anksioznost in neutemeljeni strahovi

[xoxo]

fajn

Drugače sem pa včeraj bila s kolegicami na kosilu in me je prišla pozdravit stara sošolka in prijateljica. Ful prijazna in vse, samo jaz sem spet ratala tako bolestno živčna, da sem si samo mislila, daj spizdi stran Tako me nervirajo in spravljajo v obup ta srečanja nepričakovana in nasploh take situacije.
Pa še opazila je, da sem živčna in me vprašala, če sem mela mačka včeraj.

Hecno mi je, da ko grem zvečer ven in srečam koga v diskoteki oz. lokalu, nisem nikoli živčna, četudi nič ne spijem...

limonca probaj si rezervirat knjigo oz. se postavi na seznam, saj to lahko

[_LiMoNcA_]

Eno sem si že rezervirala pa naj bi 27.6 nazai pršla,so mi rekli da me pokličejo ko pride, pa me še niso 

[xoxo]

Joj jz sm še vedno na dnu in ne jem tabletov. Ne jem jih zato, ker se mi zdi da se čisto upravičeno najbolj beden človek na svetu. Zabluzila sem že 2. na faksu in sedaj pavziram, imam občasno delo preko študenta, ampak bi si rada našla še kaj, ampak veliko del je v povezavi z ljudmi, kar trenutno sploh ne morem sprejet. Nimam fanta, na faksu sem zgubila vse stike imam najboljšega prijatelja in prijateljico, ampak ne znam govorit o svojih težavah na glas.  Že 2 meseca samo bluzim, parkrat grem na delo in to je to. Počutim se ko najslabši človek na svetu, saj v bistvu sem. Se mi zdi, da ne bom nikoli uresničila svojih sanj v katere sploh ne verjamem več pa crknila nekje na cesti. Živim v depresivnem brezdelju, življenje teče mimo mene. Rada bi se vrnila spet v uspešno življenje, kot nekoč, a ne vem kako začet.
Kako? Vem, da če bom kdaj svoje življenje speljala na prave tire ne bom rabila antidepresivov, strah me je....
Trenutno sem res depresivna in anksiozna...izogibam se situacijam pred ljudmi....Nič nimam, nič...Najraje bi kar umrla, ker se počutim ničvredno.

[Slavka]

xoxo 

Počutim se ko najslabši človek na svetu, saj v bistvu sem.

  nikakor ne...Kaj si pa tako slabega storila, da bi bila najslabši človek na svetu?
Imaš zelo nizko samopodobo in zato se tudi počutiš ničvredno, a vendar je to zelo daleč od resnice, verjemi mi.
Tudi samozavesti se DA nučiti...jo pridobiti na novo...se zavedati svoje vrednosti. Prvi korak je, da si, namesto da si ničvredna, govoriš, da si vredna...sposobna...enkratna in da trenutno le čas ni na tvoji strani.

Vsi se kdaj pa kdaj znajdemo v črni luknji obupa iz katere sami ne znamo splezati, zato tudi poiščemo pomoč. Nekaj je že to, da se zaupaš tukaj na forumu...koristilo pa bi ti tudi obisk kakšne skupine za samopomoč, kjer boš spoznala enako čuteče... ljudi s podobnimi izkušnjami.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Tudi to, da vzameš kakšno knjigo v roke in pričneš s spreminjanjem svojih misli o sebi, bi bilo super. 

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://srecno-zivljenje.com/car_samozavesti.html

http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/673

http://osebna-rast.webnode.com/car-samozavesti/

Za konec pa še en pozdravček v stilu tvojega nicka...poljubček;objem;poljubček;objem 

