kdaj bo spet bolje?

[Onix]

Sam nikoli ne zaničujem nekoga ki je preživel psihozo, sm bil v begunjah vsega skupaj 1 leto in sm kar dost takih poznal... Hotu sm samo rečt to, da od anksioznosti se nobenemu še ni zmešalo in to je dejstvo... Pravzaprav tudi psihoza ni to, da bi se ti zmešalo, samo malo maš nerealna prepričanja, ki pa se dajo pozdravit...

[Janja]

Onix!

Mogoče si moje pisanje res narobe razumel...

Moje pisanje je bilo bolj namenjenu izmenjavi izkušenj. In osvetliti še drugo plat, ker jaz pač poznam obe plati in vem, kako je.

Priznam pa, da me včasih malo zmoti, ker nekateri striktno ločujejo med tistimi z lažjimi motnjami in tistimi, ki naj bi imeli težje.

Pa to ne pomeni, da mislim samo na forum, mislim popolnoma na splošno.

In če res želimo premagati stigmo, potem ne moremo delati stigme znotraj stigme. Nekateri že vedo, kaj sem hotela s tem povedati...

[kinto]

Noben ni govoril zaničevalno o psihozi. To je zgolj intepretacija Janje.

Drugače pa je potrebno definirat besedo »zmešalo«, saj smo tudi depresivci/anksiozneži zmešani, saj nobenmu kemija v glavi ne špila povsem prav.  

[Janja]

Ne, Kinto, to ni interpretacija Janje.

In jaz sem napisala točno to, kar sem želela napisati. In očitno so me določeni razumeli. Recimo Slavka in Toja sta to napisali. Tisti, ki pa me niso, pa žal...

In ne vem, zakaj ne bi napisala izkušnje, ki jo pač imam z osebo, ki je preživela psihozo in tudi kasneje kvalitetno živela naprej? Dokler je pač živela...

Drugače pa je potrebno definirat besedo »zmešalo«, saj smo tudi depresivci/anksiozneži zmešani, saj nobenmu kemija v glavi ne špila povsem prav.

Ja, Kinto, ampak anksiozneži in depresivci ponavadi ne želijo biti zmešani in jih je tega zelo strah. Edino ti mogoče to pišeš in ti si eden redkih.

Upam, da sva se sedaj razumela.

[Toja]

Noben ni govoril zaničevalno o psihozi. To je zgolj intepretacija Janje.

Drugače pa je potrebno definirat besedo »zmešalo«, saj smo tudi depresivci/anksiozneži zmešani, saj nobenmu kemija v glavi ne špila povsem prav.  

Kinto...ali te narobe razumem, ali pa si ti narobe razumel post, ki ga
je napisala Janja....ona je govorila o pozitivni izkušnji psihoznega stanja...

Kar se pa tiče, da smo depresivci /anksiozneži zmešani se pa ne strinjam....med nami je veliko
visoko izobraženih ljudi...in dokazano je, da so ljudje z depresijo zelo pametni...je pa res, da
v zelo akutnem stanju napadov nastopi strah, da se nam bo "zmešalo"!

Pa brez zamere....

[Onix]

Janja ni problema

Vem kaj si mislila in prav je tako!

[majč]

Draga Janja, jaz sem preživela psihozo leta 2006, tako da to, kar sem pisala je bila točno da šala na lasten račun. včasih se rada malo pohecam. mislim, da je s tem jasno, da sprejemam vse, kar se z mano dogaja in se je zgodilo in da s tem nimam težav, tudi nimam predsodkov in nič. tu smo imeli in imamo vsi občasno neke težave. zdaj če kdo rad misli, da če je zelo anksiozen je še vedno manj "zmešan" oz. ima manj hude težave od nekoga, ki je preživel psihozo, je to izključno njegov problem, me razumeš?

