anksioznost in neutemeljeni strahovi

[xoxo]

Živijo!

Sveže registrirana na forum upajoč na kakšen vaš nasvet. Upam, da se bo vsaj komu dalo prebrat Stara sem 21 let in se že nekaj časa spopadam z občasnimi panikami pred ljudmi. Najprej se tega sploh nisem zavedala pa tudi ne dogaja se mi vedno in ne bi ravno rekla, da me utesnjujejo ljudje, ker me ne. Nasploh sem znana v družbi, kot zelo komunikativno dekle, rada se šalim, veliko govorim, sem nasmejana. Tudi, ko spoznam kakšne nove ljudi se čisto normalno pogovarjam, nisem nič nervozna.
Ampak, vseeno sem se čudila občutku, ko sem kdaj kar tako pred kom ratala zelo živčna. Včasih mi je začel trzat obraz, 1x sem se začela trest in sogovornik je to opazil in potem sem se od sramu zjokala vendar sem rekla, da ne vem kaj mi je, da sem zelo slabe volje in da mu ne bi pojasnjevala. Tako sva se razšla – on z mislijo, da se mi je kaj zgodilo pa najbrž nisem pripravljena govorit, meni pa ni blo nič jasno. Počutila sem se butasto in noro. Zadnje čase sem o tem veliko premišljevala in ugotovila, da me je strah nepričakovanih situacij, da koga srečam kar iz lepega. Kogarkoli. Namesto, da bi bla rahlo vzhičena ratam bolestno živčna, cela se tresem, obraz mi trza in tudi meni se zdi to butasto in neumno, ker ne razumem zakaj.
 
Še en primer: s prijateljico sva bile po nakupih, zvečer naj bi se šli zabavat. Bil je popolnoma vesel, navaden dan, nakar mi ona pove, če imam kaj proti, če bi se na hitro dobile z njenim fantom na kavi. Meni se je začelo kar vrtet, čisto nepričakovano, ne po mojih načrtih. Seveda sem rekla, da ni problema, ker bi mi bilo še bolj bedno rečt, da ne in to še argumentirat. Poprej smo bili že velikokrat na pijači in nikoli nisem bila živčna pred njim pa smo se pogovarjali, šalili…No tisti dan sem bila na kavi tiho, videlo se mi je da sem živčna, tresle so se mi roke, vendar ni noben nič omenil. Mesec kasneje smo se s celo družbo spet dobili, da gremo na kosilo v restavracijo. In ko sem že malce pozabila na ta dogodek, sem se dan preden bi se mogli dobit, spet spomnila. Cel dan sem bila doma, nisem mela kaj za delat in premišljevala samo o temu – kaj bi bilo npr., da bom spet ratala živčna.
 Torej, dobile smo se 3 prijateljice, prijatelj in ta fant. V krogu smo stali pred prijateljičino hišo, prijatelj se je ravno nekaj hecal in govoril o meni, vsa pozornost je bila na meni in ratala sem taakooo živčna, kar ustrašila sem se sebe. Naslednji dan so me vsi spraševali kaj je z mano narobe, da sem bila živčna. Spretno sem se izmaknila, da sem zadnje čase depresivna in slabe volje. To vsi razumejo. Ampak jaz nisem depresivna, rada imam prijatelje rada imam ljudi, tudi moj prihajajoči poklic naj bi bil med ljudmi. Ko bi vsaj vedela zakaj ratam tako živčna, ko bi vsaj poznala vzrok za kaj pride do tega. Tako pa se počutim tako nemočno in noro.

Naj spet povem, da mi navadno pozornost prija. Ne ravno na najvišji stopnji, da bi se izpostavila pred res veliko gručo ljudi, a v družbi imam rada pozornost.
Pa tudi s pozornostjo na najvišji ravni sem se že seznanila, ko sem morala imeti na faksu 5 govornih vaj oz. seminarskih pred polno predavalnico. Pred začetkom sem bila res tako živčna, da sem rekla, da bom stekla čez vrata in bom pač nehala študirat. Ampak ta strah je spet drugačen, ker je pred govornimi nastopi živčna večina ljudi, vsaj sošolke so bile takrat zelo. In takrat lahko pred začetkom pokažeš živčnost, še klepetaš o njej, drugdrugemu govoriš da bo vse ok.
Predstavitev se je začela in začela sem govorit, bila sem živčna ampak obenem sem se zavedala, da moram gledat v oči ljudem, moram jih zajeti čimveč, moram vključit malo gestike. Nekje na sredini sem bila že čisto sproščena, kar nisem mogla verjet. Profesorica me je na koncu še par vprašanj vprašala in sem čisto sproščeno znala polemizirat, čeprav so me vsi gledali.
Tako je potekala moja 1. predstavitev. Pri vsaki naslednji sem seveda bila živčna ampak manj, vedela sem, da sem že bila uspešna in verjela, da mi bo uspelo. Pri zadnji predstavitvi so morali tudi sošolci analizirat celotno predtavitev, dat pohvale in kritike. Takrat sem imela predtavitev z eno sošolko in vsi so reekli, da se je njej videlo, da je živčna, kar ni preveč dobro. In sploh nisem mogla verjet, da noben ni omenil mene, ker na začetku sem še vseeno rahlo bila. No, sploh ne vem zakaj o tem pišem, ker s tem nimam bolezenskih problemov, samo hotela sem prikazat situacijo.

