še jaz in moje težave

gasper

Novinec / novinka

Odsotni

Prispevki: 12

« dne:: petek, 14. oktober 2011 ura: 23:52 »

Pozdravljeni,

tudi jaz sem na tale forum naletel slučajno, ko sem ata Googla spraševal in spraševal, iščoč svojo diagnozo, in na koncu prišel do sklepa, da me verjetno tare socialna fobija.

Saj ne vem kje bi točno začel, ker te zadeve dejansko še sploh nikomur nisem zaupal. Se mi zdi, da še samemu sebi tega nisem priznal, ampak ker je očitno težava dosegla svoj plafon, sem se odločil opisati moje težave tudi na tem forumu.

Moja glavna težava je "sramežljivost", ki pa gotovo ni običajna. Mislim, da gre res za socialno fobijo. Imam kar nekakšen strah pred ljudmi. Ta strah se kaže v tem, da me popolnoma okupira trema, živci so napeti, koncentracija je izredno slaba in prepričan sem, da je ta adrenalin, ki me v stikih z ljudmi nenormalno intenzivno preplavlja, predvsem posledica tega, da sem preveč obremenjen s tem, kaj ljudje mislijo o meni. Ves čas hočem (verjetno podzavestno), da imajo ljudje okoli mene čim bolj pozitivno mnenje o meni, zato me v kontaktu z njimi postane strah, sem živčen, dela se mi cmok v grlu, koncentracija mi popusti, jih sicer gledam v oči, ampak pogostokrat sploh ne vem o čem govorijo, ker nisem dovolj skoncentriran na njihove besede, in v končni fazi se zaradi tega strahu, živčnosti, ki je za človeka izredno izčrpavajoča in utrujajoča, kontaktov z ljudmi raje ognem. Ko recimo dnevno hodim proti domu vedno upam, da sosedje ne bodo zunaj na dvorišču, ker bi me že tako nepomembno srečanje spravilo iz tira na način, kot sem ga že predhodno opisal. Tudi če hodim po centru mesta, sem zaradi vseh mimoidočih totalno živčen, nesproščen, nespontan.
Seveda ni enako pri vseh ljudeh. Pri nekaterih sem precej sproščen, pri nekaterih pa neznansko živčen. Je pa res zelo malo ljudi, ob katerih bi se počutil popolnoma sproščenega.

Ta nesproščenost povzroča, da se mi zapleta jezik, da v službenem življenju ne morem normalno funkcionirati, da se na hodnikih izogibam srečanj z ljudmi, da le z velikimi napori kaj vprašam, začnem pogovor in podobno. Še pred časom sem bil prepričan, da je edini problem pri meni slaba samopodoba, čeprav je gotovo tudi ta prisotna. Največji hec pri tem je, da se v resnici zavedam, da sploh ni razlogov za to, da bi moral imeti slabo mnenje o sebi. V šoli sem bil namreč vedno med najboljšimi, ljudje me imajo se mi zdi precej radi, tudi v službi zelo dobro delam, glede videza sem se tudi zelo popravil, a kljub temu se dnevno borim s tem, da bi ljudem čim bolj ugajal, da bi bil čim lepši, da bi imeli čim bolj pozitivno sliko o meni. To dosegam s tem, da sem vedno dobre volje, vedno z nasmehom, čeprav v resnici sploh nisem vesel človek. Lahko bi rekli, da nimam izoblikovane jasne pozitivne samopodobe o sebi, zato se moram dnevno boriti za to, da imajo drugi čim bolj dobro mnenje o meni in da se jaz potem kolikor toliko dobro počutim sam s sabo. In vsa ta strah, živčnost, napetost, ki me nenehoma spremljajo, je pomoje posledica tega, da me je ves čas strah, da v konkretni živjenjski situaciji ne bom dovolj dobro izpadel.
Precej sem prepričan, da je temelj moje negativne samopodobe ravno zavedanje, da sem šibek na socialnem področju. Ta moja nesproščenost se mi gabi in ker ta socialna komponenta, komponenta medčloveških odnosov pri meni kotira zelo visoko, je moje mnenje o meni samem zaradi tega še toliko slabše. Rad bi bil namreč komunikativen, spontan, sproščen in da bi se v družbi počutil lagodno, ne pa da sem napet in v strahu, ali bom v redu odgovoril ali bom kaj zafrknil itd. Tudi rabim zbrati ogromno poguma, da zavrtim telefonsko številko (tudi če kličem prijatelja) ali da potrkam na kakšna vrata... Z eno besedo, grozno... zardevam

Največji problem, ki me kot posledica vsega tega najbolj obremenjuje, pa se kaže na ljubezenskem področju. Dekleta se sicer zanimajo zame, lahko rečem kar precej, a jaz se jih kar bojim. Zadeva je glede na zgoraj opisano kar logična. Flirtam že, a čez to ne grem, saj se bojim, da bodo spoznala, da v resnici nisem tak, kot se predstavljam da sem. Kakor sem zapisal, sem namreč vedno nasmejan, zgovoren itd., v resnici pa sem depresiven in razočaran nad samim seboj, ker nisem tako spontan in sproščen, kot drugi ljudje... Zaradi vsega tega sploh še nisem imel resne zveze, pa čeprav sem že zaključil svoj študij... Največja tragika se kaže v tem, da mi je neko dekle zelo všeč in ona mi enake signale pošilja nazaj, a jaz se ustrašim in celo upam, da je ne srečam, da mi ne bi bilo treba stopiti v akcijo... Te zadeve me res ubijajo in sploh ne vem kako si pomagati...

Sem se kar razpisal, ampak sem res kar kompleksna oseba... Sicer sem romantik po duši, tudi zelo občutljiv se mi zdi... Družinsko gledano lahko povem, da sem imel oziroma imam sicer ljubeče starše, a vzgajan sem bil v tradicionalnih manirah z veliko psihičnega nasilja s strani matere, kar je popolnoma porušilo najin odnos in sedaj skoraj ne govorim z njo, čeprav živimo v isti hiši. Vzgoja prav tako ni spodbujala krepljenja samopodobe, saj nekih pohval nisem bil deležen. Je pa zanimivo, da je sestra v zelo podobnem okolju zrasla v zelo psihično stabilno osebo.

Hm... Toliko naj bo zaenkrat dovolj... Tablet nisem nikoli jemal... Prosim vas za kakšno mnenje, sugestijo, predlog... Bi glede na opis potreboval pomoč psihologa, psihiatra, psihoterapevta ali celo medikamentozno terapijo?

Hvala vam za vso pomoč in lep pozdrav od 25-letnika v težavah kiselnasmeh


	Prijavljen

trzinka

Heroj

Odsotni

Spol: Ženska

Prispevki: 3.815

	Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte. Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?	ponedeljek, 25. maj 2026 ura: 08:19
		Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.