PREMAGAL/A SEM DEPRESIJO

[Arwen]

  vse je v Lj, sama pa ne grem gor...

  ker?

[dusica]

..ker bi si rada potne stroške delila še s kom + imams labo orientacijo, tako da se mi v tej vročini ne bi dalo..

Če pa me kdo povabi zraven, bom vesela vsakega...

                                  Dušica

[SkuMir]

Dušica,

žal sem jaz še daleč od stanja, ko bi lahko vsaj zmotno mislil, da sem svojo depresijo premagal. Nasprotno, odkar sem jo prvič doživel v hudi klinični stopnji, se je niti približno nisem več rešil, ampak je čedalje bolj huda in agresivno neizprosna.

Trudim se, da bi bilo drugače. Mogoče bom v tem, sedanjem poskusu kaj več uspel. Upam...

LP SkuMir

[dusica]

SkuMir,

hvala, ker si se pridružil!

Verjamem, da ti lahko uspe, kot vsem nam..včeraj sem se pomolila tudi zate ali ne vem, če si začutil kakšen vpliv...zagotovo pa bom še!

Drugače, prišla do teh zaključkov, da..če ti je depresija položena v zibelko (kot eni rečejo), je zdravljenje/boj težji in daljši in vprašljivo, če sploh "odstranljiv"!? Sicer pa mi to nikakor ne jemlje poguma in notranje moči!  Večkrat se spomnem na Majine besede (Majč) in se strinjam, da je treba sprejeti prav vse kar nam življenje prinese in se ne ustrašit pred nobeno oviro: če se le da, sprejeti dejstvo in z zdravim razumom ter modro naprej..

Ko pokukam v svojo daljno preteklost, opažam in se spominjam, da je bila čestokrat prisotna ali tedaj nisem vedela, da je to "ona" in že kot zelo majhen otrok sem bila bolj vase zaprte in strahopetna (npr. do 8.leta starosti sem spala pri starših, kasneje pa me je v svoji sobici večkrat obdal kakšen nepojasen strah..   ) in ker berem ter mi je logično, da je STRAH ovira in dobra podlaga za marsikatero duševno/psihomatsko motnjo, bolezen..vem, da je to to. Že tedaj bi se morali starši poglobiti v moj nepojasnjen strah in bi bilo dobro obiskati mladinskega psihologa, pa niso imeli časa...ali kakorkoli že! Tako da je ostal v meni in potem, ko se še naberejo druga življenjska razočaranja in neizpolnjene potrebe/želje...sami vemo, kam pridemo..in to je del moje VELIKE UGOTOVITVE! Za to sem zelo vesela in vem, da bom s časoma še kaj spoznala, tako mi bo lažje sprejet še vse ostali dejavnike ali dogodke, ki bodo popestrili ali opustili mojo depresijo..

Res, mi je lažje, ko pridem do takšnih ugotovitev...sedaj moram iskat poti iz strahu, notranje nemoči,..čeprav paničnih napadov in socialne fobije nimam..

Vesela bom tudi vaše izpovedi...zato smo tukaj, da se hrabrimo...

                                                      Dušica

[krasendan]

Dušica,

jst imam čedalje bolj občutek, da te v bistvu veliko bolj daje anksioznost kot pa depresija...

ne vem, po mojem občutku...

Veliko govoriš o strahu namreč...Bi me zanimalo namreč...naprimer...napiši kak seznam česa te je strah...poskusi konkretizirat situacije, dogodke, predmete, osebe, besede, ki te strašijo...Lah tut prek zs...

Lep pozdrav...

[memi]

Jaz sem ˝(O)ZDRAVLJENJE˝ začutila postopoma in sicer sem predvsem začela opažati svet okrog sebe. Uživati sem začela v preprostem gledanju kako pada listje iz drevesa in se vrtinči v vetru in kam jih odnaša...pogosto zaslišiš ptičje petje, šum vode. Nekak opaziš stvari okrog sebe, ti je bolj mar kaj se dogaja v okolici.

Potem sem se večkrat spontano(brez predhodne priprave in razmišljanja kaj bom rekla) postavila zase, česar prej nisem upala.

Nekak bolj vidim kje so moji problemi in kje so problemi staršev ali drugih ljudi in v skladu s tem delujem, recio se ne sekiram za stvari k iniso moje,kar se prej sem ali povem nazaj kaj si mislim, da ne morajo kar hoditi po meni.