Torej moj problem je, da me je strah, da bi ljudje mislili kaj je narobe z mano, da sem nora in še huje spraševali – kaj mi je. Če ne vem, ne vem… Tudi sama ne razumem. Naj še omenim da sem samozavestna in ne bi ravno v moji samozavesti iskala kakšnih pomankljivosti.

 Pa včasih ko sem slabe volje, da najraje ne bi šla na nobeno pijačo ne nič, takrat se usuje milijon povabil na kave. Vem, da ne morem zavrnit, ker se bom sama počutila čudno pa tudi njih bi prizadela. Sovražim sedenje ravno zaradi tega, če grem na sprehod se mi kaj takega skoraj nikoli ne zgodi.

Konec koncev sem napisala cel roman ampak dejstvo je, da sem občasno živčna pred ljudmi in to tako zelo, da se cela tresem, trzam, se potim, me je strah. In kot da rada preizkušam samo sebe sem po 4 - ih letih še kadit nehala, imam močno voljo, občasno prižgem kakšen cigaret le na kakšni zabavi ampak tudi to bom kmalu nehala. Izjemno sproščeno sem počutim tudi, če gremo zvečer na pijačo na kaj alkoholnega ampak to je že znano. Alkohola nisem še nikoli pila izključno za pomiritev, ker bi se sama pred sabo počutila, kot največji izmeček. Ampak kar dostikrat se razveselim, kakšne zabave, kjer s prijatelji družno kaj srknemo pa tudi velikokrat se spomnim občutka sproščenosti, ki ga zadnje cajte kao pogrešam, saj me obdaja ta tesnoba.

Pomojem to izvira iz mojega sicer lepega otroštva. Moja mati se je zaradi izgube enega otroka vedno bolestno bala zame in me hotel obvarovati pred svetom in raznimi neutemeljenimi strahovi,kar pa mi je pomojem bolj škodovalo, ko koristilo. V mali šoli nisem smela sama v šolo v naravi, čeprav sem si želela. Nekako je zrihtala, da je šla še ona zraven. Pri 15 – ih letih smo šli na morje v prijateljičino vilo pa se je tudi nekako zmenila, da gre zraven, češ da ji prija biti na morju. Prepovedovala mi je najrazličnejše stvari. V gardalandu nisem smela na prosti pad, da se ne bo kaj utrgalo in še veliko takih podobnih dogodkov. Tudi ona ni bila nikoli spontana, če sem ji kdaj kaj omenila zadnji trenutek je znorela, kaj šele da bi se ona morala kaj odločit v zadnjem trenutku. Sicer sva se dobor razumeli in se še.


Odločila sem se, da grem k zdravniku, zaupala sem ji probleme, zajela sem bistvo vendar morda ne tako na dolgo, kot tule in dobila antidepresive Cipralex ter Lexaurin.

Sploh ne morem verjet, toliko časa sem odlašala, zdaj pa šok. Nisem si mislila, da bom dobila antidepresive pa tudi omgromne predsodke imam pred njimi. Je moje stanje res tako resno, bom morala natidepresive jesti celo življenje. Strah me je tistih dolgih navodil in obenem pomisli, da nekateri ljudje dejansko hodijo prosit za antidepresive pa so res depresivni in jih ne dobijo, jaz pa sem vse skupaj opravila v 10 – ih minutah. Sicer je moja zdravanica izjemno sposobna in še nikoli nisem imela nobene pripombe, vzame si čas. Ampak rada bi nekje dobila še eno mnenje, ker mi bližnja prijateljica in mama odsvetujejo jemanje in mi pravijo, da če sem nora, da se bom zastrupila. Ne bi rada na vrat na nos zavrnila zdravljenja, ki bi mi pomagal, da bom spet normalna niti ne bi rada poslušala neutemeljenih komentarjev laikov. Če se vam ne da brati ali pa se vam zdi zadeva nejasna, mi lahko vsaj svetujete kam naj se obrnem, ker zdaj pa res ne vem več.

