Nova tukaj - Nevem kaj naj sama s sabo

[Upanje.je.nekje]

Zopet imam ta občutek. To dušenje v prsnem košu, ta nemoč. Najrajši bi se zavila v deko in odšla nekam daleč v nek kot jokat.
Itak se skoz samo jočem, nič drugega neznam več. Kot da sem nek čisto drugačen človek, ki neve kaj bi sam s seboj, samo s strahom čaka na te trenutke.

Pridejo vedno kar iznenada. Zdajle sem gledala tv (neko humoristično serijo tako da nemore biti zaradi oddaje) in so mi stopile solze v oči, v prsih čutim kot da me nekaj konstantno tiši in se nemorem tega rešiti. Ta trenutek bo tudi odšel kar tako.
Počutim se kot da nebom več normalno delovala. Želim si zaužiti svet z veliko žlico in imeti zopet neka pričakovanja in veselje. Mam že plane za prihodnost, točno vem kaj bi rada, ampak se mi zdi nekako takole:

°-jaz \\\       OGROMNA PRAZNINA          ///-prihodnost, ki je polna upanja in veselja

In tiste praznine nemorem nikakor premagati. Včasih sem imela zapolnjeno vse! Nikoli ni bilo luknje vmes, zdaj se pa ta luknja veča in veča in se mi zdi kot da nikoli nebom prišla do tiste točke v prihodnosti, ko mi bo odleglo in bo vse super spet.

Pogrešam samo sebe!

[Arwen]

mogoče si že omenila, pa sem spregledala... je v šoli kdo, ki bi znal svetovati? psihologinja, socialna delavka,... kdorkoli?

[Upanje.je.nekje]

Imamo, ampak je problem ker me ta socialni delavec pozna osebno in pozna našo družino, tako da bi mi bilo zelo težko se zaupati, kajti nebi vedela a bo to ostalo samo med nama ali bo šlo to do družine.

[Arwen]

načelno bi moralo ostati med vama... + mogoče je pa to prednost, da pozna situacijo?

[martinca]

Jaz ne bi povedala temu socialnemu delavcu, ker avtomatsko potegne s starsi, ki jih pozna!

Sem bila tud na soli nekaj let zaposlena in verjemite, vedno drzijo s starsi razen takrat, ko v soli otroka ne morejo obvladati - takrat s prstom kazejo na vzgojno nesposobne starse. In nikoli ni blo NOBENE zaupnosti, pa nismo bili iz vasi, ampak iz mesta : socialna delavka,razrednicarka, vse so se v zbornici med sabo zmenile o ucencih! Celo o tem, da je ena spolno zlorabljena prisla cez 1 leto nazaj, ker namestitve v rejniski druzini ni zdrzala... Pa o tem, kateri otroci so tepeni. (prijavile pa na CSD leta 2004 niso, ces da to ni njihova naloga, vse fine in damske so to verjele), pa celo o tem, cigav stars popiva in s kom kdo prijateljuje in kateri otroci doma fasejo klofute in kako se komu pozna pri obnasanju ali uspehu bratov ali necakov karakter, bolezen, zmanjsana ucna sposobnost ali dednost po sosedu nekih znancev it in kdo je problematicen in itak : katere bolezni ima kaksen ucenec in vse vse vse    Tudi domaci problemi bi se bili na prvi ali najkasneje drugi kavici izpovedani    KO ENKRAT IMAS NEKAJ V KARTOTETKI, V SOLI, V SLUZBI, si pecen, o tebi vsak ve vse in zaradi mladoletnosti tolko prej znajo izvedet tudi njeno starsi

Upanje.je.nekdo, to kar pises, je direkt za k pedopsihiatru , ne vem, ali rabis napotnico.

Ali pa takoj k osebnemu zdravniu, naj ti da napotnico za psihoterapijo in kot receno : upajmo na cim krajso cakalno dobo in da bo psihoterapevt poklical tudi tvoje starse na pogovor, pa bi SKUPAJ resili stvari!

Samo kako bos uspela priti od doma k psihologu, ne da bi te doma zasledovali, kam gres in zakaj gres in ali delas sramoto !!

Probaj vseeno, takoj ! In reci osebnemu zdranviku, da prosis za poklicno  molcecnost!