Brala in poslušala sem veliko ljudi z anksioznostjo in temi težavami, vem, da mnogi zelo trpijo, kdaj celo bolj kot jaz v splošnem, ko sem večino časa kljub preživeti psihozi pred 5 leti v remisiji, Bogu hvala. in če je nekdo zato, ker je anksiozen in nikdar psihotičen vesel, mu ne želim odvzeti tega veselja. sama sem anksioznost v obliki močne tesnobe preživljala kake 14 dni skupaj, bilo je zelo mučno. nekaj podobnega paničnemu napadu sem iskusila le 1x, ko se je moja kemija začela počasi sesuvat. berem pa poslušam pa ogromno in vem, da ljudje tudi zaradi anksioznosti lahko zelo trpijo in sočustvujem tu.

je pa tko, da ko se znaš pošaliti na svoj račun in tako, da je tudi breme nekoliko lažje in v odnosu do sebe si že veliko naredil, da to zmoreš. in jaz se včasih zelo rada šalim. naj se razume, da to ni "norca delanje" s kogarkoli, ker v tem primeru bi se največ iz sebe. ampak gre za hec in popestritev težkega doživljanja, da se človek, ki mu je težko lahko ob tem tudi malo sprosti in nasmehne. temu je bil namen.

če je kdo vzel drugače, pa naj še enkrat ponovim, da ni bilo tako podano in tako mišljeno.

maja

[majč]

aja in res je Janja, tudi psihotičen nisi celo večnost, tko da tudi zlo imenovano psihoza ne traja večno, niti zelo dolgo.

pa folk, ki je anksiozen navadno nima sploh potenciala biti psihotičen, zato ljube duše, se nehajte bati psihoze. tisti, ki smo doživeli psihozo, imamo nekako več neke notranje moči za spopadanje s težavami te vrste, to že sam dopamin omogoča, se mi zdi. ne bojte se, skratka.

maja

[alexx]

Mene si nasmejala majč, pa vem kako resne so psihoze. Še nekaj zgodb slišanih od uporabnikov tu, ali na bipolarna.si so me resnično spravile v smeh. Vesela pa sem, da si že toliko časa v remisiji.

[Janja]

Majč!

Poznam tvojo zgodbo in vem, da si pogumna punca.

Moje pisanje je bilo bolj namenjeno temu, ker sem se kar nekajkrat v življenju soočala s tem ločevanjem na VAŠE in NAŠE in mene je to zmotilo. Zaenkrat res ne bi pisala o tem tukaj na forumu. Mogoče kdaj bom, mogoče tudi ne...

In tukaj ni letelo na nobenega osebno, ampak na splošno.

In nekako se mi zdi, da je vse preveč strahov okoli psihoze, zato sem hotela osvetliti še ta del, ki ga jaz poznam, ko sem se soočala z mamino psihozo.

pa folk, ki je anksiozen navadno nima sploh potenciala biti psihotičen, zato ljube duše, se nehajte bati psihoze. tisti, ki smo doživeli psihozo, imamo nekako več neke notranje moči za spopadanje s težavami te vrste, to že sam dopamin omogoča, se mi zdi. ne bojte se, skratka.

To se mi zdi izrednega pomena, da bi se ljudje nehali bati psihoze.

aja in res je Janja, tudi psihotičen nisi celo večnost, tko da tudi zlo imenovano psihoza ne traja večno, niti zelo dolgo.

Predvsem pa sem z mojim opisom želela poudariti, da če se nekomu že zgodi, da doživi epizodo psihoze, mogoče tudi dve, to ne pomeni, da se je njegovo življenje končalo...

Niti slučajno...

To pomeni samo to, da je ta oseba trenutno izgubila stik z realnostjo. Ta oseba rabi veliko podpore od bližnjih in prijateljev in pravilno medikamentozno in zdravniško podporo.

In z vsemi pravilnimi ukrepi oseba lahko hitro okreva in zopet zaživi normalno življenje. Lahko študira, dela kariero, se družbeno vključuje na različnih področjih...

To je bil moj namen: razbiti te strahove okoli psihoze, da potem pa se tvoje življenje konča in se ti zaprejo vse poti.

Ni res. Poti so še zmeraj odprte.

Tisti, ki pa imate res velike strahove okoli psihoze, vam pa svetujem, da to predelate s psihoterapevtom. Tudi jaz imam ogromno strahov (tudi take, ki se drugim zdijo neutemeljeni, meni pač ne) in edina pot je, da jih počasi predelujem, da ne bodo več ovirali mojega življenja.

