Fobija pred zdravstvom

[gobica]

Pozdravljeni, že dolgo spremljam številne teme na tem forumu in sploh odlično stran društva DAM. Za menoj so dolga leta paničnih napadov, morda anksioznih stanj, s čimer pa se je do upokojitve dalo kar solidno živeti, saj so bila obdobja miru in normalnega življenja včasih res zelo dolga. Globoko sočustvujem z vsemi, ki imate kakršne koli težave, zaradi katerih se oglašate na forumu.Nisem pa še zasledila sotrpinov, ki bi imeli obupno fobijo pred vsem medicinskim - invazivnimi zdravniškimi pregledi, bolnišnico, možnostjo, da zbolim in se  znajdem v bolnišničnem okolju ... kar privede do tega, da sem razen UZ ali podobnih nežnih pregledov praktično popolnoma nesposobna opraviti že same diagnostične preiskave. Pretirano tudi poslušam znake iz svojega telesa in se ob malo bolj glasnih že znajdem v paničnem napadu, ker vidim pred seboj hospitalizacijo. Že dve leti skoraj poskušak s psihoterapijo, za antidepresive pa se nikakor ne upam odločiti, zaradi stranskih učinkov, ki povzročijo, da je panika še hujša. Ima morda kdo podobne strahove, fobije, usodne omejitve? Hvala, ker me boste sprejeli med dopisnike tega foruma!

[mina]

za antidepresive pa se nikakor ne upam odločiti, zaradi stranskih učinkov, ki povzročijo, da je panika še hujša.

Stranski učinki so zoprni samo na začetku, potem izzvenijo.
Je kar dosti takih, ki jih zdravstveno okolje spravlja v obup in paniko. Bi lahko rekli, da je skoraj normalno, da imamo strah pred nečim , kar ne "obvladamo". Ne z znanjem, ne tehnično.
Potem je tu  še misel povezna na bolečino, smrt, trpljenje. Vsi neprijetni občutki.
Zavedanje o svoji minljivosti, bolezni pomaga. Sprejeti jo moramo kot del življenja. Da ne govorim o možnosti (bolj verjetni) da nam zdravniki, s svojo napol coprnijo za nas, lahko pomagajo, ko rabimo.
Tudi ko smo panični. S svojim znanjem in izkušnjami ti bodo lahko predpisali pravo zdravilo, da boš premagala svojo paniko.
Zanjo se predpisuje ponavadi višja doza AD-jev, se pa z anksioznostjo veliko prej opravi kot z depresijo. Na tvojem mestu bi stopila vsaj do splošne zdravnice in potem še do psihiatra. Boš videla, da je življenje brez panike bolj luštno in manj napeto.

[gobica]

Hvala, Mina, moram se še naučiti, kako poteka praktična komunikacija na tem forumu. Žal se pri meni ob zdravstvenem posegu razvije popolnoma neobvladljiva panika. Imela sem akutno vnetje trebušne slinavke in sem se v nekaj urah znašla v bolnišnici - za celih deset dni se nato ničesar ne spominjam, ker sem od panike preprosto disociirala, se "ločila" sama od sebe. Ker imam težave z želodcem in ob tem strah pred rakom, bi morala na gastroskopijo, a je vse zaman, ne morem. Prepričana sem,da bi mi od groze pred posegom preprosto zastalo srce, pri nas pa gastroskopije nikjer, za razliko od res razvitega sveta, ne delajo s sedacijo.

V 25 letih paničnih napadov in fobij je za menoj zajeten kup literature, tudi nekaj psihiatrov in psihoterapija, ki še teče, le da očitno ne znam ravnati s tistim, kar sem tam spoznala (ne gre za KVT metodo). Zadnji predpisani AD (s cipralexom sem imela pred nekaj leti po 2 polovičkah zelo hudo panično izkušnjo) je zdaj asentra, vendar so osnovni sprejljevalni pojavi verjetno povsod več ali manj enaki, to je povečanje anksioznosti. Najbrž bi se morala opogumiti in začeti s 1/4 tablete in nato za četrtinko dvigovati vsak teden - a ne vem, ali to potem pomeni, da se mi bodo stranski učinki razvlekli na štiri tedne?
Hvala za vsako besedo in mnenje!

[mina]

Prepričana sem,da bi mi od groze pred posegom preprosto zastalo srce, pri nas pa gastroskopije nikjer, za razliko od res razvitega sveta, ne delajo s sedacijo.

