MOž MI NOČE VEČ POMAGATI

[analiza]

Pozdravljeni!

Da se na hitro predstavim, poročena, stara 32 let, 2 otroka, 7 mesecev po drugem porodu. Nevem kaj mi je!Imam strah pred boleznijo,pred smrtjo, da bom zapustila 2 majhna nepreskrbljena otroka. Začelo se je 2 meseca nazaj. Kar naenkrat ponoči sem se spomnila, da že več let nisem šla na pregled dojk- takrat se je začelo, da imam raka na dojki. 2x sem šla na Uz, kjer so mi sicer našli nenevarne ciste in bulice, k sreči nič drugega. Nato sem si ponoči zatipala bulico na vratu. Osebna zdravnica me je dala na UZ, na katerega še čakam, vendar pravi, da ni nevarno, ker sem bila vmes 2x v laboratoriju, enkrat samoplačniško, in imam vredu kri. Ščitnica je ok. Nato sem si tipala bezgavke na vratu, češ, da ima otekle, pa pod pazduho, kjer imam za moje pojme res povečane, vendar upam,da ni nič. Prepričevala sem se,da imam limfom. Nato se je začelo z melanomom, ker sem si živčno pregledovala vse pike. Tudi pri drmatologu sem bila, pa ni bila nobena pika sumljiva. Zdaj sem pa pri multipli sklerozi. Groza in meni se bo zmešalo od strahu. Osebna zdravnica sumi na poporodno depresijo, zato mi je najprej predpisala Helex. Jaz sem te tablete kar jemala vsak dan,kljub temu nisem spala in sem non stop samo tuhtala, kaj bo z menoj in otroci.  Potem pa mi je še predpisala Paroxat. En dam sem vzela 1/4 tablete, naslednji dan pa polovico. In ponoči ko me zbudi otrok za hranjenje, grem v kopalnico in mi je na obeh rokah potegnilo prstanec in mezinec. Takrat sem se tako ustrašila, da sem skoraj skupaj padla. 2 dni mi je mravljinčilo prste na rokah, občasno na nogah ,nato pred spanjem trzanje mišic, pikanje po celem telesu, nenormalno nočno potenje... In sedaj sem obsedena z mislijo, da imam MS ali neko nevrološko obolenje. Mož me noče več poslušati. Kaj na naredim?

[alexx]

Obišči psihiatra. Takoj boš sprejeta, če poveš, da je nujno. Je na polikliniki Lj, Njegoševa 4, zadnje nadstropje, hodnik E.

Čisto možno, da te daje poporodna depresija, a da se pomagati. 

[Slavka]

Draga analiza  

No, malo za šalo...malo za res, res si našla pravi "nick" zase...   Analiziraš se in preverjaš svoje počutje, v strahu pred boleznijo in smrtjo.

Normalno je, da nam ni vseeno za naše počutje in življenje...da poskrbimo zase, če začutimo, da nekaj "ne štima", vendar pretiravanje s črnimi scenariji glede našega zdravja ne koristi ničemur, kvečjemu v tesnobo in depresijo nas lahko spravi.

Glede na to, da si opravila vrsto preiskav, ki niso pokazale kakšne nepravilnosti ali odstopanja od normale, si lahko prepričana, da si zdrava. Tvoj strah tiči v tvoji psihi...strah te je, da bi umrla in pustila otroke same...Zakaj tak strah? Si morda tudi ti utrpela kakšno izgubo v svojih mlajših, otroških letih?

Praviš, da ti je zdravnica predpisala Paroxat....no to je antidepresiv, ki prične delovati šele po kakšnem mesecu dni jemanja. Do takrat pa se lahko izrazijo tudi stranski učinki in rahlo poslabšanje počutja. Verjetno si doživela ravno to, ko si občutila mravljinčenje v rokah...in prav gotovo nimaš MS  

Tukaj na forumu obstaja rubrika "paničarjev zdravstveni leksikon"...boš videla s kakšnimi mislimi vse se spopadamo tudi ostali...naredimo si najbolj črne scenarije, pa dejansko sploh ni organsko nič narobe z nami  

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3562.0.html

Najboljše zdravilo je "ignoranca" takšnih misli, preusmeritev in zavedanje, da so zgolj misli, da si zdrava, mlada mamica, ki bo še dolgo dolgo s svojimi najdražjimi.