[xoxo]

  hvala za spodbudne komentarje!! Res je po eni strani imam izredno slabo podobo. Vizualno se nič ne sekiram, tudi karakterno sem v družbi znana, koz zanimiva in humorna...itd. Ampak čisto sem zabluzial svoje življenje. To je to in zaradi tega se počutim, da nisem sposobna narediti nič dobrega. Ljudje so ponavadi v depresiji pa imajo saj nekaj od življenja, saj jaz mam tudi...prijateljico in prijatelja in družino za kar sem seveda hvaležna iz dna duše, ampak rada bi nekaj naredila iz sebe pa se ne znam vrniti na prave tire. Pravijo mi, da sem inteligentna, ampak bolj ko berem snov manj si zapomnim, nimam nič koncentracije....Prejšnje leto sem si samodestruktivno na začetku leta rekla: spet ne boš nič naredila....
In točno to se je zgodilo.Na te skupine ne bi šla, ker bi se počutila neprijetno.
Ostali prijatelji tudi ne razumejo mojega straha pred nepričakovanimi situacijami in potem sem vedno tarča prijateljskega posmeha. Živcira me, da kar naenkrat nekdo pride, da koga srečam...Postanem bolestno živčna.
Še bolj sem pa žalostna, ker sem si vedno želela dela z ljudmi in tudi tako mi je velikokrat to prijetno, samo da ni nepričakovano. Hjooj.
 Te skupine me iskreno povedano čisto nič ne mikajo, ni mi do razglabljanja težav pred množico ljudi, ne vem...morda sem se hotela samo izpovedat...

Ne vem kaj naj naredim, da bi svoje življenje uredila, se ne bi več sekirala zaradi takih malenkosti, ko pa sem čisto komunikativen človek....Ne bi rada več trpela zaradi tega in zaradi posmeha temu in rada bi nekaj naredila iz sebe PA NE ZNAM ZAČET!

[Lost]

Za začetek lahko prebereš tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83
V depresiji in stiskah so MISLI naš gospodar in se jim hote nehote podredimo.
Ko pa se naučimo da smo lahko MI gospodar naših MISLI, gredo lahko zadeve na bolje.

[dr.hauska]

Mislim, da bi bilo dobro, da bi se zavedala, da si že na kar visoki stopnji! Mnogi med nami ne bi zmogli predstavitve seminarske pred celo predavalnico 

Zanimivo pri tebi je, da si enkrat že lahko normalno funkcionirala v družbi prijateljev, potem se je pa kar spremenilo. Za nas druge velja, da moramo nabrati čim več prakse in se izpostavljati novim situacijam. Ti pa po mojem mnenju moraš na terapiji odkriti vzroke za te spremembe, ki se ti dogajajo.

fsm

[sončnica7]

Pozdravljeni!

Sem nova na tem forumu, zato se opravičujem, če bom nekoliko nevedna. Kot sem že napisala v temi Testiranje, sem se s terminom anksioznost seznanila pred kratkim. In po simptomih sem najprej v sebi prepoznala generalizirano anksioznost, ki je po mojem mnenju tudi najpogostejša. Ko pa sem prebrala prispevek xoxo, sem se zavedla, da trpim tudi za socialno fobijo. In to že odkar vem zase. Zanima me, ali se ta bolezen oz. bolezenski znaki zdravijo navadno le z antidepresivi, torej tabletami, ali tudi kako drugače? Namreč zaradi kroničnega vnetja želodčne sluznice se izogibam pretirani uporabi tablet. In še eno povsem butasto vprašanje, da enkrat za vselej razčistim razliko med psihologom in psihiatrom. Mi lahko kdo, lepo prosim, razloži? Najlepša hvala.

Lep dan vsem,
sončnica7

[Slavka]

Sončnica7 

Prvo ti izrekam dobrodošlico na forumu in kar pogumno, brez opravičevanja vprašaj tisto, kar te zanima. In vedi, da nobeno vprašanje NI trapasto.

Torej, kot si že ugotovila, se anksioznost zdravi tudi z antidepresivi (AD), pa seveda tudi s psihoterapijo. Antidepresivi pomagajo pri uravnavanju kemije v možganih, medtem, ko psihoterapija vpliva na spremembe v naših mislih...da ozavestimo tiste vzorce obnašanja, ki nas ponavadi potiskajo v tesnobo.

http://www.drustvo-sinta.si/psihoterapija.htm

http://www.lek.si/si/skrb-za-zdravje/bolezni-in-simptomi/osrednji-zivcni-sistem/depresija/pogosta-vprasanja-depresija/

Nekaterim pomagajo tudi zeliščna zdravila, kot so Persen, Dominor, Stres Kontrol....

