anksioznost in neutemeljeni strahovi

[sončnica7]

Zaenkrat še študiram, malo pred diplomo. Doma je ves čas poudarek na faksu, na diplomi, na izobrazbi (ko sem še živela doma, ko sem se zjutraj zbudila, ponavadi smo zajtrkovali okoli 8h, 9h..., ni bilo prvo vprašanje, kako sem spala, ampak kakšen imam danes plan za učenje... In enako pri kosilu... Zvečer pa kakšen je plan za naslednji dan... In tako vsak dan v tednu... Kot sem že napisala, se čudim, da še nisem znorela.), zato močno upam, ko diplomiram in začnem s pripravništvom, da bo te more s faksom konec. Ja, imam partnerja.

[dr.hauska]

Če že 6 let ne živiš doma....zakaj praviš, da je mora s faxom? Saj te nihče več ne sili, da se učiš. Mogoče si pa preveč navezana na starše??

[sončnica7]

Če že 6 let ne živiš doma....zakaj praviš, da je mora s faxom? Saj te nihče več ne sili, da se učiš. Mogoče si pa preveč navezana na starše??

Prav fizično prisilit me res ne morejo, ampak težijo pa še vseeno, vsak dan ko le lahko. Ne dobim priložnosti, da ne bi bila navezana, ker me ne spustita iz svojega "objema, oklepa". Npr. grem z vlakom do stanovanja, kjer študiram, in se včasih zgodi, da se slišimo šele naslednji dan, ker grem pač popoldne in pridem sem proti večeru. In ko se naslednji dan slišimo, je ponavadi vedno: "A je vlak pripeljal šele sedaj?" Mislim, ko bi najraje kričala, naj me že enkrat pustijo pri miru... Ampak ne, ker potem sem freh, nehvaležna, nesramna, kako si upam tako z njima govoriti.... ipd. Zato res komaj čakam, da diplomiram in grem s fantom na svoje. Vsakič, ko prideta na obisk (no, zadnje čase se je to hvala bogu malo omililo...), mora biti pospravljeno, vse na svojem mestu, čim vidita kaj, česar še nista... Zakaj pa to potrebuješ (npr. sem si kupila mikrovalovno, brezžično tipkovnico...) in je že bilo: "A ti na laptopu tipkovnica več ne dela? A zato nimaš denarja? Kot da imam 15 let in morata za vse vedeti, kam denar porabim. Če se jima uprem, ne morem zmagati, ker onadva stopita skupaj, jaz pa sem sama. Poleg tega mi navržeta občutek krivde.... Kot da sem ne vem kaj zagrešila... S fantom sva že lep čas skupaj, a sta mi že jasno dala vedeti, da jima moja izbira ni všeč (kot jima še nobena do sedaj ni bila) in mi je mama v obraz rekla: "Ne morem se pretvarjati, da sem vesela zate in če sem iskrena, nisem zato, da ga pripelješ domov." In potem ona joka očetu, če mi kdaj živec popusti in se morda nekoliko zderem nanjo, ker imam vsega dovolj. In začne: "Veš, mene zelo bolijo tvoje besede, sem zelo užaljena...." Sem ji že velikokrat rekla: "Veš, mene tudi marsikaj boli, pa ti ne jamram ves čas o tem." Ves čas sem zatirana, obravnavana kot da nimam lastnega mnenja, ker če ni enako njunemu, ju niti ne zanima, kot da nimam lastnega življenja oz. mi zelo otežujeta, da bi si ga ustvarila.

[dr.hauska]

Prav je, da daš iz sebe sončnica!! 

Če imata tak odnos do tebe je res edina tolažba to, da greš kmalu na svoje.

Ne vem, če si jim že poskusila naravnost povedati, kar te moti? Onadva najbrž ne vidita, kaj ti delata s svojim odnosom. Najbolje, da ju enkrat posedeš za mizo in imate odkrit pogovor. Slabše ne more biti, kajne?