[roky87]

Pozdravljena xoxo,

to kar si napisala nam večini ni tuje. Tudi sam imam te probleme, gre za socialno fobijo, katera se zdravi tudi z antidepresivi, imaš pa seveda tudi oblike psihoterapije, ki ti pri tem pomagajo, če imaš velike predsodke o antidepresivih.
Sam skorajda nisem imel časa razmišljati o tem, če bi jemal antidepresive ali ne, ker je stanje bilo obupno, zato sem se za njih tudi brez pomislekov odločil. Seveda obiskujem tudi psihoterapevtko, ker brez tega skorajda ne gre.
Sama praviš, da te to stanje pretirano ne moti, ampak o tem vseeno pišeš, tako, da predvidevam, da ti to povzroča probleme in se s tem obremenjuješ. Sam imam probleme s pretiranim obremenjevanjem in ti lahko samo svetujem, da se poskušaj čim manj obremenjevat s temi stvarmi, če ti v realnem življenju ne predstavljajo dejanskih obremenitev za normalno funkcioniranje, če pa ti, potem pa je čas, da to stanje začneš postopoma odpravljati, kar si začela že s tem, da si na tem forumu napisala post. 
Več ti zaenkrat nebi pisal, ker nisem v najboljšem stanju za dajanje koristnih nasvetov...pač tudi takšni časi pridejo pri nas anksekih in deprekih 

Lep pozdrav

 

[xoxo]

O hvala za eno mnenje. To mi res veliko pomeni, da se vsaj kdo odzove, ker vsi okoli mene mi ne znajo dati kakega pametnega nasveta. Mamam pravi, da sem imela vedno polno rit vseg in da naj si naredim red v glavi tako, da si pospravim sobo.lol. Ona pravi, da ko imaš red okoli sebe ga imaš tudi v glavi. Pa tud kolegici se zdi butasto ko ratam kar tako kdaj živčna ampak kaj morem saj se tudi meni zdi.

Strah me je, da bom ob jemanju antidepresivov Cimpralex postala druga oseba. Apatična za vse, zaspana, omotična...Trenutno se moram posvetiti študiju ne morem si tega privoščit.Tam v navodilih je toliko stranskih učinkov, da me kar srh spreleti. Vse bolj me je strah same sebe, ker ne razumem izvora moje občasne socialne anksioznosti je pa res in to tudi čutim, da se stopnjuje. Stopnjuje se pa zaradi tega, ker toliko premišljujem o tem.

Kakšna pa je razlika med psihiatrom, psihologom in psihoterapevtom? Psihiater naj bi kao tablete pisal, samo kje je fora, če to zdaj delajo že navadni zdravniki. Kaj pa delaš s psihoterapevtom? Ker avtogeni trening pa uno tapkanje sem probala izvajat pa je kar neki. Rekreacija mi malo pomaga ampak vseeno...jooj

[roky87]

