kako sem pristal v peklu...

[Dante]

Ko so zadnji sončni žarki zašli za gorami in se je  izza vzhoda dvignila luna in s svojo čarobno lučjo obsvetila jezero…

…je  prišla v moje sanje in dolgo sem jo gledal, ne da bi se zganil…
nosila je obleko iz lahke tkanine…popolnoma belo…kostanjevi lasje - bleščeči…
rjave oči – prodorne, lep obraz - popoln…
nisem se premaknil, niti takrat, ko sem občutil lahkost svilene tančice, ki je legla name…
in dlani, dlani Te ženske, Te ženske. ki so me gladile po koži, prsti kot svila…
pa ustnice k ustnicam, ki so me pobožale…dokler  ni zašepetala…

tiho, enkrat samkrat :

“ pod mojim srčkom bije še en najin srček ”…

nato pa izginila kot Privid…


Sanje iz preteklosti, ki se spremenijo v strašne nočne more sedanjosti, more. ki me meljejo vsako noč…
in to je življenje, ki ga poznam - dan za dnem,noč za nočjo…

Dan za dnem poskušam splezati iz brezna bolečine, in vsako noč se skotalim nazaj…

…ker žalost zaradi izgublje ljubezni traja vse življenje…

Kakor da bi posebna zapoved Stvarstva velevala, da naj hodim povsod, kamor grem v popolni in brezpogojni …Samoti !

[dusica]

Dante,

ti si že poet.. ..sicer pa..mislim, da si preveč obseden z "njo"...pozabi na preteklost in te že nedavne sanje in pogled v realnost/sedanjost in z njo v roki prihodnost...resno mislim! Ne zamujaj čas s temi sanjami,...ki so še tako oddaljeni ali sanjaj o tistemu, kar si lahko sam ustvariš, kupiš, oblikuješ, snuješ..to so ti in to je realno otipljivo...to si ti! Zmoreš veliko in več, le energijo, moč in želje preusmeri v stvarem vse vidne in predvsem tebi prepričljive, okej?

Naredi to zase...življenje te čaka!  In tedaj ne bo pekel..pot, ki te lahko pelje v raj...


                                               Dušica

[Dante]

Dušica...enostavno ne zmorem...izbisati spomin nanjo...

Vsako noč, odkar je odšla se prikrade v moje sanje, in v sanjah se vedno vrne k meni...

Najraje bi ostal buden v teh sanjah....

Verjamem, da me je težko razumeti, saj ne razumem niti samega sebe, ampak počasi izgubljam bitko s samim seboj...v službi odpovedujem, čisto vseeno mi je za vse,
...danes sem vzel dopust, celo dopoldne mi je zvonil telefon, vse dokler ga nisem enostavno izklopil... sem pod neznosnim stresom, kot vodja oddelka z veliko zaposlenimi imam veliko odgovornost...zjutraj se komaj sestavim in mnogokrat sploh ne vem, kako sem se pripeljal v službo, potem osem ur zanemarjam svoje dolžnosti, večino delovnega časa preživim ob cigaretah...ter komaj čakam,da se služba konča...a ko se konča, ne morem domov, v tisto prazno stanovanje...če ne bi imel doma dveh muckov, ki sem jih nekoč rešil...bi verjetno blodil celo noč, do jutra...in potem znova...

...najhujše pa je ko pride mrak, in  vse je tako prazno brez nje...

Spim v dnevni sobi, ker  ne prenesem občutka, da je njen del postelje...prazen...

...največja ironija moje usode pa je, da je bila diplomirana terapevtka...no,zdaj sem pa povedal preveč...a če je Ona obupala nad menoj...

Erich Maria Remarque je nekoč dejal : » človek brez ljubezni je samo mrlič na dopustu «

[Sinuska]

a če je ona obupala nad menoj...

Koliko jih je že obupalo nad menoj! 
Važno je, da sam nad seboj ne, dante.
Zakaj si prišel k nam? 

[Dante]

Zakaj se sem prišel k vam...?

Ker sem imel občutek, da moje življenje nima nobenega smisla več, sem pomislil, da lahko nekomu pomagam, če že moje življenje nima nobenega smisla več...

Najprej sem po netu raziskoval, če kje rabijo prostovoljce, naprimer v društvih proti mučenju živali, pa na RTV Sloveniji za pomoč ljudem v stiski...itd

...če je le mogoče, darujem kak euro zavetiščem za zapuščene živali ( imam dva mucka, rešena gotove smrti, parček muc in muca...jaz pa sam...)...dam kak euro brezdomcu,
namenim lepo besedo tujcu...pomagam izgubljenemu vozniku kamiona najti cilj...

Karkoli, samo da bi moje življenje dobilo smisel...

