kako sem pristal v peklu...

[Dante]

Vse kar sem napisal zjutraj, je bilo očitno samo iluzija...

Če se je dan drugače začel, ni nujno, da se bo tudi drugače končal...

Zjutraj, po napačnem vtisu o dnevu, sem šel na sprehod  ( ne vem kdaj nazadnje ) – pa na kratek obisk k mami...

...nato na kavo z bivšim sodelavcem, ki so ga pred kratkim odpustili...sproščen pogovor  - kar tako -  o življenju vesolju in sploh o vsem... celo dopoldne sem bil dobre volje kljub temu, da je jutri ponedeljek in moram »spet« v službo...o njej nisem razmišljal...

Vse dokler nista...
... na kavo prišla sestra  ( bivše ) in njen fant...

Brezno »za trenutek« pozabljene preteklosti se je spet odprlo in me potegnilo vase...
Razum me ni mogel več rešiti pred tem, kar sem občutil, vsi občutki preteklih mesecev
so se pokazali kot multiplekcija trenutka...v sebi nisem imel dovolj moči, ki bi mi omogočila pobeg ...

počutil sem se kot bitje, popolnoma izpostavljeno trenutku...popolnoma krhko...
...in v meni je spet vzplamenela destruktivna želja po tem, da bi bilo moje telo dokončno izničeno...

Ljubezen do nje, enačena s svetlobo in brezčasjem, se je ujela v trenutek, ko iščem zatočišče v temi in smrti...v izginotju in večnem spancu...

Razum je spet ustvaril pošast, ki se hrani z krvjo preteklosti...

[Lost]

Dante v veliko zapisih sem se našel, ker sem pred leti dozivljal podobno. Takrat so bile zame
edina pot...ali "večna tema" ali pa prespati do konca zivljenja. Z pomočjo tega forum, nekaj zaupnih oseb
ki sem jih spoznal na njemu, TERAPEVTKO in izpostavljanjem sem počasi izbral pot ZIVLJENJA.
In na začetku sem moral zaupati DAMovcem in TERAPEVTKI, ker so bile moje misli in dejanja BREZ smisla in teže in prepletena z bolečino in nesmislom. Mislil sem da bolečina ne bo NIKOLI minila...in dozivljal sem
podobne "prebliske preteklosti" ki sem jo hotel pozabiti in zanikati. AMpak je slo.....z vsakim dnem
in predvsem izpostavljanji in premagovanjem sme dobival moč in pogum. Prebolevanje in premagovanje
stisk je odvisno od vsakega posameznika. Vsekakor ti svetujem da si dobiš strokovno pomoč PSIHOTERAPEVTA z katerim bosta v VARNEM okolju predelal tvoje stiske. Trenutno imajo one večjo moč in dokler se boriš samo NA SILO, ti vračajo z ENAKO silo. Korak za korakom in slo bo.....ne jutri ....ne drugi teden.....ampak verjemi da bo.

[Dante]

...če bil lahko, bi vam zaupal celo svojo zgodbo, pa me morem-nočem-ne znam...
...in ne smem...

...potem bi lahko kdo dejal, da imam vse...da sem lahko nasrečnejši človek na svetu...

Mogoče  sem dosegel vse, kar lahko človek na tem svetu doseže,...mogoče so se mi uresničile vse sanje, mogoče sem že vse dosegel...mogoče sem doživel  stvari in videl svet, o katerem lahko nekateri samo sanjajo...mogoče sem bil režiser svojega življenja...

A bog vedno pošlje darilo zavito v problem in v tem je ironija moje usode...
 kot je v vesolju vse v ravnovesju, obstaja to ravnovesje tudi v mojem življenju, da lahko dosežem vse ...in vse uničim...

Nekoč, dolgo nazaj sem prebral modro misel: » boj se uresničitve vseh svojih želja «

Zakaj mi je stvastvo dalo vse to, uresničitev »skoraj« vseh svojih želja v protiutež pa to razjedo v duši, ki me že tako dolgo vodi v samouničevanje...?