No mi je v čast, da sem ti podal prvo mnenje. Tako je, starši so pač takšni, kakršni so, psihične motnje so za njih tabu tema...no ne za vse. Recimo tudi moji so bili taki, kot so sedaj tvoji...kao, to si samo domišljaš, to je spet ena od tvojih muh, itd. Lahko ti povem, da ko je moja mati videla prve konkretne motnje razpoloženja pri meni ji je postalo jasno, da pa to le ni samo moja muha. Čez čas je to spoznal tudi oče. Seveda mi sedaj oba stojita ob strani in mi velikokrat rečeta, da sem se zelo spremenil...seveda na boljše, da sem bolj pozitiven, komunikativen, dobre volje, družaben, radoveden,... 
Cipralex jemlem tudi sam in moram povedat, da so to edini antidepresivi, ki so meni resnično pomagali. Seveda nekaj stranskih učinkov je, ampak niso grozni. Z zaspanostjo je tako...sigurno ob začetku jemanja antidepresivov le to bolj občutiš, ampak kasneje se navadiš in je življenje z antidepresivi normalno. Seveda pa ne pomeni, da če jih boš začela jemati, da si na jemanje obsojena do konca življenja. Antidepresivi ne zasvojijo, drugače je pri pomirjevalih (Helex, Aupaurin,....). Omotična sigurno ne boš, apatična še manj, kvečjemu ti bo sčasoma volja naraščala,...  Sama pa presodi in se odloči,...
Psihiater načeloma ne izvaja psihoterapij, ampak diagnosticira tvoje psihično stanje, ter ti na podlagi tega predpiše zdravila ter pomaga uravnavati odmerek oz. predpiše primerno zdravilo.
Psihoterapevt na podlagi pogovora in na podlagi tvojih težav izbere primerno terapijo ter jo izvaja, psihoterapija je ponavadi dolgotrajna, razen pri kakšnih lažjih specifičnih motnjah. Psiholog...bolj kot psihoterapevt, ki izvaja terapijo, je to svetovalec....nekako tako.
Avtogeni trening je potrebno izvajat vsak dan, dalj časa, da so vidni rezultati. Nekaterim ugaja, drugim ne. Recimo meni ne. Gre pa za vaje sproščanja.
Ravno to razmišljanje o naših problemov, nas popelje do psihičnih motenj. Nekateri jih občutijo kot blage in jih ne obremenjujejo v vsakdanjem življenju, nekateri pa jih občutimo kot intenzivne in nam predstavljajo problem. Strokovno je to pomanjkanje nekakšne kisline v možganih, ki uravnava naše razpoloženje. Se pravi, da imamo mi, ki imamo velike psihične težave, to kislino zelo pod stopnjo normale...Nekako takole, mogoče ti bo več znal povedat kdo drug.
Rekreacija je zelo dobra v takšnem stanju. Tudi sam moram začet z nečim, ker že predolgo oklevam...verjetno zato, ker sem se včasih preveč gnal in imam odpor pred temi fizičnimi napori. Sedaj bo bolj na izi vse skupaj, predvsem za dobro počutje in ne za mučenje. 

[xoxo]

Samo zakaj pa potem eni jedo antidepresive tudi po nevem koliko let? Pa jaz se v takih trenutkih, ko me zajame panika počutim za umret ampak vseeno še imam svetle trenutke. Zadnje čase se mi zdi res vse bolj črno, ker se mam še toliko za učit povrhu vsega. Kakor sem brala o tem cimpralexu jih skoraj vsi jedo. To mi je mal hecno, ker ne bi se s svojimi težavami ravno primerjala z nekom, ki ima npr. samomorilne misli pa iste tablete je, s tem da ne mislim nič žaljivega. Sem samo laik, ki ne šteka preveč vsega tega. V bistvu ne razumem antidepresivov. Strah me je, da bo z jemanjem samo slabše.

Zraven Cimpralexa sem dobila drugače še pomirjevala Lexaurin pa sem enga vzela, ko sem bla ful živčna zdej en dan pa mi ni nič pomagal.

Pa to mi je hecno, če koga nepričakovano srečam, da moram samo stat pa klepetat z njim bi najraj kar umrla, vrtet se mi začne itd. Če pa rečem, da me kam pospremi, ker se mi kao ful mudi ali pa če uspem kave zamenjat za sprehode se pa tako prijetno počutim. Pa če sem doma, navadno tudi nisem živčna na tak način, kot v nepričakovanem srečanju s kakšnimi ljudmi. Tudi s spanjem nimam težav. Kadar imam slab dan se najraje, kot kakšen otrok pokrijem s kovtrom čez glavo in zaspim, ko se zbudiš je vedno vse lažje

Kr malo zmedeno pišem, če ne drugega bom čez kak teden, ko še kakšen piskrček pristavim brala tele objave in se s tem natančno analizirala

+ zanima me kako mi bodo antidepresivi kar pomagal, da ne bom več panična ob kakih takih situacijah. hm...

[Juliette]

Pozdravljena, Xoxo!

Mislim, da si si že sama dobro odgovorila, od kod tvoje težave. Zelo posplošeno rečeno se je pretiran strah pred neznanimi situacijami, zmanjšano kontrolo in spontanostjo z mame prenesel tudi nate in v tvoje načine reagiranja. Da se tega zavedaš pa je le prvi korak na poti proti reševanju stiske. Jaz bi ti vsekakor predlagala dobrega psihoterapevta, ker eno je kognitivno razumeti težavo, drugo pa pogledati vase, ugotoviti, kaj se natanko skriva za obrambnim mehanizmom, ki si ga usvojila in ga uporabljaš, soočiti se s svojimi pristnimi čustvi in občutki. Takrat se prične klobčič odvijati...

