Moje težave

[Nesca]

Evo moj prvi post, sploh ne vem kje naj začnem, kako naj opišem vse, ker imam trenutno prepolno glavo vseh misli... berem vse objave, opise paničnih napadov itd., postanem samo še bolj zmedena. Kakšnih napadov ipd. na srečo (še?) ne doživljam, vseeno se v svoji koži ne počutim prijetno, sploh. Pa da opišem.
Eden mojih največjih problemov je, da VEDNO dvomim v vse, kar naredim. Nič ni dovolj dobro, nič ne znam, sem totalno nesposobna. Če me že kdo kdaj pohvali, da kompliment, tega le težko sprejmem in večkrat imam občutek, da se ljudje na ta način delajo norca iz mene in njihovi komplimenti itak niso iskreni. Nikoli se ne počutim, da bi me kje resno jemali.
Najbolj se je začelo kazati to zdaj, ko imam v službi veliko nastopanja in doma priprave na te nastope. Doma pri pripravah mi že večino časa vzame to tuhtanje o tem, da itak ne bom znala nič pripraviti kot je treba, da se mi bodo vsi smejali... borim se s solzami, ker imam glavo polno takih negativnih misli, čeprav jih želim zamenjati s pozitivnimi. Neprestano se pripravljam za eno in isto stvar, včasih porabim tudi 3 ure za zadevo, ki bi jo nekdo opravil v 20 minutah. Vse skupaj mi postaja zelo stresno. Naj povem, da je stvar zame čisto nova in se v bistvu učim, a vseeno. Odkar to delam, se samo sekiram, večkrat mi je slabo in me stiska v prsih. Komaj čakam konec tedna, ko lahko "zadiham". 
Ne verjamem, da sem sploh za karkoli sposobna, tak občutek imam v bistvu že vse življenje. Imam univerzitetno izobrazbo, s faksom ni bilo večjih težav, čeprav sem tudi tam imela občutek, da sem največji "luzer". Ko sem diplomirala, sem na pohvale glede diplome odgovarjala v smislu: eh, pa saj sem ja 2,5 leti rabila, da sem to bogo diplomo spisala, nekateri so jo napisali v enem letu. Tudi v resnici tako razmišljam. Za eno bogo diplomco sem rabila več kot dve leti absolventa. Pa ne zaradi lenobe, ampak me je bilo "strah" pisati, ker nisem vedela kako se zadeve lotiti, iste misli o tem, da nisem sposobna napisati diplome. In tako je pri vseh stvareh, vsega me je strah... v vsem so ostali boljši. Strah me je kaj bodo drugi rekli, se mi smejali, ... ne vem zakaj, ampak vedno ta občutek manjvrednosti in STRAH!
Marsikaj v življenju ne počnem, ker me je ali strah ali pa sram oz. kar oboje... dosti imam tega, da sem taka boječka, želim živeti življenje, brez da mi je že zjutraj slabo... ko npr. mine dan in sem zadevo speljala kolikor toliko solidno je kot bi mi padel kamen s prsi, zadihaaaaaaam se smejim... in spet NOV problem, NOV STRAH... kaj je narobe z mano???

Edit: nekaj sem se spomnila, sicer se je dogajalo že nekaj let nazaj, na faksu. Po pripovedovanju starejših študentov sem razvila zelo velik strah pred prof., ki ga niti še nisem poznala. Si predstavljate?! Sploh še nisem imela tega predmeta, mene je že bilo strah. No, in ko sem prvič imela predavanje pri tem prof., sem mogla sredi predavanja oz. že kar hitro na začetku iz predavalnice, ker mi je začelo primanjkovati zraka oz. sem imela občutek, da se bom zadušila. To se je potem zgodilo še ene parkrat, nato sem obupala in nehala hoditi na ta predavanaj, z izpitom pa na koncu nisem imela težav. Je bil to napad panike ali kaj?

  Nesca

[Liber]

Nesca dobrodošla na forumu 


Tudi sam sem pretirano kritičen do sebe. Ni neke hude koristi od tega res..


Meni pomaga, da se spomnim, da stvari, ki jih delam in zaradi katerih se sekiram, niti niso nevem koliko pomembne. Ne zares. Pravzaprav zmanjšam pomembnost kolikor pač gre, morda popolnoma. Pa tudi, vse skupaj je ena igra. Življenje pač. Pa še to si navržem, da se na koncu tako ali tako vse dobro konča. Ker pa mi to ni zadosti, si še večino stvari, ki mi jemljejo energijo čimprej .. skenslam


Skratka, kaj se ti pa v najslabšem primeru lahko zgodi?

