MOž MI NOČE VEČ POMAGATI

[martinca]

Kaj pa ce umrem on sina dajo ocetu, da ga bo spet lahko pretepal... Groooza. Jaz k zdravnici zaradi teh misli nisem sla, vendar pa resno razmisljam o obisku pdihiatra. Mame moramo biti se posebej mocne zaradi svojih otrok.

Prosim, Matejka,  dokler ni vse urejeno in doloceno, da otrok pripade samo tebi, stiki z mozem pa prepovedani ali dovoljeni samo kot kontrolirani, NE HODI K PSIHIATRU. Ker ce ti bo tale psiho* zelel skodovati, bo vse to privlekel na plano in samo iz zajebavanja dokazoval nekaj in o tem lagal. DANES so se casi v Sloveniji mocno spremenili,  oba spola sta enako vredna, in po novem zakonu se je ta domena dodeljevanje otroka preselila iz ramen CSD med naloge sodisca in da ne bo kaksna cudaska neizkusena sodnica v imenu ljudstva presodila, da si otroka odvzela in da za starsevstvo ni primeren noben od vaju zaradi "otezevalne okoliscine nestabilnega dusevnega zdravja", pa ceprav vsak, ki te bere, ve, da si zelo mocna oseba! Mogoce raje kaksna skupina za samopomoc ali za zrtve nasilnih moskih, bolje bi blo kot psihiater, ki bi te nafilal s tableti, zaradi cesar bi ti bilo vse ravno in bi nazadnje umaknila prijavo itd.

[mina]

in če ti kdo reče da si nora, mu kar povej, da is res in da imaš potrdilo. In naj te kar pustijo pri miru in ne vlačijo po zobeh, sicer boš koga zaštihala.

  tole si je pa dobro zapomnit...

Ja, sem tudi doma povedala, ko me včasih meče in mi hči reče, da sem nora. 
Sicer pa je skrivanje zelo naporna zadeva. Enkrat ko priznaš sebi in svetu, da imaš problem z depro, paniko, ankso...je veliko lažje. Danes na srečo ni več take stigme kot pred 28 leti.

[martinca]

Hvala vam za hitre in iskrene odgovore. Imam eno vprašanje: A se ti znaki mravljinčenja, špikanja, težkih nog, nečutenja nog, rok, jezika, obraza, pogosto lulanje, nekakšna naelektrenost kar ponavljajo iz dneva v dan? Vsak dan je nekaj ali pa skoraj vse. Jaz tega 2 meseca, pred tem čudnim nočnim napadom nisem poznala. Zdaj me pa 14 dni matrajo takšni znaki. Naj povem,da sem po tistem napadu odšla k osebni zdravnici in mi je takoj ukinila Paroxat. Predlagala je,da si dava nekaj časa, če ne, pa mi bo napisala napotnico za psihiatra. Jaz zdaj že 10 dni pijem Dominor, in sem nekako bolj mirna, ampak ti telesni znaki me čisto izčrpajo. Največkrat sedem za računalnik, in se  zopet znajdem  pri Ms ali pri anksioznosti.
Zakaj se mi je to zgodilo???

Najprej si zbolela za  bolezenskim strahom pred boleznijo in smrtjo. Potem si dobila tebi napacen antidepresiv, na zalogi jih je veliko brez skrbi in nisi prenesla stranskih ucinkov ob uvajanju, reagirala pa si s hudim poslabsanjem, z mravljinci in dodatnimi bolecinami, kot neke vrste panicen napad.

Na smrt prestrasen clovek se boji, da bi mu postalo "vse ravno" : stalno analiziranje ga do neke mere celo pomirja, ker vsakikrat ob ugotovitvi b.p. izvida dozivi olajsanje. Ce si tudi ti ena izmed teh, potem morda zate niso AD-ji in bi lahko to stanje v trajanju 2 let recimo sama dala skoz, v kolikor ti resno ne udari na zdravje (da ne pride do hude depresije, do hude nespecnosti). Tebi ta AD pac ni dobro prijel in si reagirala s poslabsanjem osnovne tezave, ampak tokrat ne le strahom, pac pa fizicnimi obcutki.

Vzrok za te strahove in tudi za to poslabsanje je v spremembi nivoja serotonina v mozganih, AD-ji pa dvignejo njegov nivo in strah se umiri.

Ce ni za zdrzat, bos pac dobila nek drug AD. Najmocnejsa sta Cipralex in Zoloft in njuni generiki. Glavni stranski ucinek je vedno padec libida. Tisti, ki tega padca ne povzrocijo, pa ne pomagajo najbolj.