Glede antidepresivov se boš morala odločiti sama. Ne vem, ali so se potrebe uporabnikov res tako zelo povečale, ali pa so večje le finančne potrebe farmacevtske industrije, ki takšno delovanje spodbuja, a dejstvo je, da zdravniki to vrsto podpore zelo radodarno delijo. Mene osebno je Cipralex zelo hitro postavil spet pokonci in sem znanosti zato zelo hvaležna, seveda pa sem mu pomagala tudi sama z avtogenim treningom, tekom, branjem literature v zvezi s temi motnjami ipd. Čeprav se za anksiozne in panične motnje jemlje po 2 tabletki dnevno, sva se s psihjatrinjo odločili, da poskusim le z eno in meni je bilo dovolj. Sedaj po letu dni počasi opuščam in sem na polovički. Vseskozi pa seveda pridno obiskujem psihoterapijo in jo kako leto ali dve zagotovo še bom, ker mi pomaga, ker mi koristi, ker mislim, da je to edina pot do dolgotrajnejše ozdravitve.

Glede na to, da v vsakdanjem življenju relativno dobro funkcioniraš in res nimaš večjih težav boš morda zmogla tudi brez medikamentozne podpore, vendar pa ti vseeno polagam na srce, da se prični s svojo težavo ukvarjati in jo reševati, ker sama od sebe mislim, da ne bo izginila. Tudi sama sem pri tvojih letih imela podobne "izpade", pa se mi pač niso zdeli nekaj tako zelo neobičajnega in sem jih skrivala sama pri sebi, z leti in ob vse večjem stresu pa so se samo stopnjevali, tako da sem bila prisiljena nekaj narest na tem. Zato ti iz svoje izkušnje svetujem, da prični čim prej, ker mislim, da bo tako veliko lažje.
Srečno!

[xoxo]

stara sem 21 let, sem napisala ...meni je rekla zdravnica, da naj začnem s polovičko tega cimpralexa. samo me je res strah. hjao. ker sem obdelala milijon forumov pa se s to svojo enkioznostjo nisem mogla poistovetit niti z enim človekom. pri meni je tako drugače in čudno vse. ne, da pravim da je huje ampak drugače. kot bi mela kakšna obdobja. večinoma sem živčna pred nepričakovano situacijo, kot sem rekla, ko ne gre po mojih načrtih. vem, da se sliši egoistično ampak tko je. omenila sem tudi, da se mi zdi, da se živčnost malce stopnjuje, potem spet malo mira, potem spet, malo mešano. pa to vse se dogaja v tednu. ne vem včasih se res tako vznemirim, ko da me bo infarkt ravnokar, se potim, tresem včasih pa tudi kakšen spontan dogodek čisto mirno prenesem.
rekla bi, da mam težave z živci, ker saj pravim se mi zdi, da jih ma tudi mama in da se to kej deduje. tko mi je tudi zdravnica rekla.

ja ne vem kaj naj. kam pa naj za te psihoterapevte pogledam, a to je samoplačniško,a ne.

[Juliette]

Ja, sem potem opazila, da si že pisala o svojih letih. Res si mlada in vzami to kot prednost, saj se boš s svojo oviro že zgodaj spopadla in je tako več možnosti, da jo rešiš, saj so vzorci vseeno nekoliko manj zacementirani.
Ne vem, kako da nisi opazila, ampak takšna obdobja ups and downs imamo vsi mi anksiozneži (pa tudi ostali, le da pri njih te krize niso tako izrazite), tako da s teboj res ni nekaj posebno čudnega.

Dobro, zdravnica bo rekla, da se "dedujejo težave z živci", psihoterapevti bodo mnenja, da reakcijski vzorci "prenašajo" s staršev na otroke.  Te zadeve so zelo lepo opisane v knjigi Družine in kako v njih preživeti - priporočam v branje za seznanitev z ozadjem naših težav.

In ja, psihoterapije so samoplačniške. Jaz vem, da bom zanjo dala en ne prav slab avto, ampak mi niti za trenutek ni žal, ker lahko bi imela 5 najdražjih avtomobilov in vsak dan drugo dizajnersko obleko, pa če bi ob tem nonstop depresirala in živcarla, ne bi res imela nič od njih. Zato v vsakem trenutku takoj zamenjam za ta mir in dobro voljo. Hočem povedati, da si je dobro postaviti prioritete, kaj je za nas in naše zdravje bistveno in potem kakšno manj pomembno stvar, ki jo družba morda sicer na veliko slavi in časti, žrtvovati. Mislim pa, da imajo na Inštiutu za psihoterapijo za finančno šibkejše precej "ugodne" pogoje. Pobrskaj še malo po forumu, o tem je namreč že precej napisanega.
Če imaš še kakšno dilemo:032:, pa kar na dan z njo!