Kar pa se tiče moža...ja, tisti, ki te stiske ne doživijo, jo težko razumejo. Morda mu poveš, da se spopadaš s takimi mislimi, da te spravljajo v strah in tesnobo...mu malce približaš pojem "anksioznost" in "depresija" in  kako ljudje v takem stanju razmišljamo. Morda te bo potem lažje razumel.

Analiza...en velik objem ti pošiljam  

[a*n*a]

točno tak post bi jaz lahko napisala pred 15 leti, vendar ni bilo foruma nikjer nobenga da bi me razumel
tudi mož ne .  in vse te črne misli so me pripeljale v depresijo in anksioznost po porodu druge hčerke.
ti imaš sedaj forum kjer boš dobola veliko nasvetov, in zagotovo ti lahko rečem da, ko boš spoznala sebe in svoje delovanje in način razmišljanja se bojo tudi težave zmanjšale sčasoma pa tudi izginile.
Možje so pa pri teh težavah en večji problem vsaj pri meni je blo tko.

lp ana

[mamica1]

Draga analiza: meni so se vsa ista vprašanja začela pojavljati 6m po porodu, dve leti nazaj. Naenkrat sem z dojenčkom sama doma se začela tresit, se mi je meglilo in sem takoj poklicala pomoč.  Ni šlo za poporodno depresijo, ampak notranje strahove, ker smo preveč ziheraški in moramo imeti vse poštimano, ne zaupamo v druge-vsaj jaz ne. Tudi meni moj dragi ni nič pomagal pri majhnem otroku, kaj še da bi moje muke razumel.
Tako sem nekaj časa trpela in se sekirala in ubivala z rahlimi napadi panike, dokler me ni toliko zbilo, da sem šla na psihoterapijo in njej povedala kaj vse me muči. Bila sem na ultrazvoku trebuha, ker sem mislila da imam rano, na UZ srca-me je tiščalo par dni, pa mravlinci po rokah in nogah, pa utrujene noge, vse je v redu. Verjemi da je tudi s tabo vse v redu, to so pač odzivi telesa, ki ti sporočajo, da moraš nekaj narediti zase. Sama sem šla k svoji zdravnici in rekla za tablete, ki pa sem jih skoraj eno leto nosila po torbici, dokler me en dan čist sesulo. Hlastanje za zrakom, pulz na 200, tiščanje v prsih, vročina v glavo, hlad drugod po telesu in skozi do zdravnika misel da bom umrla. Najhuje pa je bilo, da nisem imela ob sebi svojih najdražjih. No in to je bil zame znak, da pa tako ne gre več, saj se nisem upala sama vozit ali sploh kam it. Pa z malim otokom.
 Sčasoma je šlo to mimo in zdaj je trenutno vse ok, sicer jemljem Paroxat 1 tableto. Ko se jih začela jemati mi je po kakih 14 dneh bilo tako megleno in vrtoglavo, da nisem niti upala biti sama. Še zdaj nisem rada sama doma, me daje preganjavica, kaj pa če...... Pa je zaenkrat še vse ok.
Tudi če bi te mož želel poslušati, ti ne more nič pomagati-pomilovanje in potuha ni pomoč-verjemi, najlažje se je zaupati neodvisni osebi, ki te ne pozna in te s svojo strokovnostjo pobere s tal. Že res, da nam v takih trenutkih najbolj prija družba, občutek, da nismo sami. .
Svetujem ti, da greš čimprej na psihoterapijo-samoplačniško- in se zaupaš, daš to iz sebe, pa boš videla da bo kmalu boljše. Tablete pa tudi rabijo svoj čas, verjemi boljše ti bo.
Želim ti vse dobro, in vedi da nisi sama.
Lp

[analiza]