Zdaj je vse, kar imam ta razjeda... s seboj nosim brazgotine in pečate, ki pričajo o tistem, kar sem doživel...in so povračilo za tisto, kar sem izgubil...

... da bi bil spet nekega dne v bližini Nje...ker sem brez nje ...izgubljen...

[Ribica]

Pa ne obstaja več prav nobena možnost, da bi ponovno prišla skupaj?
Pri tako globoki ljubezni s stvoje strani je bila verjetno tudi z njene strani ljubezen močna?
Kaj se je zgodilo, s čim si jo odgnal od sebe?
Svoje napačno ravnanje moraš ozavestiti v vsakem primeru - da se ti v življenju ne bo več ponovilo.
In zatekanje v sanje ni najboljši način za (samo)kritičen pogled nase.

čas resnično zaceli vse. Pa če se sliši še tako banalno. Sem doživela in preživela.

drži se,
Ribica

[Dante]

Bom poskusil razložiti...saj čas imam, sem obležal z vročino...še to za povrh...

Nekaj časa sem še poskušal pridobiti njeno srce nazaj, pa brez uspeha, na klice ne odgovarja še manj na sms-e...njena čustva do mene so umrla...

...kriv je pa samo moj črnogled pogled na življenje in pesimizem...saj v zvezi nisem bil slaba oseba, nisem hodil po gostilnah, da bi se lahko ob njej postaral, sem prenehal kaditi,
ker sem prej prišel iz službe kot ona sem vedno šel po nakupih, vedno jo je pričakalo skuhano kosilo...če je ostala kaka minutka, sem mimogrede še posesal stanovanje...

A stalni stres v službi v kombinaciji z mojo črnogledostjo ( za povrh pa še depresivnost -zdaj priznam da sem  )  ter naveličanost me je naredilo nekako otopelega...če se je hotela kaj pogovoriti, nisem (hotel ) našel časa, če je bilo zvečer pa kar zaspal...

Bila je čudovita »človeška« tolpa oseba, rada je imela ljudi in morje...neštetokrat sem ji obljubil, da jo peljem na morje na kavo...potem pa vedno zatajil ( in vedno našel razlog od stresa, do vročine itd...) samo da mi nikamor ni bilo treba...ker mi je šlo vse na živce od ljudi ( poklicna deformacija ) do gneče na cestah ali pa se mi enostavno ni ljubilo vozit...( Pred leti pa prevozil celo evropo po dolgem in počez  - z motorjem, avtom in kamionom ) dokler se tudi tega nisem naveličal...

Raje sem šel v hribe, samo da sem se lahko lažje izogibal ljudi...nekoč me je v službi sodelavka vprašala, če mi je kdaj dolgčas – odgovoril sem ji »samo med ljudmi «

Da bi si pa priznal, da je težava v meni ... to pa nikakor ne ... vedno so bili krivi drugi, 
moj ego je bil prevelik, da bi si priznal...

Pred nekaj meseci sem imel čudne prebavne težave, nisem mogel spati, tlačile so me more...pa sem se nekako spravil k zdravniku ( mislil sem, da je mogoče to zaradi jemanja tablet proti prevelikem tlaku – posledica stresa in nezadovoljstva na delovnem mestu )

Ker je osebnega zdravnika takrat nadomeščala specializantka, ki me ni poznala in me zato poslala na odvzem krvi, pa ekg, pa pregled ščitnice...itd
Itak so bili izvidi ok...po kratkem pogovoru me vpraša » ste depresivni ? »

Zlomka, drugič v življenju me vidi in me takoj prebere...A moj ego v bran » jaz pa ne, tak dec pa depresiven, ni govora, problem je v službi v vseh drugih samo v meni ne !«

Ko sem šel, sem ji stisnil roko z željami o dolgi in uspešni karieri – za katero ne dvomim da jo ne bi imela. Če bi si takrat in njej priznal...mogoče potem ne bi odšla...

Potem pa še njen stres v službi in jaz doma...terapevtka v službi, terapevtka doma...
Na koncu se je ohladila obupala in odšla...kljub temu da sem jo ljubil, spoštoval in imel rad...