[xoxo]

Hvala z ofgovor Juliette. Mogoče teh upsov in downsov nisem nikjer zasledila, ker sem večinoma brala članek o anksioznosti, kjer ne gre za izpoved določenega človeka ampak za objektiven prikaz situacije. Zdaj vidim, da je veliko pametnih stavri in sem kr začela brat, da vse prečekiram

Tudi meni ni škoda denarja za psihoterapevta, samo vseeno me je zanimalo. Poleg študija tudi delam, tudi starši mi dajejo nekaj denarja a vseeno me zanima koliko npr. to pride. Psihoterapevt ni ravno poceni in najbrž ne greš samo 1x tja. Če se da, bi vseeno raje šla preko zavarovalnice.

Tudi knjigo si bom šla sposodit. Upam da je dobra in kaj pametnega piše

Kako pa zgleda pri psihoterapevtu? Joj to je zame spet novo in h takim stvarem se 100 let spravljam. Al pa šla bi na kako delavnico al pa kej. Ma sej še sama ne vem.

[xoxo]

Tole knjgo sem si nameravla kupit. Jo kdo pozna, je bral, kakšno mnenje? Naslov je Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, David Servan-Schreiber.

[Phoenix]

Zdravo!

Tudi jaz sem bolj nova tule.

Socialna anksioznost oz. soc. fobija je lahko zelo različnih oblik, lahko je tudi zelo specifična, tako kot pri tebi. Tudi za mene marsikdo sploh ne bi verjel, ker se tudi znam pogovarjati in hecati itd, pa tudi na predstavitvah sem že impresionirala koga itd.

Servan-Schreiber: poročaj, sem to knjigo videla na internetu in brala intervju z avtorjem, knjige pa še ne. Sem pa opazila, da je pri meni zelo povezano s prehrano in gibanjem itd.
Moj ata si je tudi revmo pozdravil s prehrano in gibanjem, pri večini bolezni sta faktor.

Meni je tudi dolgočasno kar tako sedeti na kavi, raje grem na sprehod. Zakaj bi pa 'morala' ravno na kavo z ljudmi? Mogoče jim predlagaš sprehod ali kak zanimiv dogodek? (npr. razstavo ali ogled ulične predstave itd.)

Problem kave je tudi v tem, da kofein in sladkor znižujeta nivo magnezija in drugih koristnih vitaminov in mineralov, kar lahko poslabša anksioznost itd. Tako da jaz jo pijem zelo redko, čeprav mi je dobrega okusa.
Če že, potem raje pijem kakav (brez sladkorja, doma si naredim pravi kakav s kakavom kot za peko tort - kakav ima tudi malo kofeina, a manj, pa tudi koristni magnezij vsebuje in še nekaj drugih zanimivih snovi, seveda pa tudi ni za pretiravati) ali mineralno vodo ali zeliščni čaj (morda meta ali melisa, samo ne prevečkrat mete) ali kaj drugega - morda poskusi par variant... (sadni sokovi so tudi lahko problematični, sploh pomarančni, ker ponavadi stiskajo z olupki vred, ki so škropljeni)
So se mi po kavi tudi že roke tresle, pa preveč pravega ali zelenega čaja tudi ni blo v redu.
Drugače je pa pri meni precej odvisno od situacije oz. s kom sem in kje.

Preveri tudi nevladne organizacije kot so Šent, Ozara in Altra in skupine za samopomoč (Altra v Ljubljani ima menda skupino posebej za SF, a še nisem bila tam), ponekod imajo tudi pogovorne skupine na različne teme in tudi pomoč psihologinje (na Šentu preverjeno zastonj, je pa bolj v smislu 'coachinga'). Kolikor vem pa niso ravno specializirani za SF in imajo bolj uporabnike z drugimi težavami...
Tudi DAM ima skupine za samopomoč (mi še tudi ni uspelo iti pogledat, ne vem, a je tudi kaj specifično za SF ali ne...)

Tudi na Frančiškanskem inštitutu lahko dobiš psihoterapijo zastonj, je pa čakalna doba (če se mudi, ti dajo naslove drugih psihoterapevtov, ponekod je zastonj, če imajo koncesijo, ponekod pa ni).
Na tem forumu nekateri pišejo, da so dobili tudi psihiatra na 'napotnice', je pa čakalna doba. Pa menda so različno učinkoviti, nimam pa pojma če je kdo specialist za soc. fobijo in te prehranske zadeve oz. življenjski slog. V tujini menda obstajajo 'nutricionistični psihologi' ipd. samo pri nas še nisem kaj takega zasledila, čeprav bi raje šla kam, kjer bi vedeli več o tem...
V tujini tudi pravijo, da je dobro iti k 'specialistu' za posamezne probleme, samo ne vem, če pri nas obstaja kak specialist za SF

Meni se zdi sramota, da tako 'talajo' te antidepresive... sem slišala, da 'pogovorne terapije' kot je KVT (kognitivno-vedenjska terapija), ki lahko zelo pomaga, menda zavarovalnice nočejo kriti??