[Slavka]

Janja 


Drugače pa naj še Vesna25 kaj napiše...konec koncev je to njena tema 

[kinto]

Kar se pa tiče, da smo depresivci /anksiozneži zmešani se pa ne strinjam....med nami je veliko
visoko izobraženih ljudi...in dokazano je, da so ljudje z depresijo zelo pametni...je pa res, da
v zelo akutnem stanju napadov nastopi strah, da se nam bo "zmešalo"!

Nisem omenjal delitve na lažje in težje psihične motnje, kot to pravi Janja. A to počneš ravno ti Toja.   Med psihotčnimi osebami je ogromno genijev, ampak res genijev. Nobelov nagrajenec za ekonomijo J. Nash, ameriški predsednik T. Roosevelt, skladatelj V. Beethoven, slikar Van Vogh, itd. Mi depresivci/anksiozneži se torej skrijemo proti njim in so potemtakem oni kvečjemu manj zmešani kot mi.  

Seveda ni nobene zamere Toja, upam, da tudi ne s tvoje strani.

Draga Janja, jaz sem preživela psihozo leta 2006, tako da to, kar sem pisala je bila točno da šala na lasten račun. včasih se rada malo pohecam. mislim, da je s tem jasno, da sprejemam vse, kar se z mano dogaja in se je zgodilo in da s tem nimam težav, tudi nimam predsodkov in nič. tu smo imeli in imamo vsi občasno neke težave. zdaj če kdo rad misli, da če je zelo anksiozen je še vedno manj "zmešan" oz. ima manj hude težave od nekoga, ki je preživel psihozo, je to izključno njegov problem, me razumeš?

 

Pa kaj je sedaj to? Ali ste kdaj pomislili, kako se pa počuti človek, ki je že imel kdaj psihozo, ko prebira takšne vaše vpise?

Janja, seveda te je zmotilo pisanje o psihozi, zato si tudi napisala izkušnjo o svoji mami in da je dosegla vse in živi povsem normalno, tako kot vsi ostali. Mislim, da ljudje, ki so doživeli psihozo ali pa poznajo koga, ki jo ima, to dobro vejo in tudi nikjer ni bilo govora o kvaliteti njihovega življenja. Vesno25 je pač strah, da ne bo dobila psihoze, da se ji ne bo zmešalo, pa sem se tako kot Majč, tudi jaz pošalil na svoj/naš (depresivci/anksiozneži) račun. Ker beseda zmešan pomeni, da imaš duševno motnjo. Torej smo pač vsi zmešani tu, kajne? 

[majč]

Vsi smo zmešani in hkrati noben. resno uporabljati izraz zmešan/nor itd. menim, da ni primerno. uporaba tega izraza provokativno ali v šali, s čemer pokažeš, da ti je vseeno, da te drugi pa tko vidi in da imaš do zadev izdelana neka lastna bolj zdrava stališča, pa ni napačno. meni je vseeno, kaj kdo reče.

Pred leti kmalu po moji psihozi, smo se začeli družiti štirje študenti približno enake starosti, ki smo imeli različne težave v duševnem zdravju od preživete psihoze, do depre, do ankse itd. no in smo se hecali. rekli smo, da smo pacienti jedni. to pa zato, ker, ko sem sama preživela epizodo psihoze, se je v bistvu ta odvila na nekem norem forumu, ki nima nič s samopomočjo, tako kot ta. in ob mojem res norem pisanju polnem smilejev, ko sem bila v hudi maniji, so padali komentarji: just shot me, če bom kdaj taka, ali pa ueeeeeeeeee, ueeeeeeeeeeeeee, pacienti jedni in podobne obledne pripombe. valda sem ta material potem ponucala za šalo na lasten račun in poanta je bila v tem, da sem s tem jasno pokazala, da me ne prizadanejo komentarji drugih, da sem odporna na to in da mi ni mar, da se znam hecat iz tega. toliko o tem, zdaj pa res, vesna 25, povej, kako si kaj zdaj?

p.s.: in a ni bistvo to, da se naučimo z zadevami živeti in ne da se bojujemo z neko kvazi stigmo, ki pa je ena navadna fikcija.

met strahove in jih priznat (pa magari pred psihozo), ni pa noben greh. človeka je pač strah in treba ga je pomiriti, da ne bo tko grozno in da se vse da uspešno preživet. Jaz verjamem v Boga in tudi to, da nam ni naloženo več, kot smo sposobni heandlat. pomembno je le, da se zadev lotimo na pravilen način, tak, ki pomaga in ne, da si po nepotrebnem otežujemo situacijo.