...a premalo cenil to kar sem imel...

[Ribica]

kaj pa vem, kaj bi rekla k napisanemu - nekako se mi ne zdi, da bi to bil pravi razlog - tvoja depresivnost. Ker vse drugo se bere kar pravljično - bi pričakovala, da se bo punca tudi trudila ohraniti zvezo z moškim, ki je tako "operativen" pri domačih opravilih. Da bi torej poskusila te spraviti na neko terapijo, na kakšno svetovanje za pare....
Sta se prepirala? Si v prepirih spustil svoj ego z vajeti? Ali ni nikoli rekla, če se ne boš spremenil, bom odšla? In kako ti je bilo pri tem - je nisi jemal resno?

Dobre zveze ne zapustiš kar tako. Mora biti že konkreten razlog.

Ribica

[Janja]

Dante!

Moja zgodba je podobna tvoji...

Priznam, da sem temo samo preletela in nisem prebirala vseh detajlov, zato oprosti, če bom naredila napačne zaključke glede napisanega.

Ribica je dala zelo dobro iztočnico za moje pisanje...

Jaz sem tudi imela zvezo, kjer je bila prisotna močna zaljubljenost, ogromno kemije in predvsem močna ljubezen iz obeh strani. Nisva imela konfliktov, skratka bilo je lepo. Štiri leta...

Potem pa sem jaz zbolela za anksioznostjo in OKM-jem. In najin odnos se je precej spremenil, ker jaz nisem bila več ista oseba, ker me je bilo strah, ker si nisem upala nikamor, ker se me včasih še dotakniti ni smel, ker me je bilo strah, ker sem bežala iz zmenkov...

Pa ne zato, ker bi si jaz tako želela, ampak zato, ker sem bila v dno Duše prestašena in sem bežala od vseh, tudi od tistih, ki sem jih imela najraje...

Zbolela sem v časih, ko ni bilo za zdravljenje takšnih možnosti kot so sedaj. In trudila sva se skupaj, trudil se je on, trudila sem se jaz. In po osmih letih ni več zmogel in šel. Od danes na jutri je spremenil karakter in spokal in šel...

Šele sedaj vem, da je takrat padel v depresijo, ki je ni nikoli niti spoznal, niti zdravil.

Najprej sem mu zamerila, saj sem bila prepričana, da bolne osebe se pa ne sme zapustiti. Danes ga še kako dobro razumem, ker sem vmes tudi sama imela izkušnjo biti ob osebi, ki je bila hudo bolna. In čeprav imaš osebo rad, si v določenih pogledih omejen in ne moreš več živeti takšnega življenja kot si ga živel prej. In če ta bolezen traja v letih, se enostavno izčrpaš. Ne moreš več, čeprav bi rad. Pa se že izboljša, pa potem spet poslabša.

In tako v nedogled...

Prebolevala sem ga dolgo. Predolgo...

Vmes sem se tudi še dvakrat zaljubila, ampak se ni izšlo. Spet je bila ovira moja anksioznost. O podrobnostih pa tukaj res ne bi. V glavnem vmes sta bila še dva.

In po toliko letih sva se spet našla. Jaz v procesu zdravljenja, on z zavoženim zakonom in dvema otrokoma.

To poletje sva se veliko družila in marsikaj spoznala. To poletje sem tudi spoznala, da je globoko padel v depresijo, ampak si je ne prizna. Nakazala sem mu smernice, kako naj si poišče pomoč, ampak on se mora sam odločiti.

Trenutno nimava stikov, ker je zaenkrat tako bolje.

Dante, jaz vem samo to, da se je vredno potruditi za svoje zdravje, ker le tako lahko funkcioniraš v zdravi zvezi. Drugače ne bo šlo. In jaz sem sedaj v procesu zdravljenja in spet postajam jaz (s pomočjo psihoterapije in zdravil) oz. postajam še boljša in kar nekaj izkušnjami. Sedaj sem resnično pripravljena na novo zvezo. Ko bo prišla, če bo prišla...

