej.
Saj nimate bebavega dedca, ki bi vas prevaral zaradi ene kikle in s tem tvegal, da vas izgubi!?

[sončnica7]

Saj nimate bebavega dedca, ki bi vas prevaral zaradi ene kikle in s tem tvegal, da vas izgubi!?

Ja, točno to je meni moj fant rekel. Da mu na pamet ne pride, da bo zaradi ene "kikle" tvegal, da izgubi vse, kar ima z menoj. Ker kot pravi, ima ob meni vse (razen ljubosumje in moji nenormalni scenariji so ga motili.) In to, da nisem samozavestna, da mu ne verjamem, ko mi reče, da sem lepa npr. In pravi tudi, da se njemu ne da iti tega skrivanja, prikrivanja, laganja... Ker se zaveda, da bi ga tako ali tako slej kot prej odkrila. In tudi, zakaj bi to sploh počel, če ima ob meni vse... Kot se je sam izrazil...