Beži no. Tule gor kar mrgoli paničarjev, pa še ni nihče ne omedlel, še manj pa da bi mu zastalo srce. Tudi sama sem se s paniko borila desetletja. Minila me je šele, ko sem se sprijaznila s smrtjo in minljivostjo. In mojo odločitvijo, da je bolje tvegati smrt in živeti, kot pa životariti s paniko.
Od takrat sem vsaj s to muko opravila.
Slišala sem, da v Izoli delajo gastroskopijo s sedacijo. Menda. Ne bi rada koga zavajala. Povem pa ti, da če sem jo jaz preživela v svoji najhujši fazi, jo boš tudi ti. Sem si dopovedovala, da sem itak pod zdravniško kontrolo in da bodo že poskrbeli zame kakor je treba. Če ne bodo pa imeli opravka z mojo sestro. Verjetno bi jih požrla...
Kar se tiče zdravil, poslušaj zdravnika in pojej toliko, kot ti je določil. Ne cincaj in ne premišljuj kaj bo, če bo. Daj se prepusti v Božje roke (bi rekla moja nona) in ne premišljuj preveč o svojem počutju in dogajanju v telesu. Čim manj hočeš zaznati, manj te bo mučilo.
Panični napad si največkrat "prikličemo" sami. Saj poznaš....Bije mi srce bolj močno - sigurno imam srčno aritmijo - morala bom v bolnico - tam so zdravniki - verjetno se mi bio kaj zakompliciralo - potrebna bo operacija - iz naerkoze se ne bom prebudila - bla, bla, bla....itn, itn v nedogled. 
Takšni pač smo, se pa tega lahko odučimo. Ko te popade tako razmišljanje preusmeri pot misli drugam, v glavi računaj, išči besede na določeno črko. Skratka nekaj, kar te okupira in ne dovoli, da misliš na slabo. Pa hitra hoja tudi pomaga. Zagotovo.

[gobica]

Hvala, Mina, le kako zmoreš biti tako trezna! Si rekla, da si se desetletja otepala s paniko? Jaz pa si dolgo nisem upala nič napisati na to stran, ker bi morala priznati, da to pri meni traja že 26 let (zadnji dve leti pa se ne pusti več krotiti kot nekoč, kar me spravlja še v dodatno paniko, da bom končala v psihiatrični ustanovi) in bi potem vzela upanje vsem, ki bi to brali. Preverila bom tudi Izolo. Ne vem, kam na forum bi morala vprašati, da bi dobila kaj nasvetov in izkušenj, ki jih imajo tukajšnji  :)dopisovalci z asentro? Lep pozdrav in hvala za tvoj čas!

[mina]

Si rekla, da si se desetletja otepala s paniko? Jaz pa si dolgo nisem upala nič napisati na to stran, ker bi morala priznati, da to pri meni traja že 26 let (zadnji dve leti pa se ne pusti več krotiti kot nekoč, kar me spravlja še v dodatno paniko, da bom končala v psihiatrični ustanovi) in bi potem vzela upanje vsem, ki bi to brali.

  Hehehe...sami taki tiči smo tu gor. Najtežje je priznati sebi in svetu, da imam(o) problem. Potem gre samo še navzgor. Panike se prej znebiš kot depresije. Škoda, da nisi že prej kaj naredila v tej smeri.
No, sedaj pa kar korajžno naprej. Si panična, imaš zaradi tega probleme....Ok, zato nisi nič manj pametna in v redu punca. Za končati na psihiatriji bo potrebno pa še kaj več problemov. A ne?!
Sicer pa, bolje tam kot pa celo življenje z gospo Paniko. 
Baje v Begunjah z izvajanjem KVT prej hitro opravijo z njo.
Kar se tiče zdravil, pa poglej pod temo "Zdravila", gotovo najdeš kaj koristnega. Poznam jih par, ki so si z njo lepo opomogli.

[Betka]

Čau Gobica,

mene je tudi strah zdravstvenih ustanov, da niti ne govorim o pregledih. 

Včasih sem bila na to tako občutljiva, da sem postala panična tudi, če sem samo koga spremljala k zdravniku. Čim sem zavonjala tisti značilni vonj po razkužilih, čistilih in podobnem mi je obračalo želodec. Groza. Sedaj je s tem boljše.   Vseeno pa se izogibam vsem nenujnim stikom z zdravstvenimi ustanovami.

[DusanG]

... bolje tvegati smrt in živeti, kot pa životariti s paniko.

Mina ta tvoja misel je super. Si jo bom zapisal med moje priljubljene.

[Aslan]

Mina tudi jaz si jo bom zapisala ... tko resnična je.       
Gobica veliko ljudi ima strah pred zdravstvom. Pogosto vzrok sega daleč nazaj ko smo bili otroci ... neprijetne izkušnje ostanejo v nas in prihajajo na plano ko se zopet počutimo nemočni, odvisni ... Postopoma lahko ta strah s pomočjo psihoterapije ublažiš.

