nameless
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: ponedeljek, 04. julij 2011 ura: 15:57 » |
|
LP. Star sem 20 let in se mi je pred slabimi 3 leti zgodilo da sem doživel panični napad od takrat naprej imam težave. PO tistem napadu ko sem ga doživel v šoli in nato še nekajkrat sem cca. 2 meseca prenehal hoditi v šolo opustil vse stike s prijatelji se zaprl sam vase, v družini sem nato izvedel da obstaja sum na MS pri bratrancu. Ker sem že po naravi bolj občutljiv in vse kar se me loti pomislim na najhujše. Tako sem tudi pri sebi začel opažati ''nevrološke'' znake bolezni, potem sem iskal po internetu vse možne simptome zapadel sm v še večjo depresijo, počutje vedno slabše, noge težke, živčnost, notranja napetost nisem se mogel otresti mili da sem hudo bolan ali da bi zbolel. Ker sem opravil vrsto pregledou pri nevrologih itd..., sem dobi misel da se morda psihično bolan in zgodba se je ponovila, vsi simptomi vseh mogočih bolezni itd. Potem se je stanje umirilo in sem bil do tega trenutka čisto normalen pol energije in volje do življena vse je bilo tako kot prej več kot 2leti. Zadnje čase pa me spet pvrezemajo nekakšne misli, da sem psihično bolan, ponovno sem na internetu zasledil nekakšne simptome o depersonalizaciji, ni minilo dan ali dva glej ga zlomka simptomi so tu. Vendar mislim da nimam pravih simptomov ampak le stalna misel na to da jih bom dobil in se stalno v misli sprašujem ali sem to jaz se to res dogaja. Okolice in samega sebe se zavedam zavedam se da imam nekakšne težave nek strah pred psihološkimi boleznimi. Zadnje čase postanem tudi hitro utrujen in slaboten in spet se dogajajo nekakšni napadi tesnobe, panike.... Občutka neznam dobro opisati ampak lahko se sliši smešno, te dni večkrat na dan občutim nekakšno nelagodje kot da jaz nisem jaz(drugače neznam opisati) ne počutim ne kot da bi bil kakšna druga oseba ali česarkoli podobnega. Mislite da bi moral nujno na kakšno zdravljenje ali naj spet počakam da stanje mine. Ni pa tako hudo kot je bilo prvič pred cca.2 leti. Naj dodam še to da mi zdaj spet ni do družbe in zabave ker že preden kam grem misli tako nanesejo kaj ša če se mi bho zgodilo to..ali ono... ali pa da nebom zdržal in se mi bo v glavi ''zasukalo''. Zdaj namreč nehodim več v šolo ampak v službo. Iz služebe pa nebo tako lahko izostati kot šole, čeprav sem tako rekoč prešprical 2 meseca nisem ime nikakršnih težav pri zaključevanju letnika(neredil sem brez popranega izpita in v le 10 dneh pred koncem šole pridobi 15 ocen). Zanima me ali lahko le tako velik strah kot ga iam jaz vpliva na mojo psiho in počutje, ali sem morda res psihično bolan. Obisk vsaj pr psihologu nebi bil slab, vendar že zdaj ko samo pomislim da bo treba k zdravniku po napotnico me malo mine, ker že večkrat ko sem hotel iti do zdravnika in mu zaupati svoje težave sem si rekel saj bo bolje, nekako mi je nerodno priznati da imam težave tudi prijateljem in družini, ker nepoznam nobene druge osebe, ki bi imel take ali podobne težave. Mislim si da bi me imeli za čudaka, kajti pri mojih 20 letih bi mora bili pol življenja, hodi na zabave se družiti z prijatelji biti pol energije, meni pa se to nekako neda oz. bi rad in kot da nek del mene tega ne želi(ker že vnaprej postanem nervoze in tesnoben kot sem že opisal nekje zgoraj v besedilu).
No še enkrat postavljam vprašanje ali je vse skupaj posledica nekakšnega strah pred vsem zgoraj opisanim ali so to morda le težav pri odraščanju in nekateri ljude to pač dobro prenašajo eni pač ne. Kajti tudi ko pomislim an prihodnost, kaj bo čez 10 ali 20 let, si samega sebe nemorem predstavljati v vlogi starša, neke odgovorne osebe, ki bo skrbela za družino itd. saj mi vedno prihaja ena in ista misel na um. Kaj če zbolim, kaj če sem že bolan kako bom sploh lahko funkcioniral čez 10 let če se že zdaj počutim brez energije, brez volje. Morda tudi preveč razmišljam za prihodnost. saj vem moral bi si reči kar bo pač bo ampak negre in negre.