Prav začela sem si želeti družbo ljudi in tudi pokličem prijatelje da se dobimo, medtem ko sem prej to delala iz dolžnosti in obveznosti, ne pa iz veselja.

Manj prihajam v konflikte z ljudmi, sem bolj pomirjena in lažje si priznam ter tudi povem, če imam kak problem.

Trenutno se ne spomnim več, bom pa poročala če se še česa spomnim ali če se mi zgodi še kakšna sprememba na bolje, v kar sem prepričana da se bo 

En lep pozdravček vsem

[Juliette]

Memi, čudovit opis. In prav sijajen napredek pri tebi. Lepo ...
Lahko izdaš, če je to posledica samo medikamentoznega zdravljenja (kakšna doza?), psihoterapije ali kombinacije obojega?
Občuduj življenje še naprej...

[memi]

Juliette,

kombinacija obojega.

z januarjem 2008 sem začela jemati Cymbalto, diagnoza klasična depresija. Z januarjem 2009 sem začela še s psihoterapijo in nadaljevala s cymbalto. Jan 2010 sva s psihiatrinjo načrtno nehali s cymbalto, ker nisem več bila depresivna(vse skupaj sem jo jemala 2 leti)...na žalost sem istočasno izpadla tudi iz psihoterapije, ker nisem pravočasno prinesla napotnice.

Septembra 2010 sem spet prišla na vrsto za psihoterapijo (po 8 mesecih), marca 2011 pa sem začela jemati Paroxat, ker me je neprestano spremljala grozna anksioznost. Tablete jemljem še zdaj, moram jih nekje do marca 2012, s psihoterapijo pa zaključujem naslednji teden. Psihoterapevt pravi, da sem zdrava in da ga več ne potrebujem. Pravi tudi, da lahko postaneš odvisen od terapije, če hodiš zdrav tja in lahko ima ravno obratne posledice, se pravi te lahko pahne nazaj v depresijo...zato me odpušča 

Pomembno je zbrati res strokovnega psihoterapevta, ki ve kaj dela!!!...Moram pa reči, da se trenutno počutim grozno izgubljeno. Ne vem kaj bi rada v življenju, kam grem, sem zelo neodločna....upam da je to samo prehodan faza v ozdravljenju, ker mi vse skupaj že močno najeda...

[SkuMir]

Dušica,

najlepša hvala za molitev, saj menim, da je prav molitev osnovni in najbolj učinkovit pripomoček pri kakršnem koli zdravljenju. To velja vsaj za tiste izmed nas, ki se napajamo ob dejstvu duhovne vsebine našega ranljivega človeškega bistva... Vsaj moje upanje sloni predvsem v zdravilni moči duhovnega sobivanja z Jezusom Kristusom, ki me, zanimivo, ne zapusti niti v najbolj zadušljivi dušni noči.

V meni na splošno ni bilo videti posebno hudih strahov, ne v mladosti, ne v zreli dobti, - vse dokler me ni neozdravljivo pohabila huda nepremagljiva bolezen, ki mi je vzela predvsem tiste osebne sposobnosti, ki so mi in v vsakodnevnem življenju in v karieri največ pomenile .

Gotovo sem se prav zato znašel na nerazumnem skrajnem robu samouničenja, ko se mi zamegli pamet in ko me začasno zapusti zdrava presoja in zavest o dobrem in zlem...

Ko pripovedujem o svojih strahovih, razmišljam, kako neustrašen sem bil v svoji otroški dobi, v času odraščanja, v svojih najbolj produktivnih letih pred boleznijo... In obenem me boleče presune, koliko prej neznanih strahov sem nenadoma našel v svojih razbolelih globinah, ko sem zdrsnil v ledeni objem globoke mračne depresije.

Zdaj upam, da mi bo pomagalo vsati iz te duhovne smrti prebiranje tvojih in ostalih prispevkov, ki vsak po svoje trosi po tem forumu dehteče cvetlice upanja in blažilno roso veselosti.

Zato se zahvalim tebi, Majči in vsem ostalim , ki objavljate spodbudne misli tu na tem forumu, da bi jih prebirali in mogoče vsaj v čem uporabili za svoj primer tako okoreli depresivci, kot sem jaz.