Drugac pa to mravljincenje in tudi telesna bolecina je resnicna in ni tvoja izmisljija! Samo bolezni nimas. Dejansko so telesni zivci preobcutljivi in reagirajo z bolecinami.  Izvor je v psihi, pomanjkanje varnosti, vendar  je vse fizikalno, vse je izmerljivo. Premalo hormonov srece. AD-ji pomagajo ziveti, ampak še niso  nikogar ozdravili.

Strah se unicuje z razumskim premisljevanjem in dopovedovanjem. Spomni se moza, na kaksen nacin je on premagoval to motnjo. Pa od kod ti temeljni obcutek ogrozenosti. Ene stvari pac moramo sprejeti, da bomo vsi umrli. Zakaj bi se s tem obremenjeval in od tega strahu celo zbolel ze zdaj, ce se imas drugace v zivljenju lepo.  

[analiza]

Slavka, hvala za tvoj nasvet glede teh zdravstvenih strani. Res se jih moram na veliko izogibat. Ko ste me nekako pomirile,da so ti mravljinci in vse te bolečine spremljevalci anksio., da ni fizični vzrok, sem se resnično boljše počutila in prepričala, da ne grem k nevrologu! No, ampak mene tile simptomi tako frkajo in ravno zdaj, mi oteče še desna bezgavka, kot da se že nisem dosti presekirala, glede raka na dojki, limfoma, melanoma... In spet me je strah!!!! Srčno upam in molim,da ni nič hudega, ampak iz glave mi ne gre.
Mina, presrečna sem,da sem vas našla, ker ste mi v veliko oporo in da me razumete. Groza, kaj si ti pretrpela pred leti. Še dobro,da danes obrneš na hec.
Ursska, dala si mi misliti... Mogoče ga je prav strah, da bi se mu ponovilo. Ampak zanimivo, da imava oba z možem takšne težave oz.on jih je imel. Kar dva pri hiši. Včeraj sem ga zopet malo povprašala in prosila, naj mi pove, kaj mi je, pa zopet sem mu povedala zaradi bezgavk in njegovi tipični odgovori "nič ti ni. Saj si prej nisi ničesar tipala in bla, bla,bla." Edino kar mi je zaupal, da je pri njemu vzrok služba in da ko pride domov, je pa vse ok.

[analiza]

Martinca, upam, da bi se mogoče lahko sama spravila ven iz tega. Nevem.... No do zdaj je vsak strah pri meni potekal tako: prestrašena na smrt, takoj poiskala samoplačniški pregled, tam so me pomirili in je bilo ok. No po tem zadnjem paničnem napadu sem pa res odšla samo k osebni zdravnici, ji povedala za stranske učinke PAroxata in stop do danes nisem šla k nevrologu. Sem pa panično še 10 dni iskala samoplač.nevrologa, tudi MRi itd. V 2 mesecih pa 2x laboratorij, 2x uz dojk, 2x dermatolog,1x ginekolog... Da pa se nekaj dogaja z menoj na psihi, pa me je osebna zdravnica skapirala po utrujeni faci, češ,kako sem ali nič ne spim, pa sem se ji zaupala,aja prišla pa sem ji pokazat eno bulico na vratu, za katero še čakam uz, vendar me je ona pomirila,da ni nič nevarnega. No zdaj bom mogla k njej zaradi bulic pod pazduho...

Kriza,vrtim se v začaranem krogu bolezni!

[Slavka]

Kriza,vrtim se v začaranem krogu bolezni!

Analiza  v tebi je moč, da ta krog presekaš...

[analiza]

Hvalaza vzpodbudne besede!!

me pa zanima, s čim omiliti tole zoprno mravljinčenje, če se sploh da? Jaz imam kar skoz probleme stem. Čez dan še nekako gre, zvečer pred spanjem, pa tudi ponoči in zjutraj pa mi obvezno mravljinči prste na rokah, včasih tudi na nogah. Na prstih na rokah imam tak občutek ščemenja, še blazinice se mi zdi,so čisto mehke, kot takrat,ko imaš roke dosti v vodi. Se je še komu tako dogajalo?

[matejka]

Kaj pa ce umrem on sina dajo ocetu, da ga bo spet lahko pretepal... Groooza. Jaz k zdravnici zaradi teh misli nisem sla, vendar pa resno razmisljam o obisku pdihiatra. Mame moramo biti se posebej mocne zaradi svojih otrok.

