Tjashy188 in ostali!
Mogoče je pa sedaj čas, da tudi jaz napišem nekaj na to temo. Pa potem še mene obsojajte. Oz. lahko si mislite, kar si hočete.
Jaz sem se jeze vedno bala. Ne vem vzroka. In se sploh ne spomnim, da bi se kdaj doma kregali na polno, ker se nismo. Skratka nisem prenesla jeze drugih ljudi. Sama pa sem bila tako ali tako prestrašena deklica. Ne, nikoli nisem bila priča kakšnim agresivnim vpitjem in tudi jezi ne.
In nekako tudi nisem čutila jeze. Sem bila pa jezna kdaj zaradi mojega karakterja, ker se nisem določenim ljudem upala povedati kar jim gre.
Z vso silovitostjo jeze sem se začela soočati, ko je moja simptomatika udarila tako hudo, da je bilo konec moje zveze, konec morja, konec smučanja...
In jaz sem se počutila nemočno in skrajno jezno. Nisem pa tega izrazila, ker niti nisem vedela na koga naj se jezim. Enostavno nisem videla krivca...
Sem pa v tistem obdobju večkrat začutila bolečino okoli žolčnika. Predvidevam, da zaradi zadrževanja jeze.
Zadeva se je sčasoma umirila in jaz sem postajala spet jaz. Nekaj let je bilo kar OK. Potem pa sta zboleli najprej stara mama in potem še mama.
Ko je bilo najhuje z mamo, je bilo resnično grozljivo. In jaz nisem zmogla več. Toliko let iskanja rešitev za moje težave, razpad zveze, kasneje še ene, spala nisem skoraj nič, na stranišče sem hodila pri odprtih vratih, tuširala sem se pri odprtih vratih... Vse to je bilo zato, ker je bila mama tudi samomorilno ogrožena. Na psihiatriji so pritiskali name naj jo spet dam na zaprti oddelek, ona me je prosila, da ne, da se boji iti tja. Stara mama je bila dementna in sva s sestro skrbeli zanjo, imela sem finančne težave...
Veliko je bilo tega. In potem nisem zmogla več in sem imela napad besa in kričanja. In sem poškodovala omaro in mojo roko. Enostavno nisem mogla. Mami nisem naredila nič, vse sem usmerila v objekt. In potem sem imela groznega moralnega mačka. Jaz, ki nikoli ne reagiram jezno. In kaj ima mama s tem, če je pa bolna? Zaupala sem se sestri in moji sorodnici, ki je medicinska sestra in sta me razumeli. In mi dali vedeti, da je bilo vsega preveč. In jaz sem tega zavedala.
In od takrat se mi to ni več dogajalo.
In kaj bi se zgodilo, če bi napisala kaj takega na forum in bi me začeli ljudje obsojati? Verjetno bi bila tiho in ne bi upala nikoli nič več napisati.
In če bi imela te probleme še naprej, bi si poiskala strokovno pomoč. Pa saj jo imam, ampak ne zaradi tega. Sicer je pa v meni bolj problem, da jaz se jeze bojim. Takrat sem samo sebe presenetila. In se gnusila sama sebi.
Ali sem zato slab človek?
Mislim, da ne. Se je pač vsega preveč nabralo in je lonec eksplodiral.
Ne podpiram nasilja in ga tudi nikoli ne bom. Ampak, če človek zaprosi za pomoč, mu je potrebno pomagati.
Jaz sem tudi mislila, da meni se pa tak izpad ne more nikoli zgoditi. Pa se mi je. Pa nisem ponosna na to. Ampak tudi jaz sem samo in zgolj človek.
Samo za razmislek...
