Čudno zbujanje ponoči...

[kafer1]

Lep pozdrav,

po dolgem času se spet oglašam. Z reorganizacijo svojega življenja, menjavo prehrane, prilagoditvi službe sem nekako znižal pogostost paničnih napadov za 40%, migren pa za 80%. Od zdravil so mi predpisali Amyzol vsak zvečer pred spanjem. Poleg se zdravim še za želodčno bakterijo, ter razjedo ki je nastala kot posledica 15 letnega neprestanega vnetja prebavil.
Torej z napredkom sem kar zadovoljen - ostaja pa nekaj kar me moti in se ne zmanjšuje. Zbujanje ponoči, ko se prebujam imam močan pritisk, hrup - prav bobnenje v ušesuh, kot da bi ful pihal veter ali nekaj podobnega. Tudi nasploh v glavi je en tak pritisk - tega ne znam čisto opisat - kot da se zbudim zadnji trenutek pred smrtjo. V tem stanbju sem nekaj sekund popolnoma paraliziran, ne morem se premakniti, ne morem govoriti, dihati - srca ne čutim, kot da je mrtvo, po nekaj sekundah pa srce začne razbijati, vendar izpušča takte oz vsaj jaz tako slišim, ker buta kot bi ga imel na sredi glave. Potem se vse nekako umiri, v ušesih pa ostane tanko cvileč zvok. Za takim napadom sledi več manjših - v bistvu vsakič ko v tem strahu "zacumam" se v trenutku zbudim v približno enakem stanju, le da se lahko premikam. Drugače pa še vedno čutim tesnobo, mravlinčenje, pekočo kožo ter vroče in hladno oblivanje.
Občutek imam kot da v spanju enostavno preneham dihati in se nato dejansko prebudim v zadnjih trenutkih življenja. Ima gdo podobne izkušnje? Kakemu zdravniku naj grem - Nevrolog mi je rekel naj se ne sekiram ker sem za njega popolnoma zdrav človek?! kako si naj po praktično uničenem življenju in kar nekaj urgentnih poti v bolnico (prvi napadi panike so dejansko dajali simptome infarkta) razlagam ne vem, vendar me ni napotil nikamor drugam, niti dal kakih drugih zdravil ali napotkov.

Za vsak nasvet ali delitvijo izkušenj se vnaprej zahvaljujem.

[ljubica]

Kar opisuješ, se tudi meni dogaja rado ponoči.
Pri meni gre za panični napad; to pa zgleda tako, da imam to paniko
že v spanju in se potem zbudim neorientirana (ne vem, kje sem in kdo sem,...).
Ponavadi temu sledi vsaj pol ure "prihajanja k sebi".
Je pa mučno.
Ja, telesno si verjetno zdrav, nevrolog pač verjetno nima izkušenj
ali pa ni dovzeten za tovrstne opise tegob.

Tisto, kar čez dan "odmislimo" , ponavadi čez noč opozori nase.

[kafer1]

A mislite da to vse spada k paničnim napadom? Ker "tapravi" napad panike pri meni zgleda popolnoma enako kot epileptični napad s to razliko da se toliko zavedam situacije da pazim da kontrolirano padem oz se vležem, ter da se ves ne pogrizem, čeprav ne uspe vedno. Tudi zavedanja ne zgubim vedno, včasih za nekaj sekund, drugače pa imam vse pod kontrolo. Napad me tudi zelo napihne in povzroči drisko, to zbujanje pa nič od tega.
Ma saj ne vem več - zadnje pol leta je očitno prišlo na plan vse kar se je nabiralo dolga leta. Prej razen migren ni bilo nekih težav, zdaj pa od zdravnika do zdravnika, na vsakem slikanju, analizi itd... nekaj ne štima.
Upam samo da bo minilo - ne znam si namreč predstavljati preostanka življenja tako da vedno čakam gdaj bo naslednji napad.

LP

[Juncek]

Pri meni se to dogaja tik preden ponavadi zaspim trdno, torej v polsnu, ampak pri meni to zgleda tako, kot da mi mozgani uidejo v crno luknjo in se zbudim brutalno, dejansko kot da bi me krc zagrabil v celo telo. Zbudim se pa popolnoma zadihan, razbijanje srca in sokiran, vcasih to spremljajo se kaksne glupe sanje, enkrat da sem povozil malega otroka z avtom, grooooooooooza skratka. Ko se zbudim potrebujem nekaj minut, da se pomirim, potem pa zaspim nazaj, naucil sem se namrec ucinkovito uporavljat tehnike omejevanja panicnega napada na minimalno, tako da to kar hitr mine in se ne razvije v pravi panicni napad, vcasih se bi kaj hitro. Se mi je pa zgodilo zadnjic, da sem se zbudil popolnoma brez zraka, se vedno ne vem zakaj, ali sem nehal dihat in sem se zaradi tega prebudil brez zraka, ali mi je slina usla v sapnik in sem zato ostal brez zraka, cudno mi je bilo zato, ker ko sem se zbudil nisem mogel zadihati se vsaj pol minute, popolnoma nic, kot da bi imel sapnik zamasen, tako da slutim na slino, ker ce bi pozabil dihat, bi normalno zadihal ko bi se zbudil, skratka, grozno je bilo, nic nisem mogel, srce je razbijalo, ampak se enkrat sem se na hitro sprostil in zaspal nazaj. Pri tebi pa kakor razumem, se pricne panicni napad v snu, torej se ti nekaj dogaja v podzavesti in nevrolog ti resnicno ne more pomagat, to bi moral s psihiatrom govort, to je nekaj, kar ti sproza paniko med spanjem popolnoma v podzavesti kot v sanjah...kaj pa vem...svetujem obisk pri strokovnjaku...