[sončnica7]

Vse to sem jima že povedala, pa ne le enkrat. Ne pomaga. Vedno izpadem jaz tista "ta slaba", čeprav je ves point tega le to, da bi rada svoje lastno življenje, ki si ga pri svojih letih zaslužim. Kakorkoli obrnem, naletim na zid, na neposluh. Pred letom dni sem posvojila majhnega mucka, ki so ga našli tavati pred blokom in od takrat je malo lažje, ker nisem več tako sama. Obožujem mačke in se mu enostavno nisem mogla upreti. Mi popestri in polepša še tako turoben dan.

[_LiMoNcA_]

sončica, sem vesela zate in za mucka,da ti vsak ta živalca malo polepša dan.Drugače pa se s fantom dobro razumeta,in te podpira,se postavi kdaj zate ali se raje umakne ko vidi da te starša 'napadata'?

[sončnica7]

_LiMoNcA_, s fantom se super razumeva, on je tisti, ki me drži gor. Brez njega bi verjetno že obupala. Kot sem že napisala, ga še nisem predstavila doma, tako da kaj dosti v naših "debatah" ne more sodelovati. Vem pa, da če bi lahko, bi jima brez problema povedal svoje. Ker ne trpi takšnega ravnanja. Saj ga nihče ne bi. Niti jaz sama do svojih otrok, kot sem tudi že napisala. Potolaži me, kadar sem povsem na tleh, me stisne k sebi in ob njem se resnično počutim varno. Le še na bolje nama gre in upam, da bova kmalu imela svoje skupno življenje - daleč stran od manipulacije in izsiljevanja mojih staršev.

[sončnica7]

sončica, sem vesela zate in za mucka,da ti vsak ta živalca malo polepša dan.

Hvala. Tudi zaradi njega upam, da bova kmalu na svojem, da grem ven iz bloka. Tudi žival trpi, ampak je trenutno to najboljše, kar mu lahko ponudim. Zunaj bi ga že zdavnaj povozil avto. Zanj zelo lepo skrbiva, ga razvajava, on pa nama vrača 300% nazaj.

[Arwen]

se preživljaš sama, Sončnica 7, al te starši financirajo?

[sončnica7]

 

se preživljaš sama, Sončnica 7, al te starši financirajo?

Tu in tam, kadar ni izpitov, delam, drugače me financirajo oni, ker ko sem povedala prvič, da bom delala, sta znorela oz. nista bila zadovoljna, češ, da bo to vplivalo na moj faks, da ne bom izpitov naredila... Zdaj pa, kadar se kakšno delo ponudi, grem delat in jima ne povem. To je predvsem najmočnejši razlog, zakaj bi rada čim prej diplomirala in se zaposlila, da bom lahko končno 100% neodvisna od staršev. Enostavno ju ne razumem... Najprej mi pravita, če mi ni nič do tega, da bi si sama služila denar, ki bi bil popolnoma moj, potem pa ko najdem službo (res je, da ni enako redni zaposlitvi, ampak nekje človek pač mora dobiti izkušnje, a ne?), potem pa znorita, kaj se grem, če ne mislim študirat'...

[Arwen]

ja, potem je pač žal treba potrpet še toliko časa, dokler bo levji delež financ prihajal z njune strani, ko se pa finančno osamosvojiš, pa jima samo še  v slovo

[sončnica7]

...  ko se pa finančno osamosvojiš, pa jima samo še  v slovo

Arwen, točno tako!

[_LiMoNcA_]

sončica,srčno si želim da se stanje popravi,mogoče pol ko bosta mela svoje malčke se umaknita od tvojih staršev,da nebojo malčki poslušali upitja.Se pa opravičujem,nisem zgleda dobro prebrala da fanta tvojega še ne poznajo in da malokaj ve o vaših debatah.Je pa zelo zeloo velik plus,da ti fant stoji ob strani v dobrih in težkih časih,kajti sem poznala že ljudi,da se je partner raje umaknil..