Hvala vsem!

Mir in dobro

SkuMir

[SkuMir]

Juliette,

Pomembno je zbrati res strokovnega psihoterapevta, ki ve kaj dela!!!...Moram pa reči, da se trenutno počutim grozno izgubljeno. Ne vem kaj bi rada v življenju, kam grem, sem zelo neodločna....upam da je to samo prehodan faza v ozdravljenju, ker mi vse skupaj že močno najeda...

Podobno stališče imaš kot jaz, kadar se mi obzorja razsvetlijo in začnem doživljati nekakšno "ozdravitev". Tudi meni je nekaj let pomagala Cymbalta, vendar je njen zdravilni učinek ponehal s tem, ko se je je telo preveč navadilo.

Kvaliteta psihoterapevta je pri zdravljenju zelo pomembna. Pomembno pa je verjetno tudi, da si kdaj pa kdaj omislimo drugega terapevta, ki nas ni še tako zelo navajen. Glede na citirano izjavo močno dvomim, da je pri tebi "ozdravitev" tako trdna, kot ti je navrgel tvoj trenutni psihoterapevt. Predlagam, da mu pokažeš, kaj si tu zapisala, - v tem primeru bo skoraj zanesljivo spremenil svoje mnenje o tvoji trenutni dokončni ozdravitvi. Seveda, če gre res za dobrega psihoterapevta...

Se pa zelo lahko tudi motim...


Mir in dobro,

SkuMir

[kinto]

Pravi tudi, da lahko postaneš odvisen od terapije, če hodiš zdrav tja in lahko ima ravno obratne posledice, se pravi te lahko pahne nazaj v depresijo

Wtf?!   

You gotta be joking..   

[memi]

Ne kinto, res je  ...so bile raziskave narejene na to temo...

SkuMir, to da si rekel, da mogoče nisem še tako zelo zdrava kot on pravi, je tudi moj tihi strah, zato se bom definitivno z njim še pogovorila o vsem tem...

...ampak I think I got his point; res mislim, da je to le prehodna faza, saj mi je šele zdaj jasno kaj ti pravzaprav psihoterapija doprinese...

Psihoterpija me je ozdravila tesnobnosti; občutka nevrednosti; dala mi je odgovorsnot, da sama moram poskrbeti zase; zacelila mi je rane,ki so bil povzročene v otroštvu, ko se jaz vsega še sploh zavedala nisem;...dejansko mi je ozdravila samo bolezensko stanje (kronično pomanjkanje koncentraciije,tesnoba, nespečnost,anksioznost, nezmožnost druženja z drugimi, pomanjkanje energije,...)....vse ostalo bom pa zdaj MORALA SAMA...

zdaj sem na razpotju, sm zdrava...lahko dobim  karkoli si želim, vendar bom pot morala izbrati sama, sama bom morala priti do tja,ker če bi mi psihoterapevt še naprej skušal pomagati, potem bi se počutila kot da sama itak nič ne zmorem in to bi me pahnilo v depresijo (se pravi če povzamem: v depresiji sem bila tako zelo zapletena v svoje misli in dejanja da nisem mogla nikamor, imela sem občutek, da sem obtičala in da sama ne morem storiti nič za to;...zdaj tega občutka ni več, počutim se dovolj močno, da poskrbim zase; dovolj polno energije,da vem da zmorem slediti dnevnim obveznostim; nekak se mi zdi, da zdaj držim vajeti v svojih rokah in da vse kar bom dosegla, bom dosegla zaradi sebe...)

Trenutno sem pa RES zmedena in izgubljena, vendar ne zato, ker sem žalostna ali ker imam občutek, da mi nič ne gre, ampak preprosto zato, ker sem se vsa ta leta borila proti občutku žalosti in tesnobnosti, zdaj pa tega ni več in kar naenkrat več ne vem za kaj se borim...

Zdaj je prišel čas, ko bom morala na novo definirati kaj hočem, kaj grem, s kom se hočem družiti,...in bom pač veliko morala narediti za to...

Saj ne da so se s psihoterapijo pozdravile vse traume mojega otroštva, ampak so se pa pozdravile toliko, da zdaj lahko spet normalno funkcioniram...

pozdravček za vse

[Juliette]

Ja, na razpotjih se vsakdo počuti zmeden in izgubljen, tudi tisti, ki nikoli niso imeli stika z anksioznostjo in depresijo. Domnevam, da je pomemben tisti globji občutek, kjer pa se čutiš stabilno in se zavedaš svoje moči.
Srečno, Memi! 