[jazzjazz20]

do psihijatra prideš tudi brez napotnice....k psihoterapevtu brez napotnice samo samoplačniško...ti pa sredstev nimaš...

kar si zapisala...tista praznina...tisto je anksioznost...je kot nek demoklejev meč, ki ti visi nad glavo...občutek neke potencialne nevarnosti, ki jo čutiš kot oviro, da zaživiš...

poišči pomoč...je najlažje reči...ti si še otrok/mladostnik...mi odrastli...in tvoji najbližji odrastli so ravno tvoji starši, katera pa sedaj čutiš, da te v tem primeru ogrožajo...vznemirjajo...

ne vem s katerega konca slovenije si...
jaz bi npr probala poklicati na CSD ali na kak krizni center...ali pa bi pisala...
npr. v kopru imamo naslednje kontakte:
Gsm: 041 303 203, e-naslov: kcm.koper@gov.si
vprašaš jih kako bi lahko prišla do psihološke pomoči, da pa ne bi rada, da o tem izvedo tvoji starši in ostali, ki se jih to ne tiče...

že po svojem 15. letu se o določenih stvareh v življenju lahko odločaš...

jaz sem npr., ko mi je bilo najhuje, klicala telefonsko številko "samarjan" in moram reči, da sem dobila tam nek suport v smislu razumevanja in pomoči pri treznem razmisleku...
gotova sem pa da tudi imajo številke ostalih instirucij, kjer bi ti lhko pomagali...

nato imaš TOM telefon...telefon za otroke in mladostnike: http://www.zpms.si/programi/tom-telefon/
080 12 34...http://www.e-tom.si/
http://www.e-tom.si/strokovnjaki_in_svetovalci/vprasaj_za_nasvet

VESELO NA DELO!
ti se boj vsaj med tednom zdel čas krajši, ker boš zaposlena in v pričakovanju rešitev...

kaj praviš? si za?

[AngelinaM.]

 :rozicodam:draga deklica
v tebi je obilo bolečine,ti pa si MLADA,morala bi biti brezskrbna,nasmejana,vseh vragolij polna najstnica.Ni lahko,če v družini ni časa za pogovor,če ni časa za stisk roke.Verjemi da starša te iskreno ljubita in želita zate vse naj naj....res pa ni lepo,da te kaznujeta za tvoje ocene,saj v končni fazi se učiš zase...mama in ati sta v življenju že uspelaa....tebi pa se odpira novo poglavje...
mislim da ti pogrešaš stisk in objem staršev,pogovor...
za dežjem posije sonce...........in tudi tebi bo na tvoja objokana lica z nežnim žarkom prineslo veselje...
BODI MOČNA...NE DAJ SE...........verjamem da trpiš......
kaj se ti je pa zgodilo zadnja 2 meseca ,da se ti zdi da je v tvoje življenje prineslo toliko solz......

[bikica66]

Meni je vedno zelo hudo,ko poslušam mladino,ki s svojimi starši ne najde skupnega jezika.
Starši vendar želimo svojim otrokom najbolje,obenem pa od njih zahtevamo samo najboljše - to pa na žalost ne gre oziroma se zelo malokrat izide.
Jaz imam dva otroka,ki imata isto mamo in istega očeta - res 100 % ni bil poštar nič vmes,pa sta si tako različna,da bi človek rekel da še babice nimata iste.Vsak otrok je oseba zase in naj jih nebi nikoli med seboj primerjali a to vseeno delamo.
Draga upanje moje mnenje je,da potrebuješ pogovor strokovne osebe,nekoga ki ni čustveno vezan nate.
Jaz se imam za dobro mamo,pa so bili trenutki in težave,ki smo jih reševali s psihologi z mojo prisotnostjo ali brez in vsakič se je psiholog potegnil za otroka in to v zadevah s katerimi se jaz niti približno nisem strinjala.Tvoji starši imajo verjetno določeno pot po kateri naj bi ti hodila,ta naj nebi imela slabih ocen,izhodov v diskoteke in vseh ostalih mladostniških stvari.Jaz vedno pravim teorija je eno,prkasa pa nekaj drugega.Nekje so sigurno vrata  na katera je potrebno potrkati,da najdemo izhod iz težav,ki nam grenijo življenje,da pa najdemo ta vrata je pa umetnost vsaj zame.
Nisem ti nič pomagala,želim pa ti da čimprej najdeš pot iz težav,ki jih imaš.
Vse dobro ti želim  

lp

[jazzjazz20]

Verjemi da starša te iskreno ljubita in želita zate vse naj naj....

jaz bi se vzržala mitiziranja staršev...ne poznamo njenih...in vsi starši pa res niso...ljubeči...

mi sicer res sledimo eni plati zvona...ampak toliko izkušenj pa že imamo, da lahko vemp' da vsi starši niso dorasli vlogi starša...in vse družine ne funkcionirajo, kot bi morale...sicer bi bil marsikdo odrešen svojih travm...

iz zapisa avtorice teme čutim hlad in nerazumevanje s strani staršev...togost in narcistične zahteve do otroka...

ampak...kdor je brez greha (tu govorim zase...ker sem tudi jaz mama), naj prvi zaluča kamen...