Zaupaj si, da bo vse v redu in globoko vdihni, ko ti je težko, ter se spomni, da so vse to kar počnemo samo malenkosti.


Lp, Liber

Kansas - Dust In the Wind - http://youtu.be/1qxSwJC3Ly0

[Arwen]

oh, draga Nesca, a kaj da je s tabo? si v depri, z izredno nizko samopodobo (oz. je sploh ni) ter z nula  samozavesti... torej, kaj sedaj? začet gradit pozitivno samopodobo in samozavest  Kako? so tehnike, so razno razne pomoči.... seveda ni nič čez noč, potrebno je kar nekaj truda, a z vztrajnostjo, potrpežljivostjo... zagotovo uspe 

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=941&Itemid=1

[Nesca]

Hvala obema za komentar  . Sem že skoraj obupala, ker nihče ni pisal včeraj. Naj povem, da je ta zadeva, ki mi je včeraj zamorila cel dan, za mano. Je bilo za silo, vedno je lahko boljše... ampak sem danes zelo vesela, nič več težkega dihanja, nič več me ne sili na jok, ni mi slabo. Včeraj pa kriminal, skoraj nevzdržno, skoraj nonstop me je sililo na jok, še danes zjutraj, slabo sem spala, vsako uro se zbujala...
Moj problem je predvsem izpostavljanje. Ne rada se kjerkoli izpostavljam, govorim pred večjih številom ljudi, sploh če jih ne poznam. Postanem rdeča, verjetno se še pri ušesih ven kadi  . To me potem še bolj razjezi in sem jezna sama nase, da kako sem lahko taka... pa bi rada bila drugačna, in tudi sicer imam sedaj tako delo, da sem v središču pozornosti... nočem vsak teden podoživljati včerajšnji dan. Včeraj bi se najraje nekam skrila, potuhnila in ko se zopet prikažem, bi vse minilo. Večkrat mi je kaj težko naredit, npr. če moram kam it urejat karkoli. Naj povem, da imam zlatega fanta, ki me večkrat spremlja oz. mi je kar v potuho pri vsem tem, ker večkrat kaj uredi namesto mene. Rad bi mi pomagal, pa verjetno sam ne ve kako. Vse kar govori je: pa preveč se obremenjuješ, ne se sekirati, a je to sploh važno? Vse te zadeve si tudi sama v glavi ponavljam, ampak včeraj jih nekako nisem mogla priklicati. Bila sem totalno brez vsakega zaupanja v sebe in v svoje sposobnosti. No, pa da še to povem. Tudi avta ne vozim. Izpit imam vrsto let, ampak me je strah. Če je kdo zraven mene, ok, potem peljem, na momente mi je prav fino vozit. Njemu (sovozniku) zaupam, sebi pač ne. Nonstop sprašujem kako vozim, če je ok lega, ipd. Strah me je, da na cesti karkoli spregledam, da ne bom znala odreagirati ali pa dovolj hitro odreagirati... in že so tu slike v glavi kako se nekomu zabijem v rit, čeprav še nikoli ni bilo česa takega. To je eden največjih preprek v mojem življenju in marsikaj ne morem početi, ker pač sama na cesto ne bom šla.
No, takole. Malo sem še želela opisati sebe. zanima pa me naslednje: mislite, da se lahko "pozdravim" sama, ali potrebujem pomoč zdravnikov? Me prav bega že vse skupaj... vse je v glavi mi marsikdo reče, ampak kaj človek lahko sam začne spreminjat svoje misli (hahahaha kak neumen stavek, saj kdo pa jih bo, če ne mi sami) ...
Za vsako mnenje bom hvaležna! Lep dan vsem skupaj

[Arwen]

. Sem že skoraj obupala, ker nihče ni pisal včeraj. 

ma, danes sem šele videla  in ..veš... včasih nimam(o) pravega občutka, kaj napisat... včasih nas kaj teži... pa luna pa PMS... 

Ne rada se kjerkoli izpostavljam, govorim pred večjih številom ljudi, sploh če jih ne poznam. Postanem rdeča, verjetno se še pri ušesih ven kadi  . To me potem še bolj razjezi in sem jezna sama nase, da kako sem lahko taka... pa bi rada bila drugačna, in tudi sicer imam sedaj tako delo, da sem v središču pozornosti... nočem vsak teden podoživljati včerajšnji dan. Včeraj bi se najraje nekam skrila, potuhnila in ko se zopet prikažem, bi vse minilo. Večkrat mi je kaj težko naredit, npr. če moram kam it

vse to, pa še kaj zraven, poznam iz lastne izkušnje....


