Bolečina

[liana]

Kako huda je lahko bolečina? Vsak dan je enak naslednjemu in vsaka noč ti prebudi še hujše strahove. Živiš, vegetiraš, srečuješ ljudi, ki hitijo mimo, se sprašuješ kako srečni so oni. Nasmeh, objem, poljub…vse je tako blizu, a vendar tako oddaljeno. Kje so ti spomini? Kje vse te potrebe v človeku?
Normalno hodiš v službo, po opravkih, obiskih, dvakrat tedensko v trgovino, na pijačo s prijateljico, z družbo na kak izlet, okoli sebe polno ljudi, družina, vsak te spodbuja za nove izzive, a koga od njih zanima dejansko stanje?
Opazuješ jih, se z njimi pogovarjaš, smeješ, a to nisi ti. Odklopiš se od svojih problemov, svojih strahov in tegob, trpljenja, ki ga prenašaš iz dneva v dan. Nihče dejansko ne posluša, če se pa že kdo najde, te pa tako ali tako ne razume. Potem družinska kosila, praznovanja, vsak govori čez drugega, tisti, ki se uspejo prebiti čez ves trušč, govorijo še cel večer, ostali pa potonejo v pozabo. Se kdo vpraša, če mene zanima, kaj je on počel prejšnji teden s tisto teto tam nekje. In kaj so jedli, kdo je bil tam, kaj se je dogajalo…..pa kaj me briga. In potem sem čudna. Povem svoj problem…in potem sem spet jaz čudna. Da bi kdo dejansko kdaj res poslušal in vsaj poskušal razumet, brez obsojanja…je to res tako nemogoče?
Potem si zaželiš, da enostavno izgineš s tega sveta. Ne govorim o samomoru, ampak o nekem nemogočem stanju, o svetu, kjer tebe ni. Kjer se ne izgubljaš več med ostalimi, kjer nisi več le pika med množico. In se sprašuješ kaj bi bilo drugače. Potem padeš na realna tla, ugotoviš, da si še vedno v istem svetu z vsemi ostalimi in ponovno se počutiš popolnoma osamljenega. Kako je to mogoče? Obkrožen si z ljudmi, ki te imajo radi pa vseeno si popolnoma sam. Nula.
Zvečer, bolj pozna kot je ura, večja kot je tišina zunaj, hujša je bolečina. Zunaj pa taka spokojnost, idealen čas za popolno sprostitev, pa vendar ne gre. Pojavi se le žalost, ki je iz dneva v dan hujša. Koliko različnih obrazov ima? Kam te pelje? In kje se konča???
Potem poskušaš najti nek smisel v življenju, vsaj eno stvar, ki bi te res veselila in karkoli se lotiš, ugotoviš, da to ni zate. Znanj praktično nobenih, brez izobrazbe, brez veselja...kaj sploh lahko počneš potem. In tukaj izgubiš še zadnje veselje do česarkoli. Postaneš jezen na vse ostale, kako so lahko tako srečni, kako lahko tako mirno živijo?
Na koncu dneva, pa si tako kot vsako noč, zaželiš le nekoga ob sebi, ki bi ti imel iskreno rad, bi ob tebi zaspal, zjutraj pa se s tabo zbudil. Zakaj ga še vedno ni? Sprašujem se, če bo sploh kdaj prišel.

[dusica]

Liana, dobrodošla med nami! 

Zelo lepo napisano, razumljeno in tudi, v določenih stavkih začuteno..popolnoma te razumem a na žalost..bo tega iz dneva v dan več, ker..se v to smet vrti naš sistem, svet..tako je! Ti pa imaš priložnost, da se pobereš in ne dovoliš, da te dokončna "stepe" ta bolečina...ne, ker si ne zaslužiš, da si dovoliš tej negativni vibraciji..