Hvala vam za hitre in iskrene odgovore. Imam eno vprašanje: A se ti znaki mravljinčenja, špikanja, težkih nog, nečutenja nog, rok, jezika, obraza, pogosto lulanje, nekakšna naelektrenost kar ponavljajo iz dneva v dan? Vsak dan je nekaj ali pa skoraj vse. Jaz tega 2 meseca, pred tem čudnim nočnim napadom nisem poznala. Zdaj me pa 14 dni matrajo takšni znaki. Naj povem,da sem po tistem napadu odšla k osebni zdravnici in mi je takoj ukinila Paroxat. Predlagala je,da si dava nekaj časa, če ne, pa mi bo napisala napotnico za psihiatra. Jaz zdaj že 10 dni pijem Dominor, in sem nekako bolj mirna, ampak ti telesni znaki me čisto izčrpajo. Največkrat sedem za računalnik, in se  zopet znajdem  pri Ms ali pri anksioznosti.
Zakaj se mi je to zgodilo??? Nimam pojma..Seveda imam težave kot vse ženske, ampak nič tako strašno hudega.
Gledem moža- "največja fora", da je sam nekako pred 6 leti premagal tole. Takrat še nisva živela skupaj, naenkrat je izgorel, verjetno od naporne službe, opravil vse mogoče preiskave, tudi sum na MS. Milijonkrat sem ga vprašala, če so ti znaki značilni za anksioznost. Seveda je tudi njega mravljinčilo, pa še kaj... On je celo obležal. Ampak ima me poln kufer, ker pravi,da  se samo tole pogovarjam in sprašujem eno in isto... Da mi da proste roke, in daj naj kar hodim k specialistom oz.kar k psihiatru. Dela se norce iz mene ali pa mi ne zna več pomagati.

[matejka]

analIza 

Lepo pozdravljena na forumu in upam da se bs kmalu pocutila bolje.
Popolnoma te razumem kako se pocutis... Jaz tudi stalno razmisljam kaj bo z mojim sinom ce umrem. Jaz sem nasilnega moza prijavila in trenutno sva z sinom sama. Bojim se vsakega cudnega znamenja, vsake cudne pike na telesu... Kaj pa ce umrem on sina dajo ocetu, da ga bo spet lahko pretepal... Groooza. Jaz k zdravnici zaradi teh misli nisem sla, vendar pa resno razmisljam o obisku pdihiatra. Mame moramo biti se posebej mocne zaradi svojih otrok.

Vse dobro ti zelim on pissssi... 

[mamica1]

Mene je moj tudi govoril, da sem nora, da naj že grem k psihatru in da me kr naprej nekaj boli, pa da naj že neham,... za vsak moj prav pri bilo kakem pogovoru sem bila za na psihiatrijo. Ni doumel, kaj mu hočem povedat, ker en ostavno tega ne razume nihče kdor tega ni doživel. Tak da ne se sekirat še zaradi tega.
Meni se napadi začnejo tako, da mi grejo mravljinci po rokah navzgor, pa po nogah, v glavi me tišči, zvijanje v želodcu in krči, vrtoglavica, utrujene noge in celo telo, pa razbijanje srca, ki ga čutim vsepovsod in me še bolj ustrahuje. To se mi pojavlja tudi zdaj kdaj pa kdaj, ob kakih neprijetnih trenutkih. Ob jemanju Paroxata in tudi drugih ADjev se lahko še intenzivneje pojavijo napadi, ki pa so kot stranski učinek.
Moreš se otresti strahov, pa ne sama postavljat diagnoz, ker ti nič fizično ni. Preveč nas skrbi vsakdanjost in se preveč ubadamo s preteklostjo, zato se pa nam to dogaja. Zdrži in javi kako si

[masi]

analiza,

....če ima mož izkušnjo z simptomatiko je zelo čudno oz. neverjetno, da se izogiba pogovora oz. da se dela norca, kajti vsi ki poznamo motnjo znamo prisluhniti sočloveku in mu biti opora...


masi

[analiza]

masi, tudi meni je čudno, da me nekako noče razumeti. Pravi da zato, ker mi je ob vsaki bolezni,ki sem jo videla zadnje mesece, lepo povedal, da ni nič in da zdaj ko sem že pri MS, pa se je definitivno odločil, da me ne bo  več miril. Namreč odkar me mravljinči in to kar vsako jutro v prstih na rokah in nogah, pika kot sršeni po celem telesu,ali pa mi prsti enostavno omrtvijo,  me je seveda strah, da ni MS ali kako nevrološko obolenje. Pravi, da bo to še nekaj časa trajalo oz. da se njemu še po tolikih letih kdaj pa kdaj to zgodi.