Včeraj sem po službi pred trgovino na svojem avtu našel zapuščenega muka, ki se je grel na pokrovu motorja...majhen revček, suh in sestradan....pa sem mu odstopil vrečkico hrane namenjeno mojima muckoma...ko sem speljal z parkirišča sem v ogledalu videl revčka, ki se je »basal« s hrano, v mislih pa sem imel zadnje besede moje drage » bodi dober » ...da bi se najraje zjokal, če bi se lahko...

...vedeti, da bilo vsaj enemu bitju na svetu lažje, zato, ker sem jaz živel...
...to pomeni USPETI...! a ker nisem uspel...

.... sem spoznal, da mogoče jaz potrebujem pomoč....

[Sinuska]

Torej se kar lepo začni poslavljati od slabe volje. Zdaj si naš. 

...vedeti, da bilo vsaj enemu bitju na svetu lažje, zato, ker sem jaz živel...

Brez skrbi, da je takih vsaj 10. 
Kak načrt imaš? Kaj boš naredil najprej?

[Suzy]

Torej Dante,...pot te je pripeljala k nam in ker se včasih najdemo na razpotju in ne vemo al levo
al desno in ktera je lažja in krajša,....ti uberi tisto,ki se bo tebi zdela ta prava,...vem pa,da
bilo ktero boš izbral boš na njej uspel,....življenje ima smisel,....

[Dante]

...spet eno žalostno jutro, zunaj megla, mraz  v meni pa spet ta strašna tesnoba.

Ponoči je spet prišla v moje sanje, kot skoraj vsako noč odkar je odšla. In vsako noč se vrne k meni, v sanjah me je objela mi zašepetala, da ne bo nikoli več odšla... poljubil se jo na čelo, jo stisnil k sebi...nato pa začutil da stojim v vodi – iz tal se je dvigovala voda in iz vode se je dvignil mrlič in me pričel loviti...poskusil sem ubežati tej grozi, se ozrl nazaj in videl, da je ( sem ) mrlič – JAZ...!

Zbujam se prepoten, od groze ohromljen, z tesnobo v prsih...zdrobljen od koles življenja

Pekel je res ... stanje uma ...

[Sinuska]

Pekel je čas, ne kraj. 
Zanimive sanje. Nekoč mi je prijatelj razlagal, kako je z vodo, ki jo sanjamo. Voda je neke vrste naša podzavest. In kar priplava po njej (ali se v njej skriva), so naši strahovi. Torej se nekako bojiš, da bi bil mrlič (=brez smisla živeti, tavati v tri dni, brez cilja,...).

[Dante]

Včerajšnje more so bile še hujše... ko je ( spet ) prišla v moje sanje sva se povzpela v gore... sedla sva pod drevo na vrhu in razgled nad bolino je bil božanski...

Zeleni hribi v jesenskih barvah...objela me je in doline so se spremenile v puste in neporaščene gole skale...nebo so prekrili oblaki in doline je prekrila tema...

Na sosednjem bregu sem opazil bika, ki se je po hrbtu spuščal po pobočju,
nato zdrsnil v prepad...ko je po sekundah padanja udaril ob tla, je izginil v strašanski eksploziji...razneslo je cel zgornji del njegovega trupa, spodnji del pa je odtaval po cesti, vse dokler mu ni izpadlo sve drobovje...v grozi sem se obrnil k njej...namesto nje je stal nagrobnik z mojim imenom...

vsak trenutek srečanja z njo je trenutek srečanja z resničnostjo...

...in počasi izgubljam tla pod nogami...

[Sinuska]

Kaj boš naredil, da ti bo bolje?

[Dante]

Poskusil izbisati spomin nanjo...a posledice tega bodo strašne in neizbežne...
ker Ljubezen in Spomin nanjo  lahko iztrga iz mene le...Smrt...

Toda, kako jo bom lahko našel, če je ne bom našel v srcu...Življenja...

...ljubezen vedno spozna svojo resnično globino šele ob času slovesa...

[Sinuska]

Mislim, da ti ni treba izbrisati nje iz sebe. Naj pač tam bo, in te naj nežno opogumlja, ko jo boš potreboval.
kar lahko narediš, je, da živiš.

[Dante]

Vse odkar je primitivni človek začel razmišljati,
so nas besede naših prednikov, bogov  in duh praočetov, prepričevala o tem, da je človeška beda v življenju in ne v smrti..res,da lahko duša napravi marsikaj, če tudi je ujeta  v človeško telo...
telo navdinhe z razumom, ki nevidnen vpliva na naša dejanja...
a vse dokler je ujeta v naših umrljivih telesih je v resnici mrtva.
Res, da je zveza med božanskim in umrljivim neprimerna,
a lahko napravi marsikaj,če tudi je ujeta v telo, telo navdahne z razumom, ki neviden vpliv na naša dejanja...
vse dokler ne doseže neskončne višine, ki so očem nevidna kot Bog sam..
a ko se osvobojena  teže, ki jo pritiska in vleče k tlom, duša vrne v  svoj prostor,
kjer ne ve ničesar o bedi in trplenju,
je čas, da poveš svojim prijateljem, da odhajaš...