Tako jaz vidim.

maja

[martinca]

Ker beseda zmešan pomeni, da imaš duševno motnjo. Torej smo pač vsi zmešani tu, kajne? 

Haha Kinto, imaš pa smisel za humor  al ne?

[martinca]

Ej, ej, dragi razpravljalci!

In tukaj se točno vidi kvaliteta življenja. Mogoče lahko nekdo z eno samo epizodo psihoze (ki se je vsi tako zelo bojimo) živi dosti bolj kakovostno in kvalitetno kot pa mi, ki se bojimo vsega in vsakogar. Seveda dokler ne najdemo prave poti zase.

Janja, vse pohvale  zaradi sprejemanja različnosti in preseganja delitve na  "slabše ali boljše".    Sem te razumela že v prvo.  Res delaš dobro delo, skušaš zmanjšat strah pred nečim, kar nepoznavalcu zveni "drugačno" . No pa saj lahko nekateri povemo, kako je, čeprav je to zelo osebna izkušnja in so stopnje psihoz in stopnje anksioznosit različne!  Vsaj iz moje izkušnje lahko povem, da je bilo manj hudo imeti" 1 x v življenju   1 cel dan trajajočo psihozo kot pa doživeti 1 sam mali panični napad v trajanju max 1 uro! (in imela sem jih veliko , dokler se nisem z močjo volje iz njih- postopoma- rešila ).

Ohranitev realnega zavedanja nam je pač  vsem na prvem mestu, ker ta zagotavlja svobodno odločanje o sebi.  Čim se nekdo ne zaveda resnično in pravilno, s tem izgubi nadzor nad seboj in v primeru ogrožanja sebe ali drugih tudi pravico do odločanja o sebi. In pride pod nadzor in v roke drugih, da odločajo o njem!

Torej, Vesna, sklepam, da tvoj strah pred izgubo razuma oziroma pred psihozo izhaja iz strahu pred tem, da izgubi sebe in da o tebi odločajo drugi ljudje.

Če gledamo širše, je tudi na splošno v življenju dokazano vsakemu človeku na najvišji točki kot prva  največ vredna svoboda. Šele  na drugem mestu je življenje! Ljudje dajo svoje življenje za svobodo. In  šele na tretjem mestu po pomembnosti je zdravje, čeprav ga v času brez vojn postavljamo na prvo mesto. 

Da se vrnem nazaj. Panična motnja (brez psihoze) je meni osebno primerljiva s samim peklom v primerjavi s psihozo (brez groze) - psihoza je kot mešanica vsega trojega (vice in raj). pri kakšni manični motnji in psihozi. Kdor živi v tem, se navadi glasov in lahko celo normalno funkcionira. 

[Janja]

Vesna!

Najprej oprosti, ker smo malo zavzeli tvojo temo. Mogoče smo pa z našo razpravo komu pomagali, da ga bo manj strah. Vsaj upam in želim si tega...

Sedaj pa k tvojim strahovom. Spomnim se tvojih vpisov, ampak ne točno vsega.

Glede na napisano imaš eno od oblik OKM-ja. Tudi jaz imam OKM, ampak ne vsiljivk (tako kot ti), ampak neutemeljene strahove na dveh drugih področjih. In vem, kako zelo je hudo, če te je česa strah, čeprav veš, da so ti strahovi neutemeljeni.