Drzi se!

[kafer1]

Ja prvo zbujanje je kot si opisal - iz globokega spanja, pol naslednja v isti noči pa enako kot pri tebi - v trenutku ko zaspim me vrže. Je pa res da tudi jaz običajno sanjam kake čudne sanje, običajno kot da sem na nekem stolu - mogoče pri zdravniku, ali celo na usmrtilnem stolu, ker v sanjah običajno dobim neko inekcijo, vsi okoli mene se smejijo, jaz pa se dušim in zgubljam zavest.. zdaj če je to kakorkoli povezano? Sam sem tehnik in mi takšne vudu zadeve, ki niso povezane z logičnim razmišljanjem nekako ne "sedejo". Bom sedaj res poiskal nekega strokovnjaka da mi pomaga rešiti zadevo.
Pa še kot zanimivost - moji napadi se pojavijo ko bi se glede na službene in družinske obveznosti naj sprostil - ko delam na polno, tudi po 20 ur dnevno, celi teden, tega ni, ko pa sem prost, se ponavadi pojavijo napadi, migrene itd...

[Jagodka]

Ah, zbujanje. Kadar sem pod pritiskom skoraj vedno, podobno kot opisuje Ljubica. Potem me je strah nazaj zaspati, zaradi ponovitev.    Tudi more imam takrat in se včasih "prisilim", da se moram zbuditi.

Več dni zapored, večkrat na noč. Zanimio pa je, da čez dan nisem utrujena in zaspana. Sem se navadila, po zelo stresnih obdobjih, luna, pms. Enkrat na mesec sigurno. Tudi, ko sem jemala ADje. 

[Juncek]

Tudi jaz sem bolj tehnicne sorte clovek in ravno mi pa sicer tudi pstali imamo taksne tezave, ker vedno iscemo nekaj, kar bi moralo bit logicno pa NI! Ampak logicno je, sam mi tega ne vidmo, ker je skrito v podzavesti, v custvenem spominu, ki ga mi "tehniki" neradi uporabljamo, pa se vklaplja sam in nas opozarja na nekaj, kar smo potlacil globoko v podzavest...Takrat ko je veliko dela nima glava casa se ukvarjat sama s seboj, ko pa ni velik dela, se pa kar ustrasmo, da je nekaj narobe in takrat imajo nasi mozgani cas za razmislek...skratka, tako jaz razmisljam, ni nujno da je to res, sam men se to tako zazdi. Bi ti pa svetoval, da nehas delat po 20 ur skup...clovesko telo je zelo precizen mehanizem, ki ima najraje konstante, tako kot vsaka druga masina, ce si pac tehnik to verjetn ves...šoki so najslabsi in pretiravanja...nagle spremembe in podobno...to je NAROBE!!! Jaz sem bil tud tak, tud 58 ur sem enkrat skup delal...sam to ne pelje nikamor, mislim pelje...6 ft under...to po mojem je nekaj v tvoji podzavesti, kar ti ne da miru, temu moras pridet do dna...pa mislim da ti bo bolje, sam bos tezko sam...ker kot sem rekel, do svoje podzavesti bos tezko dostopal z realnim pogledom, zal imas na razpolago le subjektivnega...

[simona]

Imam čisto iste simptome. Ali vam je ratalo kaj rešiti glede tega?Hvala.Lp

[Snezinka1]

Pozdravljeni, žal sem tudi jaz ena izmed teh “nočnih prebujebalcev”. Največkrat se mi dogaja v prvi fazi uspavanja - prvih 30 minut. Zbudim se s krikom, zdi se mi, da sem prenehala dihat med spanjem.
Občutim močan strah pred smrtjo, saj vse skupaj spremlja tudi hitro bitje srca in hitro dihanje.
Zelo izrazit je ta strah... odvrti se ta- po mojem dojemanju- nesmisel vsega, saj vem, da “ mi zvoni” .
Poskusila sem že veliko metod in tudi k psihiatru, ki se ukvarja s panično motnjo
sem hodila nekaj časa.
Zdi se vse zamanj, to prebujanje se za nekaj časa potuhne, potem izbruhne
v vsej svoji moči..
Vsaka vaša izkušnja, kako ste to vsaj omilili je zelo zaželjena