Ne iščem, ne travmiram več, ampak znam živeti sama s sabo.

Moj nasvet je, da poskrbi za svoje zdravje. Najprej! Ko boš lahko normalno funkcioniral, potem lahko stopiš v novo zvezo ali pa v zvezo z njo, če bo ona tako hotela.

Srečno!

[Dante]

Kot sem napisal, tako je bilo...

...prepirala se nisva – sem zelo nekonfliktna osebnost in tudi svoj ego nisem nikoli izpustil z vajeti...
...če se je na obzorju bližal kak konflikt, sem se raje taktično » umaknil «

Ni ga takšnega problema, da se ne bi dalo pobegniti pred njim ( citati Bachovih Iluzij )

Je pa nekajkrat rekla, da bo odšla...ne vem zakaj nisem to vzel kot resno grožnjo...včasih imam občutek, da se me določene stvari nekako » ne primejo «
In tega ne znam razložiti...ključ to tega mora ležati v moji samodesktruktivnosti...


Janja tudi tebi hvala za te besede...globoko v sebi vem in si tudi upam priznati, da imam velik problem, ki ga bom sam težko rešil...našel sem Vas, ki me poslušate/berete in je malo lažje...se pa trudim, res se, da ne razmišljal samouničevalno...a mi je strašno težko brez nje...zaenkrat se trudim sam z Vami vsemi ob sebi...

...mogoče pa jo kdaj poklicna pot zanese na ta forum in bo v tej zgodbi našla sebe...in vse kar ji nisem mogel povedati...

[Kristy]

Janja, bravo, full si borka, da veš    !

[Arwen]

Kaj se je zgodilo, s čim si jo odgnal od sebe?

hja, saj je napisal....

...če se je hotela kaj pogovoriti, nisem (hotel ) našel časa, če je bilo zvečer pa kar zaspal...

...neštetokrat sem ji obljubil, da jo peljem na morje na kavo...potem pa vedno zatajil ( in vedno našel razlog od stresa, do vročine itd...) samo da mi nikamor ni bilo treba...

Da bi si pa priznal, da je težava v meni ... to pa nikakor ne ... vedno so bili krivi drugi, 
moj ego je bil prevelik, da bi si priznal...

[Ribica]

...vse, kar ji nisi mogel povedati....
Saj, to je verjetno to, da se je počutila izključena... Veš, Dante, sama imam za seboj dolg zakon, ki je na koncu propadel. In sem odšla po dolgih bojih, pregovarjanjih, prošnjah, grožnjah, poskusih vsega, kar je bilo možno, da bi se rešila.... Tudi grozila sem z ločitvijo, pa ni pomagalo. Ker je mislil, da tega ne bom sposobna izpeljati. Dokler res nisem vložila ločitve in zaključila 20 let trajajočo zgodbo, na koncu agonijo. Zato mislim, da je bilo verjetno pred tem precej znakov, ki jih verjetno nisi mogel/hotel videti.
Danes je treba pogledati dejstva. Na njih lahko pričneš graditi svojo prihodnost.
Meni sta poleg uničenih sanj in velikega dela najlepših let življenja ostali dve hčerki, veliko dolgov in problemov...in seveda huda depresija. A sem se pobrala. Korak za korakom, dan za dnem sem gradila svoje življenje. Nisem upala in zmogla misliti naprej, vsak dan, ki sem ga preživela, mi je bil uspeh in dokaz, da zmorem. Prebolela sem, poplačala dolgove, vzgojila svoji punci v samostojni in odgovorni osebici. In na koncu sem se kljub letom celo zaljubila. Sedaj živim v novi zvezi že 5 let, zadovoljna sem in lepo mi je.