     

[sončnica7]

_LiMoNcA_, hvala. Ni problema. Ne sodeluje v naših "debatah", ampak ve vse, o čem se pogovarjamo, je na tekočem. Ja, ne vem, kako bi brez njega. V preteklosti sem imela nesrečo z zvezami, ta zveza pa je to, kar iščem, kar si želim v življenju. Prestala sva že mnogo hudega, premagala marsikatero oviro in upam, da bo najina ljubezen še naprej kljubovala vsemu slabemu. Sem presrečna, da sem v peščici dobrih moških našla njega, oz. je on našel mene, pravo mene in mi dovolil, da sem to, kar sem. Z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki prej niso smele priti do izraza.

[dr.hauska]

Če prav razumem, imaš "pošlihtanih" veliko področij (izobrazba, partnerstvo). Poskušaj uživati v tem, da ti ne bo prišlo toliko do živega psihiranje s strani tvojih staršev. Zavedaj se, da bo kmalu bolje in se ne obremenjuj z njimi. Če je bilo s tvoje strani vse narejeno (poskušala si se pogovoriti) je očitno problem v njih in ti jih ne boš spremenila. Oni lahko spremenijo le sami sebe!

Če imaš tako dobrega partnerja, se usmeri bolj v svojo bodočo družino, staro pa poskusi počasi pustiti za sabo, če ti povzroča tako bolečino.

[sončnica7]

Če prav razumem, imaš "pošlihtanih" veliko področij (izobrazba, partnerstvo). Poskušaj uživati v tem, da ti ne bo prišlo toliko do živega psihiranje s strani tvojih staršev. Zavedaj se, da bo kmalu bolje in se ne obremenjuj z njimi. Če je bilo s tvoje strani vse narejeno (poskušala si se pogovoriti) je očitno problem v njih in ti jih ne boš spremenila. Oni lahko spremenijo le sami sebe!

Če imaš tako dobrega partnerja, se usmeri bolj v svojo bodočo družino, staro pa poskusi počasi pustiti za sabo, če ti povzroča tako bolečino.

Ja, prav si razumela, jaz imam "pošlihtano", problem je v njima. Poskušala sem se pogovoriti, neštetokrat. Na lep način, ki se je velikokrat sprevrgel v prepir oz. v pridiganje... "Dokler boš pod najino streho, boš počela tako, kot midva želiva.", nekaj v tem smislu. In sem se s časom enostavno nehala truditi, odselila od doma, začela študirati. Vedno sem si želela, da bi bili srečna družina, družina, ki se razume, spoštuje, se ima rada in stopi skupaj, ko je to potrebno. A žal tega ne bom dočakala.

Pri nas je večinoma vse ne v čustvenih dobrinah, ampak materialnih. Priznam, materialno mi nič ne manjka, imam več kot marsikdo bi si želel. A kaj mi to pomaga, ko sem tako čustveno prikrajšana za marsikaj in dosti bolj trpim, sem tako dosti bolj nesrečna. Mislita, če mi materialno nudita vse, da bom njuna marioneta za vedno. In da sta najboljša starša, kar bi jih lahko imela. Razumem, sta imela težko življenje, sta že starejša. Vse to razumem, za razliko od njiju, ki marsičesa nočeta razumeti.

Za misel o lastni družini je še prezgodaj. Dokler nimam redne službe (fant prejema redno plačilo), dokler nimava neke moče finančne podlage, da bova lahko vzdrževala otroka in mu nudila spodobno življenje, ki ne bo temeljilo toliko na materialnih dobrinah, ampak predvsem na povezanosti, pogovoru, ljubezni, spoštovanju, zaupanju in iskrenosti, nimam namena ne želje imeti otrok. Najprej moram svoje življenje izpopolniti, doživeti vse, kar sem si želela, potem pa pride družina. Najprej nama je plan redna služba, skupni domek.. potem pa bomo že s časom videli, kako naprej. Dokler se bova tako lepo razumela, se imela rada, se spoštovala, si zaupala, se pogovarjala in si stala ob strani, sem srečna. 

[dr.hauska]

Ja, prav si razumela, jaz imam "pošlihtano", problem je v njima. Poskušala sem se pogovoriti, neštetokrat. Na lep način, ki se je velikokrat sprevrgel v prepir oz. v pridiganje... "Dokler boš pod najino streho, boš počela tako, kot midva želiva.", nekaj v tem smislu. In sem se s časom enostavno nehala truditi, odselila od doma, začela študirati. Vedno sem si želela, da bi bili srečna družina, družina, ki se razume, spoštuje, se ima rada in stopi skupaj, ko je to potrebno. A žal tega ne bom dočakala.