[SkuMir]

memi,

Veselim se tega tvojega zmagoslavja, ki ga izražaš v zadnjem zapisu. Opaziti je zdravo samozavest in potrebno zahtevnost do okolja in do lastnega življenja, ki te bo spodbujala k nadaljnemu konstruktivnemu delovanju. Vedi, da sem tudi jaz vesel te tvoje zmage, in si jo jemljem za dober zgled.

Če si ti prišla tako daleč, le kaj me more zaustaviti, da kaj takega ne dosežem tudi jaz? No ja, vsaj v nekakšni bolj skromni obliki, - in tudi tedaj bom več kot zadovoljen.


Mir in dobro, memi!

SkuMir

[dusica]

Memi,

torej, če sem prav razumela, se še zdraviš in verjameš, da se boš kmalu pozdravila ali te istočasno še nek notranji strah prevzema? Morda pa moraš le še tega premagati in potem lahko postopoma zmanjšuje zdravila..sem prav razumela? Dej, sporoči še kaj in 

Dušica,

jst imam čedalje bolj občutek, da te v bistvu veliko bolj daje anksioznost kot pa depresija...

ne vem, po mojem občutku...

Veliko govoriš o strahu namreč...Bi me zanimalo namreč...naprimer...napiši kak seznam česa te je strah...poskusi konkretizirat situacije, dogodke, predmete, osebe, besede, ki te strašijo...Lah tut prek zs...

Lep pozdrav...

Ja, zna biti tudi to, kar mi ni tuje, saj zato jemljem Effectinet, ki je baje, pri tem zelo učinkovit in veliko delam na sebi..Kot sem že nekje napisala, sem ugotovila, da me je nek neznan strah prevzemal že v zgodnjem otroštvu.. saj sem do 8.leta spala pri starših in ko sem dobila svojo spalnico, sem večkrat imela občutek, da mi nekdo trda na okno in pd..Strah, ki je sčasoma izvenel ali kako bi rekla? Vendar pa je v meni, globoko zakoreninjen, ostal nekak strah pred očetom oz. njegovim nasilnim obnašanjem, saj naju je z bratom večkrat udaril, tako da..sem posledično dobila odpor do njega in niti nobene ljubezni ne gojim več...In večkrat se v sanjah pojavi prav on, ki me nadere ali kriči nad menoj...ni prijetno!

To je to...

                                    Dušica

[memi]

Hvala vsem za čestitke  ...zlati ste...

Tisti strah, ki sem ga omenila ni globok strah, ampak je samo nekakšno neprepričanje ali je res vse v redu ali ne. Nekak ti po vseh teh letih ostane občutek, da pa ne moreš biti kar v redu, zato bi lahko zdaj opisala to stanje kot hoja po ledu (v plitvi vodi,tako da veš da utopil se ne boš tudi če not padeš-najslabše kar se lahko zgodi je da si moker,kar je neprijetno) za katerega ne veš ali je trden ali ne in potem poskušaš in z nogami najprej tipaš ali lahko trdno stopiš ali ne...

Sem pa ravno danes imela zadnjo psihoterapijo in so se mi tudi ti strahovi razblinili. Rekel mi je, da res lahko zaupam njegovi strokovni presoji; da on ve da od zdaj naprej zmorem sama in da bi mi samo škodoval, če bi še naprej izvajala psihoterapijo...Pravi da so najboljša psihoterapija prijatelji, družina, znanci (če seveda niso sami psihično zmedeni-kot bi jaz rekla globoki depresiji ) ...tako da veliko, veliko pogovora

Zdaj se počutim kot ob vznožju neznane gore; pripeljali so me tja, vedo da zmorem na goro priplezati, zato me tam pustijo samo. Tudi sama vem, da zmorem na goro in to tudi hočem, ker vem da me čaka veliko dogodivščin in lepih stvari, vem tudi, da bom kos vsem neprijetnostim in nevšečnostim. Vendar pa pot navzgor moram najti sama, markacije so moj notranji čut. Če bom po poti šla sama, ali pa se priključila kakšnemu pohodniku ali skupini je moja odločitev- kakor mi bo pač bolj v danem trenutku ustrezalo.