Prosim, Matejka,  dokler ni vse urejeno in doloceno, da otrok pripade samo tebi, stiki z mozem pa prepovedani ali dovoljeni samo kot kontrolirani, NE HODI K PSIHIATRU. Ker ce ti bo tale psiho* zelel skodovati, bo vse to privlekel na plano in samo iz zajebavanja dokazoval nekaj in o tem lagal. DANES so se casi v Sloveniji mocno spremenili,  oba spola sta enako vredna, in po novem zakonu se je ta domena dodeljevanje otroka preselila iz ramen CSD med naloge sodisca in da ne bo kaksna cudaska neizkusena sodnica v imenu ljudstva presodila, da si otroka odvzela in da za starsevstvo ni primeren noben od vaju zaradi "otezevalne okoliscine nestabilnega dusevnega zdravja", pa ceprav vsak, ki te bere, ve, da si zelo mocna oseba! Mogoce raje kaksna skupina za samopomoc ali za zrtve nasilnih moskih, bolje bi blo kot psihiater, ki bi te nafilal s tableti, zaradi cesar bi ti bilo vse ravno in bi nazadnje umaknila prijavo itd.

Imas prav martinca , zato se tudi nisem se odlocila za to in se zaenkrat tudi ne bom.

analiza vse dobro ti zelim. so ti predhodnice ze tako obsirno lepo pisale, da skoraj nimam kaj dodati.

[mamica1]

Analiza, se je dogajalo in se še občasno dogaja. Mislim, da bo najboljše, da se z nečim zamotiš, ker preveč analiziraš (dobro ime si si dala) svoje "bolezni", ki jih ni. Verjemi, vsakič, ko me je kje špiknilo, sem hitro na netu pogledala, kaj bi to lahko bilo in me je to še bolj pahnilo na tla. Zato sem s tem nehala, ko mi je hudo, se za pomiritev priklopim na naš forum in prebiram stare članke in ugovotim, da je drugim še težje kot meni. Sama se moraš prepričat, da ti nič ni, in preusmeriti misli na pozitivno. Če tega ne zmoreš sama, pejdi do psihoterapevta, boš videla, da ti bo veliko veliko boljše, ko boš te strahove dala iz sebe. Sem zaznala, da si omenjala Vojnik, torej si nekje iz celjskega okoliša, če želiš, ti priporočim en fajn terapevtko. Piši mi na osebni mail.
Zunaj sije sonce, naloži otročka pa gasa ven, in se mu posvečaj, mu govori tudi bedarije, kako se počutiš, kaj občutiš, tudi to pomaga - otročki so odlični poslušalci. Drži se

[analiza]

Mamica1, že Slavka me je pohvalila glede imena. Nimaš kaj! Hotela sem biti Ana Liza.(hehe) Pa sem v brzini narobe napisala in zdaj imam sebi primerno ime. Nekako se poskušam s čim zamotiti, in ko sva bila prej zunaj s tamalim, namesto, da bi v miru vozičkala, uživala v toplem jutru, sem tuhtala, kaj za vraga je to spet. Nekako ne znam v svoji glavi ločiti, zakaj ti mravljinci in čuden občutek v prstih tudi takrat, ko čisto mirno gledam tv, ali pa zjutraj, ko se umirjeno zbudim, zrihtam tavečjo za v varstvo itd (imam srečo, ker sem še na porodniški). Mož mi je rekel,da bi mogla nazaj v službo, pa bi vse minilo, kot da imam preveč časa za tuhtanje.
Saj res, kako pa funkcionirate v službi? Jaz delam pri privatniku v pisarni. Včasih je norišnica, se je treba obrnit 100/h, še na wc ni časa. Po prvi porodniški sem hitro preklopila nazaj. Zdaj imam pa še take težave.

[cincila]

Ojla,

preberi moj post, sva si zelo podobne. No jaz sem se šele včeraj opogumila in se registrirala na forumu:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9362.msg236436/boardseen.html#new


In tudi jaz ne upam k nevrologu, no way!

[Slavka]

Analiza  

Tipičen odgovor...

Mož mi je rekel,da bi mogla nazaj v službo, pa bi vse minilo, kot da imam preveč časa za tuhtanje.

  ampak a ni ravno tvoj mož tisti, ki ga služba izčrpava in spravlja v tesnobo?

