Boj! Ali ga je sploh mogoče dobiti?

[roky87]

Pozdrav,

spet sem tukaj gor. In ko sem na tem forumu se je zgodilo nekaj dobrega ali pa imam že daljše slabo obdobje. Zakaj sem danes tukaj? Zato, da ponovno z vami delim moje slabe občutke, moje trenutke brezupnosti, moje skrbi, moj predolgo trajajoč boj z ankso in depro...sedaj bo to skoraj 8 let...star sem 23 let...nekateri se me spomnite iz mojih starih tem...od tistih polnih optimizma, od tistih polnih negativizma in od tistih mešanih, recimo neopredeljenih...
Danes bom pisal vse, kar mi pride na misel, zato mi ne zamerite, če kaj nebo imelo smisla ali bo čudno napisano...enostavno moram to zmetat iz glave. 
Dve leti obiskujem že psihoterapevtko, več kot 2 leti redno jemljem Cipralex, včasih se počutim super, včasih pa popolnoma na podnu...kot naprimer sedaj. No saj ne vem, kakšen poden je to v primerjavi s tistimi podni, ki so bili prisotni v začetku moje depre in ankse...rekel bi, da so sedanji podni veliko manjši, kot so bili takrat...ampak tudi moje dobro počutje zna biti veliko višje, kot je bilo v mojih začetkih...verjetno se mi zato zdi, da so ti podni skorajda hujši, kot so bili včasih. V teh letih sem premagal, če dobro pomislim, kar veliko problemov...od paničnih napadov, ki so včasih bili zelo pogosti, do specifičnih motenj, kot je vožnja avtomobila, strah pred dvigali, znižala se mi je tudi stopnja socialne fobije, moja komunikacija se je izboljšala...ampak, kaj, če nekaj v meni ne dopusti, da to štejem, kot dosežek...kot vse dobre stvari v mojem življenju, se mi tudi to zdi samoumnevno...v življenju na sebe nisem bil ponosen niti sekunde, niti en moj uspeh, mi ni predstavljal zadovoljstva, niti za en dosežek v mojem življenju se ne počutim zaslužen. Vsi dobri trenutki v življenju, vsi dosežki v mojem življenju, vsi manjši ali večji uspehi so za mene samoumnevni...Pa kaj je to takega? Pa saj to lahko vsak doseže! Pa saj s tem dosežkom nisi nič boljši! Sedaj si nekaj dosegel, ampak hitro bo spet sledilo razočaranje! Ne veseli se, spet bo hitro nekaj narobe!...To so moje misli, ki se pojavljajo ob mojih dosežkih, ob mojih dobrih in lepih trenutkih v življenju...zakaj zaboga ne morem biti enkrat v življenju resnično ponosen na sebe!!!!?? Kako me to jezi...sam sebe v bistvu uničujem...z mojo smotano glavo in mojimi slabimi miselnimi vzorci...in to me spravlja v obup. Ne vem, včasih celo razmišljam, da bo tako celo življenje. Celoživljenski boj s k***evo anksioznostjo in depresijo. Blagor tistim, ki v življenju teh dveh psihičnih bolezni niso doživeli in upam, da jih tudi nebodo...Veliko ljudi k boleznim šteje samo fizične bolezni...vse psihične bolezni so za nekatere samo domišljanje...samo hlinjenje...samo nekaj neresničnega. Ampak se ne zavedajo, kako lahko te psihične bolezni bolijo, koliko morajo ljudje s tovrstnimi težavami pretrpeti, koliko nelagodnosti občutijo, koliko trpinčenja samega sebe je prisotnega, koliko nesigurnosti, koliko obupa...