Za tesnobo ponavadi zdravnik predpiše tudi pomirjevala (Helex, Xanax), katerih učinek je čutiti zelo hitro, ker umirijo delovanje živčevja in tako tudi znake tesnobe. Je pa nevarnost ta, da ob dolgotrajnem jemanju razvijemo do njih toleranco, zato jih rabimo vedno več in več, kar vodi v odvisnost.

Razliko med psihiatrom, psihologom in podobnimi strokovnjaki, pa si lahko prebereš tu

http://lastovka.wordpress.com/2007/04/28/razlika-med-psihiatrom-psihologom-klinicnim-psihologom-in-psihoterapevtom/

Upam, da ti je moj odgovor kaj pomagal....želim ti, da se boš uspešno spopadla s svojo tesnobo in jo ugnala v kozji rog. Prvi korak si že storila, ko si ugotovila, kaj te v bistvu muči...sedaj pa naprej 

Vse dobro ti želim 

[sončnica7]

Ga. Slavka, najlepša hvala za tako izčrpen odgovor. So mi že starši pred leti rekli (predvsem zaradi socialne fobije), da bi morala se s kom pogovoriti (doma mi ne prisluhnejo pretirano, ker najverjetneje ne razumejo narave mojih problemov, zato mi zadnje leto nekoliko pomaga pogovor z mojim partnerjem, a tudi tu se bojim, da se bo naveličal in me na koncu zapustil), s psihologom ali psihiatrom (od tu ta zmedenost glede terminov psiholog in psihiater), kar že od nekdaj zavračam, saj se mi zdi ponižujoče, da bi kdo od znancev izvedel, da sem tako na dnu, da ne najdem več sama poti ven. Moja slaba lastnost je pretiran ponos in sovražim občutek nemoči (ga tako najverjetneje vsi!). Dokler le lahko, bom toliko časa brskala in obračala okoli internet, knjige..., da bom stvari prišla do dna. Malokrat prosim koga za pomoč.

Hvala za vse povezave, ki ste jih kopirali v odgovor. Zelo koristne informacije, sem z veseljem prebrala in se informirala.

Lep dan tudi Vam,
sončnica7

[Slavka]

Sončnica7  lahko sva kar na TI  saj smo konec koncev vsi v istem "šmornu". Tudi mene muči anksioznost, zato so mi poznani občutki, s katerimi se spopadaš tudi ti.

Težko je razumeti, če sam ne doživiš, zato verjamem, da ti doma niti ne vedo kako pomagati. Res je, da  človek potrebuje pogovor...nekoga, ki ga razume, a tudi to ni vedno dovolj. Potrebne so tudi druge spremembe, ki jih moramo vnesti v svoje življenje, če se želimo osvoboditi tesnobe in večnega nezadovoljstva.

Za anksioznostjo se ponavadi skrivajo tudi druge človekove lastnosti, kot je npr. slaba samopodoba, pa perfekcionizem, tudi ponos, kot si sama napisala...se pravi, da te je v bistvu strah priznati, da rabiš pomoč, strah te je tega, da nisi sama kos nastali situaciji in se tudi umikaš iz družbe....eno z drugim se prepleta.

Naj ti pogovor s psihologom ali psihiatrom ne bo ponižujoče....to je osvobajajoče. Mar misliš, da sem jaz pred 4 leti mislila, da bom kdaj rabila pomoč psihiatra...da bom hodila na psihoterapijo...? Kje pa...
No pa se je zgodilo tisto, kar me je porušilo...če sem se hotela sestaviti nazaj, sem rabila pomoč. Nisem zmogla sama, pa čeprav sem mislila, da bom, pa tudi vsa okolica mi je tako govorila, češ, ti si tako pozitivna, močna...zmoreš to. 

Poiskala sem pomoč pri psihiatru, jemljem antidepresiv Asentra, leto dni pa tudi obiskujem psihoterapijo. To ni bav-bav temveč nekaj, po čemer posega vse več ljudi...In mi smo ljudje, kot vsi ostali, le s to razliko, da je naša duša ranjena, občutljiva....

Tudi jaz sem žena, mamica dveh otrok, s svojim podjetjem....navzven superženska...a vendarle sem rabila pomoč in jo tudi sprejela.