Tudi mene nepričakovane situacije malo vržejo iz tira... Probam si vzeti čas za 'premislek' in da kasneje sporočim... (To je lažje po internetu ali z sms-i) Je pa res, da trenutno nisem ravno družabno 'razpoložena' in imam raje mir, haha... Opazila sem, da rabim določen čas 'zase' in pa nekaj časa z ljudmi... Preveč enega ali drugega ni v redu... Tako da je tudi odvisno npr. kje in kako delaš oz. na kak način študiraš, da si malo 'uravnovesiš' življenje...

Tisto s pospravljeno sobo je pa res, vsaj jaz sem to opazila pri sebi. Je pa res včasih lažje v teoriji...
Drugače sem tudi veliko prebrala in so mi bile knjige v veliko pomoč.

ADjev pa ne mislim jesti, pa sem se tudi že kje zjokala, da mi je bilo ful nerodno, se mi zdi da je bolje, kar ne jem glutena in se izogibam sladkim rečem. (Se je pa pred spreminjanjem prehrane zelo dobro posvetovati z zdravnikom ali vsaj farmacevtom ali nutricionistom itd.) Mogoče bi bilo dobro, da si pišeš dnevnik prehranjevanja in te situacije, kaj si predtem (isti ali prejšnji dan) jedla, si morda bila že malo lačna oz. ti je morda 'padel cuker' ipd? (bonboni ali sladkor v tem primeru niso ravno priporočljivi, pa saj boš verjetno prebrala)
Pa če si pod stresom, ga je dobro zmanjševati... To pa je za različne ljudi različno...

Vem da sem včasih bila pod stresom in potem človek včasih 'izbruhne' zaradi čisto 'nepovezanih' oz. 'malenkostnih' reči...

Mogoče bi ti tudi koristilo, da si prebereš kaj o asertivnosti... Meni so bile te knjige zelo zanimive...
Je pa tako, da se tudi še učim in sem vesela novih informacij, več glav več ve

Sem vesela, da se še kdo uči o teh rečeh!

[xoxo]

WAUU. Phoenix, dala si mi en zalogajček koristnih informacij. Sicer vem, da stric google vse ve ampak sem se kar nekako izgubila v poplavi vseh informacij.
Sicer pa jaz rečem, da grem na kavo pa pijem kaj drugega oz. uporabljam izraz, da grem na kavo namesto na pijačo.
V parih tvojih stavkih sem se prav našla Te smem vprašat koliko si stara? Vsaj okvirno. Mojih let, starejša? ...Odkar ne kadim več mi je muka sedet na kavi in buljit v človeka, nekako se tekom pogovora ne znam preveč sprostit. Jooj kok je to vse v glavi sam kaj morem. Ko vem, da se sama kriva, ko si namišljujem te butaste stvari ampak ne morem pomagat

Grozno živčna ratam kdaj na pijači ob očesnem stiku s komerkoli, včasih pa spet ne. Pa nekatere kolegice silijo na pijačo kar tako, tudi če se nimamo ni za pogovarjat. Mene pa take situacije utesnjujejo veliko bolj, kot povprečnega človeka, saj se tudi meni zdi butasto in vseeno grem. Samo ob takih banalnih situacijah se tudi sprašujem ali je to normalno. Ne prenesem tišine. To je pomojem povezano tud s cigareti, ko sem še kadila mi ni blo problema it. Pa tudi ni mi problem it, če vem da mam velik za povedat

Pa nepričakovane, nepričakovane situacije

[Juliette]

, ko si namišljujem te butaste stvari ampak ne morem pomagat

Lahko pomagaš!!!

[xoxo]

A da grem k psihoterapevtu? Al kako? Ker antidepresive zaenkrat puščam ob strani.
Čez kak mesec se bom že opogumila in bom zbrala moči, da grem. Pa tud sklenila sem, da se moram malo bolj posvetiti šprtu. Zadnje čase sem kar malo pozabila na tek in podobno, ker postavo vzdržujem več ali manj s hrano, čeprav spet vem, da ni dobro.