Z mojo psihoterapevtko sva odkrila, da sem v mojem obdobju zdravljenja dosegel že veliko in da je stanje že veliko boljše oz. to pravi ona...jaz nisem siguren oz. si ne upam priznati, da je veliko boljše, da sem že veliko dosegel, to pa samo zato, ker se bojim, da zaradi tega nebo prišlo spet nekaj hudega...Seveda, pa so v mojem življenju prisotna še področja, kjer nisem dosegel še ničesar. Pojavile so se tudi nove stvari, kot so vsakodnevne nočne more...Vsako preljubo noč imam nočne more...nekje zadnji dva meseca. Spomnim se, včasih, se je zgodilo, da nisem sanjal ničesar, bili so tudi dnevi, ko sem imel nočne more, bili so dnevi, ko so bile sanje prijetne in sem jih hotel še sanjati...Sedaj?...kot sem že rekel, vsakodnevne nočne more. Sanje so v večini povezane z mojimi strahovi, ki so včasih bili bolj prisotni v realnem življenju, sedaj kot izgleda in kot pravi psihoterapevtka, so se moji strahovi preselili iz moje zavesti, v mojo podzavest. Vse sanje oz. nočne more so tako prekleto resnične! Občutki močnega strahu, močne razočaranosti, močnega občutka nesposobnosti, močnega občutka žalosti, močnega občutka prestrašenosti, izdanosti, nezaupanja, podrejenosti in ne vem česa še vse...in te nočne more so eden izmed mojih večjih problemov v zadnjem času...
Potem moje drugo nerešeno področje....punce...kateri ste brali moje stare teme, že približno veste o čem govorim. Sprašujem se, česa se bojim? Kaj lahko izgubim? Je to sramežljivost? Ali sem samo strahopetec, da ne upam povabiti punce na pijačo, kosilo, večerjo. Da se vsake punce, ki mi je všeč prestrašim. Da ob njej zmrznem. Da prevlada misel, da nima smisla, ker ji itak nisem všeč in je samoumnevno, da me bo zavrnila. Zakaj zaboga, nekateri lahko brez kančka sramežljivosti in slabe vesti ogovorijo bilokatero punco, a eni tega nismo sposobni. Kaj, a smo takšni strahopetci? Ali smo, zaradi svoje nesposobnosti obsojeni na samsko življenje do smrti? Ali...saj ne vem več, kaj naj rečem...kaj si naj mislim, kaj, kaj, kaj....Star sem 23 let, moja najdaljša zveza oz. stik z punco je trajal najdlje 6 mesecev...sedaj, sem samski 2 leti in zdi se mi, da se čedalje bolj bojim navezati stik s katero od punc, ki mi je všeč...še hujše...zdi se mi, da se jim sploh ne upam več približati, ker ne vem, kako jih naj ogovorim, ker se bojim, da bom izpadel popolno teslo, da, sem nesposoben dobiti punco, ki mi je všeč,...Najbolj me ubija misel, da bom ostal celo življenje sam, da nisem vreden nobene punce na svetu, da me vse punce na svetu prezirajo, da na svetu ni mesta, kjer bi našel punco, ki bi me sprejela...to me nažira, ubija, tišči k podnu...prav izgubljam upanje na tem področju...ne upam si predstavljati skupnega življenja z nekom, saj nekaj v meni pravi, da to ni mogoče...v glavnem, ubija me....
Ubijajo me tudi moje nepomembne skrbi za prihodnost. Pred kratkim, sem dobil pogodbo za nedoločen čas. Moram rečti, moja služba me veseli, rad grem v službo in sem vesel, da so me sprejeli za nedoločen čas...ali nisem? Saj ne vem...kot pravim, ne upam čutiti veselja...zakaj? Ker so vse dobre stvari samoumnevne in za njih nisem zadolžen jaz. Seveda si kovam načrte za prihodnost. Moja velika želja je bila sprva drug avto...skorajda siguren sem bil, da ga bom kupil...nato sem premislil ponovno...sedaj je moja največja želja, da kupim nepremičnino, stanovanje, v katerem se bom počutil dobro. Ampak, zaradi tega se tudi sekiram. Ne vem zakaj? Ne vem kaj me straši. So moji cilji previsoki? Se mogoče počutim oz. si te cilje predstavljam, kot nerealne, nedosegljive, enostavno previsoke za mene? Ne vem, v glavnem, delam si nepomembne skrbi...skrbi me za prihodnost, ki je še sploh ni...ne vem, zakaj se moram obremenjevati s tem...ampak v moji glavi so stvari zelo zmedene...nonstop razmišljam o nečem, kar je nepomembno, o čemer me sploh nebi smelo skrbeti, skrbim o nečem, kar je nepomembno...