Potem poskušaš najti nek smisel v življenju, vsaj eno stvar, ki bi te res veselila in karkoli se lotiš, ugotoviš, da to ni zate. Znanj praktično nobenih, brez izobrazbe, brez veselja...kaj sploh lahko počneš potem. In tukaj izgubiš še zadnje veselje do česarkoli. Postaneš jezen na vse ostale, kako so lahko tako srečni, kako lahko tako mirno živijo?

V vsem se najde nekaj lepega verjemi..samo v majhnih stvareh so najlepši učinki za našo dušo ->> nenavadna rožica v naravi, okus novega sadeža, peka poseben sladice in še kaj! Samo fantaziji pusti pot in bo  že lepše zaigralo..

Hmm, misliš, da so res vsi ljudje okoli tebe srečni?? Dvomim - na veliko! Krinka je v marsikomu, le da ti tega ne opaziš, prepoznaš.. Navsezadnje pa je tvoja sreča odvisna predvsem od tebe, drugi vir sreče najdeš naokoli..tam, kjer sije sonce, tam kje morje valovi, tam, kjer tele potoček, tam, kjer se barve spreminjajo..

..naj bodo tvoje mavrične povsem...


                                     Dušica

[Suzy]

Ojla Lina

Življenje je pestro in pisano, vsakemu od nas ponuja raznovrsten izbor dogodkov, stanj in izkušenj.
Nekatere izkušnje nam ustvarjajo dobre občutke in prijetne izkušnje, ob drugih se počutimo slabo, navdajo nas z občutki jeze, strahu, krivde, sramu,nam povzročajo bolečino,..…

V življenju vsakogar pridejo obdobja, ko se zdi, da gre vse navzdol,ko se zdi, da je vse brez smisla in da je sonce življenja na nas pozabilo,...vendar ni-verjemi nam!!!
Bolečina nikdar ni tako trdna,velika in mogočna,čeprav mislimo da je,... čas jo lahko zmerom zmehča in delno ali pa za vedno izbriše.
Imej to v mislih in vse bo lažje,...tudi bolečina manjša....objem

[liana]

Hvala obema za odgovor! Danes mi je enkrat za spremembo celo ponoči malenkost bolje. Kadar imam te izredno redke ˝dobre˝ dneve, poskušam malo bolj pozitivno gledat na svoje življenje. Razmislim kaj bi bilo treba spremenit, s čim izboljšat to stanje, se odločim za kaj, se zmenim za kak sestanek, razgovor, kak nov tečaj...a kaj ko potem ko pride dan tistega sestanka enostavno zaspim. Takrat sem kot v komi, ne slišim niti ene od 4 budilk, niti lajanja psa ki ga imam doma, ne zvonca, ne ničesar....in potem vse pade v vodo. Tam me imajo za neresno in nemogoče, da se zmenim za ponoven obisk, se raje pogreznem v zemljo. Če se odločim za kak tečaj, se v tistih dnevih obvezno pojavi nek nov strošek, da si potem tistega tečaja ne morem privoščit. Zaradi tega čudnega spanja hodim v popoldansko službo, letela sem iz zavoda ker sem 2x zaspala na razgovor pri svetovalni delavki, pred leti sem tako padla na maturi, ker me seveda na dva predmeta mature ni bilo v šolo, ker sem seveda vse skupaj prespala....torej kaj naredit. Lahko si edino najamem ˝varuško˝, ki mi tisti dan zvrne na glavo škaf vode. Žal živim sama, tako, da me res nihče ne more zbujat...ko se zbudim se zbudim. Zdaj bi nekdo rekel naj si naredim ritem spanja. Že poizkušeno...sem redno hodila spat od 22 do 24, potem pa sem vseeno spala tja do 12 naslednji dan. Nenormalno. Saj se zbudim kdaj ob budilki, pa potem nemorem niti vstat iz postelje, ker ne vidim smisla. Če imam pa dopoldan obveznosti pa obvezno prespim.
Tiste mature pa še danes nimam narejene. Že ne vidim več smisla da se jo sploh še trudim delat, čeprav vem da jo krvavo rabim narest. Ob učenju mam take težave s koncentracijo in še takrat ko mi uspe se skoncentrirat, potem vse pozabim tako da naslednji dan nevem več niti teme na katero sem kaj brala. Potem pa naredi kaj!
In potem postanejo tisti dobri dnevi popolnoma ničvredni, ker kar takrat organiziram, teden kasneje že vse porušim.
To so torej samo težave kar se spanja tiče, zaspim ponavadi lahko takoj ko postanem utrujena in zaspana, zbujanje pa je res pojem zase.