Moj cilj ni vrh, ker vrh pomeni smrt. Moj cilj je čim lepše in čim bolj polno preživeti mojo pot na vrh, spoznati čim več ljudi in to izkušnjo izkoristiti maksimalno, tako da bom na vrhu lahko rekla, SPLAČALO SE JE ŽIVETI in bom šla v nebesa 

Zdravila še vedno jemljem, ker jih moraš še pol leta po tistem ko si že zdrav, da se ta možganska kemija uravnovesi in postane stabilna 

Forum bom pa še naprej spremljala, ker soizkušnje ki jih preberem tukaj gor neprecenljive, saj ti lahko dajo tudi rdečo luč, da se vprašaš ali se jaz tudi tako počtum? mogoče pa bo spet treba po zdravila ali na psiho....Se mi zdi, da nikoli ne moreš rečti, da se ti vse to ne bo povrnilo, lahko pa paziš na občutja in sam sebe spremljaš, da vidiš kaj se s tabo dogaja....

Ah no, saj bi še lahko naprej filozofirala, ampak zdaj sem pa že res mal opredolga 

poljubčki za vseeee

[dusica]

Memi,

meni - osebno, si velik navdih, tako da ko bom rabila dodatno "vzpodbudo", bom prebrala tvoj zgornji članek, sicer pa so mi tvoji občutki zelo jasni, predvsem, ko omenjaš, da je smiselno upoštevati PREDSVEM SVOJ NOTRANJI ČUT! To si tudi predstavljam kot našega malega otroka, ki kliče/prosi, da mu v nečem ustrežemo..npr. Mami, želim to, Mami, mi primanjkuje tisto, Mami, ljubi me!  No, to je moj pogled..vsekakor, pa trdno delati na SVOJI LASTNI SREČI IN S TEM VZPOREDNO OSREČIMO TUDI DRUGE,..če to dovolijo...

Čestitke! 

Zanima me, če se kdo izmed vsemi nami sooča tudi s tem vprašanjem in sicer: KDAJ SEM SE DOKONČNO P(OZDRAVIL) DEPRESIJE, KO SEM BREZ ZDRAVIL IN LAHKO NORMALNO FUNKCIONIRAM, ČEPRAV SE JE MOJE ŽIVLJENJE POVSEM SPREMENILO OD ZAČETKA BOLEZNI ? ALI
KO DELUJEM BREZ ZDRAVIL IN SE V SEBI POČUTIM DOVOLJ MOČNEGA/MOČNO, DA SAMA ZMOREM VODITI SVOJE ŽIVLJENJE?

To sprašujem, ker je moja depresija povsem spremenila mojo osebnost, oz. življenje, vendar zame - na  bolje in ničesar ne obžalujem! Kot sem že enkrat omenila: sedaj počenjam stvari, ki jih pred "izbruhom" nisem in postala sem bolj duhovna, modra..torej?  Nič več nimam potrebi po nočnemu življenju, kar tako in na hitro pripravljeni hrani, veliki družbi in kaosu, pa tudi energije je manj za trošit..Enostavno, svoj vsak dan sem si izoblikovala tako, da mi ustreza, če vsaj niso okoliščine nepredvidljive ali nekako smotane. Vsekakor, pa potrebujem več počitka, da drugim dan zmorem delati; pazim na prehrano, počasi se bom lotila še kakšnega prehrambenega dodatka za boljše počutje na sploh in pommebno mi je imeti ob sebi ljudi, ki me iskreno ljubijo, imajo radi in me potrebujejo..kot jaz njih! Raje malo in dobro..za vačerne zabave in pd pa se ne zmenim..raje poležavam v naravi in ostale aktivnosti delim z njo..

No, zanima me vaše mnenje...


                           Dušica

[memi]

Hej Dušo  ...hehehe

Meni se zdijo ta tvoja vprašanja v temnem tisku zelo smiselna, po moje se vsak to vpraša. Ampak ali je sploh pomembno KDAJ SEM SE DOKONČNO POZDRAVIL DEPRESIJE? po moje je to proces, ki ga pa ne moremo kar tako določiti kdaj se konča in mislim da je bolje da se ne sekiramo okrog tega vprašanja, ampak samo uživamo v dobrih občutjih, za slaba se pa vprašamo od kod izvirajo in jih poskušamo nadomestiti oz. se vprašamo kaj pomenijo...