V okviru društva DAM delujejo tudi skupine za samopomoč in tudi tam je primerno okolje za zaupanje svojih stisk in strahov. Torej, rešitev imaš na voljo kar nekaj....upam, da boš našla tisto, kar ti bo v pomoč 

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

[sončnica7]

Šokirana sem, kako zelo se najdem v vsem, kar je tu napisano. Sama sem mnenja, da se je vse to začelo pri meni v času pubertete in da je v veliki meri za to kriv odnos mojih staršev (čustveno izsiljevanje, ki ga nad mano izvajata že leta in leta in vse to pušča posledice na moji samopodobi). Tudi moj izgled ni ravno bleščeč (nekaj odvečnih kg, nečista koža, stalni problemi s tem, nikakor ne zmorem shujšati, seveda po naravni poti, brez nekih bolnih diet) in ko leta in leta poslušaš, kako te nihče takšne ne bo maral, da bi bilo fajn, če bi malo shujšala, da naj se ne čudim, če me bo fant pustil, ker se tako malo (vizualno) cenim, da nimam nekih pretiranih socialnih veščin (pogovor s soljudmi oz. navezovanje stikov). Vse to boli, zelo. Poleg vsega sem edinka. Večino pubertete sem preživela sama, med 4 stenami, ker nisem našla osebe, ki bi me razumela, ki bi se lahko ji zaupala. Bolj kot ne sem bila prepuščena sama sebi, ker moji starši vidijo le faks, izobrazbo, kako je to najpomembnejša stvar v življenju. Npr. Sedim za mizo z očetom gledava nekaj na računalniku, in vidi skozi okno, kako neka ženska sedi isto za mizo kot jaz, in mi reče (aja, ura je 8 zvečer v torek), vidiš, tista punca se sigurno uči. Da ne omenjam, da za vse, kar jima ne pritrdim, oz. moram spremeniti svoje plane, da ustrežem njima, mi vsakič znova navržeta občutek krivde, zamerita mi, češ kakšna hčerka sem, da je to grdo, da ne sprejmem staršev na obisk, da ravno takrat imam vedno jaz svoje plane (onadva se napovesta v petek zvečer, da prideta v soboto zjutraj)... ipd. Sem se že preveč razpisala. Sem človek, ki se zelo "sekira", čeprav tega ne pokažem. Trpim v sebi, me boli. Živim z občutkom, da sem očitno res tako slab človek, slaba hčerka, ker če kaj ugovarjam, sem že freh, nehvaležna.... ipd. Enostavno se na trenutke čudim, kako sploh psihično zdržim vse to (če odštejem nekaj živčnih zlomov, ki sem jih že imela, seveda vedno sem se s tem sama spopadala, ker če sem se zaupala staršem, je bil njun odziv - kaj si si to zdaj nakopala, ko maš izpite, pa spet ne bo nič iz tebe..) Potem pa jamrata, kako se zapiram vase, da jima ne zaupam... Ahhhh..

[_LiMoNcA_]

Sončica,tvoja zgodba je podobna moji,s tem da jaz doma hvala bogu nimam nekih velikih problemov res pa je da tut doma me ne razumejo čist,pa se čudijo ko sem jim enkrat rekla da je zame veliki korak da grem recimo na bazen al pa v trgovino češ ''to'j pa res mala malca,kwa pa je s tabo'' ampak pač tu not tam vn,se ne obremenjujem več kaj resnejšega pa s strani staršev nimam.jaz sem tudi zaprta sama vase,težko spoznavam nove ljudi in z njimi zakomunikaciram,se pa tu na forumu razpišem,je veliko ljudi ki mi pomaga in sem jim ful hvaležna.

Sončica,tu vedno lahko pišeš če te kaj muči,tu smo ljudje z podobnimi težavami in mi ti bomo pomagali kokr se bo dalo

  drži se

[Slavka]

Sončnica7  očitno so ti domači vcepili izreden občutek manjvrednosti.....Tesnoba, ki se je naselila vate je prav gotovo pokazatelj tega, da nisi sproščena, nisi sigurna vase, se počutiš manjvredno...Vendar to so le misli, nerealne, ki so ti jih vcepili tvoji starši...in te misli LAHKO spremeniš. 