[dusica]

Liana,

zaradi spanja sploh ni za ubupat - nikakor! Predlagam, da si spalnico naprej dobro prezračiš, opremiš sebi priljubljen način (morda nova posteljnina s pozitivno vzbujajočimi motivi?  ) in dodaš zraven dišeče svečke ali pa svečnik za aromaterapijo..kupi so 100% sivko, ki te bo ob meditaciji res pomirila! Še prej pa poskusi z melisinim čajem..mene sprošča in pomirja..Če pa mi paše, se tudi zjočem, da razbremenim dušo neg, čustev...skratka, vredna si veliko, zato korak naprej!

Kot drugo, lahko mi preko ZS zaupaš tvojo gsm št. in ti bom napisala kaj lepega, predvsem, pa te razumela..sotrpinka! Nisi sama..vsi se soočamo in bojujemo z depresijo, strahovi, anksioznostjo ali čem pd..tako da te razumem/o...

V želi za čim lepši dan...

                                                             Dušica

[Roza]

Draga Liana.
Priznam, da me je tvoje pisanje kar malo ganilo. Mogoče se kar malo najdem v tvojem opisu tvojega življenja.
Naj te malo opogumim-po tvojem slogu pisanja bi rekla, da si kar brihtna punca, a se je očitno tvoja življenjska pot nekje malo zataknila, tako nekako kot moja. Če bi rada kakšne nasvete kako opraviti maturo mi piši na zs. Kateri predmeti ti pa delajo težave??? Sama sem se sicer prebila skozi srednjo šolo, čeprav sem veliko manjkala, ker se nisem mogla soočat s svojim življenjem, s svojimi starši itd..malo psihičnega nasilja, fizičnega ( včasih sem šla v šolo s podpludbami po nogah), kasneje selitev od doma in na novi lokaciji, ki vsekakor ni bila primerna za mlado punco spet psihično nasilje, posledično spet moje zapiranje vase , med štiri stene, iskanje ljudi preko računalnika-za čisto običajno družbo iz obupa in moje neskončne osamljenosti. Tudi jaz sem tako kot ti vedno čutila, da imajo drugi veliko za povedat o sebi...neskončno hvalisanje in iz enega brezveznega dogodka naredijo celo zgodbo..
Potem še posmehovanje in opravljanje ljudi, ki naj bi bili moja nova družina-končno sem po dolgoletnem maltretiranju same sebe zakaj se jim ne zdim uredu naredila temu konec, prekinila vse stike s temi ljudmi. Srednjo šolo sem sicer končala, končujem tudi fakulteto, a mi nikakor ne uspeva-koncentracija na nuli-ves čas študija sem namesto da bi se posvečala sebi in študija skrbela za to, da sem ugajala drugim.In so minevala leta. Rada bi ti svetovala, da se potrudi in končaj vsaj srednjo šolo, sama vem kako je bilo, ko sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje-v tujem okolju, priseljenka, nennehno maltretiranje, še s fakulteto ne dobiš službe...jaz sem jo še manj..po zvezah. Imam majhno plačico, s katero ne morem živeti samostojnega življenja..pa bi ga, najraje bi se po službi ulegla v mirno, tiho stanovanje in počivala. Ne predstavljam si, da bi imela svojo družino...ko pa pridem domov tako utrujena in se tako predajam svojemu delu. Škoda, saj od tega ne bom imela nič.
Tudi sama sem bila takšna, da sem skakala od tečaja do tečaja, pa sem ugotovila, da si bodisi tega ne bom mogla privoščiti več, bodisi sem si v glavi ustvarila neko sliko, da jaz nisem sposobna za to ali da nimam časa itd...iz ene skrajnosti v drugo. Danes me je zelo prizadelo to,da  ko sem komentirala očetu, da neka hiša ob cesti zgleda grozno, mi je odvrnil, da jaz niti takšne nimam. Skratka, na vsakem koraku kakšna brca-kot da je nebi imela??? Saj pošteno in trdo delam-na vseh korakih krivice za mlade.
Tako je...in minevajo leta. Moja mama je celo rekla, da si ne predstavlja, da bi že imela vnuke...vedno se mi zdi,da se me je sramovala, čeprav z mano ni nič narobe. Vedno smo živeli življenje obrnjeno proti drugim, sploh nismo živeli svojega...da bi se ukvarjali s sabo , da bi se pogovarjali. Prižgana televizija in to je to, pasivno. Moja mati se je vedno rada pohvalila s tem, kako dobra gospodinja da je..a drugega mi ni dala, nobene motivacije, nobenih vzpodbud itd..zna povedati le kdaj imam mastne lase, kdaj sem se zredila itd..in kdaj moja soba ni pospravljena. In se čudim koliko lepega ima za povedat moja sodelavka o njeni hčeri in sinu. ( nič ni narobe s tem)
Tudi jaz bi rada kar veliko spala- ura je 9, pa sem že tako utrujena, da se mi ne da niti pod tuš
Oglasi se kaj....za nasvete..