Seveda se lahko pozdraviš, tudi sama - a proces je daljši. Si linke že kaj pogledala? na voljo je kar nekaj strokovnih knjig, raznih delavnic, skupine za samopomoč... pa tudi kakega pametnega psihoterapevata se da dobit

[Nesca]

Linke sem pogledala, hvala. Ravno sem pogledala za tole knjigo KOGNITIVNO-VEDENJSKA TERAPIJA ZA TELEBANE, v knjižnicah precej zasedena, zato jo bom mogoče kupila. Nikoli nisem brala kakšnih knjig za samopomoč, bom začela s tem.
Skupine za samopomoč: meni se super sliši, ampak sem od najbližje skupine oddaljena dobro uro vožje, kar ne bi smel biti problem, če ne bi bilo tu moje vožnje  in spet bi mogla mojega dragega zraven vlačit    isto pri psihoterapevtih. Verjetno bi spet rabila se vozit kam dlje, da pridem do njega... mogoče pa prvo začnem reševat to zadevo z vožnjo in potem naprej... 

Naj povem, da imam drugače rada življenje, super se imam, poskušam uživat, samo ko me ne bi bilo tako strah vsega živega... oz. sram zaradi vsake malenkosti, ki se mi zgodi.

[Arwen]

Tudi avta ne vozim. Izpit imam vrsto let, ampak me je strah. Če je kdo zraven mene, ok, potem peljem, na momente mi je prav fino vozit. Njemu (sovozniku) zaupam, sebi pač ne. Nonstop sprašujem kako vozim, če je ok lega, ipd. Strah me je, da na cesti karkoli spregledam, da ne bom znala odreagirati ali pa dovolj hitro odreagirati... in že so tu slike v glavi kako se nekomu zabijem v rit, čeprav še nikoli ni bilo česa takega. To je eden največjih preprek v mojem življenju in marsikaj ne morem početi, ker pač sama na cesto ne bom šla.

kot pri marsikakšni stvari, tudi tu izkušnje svoje naredijo 

[dr.hauska]

Ker pa mi to ni zadosti, si še večino stvari, ki mi jemljejo energijo čimprej .. skenslam

To se pa meni ne zdi neka pozitivna stvar 

[Liber]

Ker pa mi to ni zadosti, si še večino stvari, ki mi jemljejo energijo čimprej .. skenslam

To se pa meni ne zdi neka pozitivna stvar 

Nism nič reku, da je    Zgolj dejstvo Hauska  

Kaj pa naj, postavim znak pred stanovanjem? Dobrodošle pijavke, le naprej!

 

[dr.hauska]

Začni novo temo Liber, pa ti bom tam odgovorila, ker se mi ne zdi fer, da zaidemo od Nescinih težav

[trzinka]

Nesca, živjo
Mene pa zanima, če se ti je kaj takega zgodilo v življenju, da se tako bojiš npr. vožnje, nastopov? Kako pa kaj odnosi s starši, otroštvo, imaš kakšno slabo izkušnjo od takrat? Včasih se nam v podzavest skrije kakšen dogodek.
Za kognitivno vedenjsko terapijo sem se tudi sama odločila pred dvema letoma, hodila sem 8 mesecev in mi je pomagala, ti toplo priporočam

[Nesca]

Trzinka hvala tudi tebi za komentar.
Kaj pa vem, zagotovo se mi je nekaj zgodilo takega, da sem kakršna pač sem sedaj. Otroštvo je bilo lepo, s starši se dokaj razumem, ni tu nekih večjih problemov. Je pa res, da sem npr. v puberteti bila dokaj "divja", delala mnogo napak, vendar se mi zdi, da si tega ne očitam več, čeprav sem si prej to pogosto. Sem bila tudi tarča psihičnega nasilja s strani takratnega fanta oz. je šlo bolj za daljšo avanturo. Slišala sem veliko grdih reči o meni, ki so se govorile za mojih hrbtom, začelo je prihajati na dan kaj si nekateri mislijo o meni, kako gledajo name, opazke na račun mojega izgleda in nič kaj lepega pač... in je bilo kar težko. Večkrat so se mi posmehovali. Mislim, da to izvira iz tega oz. sem prepričana, ampak tudi pred tem nisem bila med najbolj samozavestnimi... in npr. če človek sam ve iz česa to izhaja (nizka samopodoba in samozavest), zakaj hudiča tega problema ne moreš sam rešiti. Saj sama vem kaj je šlo narobe, sem pustila preteklost za sabo... in kar je bilo, je bilo.  saj kak dan mi prav uspe, grem z glavo pokonci, odločno... si rečem: vau, pa daj bodi vsak dan taka. in pol pride kak dan, ko sem spet cela pobita, mala kot drobtina na mizi.