[Suzy]

Nekje so sigurno vrata  na katera je potrebno potrkati,da najdemo izhod iz težav,ki nam grenijo življenje,da pa najdemo ta vrata je pa umetnost vsaj zame.

[Arwen]

Verjemi da starša te iskreno ljubita in želita zate vse naj naj....

jaz bi se vzržala mitiziranja staršev...ne poznamo njenih...in vsi starši pa res niso...ljubeči...

mi sicer res sledimo eni plati zvona...ampak toliko izkušenj pa že imamo, da lahko vemp' da vsi starši niso dorasli vlogi starša...in vse družine ne funkcionirajo, kot bi morale...sicer bi bil marsikdo odrešen svojih travm...

jp... na veliko žalost to še kako zelo drži

[Slavka]

Verjemi da starša te iskreno ljubita in želita zate vse naj naj....

jaz bi se vzržala mitiziranja staršev...ne poznamo njenih...in vsi starši pa res niso...ljubeči...

mi sicer res sledimo eni plati zvona...ampak toliko izkušenj pa že imamo, da lahko vemp' da vsi starši niso dorasli vlogi starša...in vse družine ne funkcionirajo, kot bi morale...sicer bi bil marsikdo odrešen svojih travm...

iz zapisa avtorice teme čutim hlad in nerazumevanje s strani staršev...togost in narcistične zahteve do otroka...

ampak...kdor je brez greha (tu govorim zase...ker sem tudi jaz mama), naj prvi zaluča kamen...

Se podpišem...vsaka medalja ima dve plati in včasih je težko objektivno svetovati, če poznamo le eno plat zgodbe.

Upanje.je.nekje  lep in sproščen vikend ti želim.

[dr.hauska]

Preveč pišete v to temo, potem pa sploh ne morem odgovoriti, ker ne morem citirati objav iz 1. strani

Hotela sem samo povedati, da pri nas tudi komuniciramo skozi kreganje. Neopazna: tam si napisala, da jim takrat, ko se kregate vse poveš. Pri nas je isto. Zgleda, da je to pač eden od načinov komunikacije, ampak upam, da nama rata preit na normalne pogovore brez joka in uničenih živcev!!

LP

[Arwen]

Imamo, ampak je problem ker me ta socialni delavec pozna osebno in pozna našo družino, tako da bi mi bilo zelo težko se zaupati, kajti nebi vedela a bo to ostalo samo med nama ali bo šlo to do družine.

kaj pa kdo drug? kdorkoli?

pri nas tudi komuniciramo skozi kreganje.

žalostno

[dr.hauska]

Arwen, vem da je žalostno, ampak takih stvari se ne da kar na hitro spremeniti.

Upanje: kaj pa če na internetu najdeš koga, ki mu lahko zaupaš? Vem, da še nimaš izpita za avto in bi ti bilo zato težje iti kam, kjer te ne poznajo.

[Upanje.je.nekje]

Ne gre nič. Ne najdem rešitve in ne najdem poti ven iz tega.
Vse je samo še 3x hujš in sem dosegla tisto mejo, ki jo še lahka trpim.
Počutim se mrtvo.

[Arwen]

Praviš, da se s starši od fanta razumete? Bi se mogoče njima zaupala?

[Upanje.je.nekje]

Že veta. Vsaj tisto kar jima je fant povedal.
Ampak ne vem pa kaj bi lahko naredila, da bi mi pomagala. Vsi se trudijo pomagati in sem jim tako hvaležna za vse, ampak ti občutki ne minejo.
Še sama ne vem kaj bi mi sploh lahka pomagalo.
Vedno hujš je. Zdaj je celo tak, da se nemorem skoncentrirati in za šolo ne nardim čisto nič, ker porabim vso energijo samo za to, da dokaj normalno preživim dan.

[lithium]

Zdaj je celo tak, da se nemorem skoncentrirati in za šolo ne nardim čisto nič, ker porabim vso energijo samo za to, da dokaj normalno preživim dan.

Tole mi je znano. Bi tud jaz rabila recept za koncentracijo. Se sploh nemorem učit,brat,..

[martinca]

Torej ukrepaj kot svetovano