Naj še dodam da se mi je v spanju(ne v tistem globokem spanju ravno v prehajanja iz zavesti v spanec) v tem obdobju ki zdaj doživljam že 2x pripetilo, da kar od enkrat dobim napad panike mili mi ki jih nemorem ustaviti preplavijo moja glavo vsmisli(to je to meša se mi, to ni več normalo, kaj bo zmano...), nenormalno se začnem znojti, vse bolj postajam tesnoben, občutki nerealnosti in kot da moje telo ne pripada meni ta občutek je zelo težko opisati in je zelo zelo neprijeten. Če odprem oči je nekako bolje vendar ni tako kot bi moralo biti. Stanje se čez cca. 30min umiri zaspimi. Težavo pa imam spet ob prebujanju vendar ne v tako hudi obliki. To se mi je v teh 14 dnevi zgodilo 2x. To vse skupaj moj strah še poglobi in čez dan poskušam ugotoviti kaj naj bi to stanje ponoči pomenilo. Samega sebe spet nekako nevidim, da bi m še kdaj v življenju veselilo , ker trenutno me ne in tudi nevidim izhoda(že vsaka stvar ko pomisli nanj, da bo treba jutri v službo ali v trgovino itd. dobim spet nek strah kako bom zdržal če mi bo spet slabo, se nebom dobro počutil...)Ponavadi se čez dan počutim depresivnega proti večeru ali pa celo ponoči pred spanjem pa je stanje normalno.Naj še dodam da se mi te dni tudi pri delu v službi ali rekraciji pojavlja dokaj hitra utrujenost in telesna slabost ''šibkost'' ki pa po umiku v osamo in počitku mine(ali je morad v ozadju kakšna telesna bolezen morda težave z ščitnico, kakšna nevrološka nepravilnost, čeprav sem z podobnimi težavami že bil pri nevrologu 2x v preteklosti. oba sta me ocenila, da nevroloških težav nimam). Samomorilnih misli nimam niti ji nisem imel. Sam se zavedam da imam eno težavo vendar msilim da jo moj strah le še povečuje. najbolj me je strah, da imam shizofrenijo ali kakšno psihozo. ALi je treba vsaj za posvet pri psihatru ali psihologu potrebna napotnica od osebnega zdravnika, kajti teh težav res nebi rad razlagal osebnemu zdravniku, zato niti nevem kako naj se naročim pri njem, kaj. Kolikostane ena seansa ali vsaj posvet, smoplačniško in koliko časa je potrebno čakati, če je seveda iz mojega opisa to nujno potrebno. Naj še dodam da sem pred temi težavami 10 tednov jemal antibiotike zitrocin, pred mesecem dni pa sem tudi prenehal s kajenjem. Res nebi rad takoj jemal zdravil ampak stanje je precej čudno. Še 14 dni nzaj sem v službi(ali pa rekracija) opravljal delo brez kakoršnih koli težav sedaj pa to počutje in je vse drugače(stalno je prisoten nek čuden občutek v meni nekaj tre tudi v mirovanju ko se skušam malo izklopiti mi pri zaprtih očeh stalno švigaj misli, sem zdrav, sem bolan, sem to res jaz itd.) rad bi se enkrat usedel ali ulegel in izklopil vse misli, tudi pri delu ali rekraciji, tudi pri gledanju filma, ko včasi pravimo ''da si čist not padu'' takrat se ubistvi sploh ne zavedaš okolice niti ni nekega velikega razmišljanja(razen koncentracije na določeno stvar, ki jo opravljaš) o vsakdanjih problemih,jaz pa to stanje težko dosežem, tudi pri vožnji z motorjem, ki sem še nedavno zelo užival v brezskrbni vožnji temu ni čisto tako, nekako sem stalni nekaj zaskrbljen. Čeprav kot sem že opisal se mi je to že zgodilo cca. 2-3leti nazaj ampak sem nekako prebrodil. Zdaj pa spet, še najbolj me pesti razlog čemu je tako in pa stalna vprašanja in razmišljana pri samemu sebi, ker sem v negotovosti kaj bi lahko bilo. Sam se nagibam k depresivno-anksioznem stanju ampak vseh informacj in diagnoz, ki so jih moji možgani vpili nevem več kaj mi je.
Se opravičujem za malodaljši opis, ampak drugače negre.
Hvala za odgovor
|