...moje mnenje je, da je glavno da se dobro počutim, pa če je to z zdravili ali brez. Mene zdravila čisto nič ne motijo. Če jih bom morala jemati celo življenje, jih pač BOM in to Z VESELJEM.

Tudi moje življenje se je spremenilo in ne bi šla več nazaj v staro življenje. Tam je nekaj bilo narobe, zato me je depresija opozorila na to in dejansko od mene zahtevala da se spremenim...moje lastnosti so ostale enake, spremenilo pa se je moje razmišljanje in moj odnos do sveta...odučila sem se negativnih stvari ki so me jih doma naučili...

V sebi se počutim stabilno,zdravo in močno kar se tiče globokih negativnih občutij kot so žalost, razočaranost, ...sem pa zdaj postavljena pred ODGOVORNOST, ki pa vem da je vsa na meni in to me prav straši, ker mi je nekaj novega. Prej sem vsa svoja dejanja pripisovala depresiji in sem se kar nekak izogibala odgovornosti, zdaj sem pa tukaj, ko jo moram prevzeti, pa mi je prav neprietno...

[majč]

SkuMir, ali prav vidim, da imaš v avatarju Frančiška asiškega? kako to? se tudi ti čutiš enega Frančiškovih otrok ali si celo v vrsti serafinskih bratov (minoriti, kapucini, frančiškani)?  jaz sem sodelovala na treh taborih, zadnji je bil lansko leto (Frančiškovi tabori). Moja največja šibka točka pa je moj obupni "besedni zaklad", ki ga stresam kadar se jezim - takrat res grdo govorim. No vsak tabor me je tega malo odrešil za en čas, ker tam sem se morala kontrolirati.

SkuMir, ne boj se, verjamem, da je telesna bolezen precej huda travma lahko in bližnje srečanje z možnostjo, da bi se življenje končalo, ampak ti si ostal tu in to se ni zgodilo brez razloga. Božja volja je očitno takšna, da se boriš naprej. Ko pa tako močno skrbimo, da to ohromi naše delovanje, ta skrb nima za nas nobenega smisla in res ni vredno živeti na tak način. zato zelo pomaga, če ti uspe malo preokviriti pomene. samo prevrednotiš zadeve. si rečeš, da tkole pa nima smisla in poveš samemu sebi, da bo vse dobro.

Ko sem sama noro preveč skrbela za prihodnost mi je nek drag prijatelj rekel in me šokiral s to izjavo: "Maja ti ne verjameš v Boga." Bila sem zaprepadena, kako mi lahko to reče, ko pa sva vendar tolikokrat govorila o svojih verskih čustvih in je poznal moj odnos do Boga. Potem pa je rekel, če bi res verjela, bi bila mirna in vedela bi, da bo vendar dobro, da Bog poskrbi za vse nas. In resnično smiselno se je predajati njegovemu vodstvu in ga prositi, da ostane tu. In tudi nima smisla ves čas preživeti v strahu. Težko bomo produktivni na tak način.

Malo v šali in malo zares pravi moja prijateljica, ki dobro pozna depresivne in anksiozne motnje: Maja, če ne z leti pa s tableti. Pa delo na sebi, opora v Bogu, spodbuda kolegov, ki vedo, kaj se ti dogaja, ljubezen bližnjih, pa bo. Vse bo še dobro in je že precej bolje, ane

SkuMir, mislim, da morda obstaja možnost, da sva se že srečala, nisem pa gotova v to. Tisti, ki imamo težave psihotične narave recimo (in večina vas jih nima, nič bat), velikokrat mislimo, da nekaj vemo, pa se izkaže, da sploh ni tako. Kdaj ima naša intuicija prav in kdaj naše misli narobe procesirajo je pa tud vedno znova vprašanje, ki pa niti ni pomembno.

Ostanite dobro.

maja

[Sofia-Del_Sati]

majči, tvoj citat: "In tudi nima smisla ves čas preživeti v strahu. Težko bomo produktivni na tak način."    ......

produktivnost bi rada v tej smeri, da živim z manj strahu; tko pa je vse pomešano in še to vse slabo. dobrega sploh ne vidim!