[gobica]

Hvala vsem za odgovore! Včasih kar "pozabim", da zdaj "znam" komunicirati z vami in ne pogledam foruma, se opravičujem! Moram pa povedati, da so moje groze pred zdravniki, bolnišnico, kakim zahtevnejšim (invazivnim) pregledom takšne, da preprosto disociiram - se torej moja zavest preprosto "odseli" in se ne zavedam, kaj se z menoj naprej sploh dogaja,nimam več nadzora nad seboj. Ko sem morala urgentno v bolnišnico zaradi smrtno nevarnega vnetja slinavke, se sploh ne zavedam, da sem podpisala dovoljenje za določen nujen poseg, aritmije pa sem imela takšne, da sem bila 10 dni na intenzivni na srčno žilnem oddelku. Vse to od groze. Zato bi bila tako vesela, ko bi se oglasil kdo, ki to razume iz svoje kože. Kako lahko kdo, če je, ohranja resnost odraslega človeka in ne joka in ne prosi, naj ga pustijo domov, kot da je majhen otrok, kako je to ponižujoče! Pa se vzemi malo skupaj, boste rekli - a saj veste, da bi se rada, pa se preprosto ne morem, ker se mi kar meša od groze in prepričanja, da mi bo od stranu odpovedalo srce. Izvrstni prof. dr. Radovan Starc, kardiolog, je o vplivih stresa na srce, organe, telo, bolezni napisal celo tri zelo dobre knjige. Torej "umreti od strahu" le ni navadna izmišljotina! Pozdrave vsem in vsakemu, ki to bere. Še eno vprašanje: na kakšen način se bi lahko udeležila skupine za samopomoč, ki deluje v Ljubljani na Teslovi, če prav razumem? So kakšni pogoji? Hvala!

[Aslan]

Ni pogojev, vsakdo je dobrodošel.
Na DAM koledarju poglej kdaj so termini in prideš
Pred tem lahko kontaktiraš tudi vodjo skupine ...

[gobica]

Hvala, Aslan, zelo prijazno! Tu na forumu se mi zdite vsi zelo mladi v primerjavi z menoj (63), po eni strani mi je zelo težko, ko berem, koliko mlajših ima te težave, po drugi pa se bojim, da me morda ne boste tako zlahka sprejeli, ker sem očitno že "ena druga generacija". Zelo rada bi bila tudi kako  koristna pri prizadevanjih društva DAM, ki ga zelo spoštujem, kako pomagala, samo ne vem, kako. Vsekakor se bom najprej včlanila. Prijazen pozdrav!

[anita]

Čau Gobica,

mene je tudi strah zdravstvenih ustanov, da niti ne govorim o pregledih. 

Včasih sem bila na to tako občutljiva, da sem postala panična tudi, če sem samo koga spremljala k zdravniku. Čim sem zavonjala tisti značilni vonj po razkužilih, čistilih in podobnem mi je obračalo želodec. Groza. Sedaj je s tem boljše.   Vseeno pa se izogibam vsem nenujnim stikom z zdravstvenimi ustanovami.

Betka, kako si se pa tega rešila oz. kako si zadevo omilila? Jaz imam namreč tudi paničen strah pred zdravniki, enkrat sem skoraj padla skupaj, ko sem šla samo po bolniški list...  Pa ne vem, kako naj se tega rešim - saj, ko sem v čakalnici, poskušam vse mogoče "finte", od dihanja do preusmerjanja misli, ampak mi srce še vedno razbija kot noro...   

[Betka]

Pozdravljena Anita, 

torej veš o čem sem pisala...a ni grozen občutek?

V bistvu je meni pomagalo na splošno delo na sebi, nisem se osredotočala samo na strah pred zdravstvom. Ampak pogosto me še vedno zvije. Isto kot pišeš ti, ko me je zgrabila panika, ni pomagalo nič več, morala sem se prej nekako skoncentrirati in misliti nekaj neutralnega, nepovezanega z zdravniki.

Upam, da se bova sčasoma naučile premagati tega vraga

[anita]

Oja, Betka, zelo dobro vem, kako grozen je ta občutek!   

Veš, da je pri meni enako - dokler sem na terapijah delala na sebi, je bil tudi strah pred zdravniki manjši, zdaj se pa spet pojavlja... Bljek!  Mogoče bi mogle druga drugo spremljat k zdravnikom, pa bi se vmes malo pohecale, ker bi vedle, za kaj gre, pa bi bilo potem lažje - sčasoma pa že kar luštno - hodit k zdravnikom... 