Če se res zavedaš in verjameš v to, da je problem v njima, potem je čudno, da se s tem toliko obremenjuješ. Meni so tudi velikokrat rekli, da bo po njihovo, dokler živim doma. Jaz sem se zato odselila od doma že pri 15ih (v internatu sem bila vsaj čez teden, med vikendi smo se pa kregali doma) sedaj, ko študiram, bom pa tudi čim več v Ljubljani. Mislim, da se mi je kar uspelo "odlepiti" od doma. Tega, da bi bili srečna družina pa VEM, da ne bom dočakala. Včasih pač ni upanja. Da se pa precej normalno živeti in jaz ne dovolim več, da bi mi grenili življenje.

Zanimivo je, da tudi mojim veliko pomenijo materialne stvari, pa tudi usluge. Mami mi je vedno rekla, da je naredila vse zame (mi prala, kuhala, pomagala pri šolskih stvareh...). Jaz pa sem si mogoče želela, da mi na drugačen način pokaže, da me ima rada. V ta kontekst spada knjiga 5 jezikov ljubezni. Mogoče ti bo po njej malo več jasno

Drugače pa nisem mislila, da sedaj hitro imej otroke  Samo ne zdi se mi vredno, da toliko premišljuješ o tvoji primarni družini, ki si jo že skoraj prerasla.

[sončnica7]

Ja, se popolnoma strinjam s teboj. Izgleda, da mi je že tako zlezlo pod kožo vse to skupaj, da se enostavno več ne znam ven s tega spraviti. Ja, poznam knjigo, sem si jo kupila, le nisem še našla časa, da bi jo temeljito in res zbrano prebrala. Zelo zelo rada berem. Knjige in glasba sta svetova, kamor pobegnem od vsakdana. Spomnim pa se, ko sem se odselila od doma in se prvič v življenju res bila sam svoj gospodar... Neverjeten občutek svobode, miru... Usedla sem se na kavč, si odprla jaffa kekse, prižgala tv in gledala vanj celi ljubi dan. Brez da bi mi kdo težil. Zvečer sem šla ven, prišla zjutraj domov, nikogar, da bi mi pridigal. That's life. Oz. je bilo. Potem pa se je začel faks in z leti sem se zresnila, opustila žuriranje, spoznala sedanjega fanta in spoznala čare "skupnega življenja". Nato je v najino življenje prišel še mačkon in smo prava mala družinica   In če iz slike vzamem starše, je skorajda popolno

[Arwen]

Iz slike vzemi starše

[Slavka]

Spomnim pa se, ko sem se odselila od doma in se prvič v življenju res bila sam svoj gospodar... Neverjeten občutek svobode, miru... Usedla sem se na kavč, si odprla jaffa kekse, prižgala tv in gledala vanj celi ljubi dan. Brez da bi mi kdo težil. Zvečer sem šla ven, prišla zjutraj domov, nikogar, da bi mi pridigal. That's life. Oz. je bilo. Potem pa se je začel faks in z leti sem se zresnila, opustila žuriranje, spoznala sedanjega fanta in spoznala čare "skupnega življenja". Nato je v najino življenje prišel še mačkon in smo prava mala družinica   sesmejem In če iz slike vzamem starše, je skorajda popolno

No, Sončnica, evo, vse to lahko imaš še vedno...saj si na svojem in res je tako, kot so ti svetovali predhodniki...čimmanj razmišljaj o primarni družini in čimveč uživaj v svoji družinici 
Staršev ne boš spremenila, se še tako trudila...vedno boš dobivala občutek, da nisi dovolj dobra, da nisi dovolj hvaležna....
Lahko pa spremeniš svoj pogled na vse skupaj...svoje misli...svoja čustva. In ne pravijo zaman: spremeni sebe in spremenil se bo svet