čudne misli...kar nekaj...kar mi roji po mislih...ne zamerite, samo Vas imam...

[alexx]

čudne misli...kar nekaj...kar mi roji po mislih...ne zamerite, samo Vas imam...

Ne zamerim. Niti najmanj.  A le čas ublaži bolečino. Saj ne da izgine, le naučiš se živeti z njo, in tako zelo močna ni več.

Mlad si še Dante. Življenje je pred tabo, in upam, da boš srečal novo ljubezen. Samo ne vdaj se. In piši tu gor. Tu smo, da te poslušamo. 

[Betka]

Dante...ko je meni najhuje, se spomnim, da je še vedno minilo in bo tudi tokrat.

Vse dobro.

[Dante]

Kratka zgodbica o času...

Nekoč, nekdaj je obstajal otok, kjer so živela čustva ; sreča, žalost, znanje in vsa ostala vključno z Ljubeznijo...

Nekega dne so čustvom naznanili, da se bo otok potopil...zato so skonstuirali ladjo in odšli...vsa čustva, razen Ljubezni...

Ljubezen je bila edina, ki je ostala...in čakala na naslednjo možnost za rešitev...
Ko se je otok skoraj potopil, se je Ljubezen odločila, da pokliče na pomoč...

Bogastvo je prišla mimo v velikem čolnu...Ljubezen je prosila »bogastvo, vzemi me s seboj«
In sreča je odgovorila » ne, ne morem...v mojem čolnu je polno zlata in srebra – ne morem te vzeti s seboj, ni prostora zate...«

Ljubezen se je odločila da prosi Napuh za pomoč, ki je prišel mimo v prelepem čolnu...
...napuh, prosim pomagaj mi, je prosila Ljubezen...
»ne morem ti pomagati,je odgovoril Napuh...vsa si mokra in lahko poškoduješ moj čoln...

Žalost je bila v bližini in ljubezen jo prosi...«vzemi me s seboj«
Žalost odgovori » o...Ljubezen, tako sem žalostna, da želim biti sama s seboj«

Sreča je priplula mimo Ljubezni, a je bila tako srečna, da Ljubezni sploh ni opazila...
...niti takrat, ko jo je Ljubezen klicala...

Iz neba se je slišal glas » pridi Ljubezen, jaz te vzamem s seboj »
Bil je starec in Ljubezen je blažena in srečna, da je pozabila vprašati starca kdo je...in kam gre...
Ko sta prispela na suha tla je starec odplul Svojo pot...
Ljubezen se je Zavedala, koliko dolguje starcu, vpraša Znanje :

» Znanje, kdo mi je pomagal...? »

» Bil je Čas » je odgovorilo znanje...

» Čas ? » vpraša Ljubezen...« zakaj bi mi Čas pomagal ? »

Znanje se je nasmehnilo z globoko Modrostjo in odgovorilo :

» ker je edino Čas sposobem razumeti kako pomembna v resnici Ljubezen je...«



...niti Čas ne more izbrisati sledi, ki jih je pustila na meni...

[alexx]

» ker je edino Čas sposobem razumeti kako pomembna v resnici Ljubezen je...«

...niti Čas ne more izbrisati sledi, ki jih je pustila na meni...

Razumem te Dante. Sedaj ne vidiš nobene prihodnosti, a bo. Morda ne ravno takoj. Bo pa.
Pred dolgimi leti sem bila zelo zaljubljena. Umrl je v prometni nesreči. Še sedaj pridejo trenutki, ko me spomini odpeljejo v preteklost, in se sprašujem kakšno bi bilo moje življenje, če ne bi umrl. A živim. In celo srečna sem še bila.

Ne daj se prosim. 

[Dante]

Dobro jutro...

...nekaj vam moram nujno zaupati...

...danes ni prišla v moje sanje...v ta dan sem se prebudil brez nočnih mor...in nisem pomislil nanjo !
...ko sem se prebudil se je k meni tiškal moj oranžni muc in predel kot še nikoli...

Današnje jutro je nekako drugačno...
Čutim, da bo današnji dan malo drugačen od ostalih..

...temu, čemur gosenica pravi smrt, temu pravi mojster...metulj !!!

Če je kakšna napaka v tekstu, ne zamerite, tipkam še malo zaspan....


P.S Alexx...hvala 

[alexx]

...ko sem se prebudil se je k meni tiškal moj oranžni muc in predel kot še nikoli...

Viš. Imaš nekoga, ki te ima rad. Super je, da si se vsaj pošteno naspal.