Meni je dr. Dernovškova pojasnila, da v mojem primeru gre v veliki meri gre za genetski dejavnik in zato jemljem Zoloft. Poleg tega pa imam psihoterapije (tedenske) in s pomočjo psihoterapevtke predelujeva moje strahove, ker nekateri izvirajo tudi iz stresnih dogodkov, ki so vplivali name. Pri meni ne gre samo za genetiko.

ojla,hvala vsem za odgovore...hm se kar ne morem verjeti da se to dogaja,ocitno je bilo res prevec vsega,selitev,sola,izpiti,diploma,bolna babica,prijatelj ki je kar naenkrat bil slabo in sel v Idrijo...vsega prevec.Nekako so se obsesije umaknile,pojavi pa se nenadoma panicni napad,ki ga nisem dozivela ze...uf 6 let...vcerajsnji je bil  malce nenavaden,cuden obcutek tesnobe,zivcnost,vse mi je slo na zivce,strah da bom znorela...recimo da takrat mi je tezko ampak vidim da sem dovolj mocna da se sama poberem in si recem to ni nic kaj takega,le telo tako odgovarja na vse kar sem dozivela v kratkem.Komaj cakam da vidim psihiatrinjo(imam dr.Juretic na obali),da ji povem vse..na zivce mi gre ko nam predpisujejo kup tablet,tudi ko bi se to dala drugace resiti,je kup pripravkov,ki so res super,meni persen pomaga full...in psihoterapije..imam cipralex ampak posteno nevem koliko mi je pomagal..dobila sem ga pa ker me je skozi bolela glava in je rekel nevrolog da to psihicno,glavobol je minil,prej nisem imela ne tesnob,ne obsesij,ne napadov,ne nic..odpravilo je glavobole..pridobila pa kup drugih tezav..danes sem kar brez volje..ko ena...nevem depresija...in mislim,da je nekaj na tabletah,ampak ostalo je na nas,tega mi ne manjka,pozitivnega misljenja,nekako se vedno znova dvignem,karkoli se dogaja..in to je to.No upam da ste vse ok,lepo vas pozdravljam;)

Glede na tvoj zapis se mi zdi, da ta tvoj strah izvira iz tistega dogodka glede tvojega prijatelja, ki je doživel psihozo in je bil hospitaliziran v Idriji.

Seveda sam dogodek po sebi ni povzročitelj tvojih misli, ker ti imaš že potencialno možnost za takšno razmišljanje (zaradi OKM-ja), je bil pa sprožitelj.

Mogoče ne bi bilo slabo razmišljati v tej smeri, kaj konkretno se je zgodilo s to hospitalizacijo tvojega prijatelja?

Kaj konkretno se je zgodilo v tebi? Kako so se drugi obnašali do njega? Si morda zaznala, da se drugi drugače obnašajo do njega zaradi njegove psihoze?

Ker očitno je to v tebi pustilo en tak močan pečat.

Tudi jaz s mojo psihoterapevtko preanaliziram moje strahove in prihajava do res neverjetnih zaključkov. Jaz si nikoli ne bi mislila, kako je lahko en napačno postavljen stavek in moja napačna interpretacija določenih dogodkov vzbudila v meni napačne miselne vzorce. In vse to se da popraviti z novimi prepričanji in novimi miselnimi vzorci. Je pa tako, da včasih sami ne zmoremo in potrebujemo strokovno pomoč.

Glede medikamentoznega zdravljenja je pa tako: za OKM so po mnenju strokovnjakov (tudi dr. Dernovškove) potrebne zelo visoke doze.

Oglasi se še kaj in upam, da sem ti kako pomagala.

Martinca, hvala tudi tebi.

[vesna25]