Saj je super, če je človek zaposlen, vendar utapljati skrbi v delu tudi ni rešitev.
Ker sem tudi sama mamica in sem imela nekoč majhne otroke, vem, da tudi na porodniški nisi čisto na "off" temveč je kar precej stvari za opraviti doma....gospodinjstvo in materinstvo je služba za cel dan, ne samo za 8 ur...včasih je potrebno pa še "nočno" oddelat  

[analiza]

Cincila, glede strahov mS pa zelo. Jaz sem še 14 dni nazaj  panično iskala samoplačniško nevrologa, potem pa sem si nekako dala vedeti, da je menda vse to na psihi in še kar vztrajam. Tudi punce tule gor so me pomirile. Je pa res danes zopet en tak dan, da imam vse simptome MS in bog ne daj,da grem kaj brat o tem, sem pečena. Danes imam tako čudne občutke v prstih, kot da ne čutim prav svoje kože, prstnih blazinic, občasno me nekaj spreletava po telesu, noge od kolen dalje me noro bolijo. Ni moj dan.

Ti nekje ostajaš pri eni bolezni, jaz pa od limfoma,raka na dojki, melanoma, MS, no od prejšnjega tedna naprej pa spet limfom, pa MS. Kriza res! Če si brala moje maile za nazaj, sta se mi povečali bezgavki pod desno pazduho, neko zatrdlino pa imam tudi že dlje časa pod levo pazduho. Pa sem šla na forum o limfomu in sem spet čisto prestašena. Čez teden dni grem malo na kontrolo k osebni zdravnici, da mi bo povedala glede teh simptomov MS in bulic pod pazduho. Če bo rekla,da se ji zdi kaj sumljivega, nevem, kako bom preživela?!

Slavka, mojega moža res samo služba izčrpava, ampak on je mišljenja,da sem doma premalo zaposlena. Ampak mene materinstvo zelo izčrpava. Dojenček je sicer priden, vendar se ponoči zbuja. Imam pa še 3,5 letnico, ki je zelo naporna, trmasta, ima fazo neubogljivosti in izredno navezana na mene. Spi zraven mene.

[cincila]

Saj sem povedala... ko sem šla jaz s svojimi simptomi k zdarvniku me je najprej vprašal ali sem doživela kak stres. In sem ga. To ga tudi ti, saj imaš majhnega otročka.
Potem sem mu jaz dr. povedala na kaj sumim- reakcija: zdravnik se mi je začel smejat in mi rekel, da 100% to ni MS. Da pri MS mišice kokr ne delajo, ne pa preveč delajo oz. trzajo. In da so vsi ti simptomi značilni za stres, anksioznost. Je pa res, da on pozna mojo mamo, ki je tudi anksiozna in je takoj povezal dednost. Poleg tega naj bi bila tudi MS precej dedna, no pri nas je ni imel nobeden.
Se pa jaz bojim MS že izpred 4 let. Takrat sem par mesecev preživela v popolnem strahu. Ponoči sem se zbujala in preverjala ali še lahko premikam noge. Kr neki. Potem sem to nekako pozabila, ker nisem imela vseh simptomov. Sem si jih pa seveda zelo zapomnila in jih dobila sedaj.

No potem lani tisti hud stres v službi pa poroka, selitev... in se je začelo trzanje. Potem še v službi izvem, da imajo 2 MS in sem bila pečena. To je to, se pravi imam tudi jaz.  Od dne, ko sem zvedela za dve oboleli, se mi je pa trzanje samo še stopnjevalo. Potem so se začeli še mravljinci, tudi na jeziku seveda in podobno...

O vsem sem potarnala mami, ki je šla potem brat zdrav. enciklopedijo in mi je rekla, da je trzanje samo "izreden" simptom MS in ne glavni. Malo sem se pomirila, ampak še vedno sem raje po AD-je odšla. Sedaj po 8 mesecih še vedno trzam. Sedaj, ko sem zmanjšala AD-je na 1/3 spet malo bolj. Imam pa vedno to v glavi in trezljajev ne morem ignorirat.

In še nekaj. Tu v službi je še ena "novinka", ki je po poklicu isto kot jaz, tudi zelo uspešna in tudi misli, da ima MS. Pa ona še neki črne pike pred očmi vidi, vrti se ji... meni se to ne dogaja. Uffffffffffff

[Kristy]

Skrivaš pred njim? A ni bil tud on anksiozen, al kaj?  Zakaj čutiš to potrebo, ravno nasprotno bi mu morala dopovedat nekak, kaj to zate pomeni. Lej, ne rabi ti bit čisto nič nerodno, verjameš ali ne, dans ma anksiozne/depresivne epizode vsaj vsak drugi vsaj enkrat v življenju in se širi veliko hitreje kot kakšna ptičja gripa. Tudi tisti, za katere se ti zdi, da te čudno gledajo, statistično gledano niso izvzeti, verjetno je imel več kot eden med njimi že te težave. Point je, da te ne rabi bit sram, ker je to že skor tko pogosto dans k zobobol. Če si šla pa še čez porod... ne vem, mož tega ne bo cenil, če mu ne boš tega sama vbila v glavo. Drugi pa tako niso važni.