Ta forum je poln takih zgodb...zgodb nesrečnega otroštva...prevelikih pričakovanj....zaničevanja....občutkov krivde...
A hkrati obstajajo tudi zgodbe o lastnih spremembah...lastnih zmagah...optimizmu...in zato vedi, da se tudi tvoja zgodba lahko prične pisati z drugačno, lepšo in pozitivnejšo pisavo 

Če si želiš pomagati sama, ti predlagam, da si nabaviš kakšno knjigo o samopodobi (npr. Življenje kot igra), super pa so tudi knjige Premagovanje anksioznosti za telebane in Kognitivno-vedenjska terapija za telebane.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Obstajajo tud spletna orodja, s pomočjo katerih lahko pričneš graditi nove misli....oz. preusmeriš stare, ki te spravljajo v tesnobo.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_remository&Itemid=80&func=select&id=2

Verjemi, da nisi slab človek, nisi slaba hčerka....ne dovoli, da ti drugi nabijajo slabo vest in ne počuti se krive za vse, kar drugim ne ustreza. Imej se rada, kajti si edinstvena...z vsemi kvalitetami in napakami vred, si to TI in ravno taka si potrebna svetu, da mu nekaj daš. 

Poskrbi zase in se zavej svoje vrednosti 

[Arwen]

  Ampak čisto sem zabluzial svoje življenje.

domnevam, da si tam okrog 80 stara?  (šalim se.. ker ni še nič prepozno, še lahko marsikaj ukreneš)

Glej, da dolgo in široko lahko razpredam, da temu

da se čisto upravičeno najbolj beden človek na svetu.

najslabši človek na svetu, saj v bistvu sem. 

pač NI tako....

Sama ugotavljaš, da si v depri... in vse, kar opisuješ, je tipično za to bolezen. In če bi res, kot praviš, rada prišla ven iz tega... ja, srce, bo pač treba rokave zavihat. Žal ni druge....

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=938&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=901&Itemid=51

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

[Arwen]

Malokrat prosim koga za pomoč. 

torej je sedaj skrajni čas, da se to spremeni 

  Sama sem mnenja, da se je vse to začelo pri meni v času pubertete in da je v veliki meri za to kriv odnos mojih staršev

sodeč po opisanem bi rekla, da to še kako zelo drži. Žal...

[sončnica7]

Malokrat prosim koga za pomoč. 

torej je sedaj skrajni čas, da se to spremeni 

  Sama sem mnenja, da se je vse to začelo pri meni v času pubertete in da je v veliki meri za to kriv odnos mojih staršev

sodeč po opisanem bi rekla, da to še kako zelo drži. Žal...

Ko tako razmišljam (sem človek, ki OGROMNO razmišlja, ves čas je nekaj v mojih mislih in vem, da to ni dobro, da se ne znam sprostiti in da preveč razmišljanja škodi, ampak tako pač postane, ko si ves čas prepuščen boljkotne samemu sebi), je vsa ta anksioznost, depresija dobra, in vsi ti vzroki, ki so do tega pripeljali (odnos mojih staršev do mene - npr. včeraj sem vsa vesela mami omenila, da zdaj končno vem, kaj me muči, v čem je moja največja težava, in njena reakcija na vse skupaj je bila: No, to boš morala odpraviti... In že v naslednjem stavku je razglabljala o čisto drugi stvari. Total ignore. In je bilo kot že premnogokrat: Why do I even bother telling you what's on my mind...), ker vem, da jaz do svojih otrok ne bom NIKDAR takšna. Ne privoščim jim takšne moralne "nepodpore". Ker vem, kako se bi počutili, da bi bili nesrečni in tega si ne želim.

[Arwen]

Total ignore.

žal tega ne moreš spremeniti, lahko pa vplivaš nase, na svoj odnos do - sebe. Torej živiš še pri starših?

[sončnica7]

Ne, že 6 let živim od doma. Ker enostavno več nisem zdržala in sem takoj po maturi, ko sem dobila priložnost za študij v drugem mestu, to z veseljem tudi izkoristila.

[Arwen]

no, to je že nekaj! delaš? študiraš? se mi zdi, da sem zasledila, da imaš partnerja...