[Suzy]

Lina,...mogoče bi bilo dobro,da v sebi raziščeš vzroke za svoje misli in stanje,....morda je tesnoba tista,ki ti povzroča te neprijetne občutke,nespečnost,...pogovor z nekom veliko pomaga.
A si pomislila na kakšno skupino za samopomoč?

Nespečnost in nepravilni ritem spanja pa poskusi s kakšno tehniko o higieni spanca,...o tem je kar veliko napisanega na netu,..treba je vsaj poskusit in malce vztrajat,...se obrestuje..
Na vsako stvar v življenju se je treba navaditi, tudi na spanje in vstajanje. Večkrat, ko boš zgodaj vstala in večkrat, ko se boš ob normalnih urah spravila v posteljo, prej se boš navadila na nov življenjski ritem. Boš videla, z nekaj vaje se lahko kmalu zbujaš še pred budilko!

[Naya_Lyn]

Sama, osamljena, vsak večer se sposadam z istimi vprašanji in v solzah zaspim.
Pred letom dni sem končala zvezo s partnerjem. Po skoraj štirih letih, od tega tri leta skupnega življenja me je popadla nepopisna žalost in praznina in to je bil tudi povod da najino zvezo konačava. Ni ga bilo ob meni, ko sem ga potrebovala, ko sem bila najbolj na tleh mi ni znal biti več fant. Že eno leto in pol se borim z bulimijo. Pa niti ne borim, to je moja odrešitev v takih trenutkih, nažiranje in potem bruhanje, dan za dnem, dan za dnem. Vmes sem z bruhanjem za nekaj časa prenehala, našla sem svetlo točko v svojem življenju, novega prijatelja, ki mi je stal ob strani, me podpiral in mi vlival toliko pozitivne energije. Stvari med nama so se zapletale dan za dnem, bilo mi je lepo, vendar pa se v strahu pred ponovnim razočaranjem in strtim srcem nisem mogla popolnoma prepustiti in je v meni nastala nekakšna blokada. Najino zvezo sva vlekla naprej, bili so vzponi in padci, niti sama nisem bila prepričana če je on oseba zame. Ampak ali ta oseba sploh obstaja?!?! Ali je nekdo na tem svetu, ki ti je usojen?!? Zaljubila sem se v njega, bil mi je vse, moj najboljši prijatelj, moja opora. Dva tedna nazaj sva končala, ker so bila pred nama prevelika nasprotja, nobeden pa se jih ni zavedal v tolikšni meri, da bi jih lahko popravila. Žal mi je za vse izrečene besede, žal mi je za nesramnost, vzkipljivost, nerazumevanje njega. Moje stanje se je vrnilo, nepopisna bolečina, žalost, bulimija. Izgubila sem osebo, ki mi je pomenila največ na svetu, ker sem se začela spreminjati v svojo mati. Ali res vse stvari prihajajo od doma? Že dva tedna ne jem, tišči me v