Ti si še mlad in vse je še (lahko) pred teboj. Samo ne prepusti se malodušju in neproduktivnemu obžalovanju. Naj bo to obžalovanje konstruktivno v smislu - tukaj sem zaj...., ne bom več tega ponovil . Tukaj sem šibek, pa se bom okrepil . To pa znam dobro in ostal bom tak  !


saj vem, da mogoče pretdo pišem, morda bi morala z več takta. A včasih, se mi zdi, je beseda, povedana naravnost, bolj zdravilna. Poišči si pomoč, tako bo šlo lažje in hitreje.
In čisto zares še enkrat ponavljam: čas zaceli rane. In zmoremo ljubiti večkrat v življenju, ni resnična tista o eni in edini osebi, duši dvojčici, od katere so nas odsekali.
Spet boš ljubil.

Ribica

[matheu__]

kokr stekam te je baba pustila in ti jo zdej hoces nazaj. svetujem ti da pozabis nanjo in gres naprej. toplih in fajn zensk je se pa se in kot zgleda jih kar dosti pali na patetiko tvoje sorte 

[Toja]

kokr stekam te je baba pustila in ti jo zdej hoces nazaj. svetujem ti da pozabis nanjo in gres naprej. toplih in fajn zensk je se pa se in kot zgleda jih kar dosti pali na patetiko tvoje sorte 

To je pa res "dober" nasvet, čudno , da se ga na vseh teh straneh nihče ni spomnil 

Matheu_  ne tako in na tak način...

[Kristy]

Kaj je to "baba"     ?

[Sinuska]

Jasno, da palimo na patetiko te vrste.   V meni se recimo takoj aktivira sindrom matere terezije.

Zame je (bilo) to pogubno. Zdaj se ne grem več igrice, koga vse moram rešiti.  

[She_]

Eh, dec, mislim, da bi moral pogooglat odvisnostni odnos.

Mislim, da imaš bolj kot potrebo po nasvetu, potrebo po tem, da pišeš.
Ampak - pazi, da ti pisanje ne postane samemu sebi namen. Da ne postane zgolj sredstvo za beg v iluzije. Ker potem lahko leta koplješ po sebi in ne bo bolje. Sama sem pravi mojster v tem In žal, moj čas ne zaceli vseh mojih ran.

Zdi se mi, da vse skupaj tlačiš v isti koš in ne vidiš razlike med občutji. Iz tvojega pisanja berem nesprejemanje samega sebe (+ občutek sramu), željo po spremembi (ki pa nikakor ne uspe), hrepenenje po ljubezni, idealiziranje in občutek krivde.

S tem se odlično vrtiš v začaranem krogu iz katerega ofkors ni izhoda, ker ga že skoraj ne sme biti.

Ne vem, če se zavedaš, kako očitno in hrepeneče kličeš po tem, da bi izrazil samega sebe. Da bi izrazil bolečino, razočaranje, žalost (ki se ne nanašajo na bivšo). Vsak "ne smem vam povedati za težave", "to naj ostane skrivnost" ipd. kar vpije po "prosim, sprejmite me takega kot sem". Pa se ti lahko sprejmeš takega kot si ?

Js osebno imam veliko težavo, ker sem celo življenje živela drugačno življenje kot sem si v srcu želela (česar se dolgo nisem zavedala). Bolj sem živela kot se je od mene pričakovalo, ob čemer pa nisem čutila resničnega zadovoljstva, veselja. Po družbenih kriterijih bi moje življenje moralo predstavljati srečo, zato sem potlačila občutke, da ob tem v resnici čutim praznino, žalost. Potlačeni so ostajali v meni, zato je bilo samo še slabše in zato sem se počutila tudi vedno bolj drugačno od drugih (ker ofkors ne poznam nobenega drugega kozla razen sebe, da bi živel "zunanje" življenje tako drugače od notranjih občutkov) .

Ampak - družbene norme so zgolj družbene norme. Ko si starejši ti je dovoljeno, da jih mal odpikaš in prideš mal bližje sebi.