Kar se pa zdravnikov tiče, je to njihov posel. Moja je blazno v redu in me je tud vedno pomirila, ne glede na to, kolkrat sem nenaročena uletela, čeprav je vedela, za kaj se gre..

urssska, veš, v mestu, v večjih krajih je s temi motnjami tako kot pišeš.....na periferiji, kjer so taki i onaki ljudje, ki nekateri niti niso pismeni, pa je drugače .

[mina]

urssska, veš, v mestu, v večjih krajih je s temi motnjami tako kot pišeš.....na periferiji, kjer so taki i onaki ljudje, ki nekateri niti niso pismeni, pa je drugače .

Še vedno sem mnenja, da se okolici pustiš "vleči po zobeh" (ne vem, kako bi se drugače izrazila) toliko, kolikor dovoliš. V smislu, da v kolikor dopustiš, da te pripombe okolice prizadenejo, motijo, vržejo iz tira ipd., je vse odvisno od tebe. Ko radovedni sosedje s periferije (ali mesta) vidijo, da te njihovo bevskanje ne moti, odnehajo. 
Sicer pa....zakaj bi te motilo? Pa že raje paničen, depresive ali anksiozen kot da obolel od raka, sladkorne, raznih drugih kroničnih bolezni. Da o bolezni žlehnobe ne govorim.   
Dajmo že enkrat sami sebe stigmatizirati in ne bojmo se priznati sebi in drugim, da imam(o) pač depro in ostale motnje. Ne bolezni!
Sicer pa kje piše, da njih ne tresne. Vsak 4 Slovenec jo okusi enkrat v življenju.

[Libby]

ni lih pomembno, a vseeno...

Hotela sem biti Ana Liza.(hehe) Pa sem v brzini narobe napisala

... ime lahko spremeniš v Uredi profil, Up.ime   

[urssska]

urssska, veš, v mestu, v večjih krajih je s temi motnjami tako kot pišeš.....na periferiji, kjer so taki i onaki ljudje, ki nekateri niti niso pismeni, pa je drugače .

Vem, Kristy, kako je na "periferiji" (sej je cela Slo ena sama vas). Nič drugače, verjemi, isti predsodki, iste težave, enaki ljudje, taki s srčno kulturo in taki brez; izobrazba, zaposlitev in finančni status nimajo skoraj nobene vloge.  Se moram tuki strinjat z mino.

[analiza]

Ursska,je sem tako zelo na deželi doma, kjer vsi za vsakega vse vedo in še več. V vasi, kjer so itak kao vsi čudaki, eni zato,ker ne znajo pravilno sortirat smeti, drugi se preveč ukvarjajo s svojimi hišnimi ljubljenci, najbližja soseda trpi za neko psihično motnjo in jo vsake toliko odpeljejo v Vojnik. Mislim,da če se že kar nekaj po vasi sprehajaš, t ečudno gledajo. Bog ne daj, da shujšaš, se zrediš, potem si itak grozno bolan. Da ri povem,da si po kake antidepresive niti ne upam v bližnjo lekarno. Še danes ko sem kupovala Dominor, me je debelo pogledala farmacevtka.

Cincila, tele črne pikice tudi jaz občasno vidim, splo pri beli svetlobi. Poskušam jih nekako odmisliti. Vrtoglavice sem imela, vendar kakšen  teden, zdaj je zaenkrat ok. Bi pa te vprašala, ali morda tudi kdaj občutiš naelektrost po rokah in kot da ti nekaj potuje po rokah, nogah? Ko sem nekje na internetu prebrala, da če daš glavo naprej in da ti po hrbtenici v roke ali noge potuje nekakšna elektrika, je to eden od znakov od MS. In seveda jaz opažam,ko se sklonim nad kinderpet ali voziček, ali pa kar tako testiram, da mi res prihaja po rokah nekakšen elektrosignal in  da se mi  dlake postavijo pokonci... Nevem več no.

[Nabc]

Martinca, to je povsod, ne le v tvojem kraju. In najhujši so ravno tisti, ki so vsako nedeljo pri maši.