prsih, boli me srce (fizično in metaforično), žalostna sem, v službi komaj najdem veselje do dela, ni mi do prijateljev, ki so najboljši na svetu, ni mi do ničesar. Ostala bi v svoji sobi in vegetirala (po končani prejšnji zvezi sem se preselila nazaj domov). In mislim, da je prevelika "bližina" moje mati tudi razlog zakaj sem se začela spreminjati v no brezsrčno bitje, ki v vsakomur vidi samo nekaj negativnega in nikoli ni nič v redu za njo! Za razumevanje nje in s tem sebe in spreminjanje bi ji najprej mogla oprostiti za vse to. Kako oprostiti osebi, ki ti v 25 letih ni namenila tople besede ali izrekla RADA TE IMAM? Kako? Vrtim se v krogu, ne vem kje začeti, ne vem kako? Nesrečna sem. Pogrešam Mateja, pogrešam topel in iskren objem.

[dusica]

Naya,

pozdravljena in dobrodošla s tvojo izpovedjo.. Tako lepo napisano, da..sem se v določenih stavkih našla in za trenutek začutila mojo nedanjo bolečino, predvsem s takšnim vprašanjem..

Ampak ali ta oseba sploh obstaja?!?! Ali je nekdo na tem svetu, ki ti je usojen?!?

Kljub temu, da imam leto dni novega fanta/partnerja, kar je v bistvu sveže,..se ko se skregava zaradi nasprotij in določenih povsem različnih pogledov na stvari, tudi sama vprašam..ali vem, da zaradi tega, ga ni potrebno  ali pa pustiti - čeprav sem nedavno to mislila storiti ->> ljudje so mi dali vedet, da v obdobju depre je vse slabše in grše za videt,..ko pa se misli malo umirijo, je lažje ali pa celo spoznaš, da ni za prehitevat v odločitvah.. Počakat, prisluhnit srcu in dat..morda osebi še eno šanso, sploh, če nam je pomagala in nas v težkih trenutkih razumela..Si pomislila na to? Ko si opisovala partnerja, prijatelja in zaupnika v enem, sem se vprašala: KAKŠEN JE BIL GLAVNI RAZLOG ZA KONEC? JE BIL RES POTREBEN?

Bulimija je duševna bolezen kot je anoreksija, katero sem jaz prebolela v puberteti in za las ušla smrti...očitno, mi je usojeno še vztrajat in je moje poslanstvo posebno, kot si mislim... Toplo ti priporočam, da ugotoviš napačne miselne vzorve, tj. vzroke, ki sprožajo BULIMIJO in se najprej tega pozdraviš... ..potem pa razčisti pri sebi, kakšnega partnerja si točno želiš, da ne boš ponovno razočarana... Če v tem obdobju spoznaš koga, ostani samo pri prijateljstvu in istočasno, preko kakšne delavnice, spoznavaj sebe in svoje želje..da ti bo potem lažje in nemara spoznaš,..da je on pravi!

Skratka, vso srečo...