Zato vas sprašujem,če mi poveste,v kolikor imate z mravljinčenjem izkušnje, da tudi, ko ste bile mirne, kar npr. jaz, zdaj nekje 10 dni  sem, nimam  napadov, telo še vedno deluje po svoje??? (se opravičujem čudnemu izražanju, ampak meni je to toliko novo..)

[alexx]

Poskušajte razumeti tudi može punce. Siti so vsakodnevnih jamranj, pritoževanj, namišljenih bolezni. Brez zamere, a jaz bi tudi pop*iz, če bi me vsak dan bombardirali z vsemi mogočimi diagnozami. Življenje je že itaq težko. Služba, otroci...izgorelost... Potrebujete strokovno pomoč. Nekoga, ki ima izkušnje. 

[analiza]

Alexx, verjetno imaš prav. No, če ti lahko jaz povem mojo situacijo: Z možem sva že 10 let skupaj. In ko je on zbolel za neko vrsto anksioz., mu tako kot piše o tem na forumu  nisem znala  pomagati. Pomagala sem mu tako,da sem ga  vlekla ven iz hiše, med ljudi, da sva začela načrtovati skupno življenje, pa otroka, dopuste v tujin, izlete... In vsa ta leta, do letošnjega julija, sem kadarkoli je prišel izčrpan, uničen iz službe,ali pa ko je prišlo do težav, vedno jaz iskala neko rešitev, se pohecala, ga bodrila... Saj ne rečem,da tudi on ni meni pomagal,me pomirjal, razvajal... Še vedno je dober mož in krasen ata. Ampak zdaj me pa enostavno ignorira oz. pravi, da naj še veselo naprej zapravljam denar za razne samoplač.preglede...In ko sem mu omenila, da bi mogoče mogla k nevrologu, da mi pove,ali je res tole moje stanje (vsakodnevno mravljinčenje, težke boleče noge, ne čutenje prstov na nogah in rokah na psihi, ali pa je res nekaj fizično z meno je enostavno "popiz".

[urssska]

Analiza, jz sem tudi totalen hipohonder, in to JE samo stres in anksioznost. Ti imaš za sabo še porod, tko da je poleg vsega stresa, ki ga je s skrbjo za novorojenca, še s hormoni zajebancija. Če mene vprašaš, rabiš samo več počitka in sproščanja, ne nevroloških pregledov. Pa seveda naroči se pri psihiatru, osebni zdravnik ni dovolj.

Aja, še to, kar se tiče moževe podpore.. Poskusi mu razložit, da tolažba ni isto kot dajanje potuhe, pa da lahko on veliko stori za to, da ti pomaga. Ne more se kar naredit, da se ga to ne tiče, samo zato, ker je sit jamranja, saj je tvoj partner.

[Slavka]

analiza   verjetno je tvoj mož "obupal" nad poizkusi, da bi ti dopovedal, da ni fizično nič narobe s tabo. Jaz tudi mojemu nonstop "utrujam" s svojimi simptomi, ko me zagrabi anksioznost...pa mi vedno znova pove, da se mi ne bo nič zgodilo, da so to samo občutki...pa mu vseeno ne verjamem  

Jaz sem mnenja, da denar, ki ga bi porabila za samoplačniške preglede, raje "investiraš" v psihoterapijo, ter razrešiš strah, ki se nabira v tebi in se sprošča skozi telo v obliki slabega počutja.