[Arwen]

Saj sama vem kaj je šlo narobe, sem pustila preteklost za sabo... in kar je bilo, je bilo.  saj kak dan mi

in to je čist OK, čeprav... je pa fino vedet, od kje določena ravnanja, vzorci,... da jih potem človek laže zazna in spremeni....

da VEDNO dvomim v vse, kar naredim. Nič ni dovolj dobro, nič ne znam, sem totalno nesposobna. Če me že kdo kdaj pohvali, da kompliment, tega le težko sprejmem in večkrat imam občutek, da se ljudje na ta način delajo norca iz mene in njihovi komplimenti itak niso iskreni. Nikoli se ne počutim, da bi me kje resno jemali. 

je ta "vedno" od vedno, al od nekega konkretnega časa dalje?

[Nesca]

Ta vedno je kar od vedno. Vsaj jaz se ne morem spomnit, da bi bil kje kak zarez in bi od takrat naprej bila manj samozavestna. Sigurno pa se je zadeva poslabšala... strah me je posmeha, ker so se mi (ali pa se mi dostikrat tudi samo zdi) posmehovali, me obrekovali. In od tu je pomojem tisti strah, da potem raje nič ne naredim, se skrijem kot pa, da sem potencialna tarča posmeha. Ampak so stvari, ki jih moram narediti in pred temi zadevami imam tako strahospoštovanje, da kar groza. Saj si skušam z mislimi njihov pomen zmanjšati npr.: pa saj to ni nič takega, povej kar boš povedala, nehaj se obremenjevati s takimi zadevami, ki ostalim ne predstavljajo nič takega blablabla... včasih mi uspe, redko. Zato zdaj razmišljam, da grem k psihiatru, mogoče kakšna pomirjevala? Ker sem totalno živčna in se ne morem na nič skoncentrirat (kak dan ali dva pred tem). In spet me duši 

[Arwen]

kakšna pomirjevala! halooo; ja, strokovna pomoč, to seveda, psihoterapija, lahko po potrebi tudi AD, drugače pa delat, delat... spreminjat vzorce, vedenja, reakcije... gradit samozavest, pozitivno samopodobo... se pridružit kaki skupini za samopomoč, ... hodit v naravo, griče, ....

[Nesca]

Arwen   
Imaš prav, verjetno mislim, da obstaja čudežna tabletka in bom postala drug človek  ja ja, saj vem, da je ni... sama lahko kaj naredim. Torej nič psihiatra? Samo psihoterapevt?

[Arwen]

glej, to se odločiš sama... opažam pač, da zelo priporočajo psihoterapijo.... Sama sem imela psihologinjo, in sem bila zelo zadovoljna... Če poznaš koga, ki ima dober glas, kar korajžno  je pa tako, če nekdo ni ok, oz. ni terapija taka, kot naj bi bila, pač menjaš....

Ja, žal ni čarobne palčke, je le garanje 

[Nesca]

Malo berem križem kražem po forumu. In imam par vprašanj. Torej, bi lahko zase rekla, da imam socialno fobijo? Vsi, ki to opisujejo se počutijo kot se tudi sama. In potem berem, da se socialne fobije rešiš oz. jo zmanjšaš (pozdraviš?), če se izpostavljaš (v kar sem sama trenutno prisiljena). Torej se ne skrivaš. To pomeni, naj mi bo še tako grozno, jaz s tem lahko samo pridobim ne?  Je pa naporno. In ta stres me je zdaj sploh pripeljal do tega foruma...
aaaaaaaaaaaaaaaaa  hvala vse, ki preberete moje blodnje!

[Arwen]

  glede na prebrano, Nesca, je skupek vsega: depra, fobija... nizka samopodoba in zelo malo samozavesti 

  da se socialne fobije rešiš oz. jo zmanjšaš (pozdraviš?), če se izpostavljaš (v kar sem sama trenutno prisiljena). Torej se ne skrivaš.

jp, najslabše možno se je zapirat vase, med 4 stene