                                          Dušica

[alexx]

Ostala bi v svoji sobi in vegetirala (po končani prejšnji zvezi sem se preselila nazaj domov). In mislim, da je prevelika "bližina" moje mati tudi razlog zakaj sem se začela spreminjati v no brezsrčno bitje, ki v vsakomur vidi samo nekaj negativnega in nikoli ni nič v redu za njo! Za razumevanje nje in s tem sebe in spreminjanje bi ji najprej mogla oprostiti za vse to. Kako oprostiti osebi, ki ti v 25 letih ni namenila tople besede ali izrekla RADA TE IMAM? Kako? Vrtim se v krogu, ne vem kje začeti, ne vem kako? Nesrečna sem. Pogrešam Mateja, pogrešam topel in iskren objem.

Ni ti treba odpustiti. Samo poskušaj sprejeti, da si boljša od mame, saj veš, da je ONA delala narobe, in ne ti, ki si sposobna čustev. Čim prej pa se odseli. Kamorkoli. Vse je bolje, kot živeti z nekom, ki te vsak dan znova spomni, da pogrešaš mamino ljubezen.
si morda poiskala strokovno pomoč? V Lj. je enota za motnje hranjenja. Kaj če bi šla na pogovor. Tu imaš naslov:

http://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-motnje-hranjenja/

[Naya_Lyn]

Pozdravček,

po dveh mesecih se še vedno vrtim v istem krogu, okolje v katerem se nahajam mi enostavno ne dovoli pustiti stvari za sabo in iti naprej, naprej proti sreči, proti stvarem ki vem, da me veselijo in mi narišejo nasmeh na obraz. Zavedam se, da so hujše stvari in mogoče se nekomu zdi moja situacija enostavno rešljiva, jaz se ne najdem. Hudo mi je. V teh dveh mesecih se je Matej izkazal za človeka, ki ga prej nisem poznala. Vedno je bil realen, vedno mi je stvari predstavil take kot so, nemalokrat sem bila za trenutek jezna nanj, ker me je sklatil s svojega oblačka. Po naravi sem sanjač in vedno rada vrjamem v najboljše v človeku. Razočaral me je, vse laži in vsa prikrivanja, ne vem več kdo je pa mi useeno nekaj ne dovoli da grem naprej, da mu odpustim, čeprav s to zamero škodujem samo sama sebi in ne dosežem ničesar. V meni je nemir, vsake toliko časa me napade tesnoba, vrti se mi, tresavica...kdo je bil on, kakšen del mojega življenja predstavlja on, da mi je hudo vedno znova ko se srečava? Ne najdem odgovora, kljub temu, da sem sprejela odločitev, da druženja na privatni ravni za naju ni, ga vsak dan pogrešam. Vsak dan se sprašujem, kje je, kaj dela, izmišljam si zgodbice, ki so sicer nerealne, v notranjosti pa me dan za dnem razjedajo. Če pomislim za nazaj, ni bil oseba s katero bi lahko živela, sva si preveč različna karakterja, imava drugačne poglede na stvari, drugačne ideje, drugačne želje. Torej, zakaj zakaj mi misli vedno znova uidejo k njemu? V njegov objem kjer se je svet vedno ustavil za sekundo ali dve, in takrat ni bilo važno nič drugega?

Zdravstveno stanje se izboljšuje, se potrudim nekaj spravit vase brez bruhanja ampak imam vedno bolečine v trebuhu in sem se odločila za sistematski pregled pri zdravnici. Odnosi z mami so se neverjetno izboljšali, trenutno si urejam tudi svoje stanovanje tako da se določene stvari obračajo na bolje. In tako učasih pridem do zaključka, da bi se lahko veselila stvari in ljudi ki jih imam v svojem življenju kot pa bila žalostna zarad nečesar kar nimam. Ampak ljudje smo ponavadi naravnani prav na tak način.