Pikanje, mravljinčenje, mrtvenje v rokah in nogah poznam tudi jaz...vem pa, da je to samo simptom, da nimam nobene nevrološke bolezni...Namreč, če bi imela tako bolezen, bi me bolelo tudi ponoči, pa ne bi mogla telovadit, pa ne bi odnehalo, ko se zamotim s čim drugim...torej vem, da vse te občutke povzroča tesnoba in ko bom opravila z njo, bodo tudi neprijetni občutki izginili...še vedno so. 

[trzinka]

oo, hudo, kako se najdem v tvojih zapisih, analiza....točno to se je dogajalo z mojo psiho. Bulica tam, kri tam, zabolelo drugje, strah, neznosen strah, da je nekaj narobe z menoj,  peklo po telesu, mravljinci, napadi, bolečine, bolečine, bolečine, takšne in drugačne. Psiha pa vedno bolj tonila, da sem mislila, da se mi bo zmešalo .......skratka grozote in posledično sem padla v depresijo.
Od moža nikakršnega razumevanja in sem bila preprosto tiho, v črni luknji in trpela. Ampak, zdrava pamet ti daje signale, da nekaj ni v redu. Obišči psihiatra, naj ti da primerna zdravila (med drugim so te težave, ki jih imaš sedaj, stranski učinki, jaz sem imela vse..) in obvezno pojdi na primerno psihoterapijo. Na strani društva Dam imaš seznam in se lahko na njih obrneš.
Sama jemljem Citalon 20mg in so me rešila. Jemljem jih pa že tri leta, pomirjeval se raje izogibaj oz. vzemi po potrebi. Bodi pripravljena na stranske učinke, ne se ustrašit, je treba vzdržati kakšne tri tedne, lahko še dlje, potem pa gre počutje na bolje. Sledijo pa psihoterapije, ki so pomoč ob ADju. Zdravila so bergla, ti pa moraš poskrbeti za zdrav način razmišljanja.....a o tem kasneje, ko boš bolje.....

[analiza]

Hvala vam za tako dober odziv. Sem mislila, da mi itak noben ne bo hotel pisati. Iskreno povedano, kar požiram vaša sporočila in po klavrnem jutru, zamravljinčenih prstih,nočnem potenju, je tudi meni  posijalo sonce.
Nimam se komu zaupati o tem... ker bi bila kar hitro obsojena, da sem "tuka tuka",kot včasih komu rečejo oz.da mi špila.(ta je moževa).
Moram pridno brisati naš forum iz rač., da me ne skapira.  Doma smo na deželi in včasih se mi že itak zdi, ker sem zadnje čase tudi vizualno spremenjena, utrujena v obraz, podočnjaki,postarana,ne da se mi nekaj rihtat,  da me nekateri kar  čudno gledajo. Da pa bi kdo zvedel, da bi rabila psihiatra, potem sem itak za v "Vojnik".
Kot pravi Ana, imamo res srečo,da obstoja takšen forum, da lahko kaj prebereš o teh motnjah in verjamem,da ji je bilo pred 15 leti dosti težje. Čeprav recimo jaz, malo preveč berem tele forume med.over.net in sem si kar hitro postavila diagnozo. In da povem najnovejše, si do julija nisem nikoli tipala pazdušnih bezgavk. Zdaj si jih tipam vsak dan. In kot za nalašč,mi je pod desno pazduho nastala bulica kot fižol velika, sem šla na forum med.over.net in evo, spet sem pri limfomu. Srčno upam,da ni nič in da se bo zmanjšala. Zdaj pa naj grem spet k oseb.zdravnici, saj me ne bo hotela več pregledati. Ko sem tole omenila možu, pa rajši o odzivu sploh ne povem.

[Slavka]

Analiza... prvo "pravilo" ki ga upoštevaj: čimmanj beri zdravstvene strani, ker boš nehote nase "potegnila" še več simptomov.

Nimam se komu zaupati o tem... ker bi bila kar hitro obsojena, da sem "tuka tuka",kot včasih komu rečejo oz.da mi špila.(ta je moževa).
Moram pridno brisati naš forum iz rač., da me ne skapira.  Doma smo na deželi in včasih se mi že itak zdi, ker sem zadnje čase tudi vizualno spremenjena, utrujena v obraz, podočnjaki,postarana,ne da se mi nekaj rihtat,  da me nekateri kar  čudno gledajo. Da pa bi kdo zvedel, da bi rabila psihiatra, potem sem itak za v "Vojnik".