Zdi se, da si v konfliktu, ker imaš občutek, da ne smeš priznati svoje nesreče oz. svojih napak. Se pravi, v zvezo greš z manjvrednostnim kompleksom in se že v štartu postavljaš v nižji položaj. Zato ni presenetljivo, kako kar hlastaš po ljubezni. In kako svojo punco opišeš z vsemi presežki. Ona je bila krasna, popolna, imel si srečo, da si sploh lahko bil z njo. Mogoče celo računaš na to, da se boš pa zdaj res lahko spremenil (ker je ona itak zlata), ampak se to spet ne zgodi. Zato, ofkors, razočaranje nad samim sabo in občutek krivde.

In smo spet na začetku. Spet občutek krivde, ker ne smeš biti to kar si. Spet upajoča zvezdica, ki pride v tvoje življenje. Spet poskus spremembe, spet razočaranje. In spet se bolečina lahko enači z ljubeznijo.

Ko pridem do težav, ki se mi zdijo nerešljive, vidim samo dve rešitvi - sprememba ali sprejemanje.
Ampak to smo se na forumu (nekateri ) že naučili - če pričakuješ spremembo leta in leta. In če do nje ne pride. Potem je možno, da ni težava v tebi. Ni težava v tem, da si prelen, prešibek, da si premalo naredil za to, da bi se spremenil (zaradi česar si moraš nabijati občutek krivde). Ampak je mogoče napaka zgolj v želji po spremembi sami. In zato je boljša opcija sprejemanje. Ki je, verjemi, veliko težje kot se zdi.

Sama imam že odkar se sebe spomnim depresijo, anksioznost, socialno fobijo in še in še. In introvertiranost je moje drugo ime.
In šele kakšno leto nazaj mi je posijala lučka nad glavo, da NE bo dneva, ko bo vse čudežno izginilo. Da mi je dovoljeno, da je vse ok tako kot je. In da se nimam nikomur za opravičevat za to. Js zase vem, da sem dober človek tudi če se mi pred ljubljeno osebo zgodi, da doživim en grozen panični napad, kjer se tresem, slinim, kričim in mečem v tla. In da sem dober človek tudi če se po cele dneve zapiram vase. Nismo vsi za vse. Če imam 100 dobrih lastnosti, ja jebiga, jih imam pa lahko še 100 slabih. Tko kot vsak človek.

In če bo šel moj partner stran, mi bo ful hudo, ampak sori, noben ni vreden tega, da sebe pribijaš na križ in si nabijaš občutek krivde. Še posebej ne v primeru, če je šlo za pravo ljubezen.

Imam na sumu, da si good guy, zato gud lak, js verjamem, da se lahko zmažeš ven iz tega, če si privoščiš mal več zase (in mal manj za druge). lp

[moonica]

Kaj je to "baba"     ?

po SSKJ-ju:
bába  -e ž (á) 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora ∙ šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo // nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba

[Dante]

Ribica  , Janja  , Kristy  , Arven  , moonica  , toya  , Sinuska  , She_  hvala vam, vse poste sem večkrat  preanaliziral...pa matheu_ hvala za konstruktivno klofuto, verjetno sem jo rabil...   

Odločil sem se, kljub grozni jutranji tesnobi, po mojem najhujši do sedaj, da je že čas, da se počasi skockam skupaj...

Po službi sem šel v lekarno po zel  šentjanževke...čaj že skuhan, bomo videli če kaj pomaga...
...ker sem (spet) začel kaditi, sem danes za spremembo pokadil malo manj...in če se v soboto ne grem tetovirat ( darilo za rojstni dan, ki sem ga pred kratkim prespal – z izgovorom, da mrtvi ne praznujejo ) grem pa v hribe...po tako dolgem času...

Počasi moram sprejeti, da sem pač zaj..., in da je ne bo nikoli več nazaj...

Mogoče se mi pa nekako uspe izkopati iz tega ...

[Suzy]

že čas, da se počasi skockam skupaj,..

Definitivno

[Ribica]

šentjaževka pomaga, ampak počasi, po daljšem času rednega uživanja. Da ne boš pričakoval prehitrih učinkov. Sicer pa pozdravljam tvojo odločitev. Pa naj ne bo to edino, kar boš storil. Potrebno se je vrniti med ljudi. Čeprav včasih boli na začetku, ne odnehaj.
Ribica