Ojla..uf ste se razpisali..:)hvala vsem za odgovore ter lepe besede...ja,res je zacelo se je odkar je moj prijatelj zbolel za akutno psihozo,vidla sem kako vsi trpijo,....verjetno je zaradi tega v meni sprozilo ta strah.seveda mu je zdaj neprimerno bolje...res bi morala to predelovati s psihoterapevti,zacnem pa septembra,prej me ne sprejme.Kot sem sama rekla  in so nekateri ugotovili,imam te strahove nekako po obdobjih,oz.intrevalih...niso tako mocni,da ne morem funkcionirati,nasprotno,lahko se druzim,itd...niti me ne okupirajo tako zelo,le nadlezni so in v meni sprozajo tesnobe.Zadnje case tudi slabo spim,zdi se mi,da se prevec ukvarjam s tem strahom...sem na dopustu in imam prevec casa:)upam,da nisem kogarkoli uzalila,ko sem omenjala moj strah pred psihozo,nekako si ne morem pomagati,da me nebi bilo strah te misli..verjetno zaradi prevec osebno dozivetega s prijateljeve strani.Sedaj sem kar ok,seveda me se postane strah in takrat si dopovedujem,in potem je lazje..v dveh knjigah za samopomoc sem zasledila par stavkov,ki mi pomagajo...prvi stavek je,da se 90%nasih strahov ne uresnici,drugi pa je zgodba o zenski,ki jo je neznansko strah,da bi kaj storila svojim,oz.da bi se ji kar zmesalo..in njen psiholog ji zanimivo odgovarja,v stilu,zakaj bi se ji zdaj zmesalo,ce npr.sesteje koliko let ima ta strah in tesnobe,zakaj bi se ji pa res po npr.9758 strahu res strgalo?Upam,da sem lepo razlozila...v glavnem v knjigah zakaj bi me bilo strah in premagajmo anksioznost za telebane je lepo razlozeno.Upam da bo,hvala ker mi pomagate s toplimi besedami..

[vesna25]

evo me spet...naj se odgovorim..prijatelj je iznenada(nikoli ni omenjal tezav)mislil oz verjel,da so teroristi v hisi...potem sem vidla,kako starsi jokajo,kako on gleda v prazno...nekako tako..to me je najbolj prizadelo.Potem sem sama zacela iskati v sebi..enkrat sem neki gledala od obsedenosti z nekimi silami,in in sem cel dan bila v strahu,kaj ce bo tako z mano,kaj ce je-bo kaj ob meni itd..in zvecer sem si rekla...Vesna,lepo te prosim,res v sebi verjames v to?nasmejala sem se sama sebi,in tako je ta strah minil...prisli so pa drugi,v glavnem ta,da bi se mi kr strgalo.Verjtno je krivo moje napacno razmisljanje,tudi ko preberem kaj po forumih,itd..si naredim napacno sliko.Le tezko je razumeti pravilno..oz gledati na stvar objektivno..to mi se ne uspeva..verjamem pa da  bo.Sedaj sem v nekem cudnem obdobju,sem na dopustu in imam prevec casa za razmisljati:)verjetno je tudi to krivo.Kup strahov imam,verjamem pa nekako globoko v sebi,da bo vse še ok.Pozdravcek vsem.In hvala..

[Sofia-Del_Sati]

vesna..................... veš kaj se na dopustu dela??

RELAXIRA!!! 

IN NE SEKIRA!!! 

Drgač pa te razumem ja; ko začneš prebirati forum, moraš nujno vedeti iz katere izhodniščne točke izhajaš, se pravi, ko jo sploh najdeš (izveš svojo diagnozo kot npr. jst, k sprva sploh nisem vedela za ankso, tesnobo in paniko in sem mislila, da se mi kar nekaj nenormalnega dogaja, da sem freak in vem kaj še), in potem si osredotočen na samo to.

kajti, ko začneš prebirati zdravstveno enciklopedijo, te prime, da bi začel že pisati oporoko!

glede psihoze so ti že rekli, na kratko je pa res tko: ko boš v psihozi, tega nauš vedela  ker boš mislila, da je vse OK. Drugi pa bodo videli tvoje hitro, nepovezano govorjenje ipd. Torej, psihoza is gone, ok? 

je pa res, da smo strahci mahnjeni na strah, kot čebela na med. samo, čebela z medom preživi, strah pa z nami preživi; torej, moramo narediti obratno, da bo strah tolikšen, da nas bo varoval, ne pa obvladoval!

Lp Sofie 

[Tačka]

kajti, ko začneš prebirati zdravstveno enciklopedijo, te prime, da bi začel že pisati oporoko!

 
si me pa nasmejala in to tako zgodaj zjutraj... 

drži se zofka.. ti si en pozitivc.. in to si "vbij v flavo" ..