Uh, kako mi je poznan ta strah...tudi jaz sem bila prepričana, da sem "tuka-tuka" in bom šla v Polje...  Ampak, če si anksiozen in depresiven, nisi zmešan, daleč od tega...si samo zelo zelo občutljiv in ranljiv. Tebe poleg vsega spravlja v tesnobo tudi dejstvo, da nimaš nikogar, na katerega bi se lahko obrnila, se mu zaupala....to je hudo breme. Poleg skrbi za otroka, družino, v sebi nosiš še vse svoje strahove....Brišeš zgodovino na računalniku...se obremenjuješ "kaj bodo rekli drugi"...izgubljaš voljo zase, vse to se tudi odraža navzven...

Zdaj pa naj grem spet k oseb.zdravnici, saj me ne bo hotela več pregledati.

Pojdi k osebni zdravnici in ji zaupaj svoje težave...naj ti da napotnico za psihiatra, kajti tvoje težave so psihičnega izvora. Ni nujno, da boš rabila zdravila...včasih rabimo samo pogovor in nekaj usmeritve, kako spremeniti svoje življenje.

Morda ti bo v pomoč tudi tole...malo preglej in zagotovo boš našla kaj uporabnega zase:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

[urssska]

Skrivaš pred njim? A ni bil tud on anksiozen, al kaj?  Zakaj čutiš to potrebo, ravno nasprotno bi mu morala dopovedat nekak, kaj to zate pomeni. Lej, ne rabi ti bit čisto nič nerodno, verjameš ali ne, dans ma anksiozne/depresivne epizode vsaj vsak drugi vsaj enkrat v življenju in se širi veliko hitreje kot kakšna ptičja gripa. Tudi tisti, za katere se ti zdi, da te čudno gledajo, statistično gledano niso izvzeti, verjetno je imel več kot eden med njimi že te težave. Point je, da te ne rabi bit sram, ker je to že skor tko pogosto dans k zobobol. Če si šla pa še čez porod... ne vem, mož tega ne bo cenil, če mu ne boš tega sama vbila v glavo. Drugi pa tako niso važni.

Kar se pa zdravnikov tiče, je to njihov posel. Moja je blazno v redu in me je tud vedno pomirila, ne glede na to, kolkrat sem nenaročena uletela, čeprav je vedela, za kaj se gre..

[mina]

Analiza... prvo "pravilo" ki ga upoštevaj: čimmanj beri zdravstvene strani, ker boš nehote nase "potegnila" še več simptomov.

Ko sem jaz rodila pred dobrimi 28 leti ni bilo tega foruma, kdor je bil anksiozen, paničen, depresiven, so ga obsodili, da je norec.
Svoje težave, ki bi se morda rešile na hitro, sem skrivala 20 let. Dokler nisem od vse panike bila ujetnik svojega doma...in še tam nisem bila varna. 
Poslušaj pametne nasvete, poišči pomoč in če ti kdo reče da si nora, mu kar povej, da is res in da imaš potrdilo. In naj te kar pustijo pri miru in ne vlačijo po zobeh, sicer boš koga zaštihala.  No, malo heca...Hotela sem ti povedati, da se ne sekiraj kaj pravijo ljudje, saj imajo itak vedno nekaj za pripominjat. Poskrbi zase.
Možje so pa v večini malo čudne živali. Ko jih bomo ženske razumele in oni nas, bo verjetno konec sveta. Da ne morda reagira tako, ker se boji, da se ne bi pri njemu isto ponovilo. Mah, kdo ve?

[Slavka]

in če ti kdo reče da si nora, mu kar povej, da is res in da imaš potrdilo. In naj te kar pustijo pri miru in ne vlačijo po zobeh, sicer boš koga zaštihala.

  tole si je pa dobro zapomnit...