Še nekaj bi rada dal iz sebe, ne vem, če to spada ravno v to temo, se opravičujem:

Zelo nelagodno počutim tudi ob eni prijateljici, s katero se sicer dobro razumeva, ampak je ful posebna oseba in v širši družbi ljudi zelo rada spravlja v neprijetne situacije oz. pred svojimi prijatelji, ki jih jaz in ostali ne poznamo dobro. Vse samo, da je v središču pozornosti. Žalostno, da to dela pri 21 letih. Samo njej se to ne zdi nič takega. Če jaz kakšne svoje pripeljem je tiho, kot miš in ne govori kaj preveč. Tudi, če spoznamo kakšne nove ljudi se velikokrat jaz bolje razumem z njimi, kot pa ona. Ali pa na pijači, če povem kakšne bolj zasebne stvari, ali pa včasih si kar namisli kaj in reče kaj sramotnega naglas in potem vsi okoli gledajo in mislijo, da sem jaz to rekla, če razumete. Nekatere stvari so preprosto tako banalne, da ne vem če lahko razumete. Sicer gre tudi drugim v družbi na živce, vendar se večinoma spravlja name. Parkrat sem jo že zatrla, nisem čisto nesposobna, se znam branit, ampak takrat je potem totalno. Obedve sva ful temperamentne, kar se v bistvu, če sva same niti ne kaže, samo v družbi se takrat zgodi veliki prepir. Ona se dere, jaz se derem, vsi nas gledajo. Poseldično sploh ne maram več zahajat v družbo, če je tudi ona zraven, raje se sama z njo dobim. Ker sem skoraj vedno v središču pozornosti, posledično pa še ona kar vedno hoče...Sem že premišljevala, da je mogoče ljubosumna name, ker se z družbo, v kateri smo zelo dobro ujamem. Imam smisel za humor, rada se šalim osatlim se zdim zelo prijetna. Dostikrat začne s takimi forami ravno takrat, ko vidi, da je pozornost na meni, ampak iz lepih razlogov ne iz takih, kot ona kasneje poskrbi.

Potem sem ponavadi tiho in se smejim, ker nočem, da pred ljudmi govori še več stvari, ki me spravljajo v neprijeten položaj. Če pa še jaz začnem na enak način se pa itak ne konča in je na koncu spet prepir. Pa tudi ne maram igrat take igre, medsebojnega zbadanja. Potem je pa včasih spet tako prijazna in govori kako se ji jaz zdim lepa in, da me ma rada in ne vem kaj. Kaj takemu človeku sploh dogaja v glavi? Za kaj to dela? Nekako napol sem že ugotovila, zaradi pozornosti. Imam kar nekaj prijateljev pa noben ni tak. KAKO TAKEGA ČLOVEKA SPLOH ŠPIKNEŠ?

Včasih se mi zdi, da me ima rada ampak včasih v njenih očeh vidim zlobo, prav prebada me z očmi. Najbrž se mi samo zdi, ampak jaz ob takem stremnju ratam prav nervozna. Sem že gledala na netu, da se eni ljudje bojijo srepečih oči.

Zadnje čase imam prav paranojo pred tem dobivanjem. Pa še potem vedno govori...aha, aha...se ti že vidi na obrazu, da si živčna in, da ti gre na živce nekaj...hjooj

[Suzy]

xoxo mislim,da tak odnos,ki ga imata s to prijateljico ne bi imenovala prijateljstvo,..

"Prijateljstvu se namreč vse misli, vse želje, vsa pričakovanja porajajo in razodevajo z radostjo brez hrupnega odobravanja." 

[xoxo]

če je v moji družbi. rada bi jo piknila z njenim psihološkim orisom pač zanima me, če je taka kar tako ali stoji za tem kaj večjega.
ne znam se odzvat na take stvari

[_LiMoNcA_]

Simpatik - posledica - kap-smrt (to sem zasledila v knjigi)

[xoxo]

sori, ampak ne razumem

[_LiMoNcA_]

Tole knjgo sem si nameravla kupit. Jo kdo pozna, je bral, kakšno mnenje? Naslov je Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, David Servan-Schreiber.

Te knjige ne dobim v knjižnici za boga, sem jo rezervirala pa mi jo kr jemljejo, naj bi me pa iz knižnjice poklical ko bo pršla pa me kr niso pa sem šla učeri prašat ker naj bi 27.6 pršla nazai pa je izposojena 

[_LiMoNcA_]

Simpatik - posledica - kap-smrt (to sem zasledila v knjigi)

Sem zasledila da kao simpatik so ljudje ki imajo strahove oz. fobije in da posledica tega je da te lahko kap (smrt) pa zdej neve mali je to res ali ne