Vse stvari se zgodijo z razlogom, ali so dobre ali pa slabe in vrjamem v to, da bo tudi mene enkrat spet srečala ljubezen

LP, Naya

[Suzy]

Pozdravček,

po dveh mesecih se še vedno vrtim v istem krogu, okolje v katerem se nahajam mi enostavno ne dovoli pustiti stvari za sabo in iti naprej, naprej proti sreči, proti stvarem ki vem, da me veselijo in mi narišejo nasmeh na obraz. Zavedam se, da so hujše stvari in mogoče se nekomu zdi moja situacija enostavno rešljiva, jaz se ne najdem. Hudo mi je. V teh dveh mesecih se je Matej izkazal za človeka, ki ga prej nisem poznala. Vedno je bil realen, vedno mi je stvari predstavil take kot so, nemalokrat sem bila za trenutek jezna nanj, ker me je sklatil s svojega oblačka. Po naravi sem sanjač in vedno rada vrjamem v najboljše v človeku. Razočaral me je, vse laži in vsa prikrivanja, ne vem več kdo je pa mi useeno nekaj ne dovoli da grem naprej, da mu odpustim, čeprav s to zamero škodujem samo sama sebi in ne dosežem ničesar. V meni je nemir, vsake toliko časa me napade tesnoba, vrti se mi, tresavica...kdo je bil on, kakšen del mojega življenja predstavlja on, da mi je hudo vedno znova ko se srečava? Ne najdem odgovora, kljub temu, da sem sprejela odločitev, da druženja na privatni ravni za naju ni, ga vsak dan pogrešam. Vsak dan se sprašujem, kje je, kaj dela, izmišljam si zgodbice, ki so sicer nerealne, v notranjosti pa me dan za dnem razjedajo. Če pomislim za nazaj, ni bil oseba s katero bi lahko živela, sva si preveč različna karakterja, imava drugačne poglede na stvari, drugačne ideje, drugačne želje. Torej, zakaj zakaj mi misli vedno znova uidejo k njemu? V njegov objem kjer se je svet vedno ustavil za sekundo ali dve, in takrat ni bilo važno nič drugega?

Zdravstveno stanje se izboljšuje, se potrudim nekaj spravit vase brez bruhanja ampak imam vedno bolečine v trebuhu in sem se odločila za sistematski pregled pri zdravnici. Odnosi z mami so se neverjetno izboljšali, trenutno si urejam tudi svoje stanovanje tako da se določene stvari obračajo na bolje. In tako učasih pridem do zaključka, da bi se lahko veselila stvari in ljudi ki jih imam v svojem življenju kot pa bila žalostna zarad nečesar kar nimam. Ampak ljudje smo ponavadi naravnani prav na tak način.

Vse stvari se zgodijo z razlogom, ali so dobre ali pa slabe in vrjamem v to, da bo tudi mene enkrat spet srečala ljubezen

LP, Naya

Res,da se nam v življenju dogajajo dobre in slabe stvari,z razlogom,da se iz njih nekaj naučimo,spremenimo,....postanemo močnejši,....
Ljubezen pride in gre,sploh tista,ki nam ni usojena....če ni vzajemnega razumevanja,zaupanja,biti eno a hkrati s sprejemnajem kompromisov,...ljubezen je res ena čudna zadevca,v kateri prevelikokrat želimo samo sprejemati,....dati pa bore malo...Verjemi,da bo prej ko slej tvojo pot prekrižal nekdo s katerim si boš ustvarila
zdravo vezo in postavila tiste prave temelje za srečno prihodnost v dvoje.
K zdravniku pa le pojdi,...najprej pozdravi sebe,svojo bolezen,ki ni zdaleč ne tako nedolžna,...
Za nekaj časa se posveti le sebi,počenjaj stvari,ki so te veselile,se sproščaj s sprehodi,športom,hobijem....skratka razvaj samo sebe....zadovoljstvo se bo povrnilo,prav tako veselje do stvareh,ki so te osrečevale....vedi tudi,da čas celi srčne rane....včasih traja dlje....a s časoma postane ta bolečina vedno manjša...
Mogoče bi bil pogovor s psihiatrom dobrodošel,....
Vesela sem pa,da se stvari z mami obračajo na bolje,...pa tudi glede stanovanja je super,da si se tako odločila....skratka želim ti vse dobro in piši kako ti gre!!