[gobica]

Pozdravljeni, Anita in Betka,
saj sem prav srečna, da se je na mojo temo sploh javil kdo s to vrsto fobije, sem bila kar razočarana, pravzaprav nevoščljiva, da očitno teh groznih težav nima nihče. Če me nekje nekaj boli, takoj vidim najhujše, to pa pomeni posledično seveda najmanj kak hud pregled ali na koncu bolnico, iz česar se vedno pogosteje razvije panični napad. Ali si pomagata tudi s kakimi zdravili? Imata specifično terapijo? Sploh kaj od tega?

[anita]

Gobica, jaz sem imela v preteklosti že marsikaj - od tumorja, raka, slabega srca, pa kaj vem, česa že vse...  Seveda vse samo v MOJI GLAVI! 
Tako, da sem po eni strani vesela, da imam strah pred zdravniki, ker če ne bi bila tudi jaz kar pogosto pri njih, tako pa sem se jim vedno izogibala, tudi ko je bilo kdaj kar precej hudo (seveda spet samo v MOJI GLAVI). Sčasoma sem se pa nekako kar sprijaznila s tem, da z mano ni nič narobe in da si brezveze delam probleme, kjer jih ni, tako da sem se vsaj na tem področju znebila tesnobe. No, strah pred zdravniki je pa še vedno ostal, zaenkrat še ne vem, kako naj ga odpravim...  Zdravil ne jemljem, specifične terapije pa tudi nimam, tako da ti (zaenkrat) težko kaj svetujem - bom pa zdaj, ko se vrnem na psihoterapijo, začela intenzivno delat tudi na tem področju... In če se naučim kaj pametnega, bom z veseljem delila s tabo. 

[gobica]

  krasno, anita, da si taka pozitivka! tudi jaz se upam prihodnji teden vračam na psihoterapijo in si obetam veliko podpore  - pa tudi dela - prav pri tem strahu. Ti pa kar zavidam, da si se otresla prepričanja, da imaš kup bolezni in te je minila ta tesnoba, meni očitno še vedno manjkajo trdne vajeti, ki bi jih v rokah držala zdrava pamet

[anita]

gobica, nikar mi ne zavidaj, boš videla, tudi ti se boš zagotovo otresla tega! 
meni je med drugim pomagalo to, da sem dojela, da se človeku dogaja tisto, v kar usmerja svoje misli in svojo energijo...
dokler sem recimo razmišljala o tem, kaj me boli, pa koliko me boli, pa zakaj me boli in kaj je narobe in oh in sploh, me je seveda vse bolelo, čutila sem vsako malo spremembo in bolečino in "imela" ne vem koliko bolezni.  potem sem se pa odločila, da je škoda, da bi zapravljala življenje za take stvari in ga bom raje živela in zdaj usmerjam energijo v lepe in pozitivne stvari - in to se mi tudi vrača... OK, saj ne rečem, še vedno me kdaj zagrabijo kaki čudni občutki, sploh ker imam težave z močnimi migrenami, ampak hej, raje vidim, da me "pobere", ko počnem nekaj, kar me veseli, kot pa da ždim doma in čakam, kdaj me bo "pobralo"...  tako da - ko te kdaj začne kaj "zvijat", se odpravi ven v naravo, na sprehod, počni kaj, kar te veseli, pa bo tudi "zvijanje" minilo!  na terapiji pa kar povej, kaj te teži in fino predelajta to! 

[Betka]

Pozdravljeni Anita in Gobica,

jaz sicer jemljem Cipralex, ki me je olajšal depresijo in anksioznost, strahu pred zdravstvom pa mi ni zmanjšal, kar tudi ni pričakovati.

Na psihoterapijo sem hodila dvakrat: najprej h kognitivni terapevtki, vendar sem prišla premalokrat na vrsto in sem se morala vedno "boriti" za datume. Enkrat mi je bilo dovolj in nisem šla več, čeprav mislim, da bi mi dolgoročno pomagalo.
Potem sem delala še s terapevtko kontrolne terapije. Vsak teden nekaj mesecev, vendar mi kontrolna terapija razen v teoriji nekako ni sedla... 

Sedaj delam sama na sebi. V veliko pomoč mi je knjiga Blagor ženskam avtorice Alenke Rebula. S pomočjo vaj v njej in globoke vsebine, ki jo znova in znova prebiram se na novo spoznavam.

Upam, da bom izboljšala svoje samozupanje in še kup drugih stvari.
Enako želim tudi vama.