Na sebi iščem samo napake. Ne izgledam dovolj dobro. V zadnjem letu mi je malenkost zrasel trebuh. Za par kil sem se zredil. In zaradi tega se sekiram. Zakaj? Ne vem. Vsi mi pravijo, kaj je s tabo? Da bi jaz bil tako suh, kot si ti, bi se počutil odlično, ampak ne...jaz se sekiram, moja povišana teža (prej vedno nekje 80kg, sedaj 85kg, pri višini 187cm) se mi zdi nekaj katastrofalnega...tudi to me ubija...kaj naredim proti temu? Nič...ker nimam volje oz. počutim se brez volje za karkoli, kar vključuje napore, švicanje, šport...Enostavno se mi ne da, začet laufat ali karkoli podobnega...sam sebe samo kritiziram...
V mojem življenju imam še veliko ciljev...včasih nič....včasih se ne počutim sposobnega, da jih uresničim...v glavnem, moje življenje je eno veliko nihanje...ena velika zmeda...en velik boj z depro in anxo...
Sem zaradi tega, ker se nočem družiti z določenim folkom, slab? Sem slab zaradi tega, ker mi gre na živce njihova umetna oz. navidezna samozavest? Njihov visok ego? Njihova popolnost? Njihov pogum, o katerem veliko razlagajo? Njihovo lomljenje src puncam? Njihovo, ne vem kaj še vse? Enostavno, nerad se družim z določenim folkom in zaradi tega se kasneje žerem. Ne vem zakaj...verjetno zato, ker se zaradi tega počutim asocialnega...ampak nisem. Če je družba prava in če je takšna, ki ustreza meni, sem zraven. Nekaterih pa enostavno ne prebavljam...ker so malo jači...moje misli ali njihovo mišljenje? Ne vem...
Spomnim se časov, ko so bili panični napadi dokaj pogost pojav v mojem življenju. Spomnim se občutkov, ki so bili prisotni ob paničnem napadu. Vozim se v avtu, čez tunel in kam nanesejo moje misli...kaj če se ponovi panični napad...kaj bom naredil? Kako se bom izgovoril? V glavnem, v moji glavi ni in ni miru...sprašujem se. Kdaj bo? Ali bo sploh kdaj? Ne vem...so boji z anksioznistjo in depresijo, boji z vnaprej določenim porazom? Ali je ta boj sploh mogoče zmagati? Ne vem...
Včasih razmišljam oz. misli nanesejo na samomor. Ne me razumet narobe, so daleč od naklepanja ali o načrtu. V bistvu niso samomorilske misli, ampak, včasih enostavno razmišljam. Kako bi bilo če bi si vzel življenje? Vsega bi se rešil...nebi bilo več tega mučenja...ampak vseeno, preveč imam rad določene trenutke v življenju, ki mi dajejo smisel oz. občutek, da živim, da se živeti splača.
Sovražim tiščanje v prsih. Občasno je zelo intenzivno. Kot, da bi mi nekdo sedel na prsih. Včasih tega občutka dolgo ni, včasih je prisoten več dni, tudi tednov...ampak enostavno ne najdem pravih razlogov za pojav...
Ne vem...dolga je pot. Upam samo, da enkrat pridem na cilj. Da mi enkrat odleže, da se rešim teh občutkov, neprijetnih seveda....
Sedaj pa bom počasi končal, veliko sem sedaj stresel na ta forum...malce mi je odleglo. Zahvaljujem se vsem, ki so to prebrali, zahvaljujem se vsem, ki bodo kaj odgovorili v mojo tolažbo...

Hvala

Lep pozdrav

Roky 

[tiranozaver]

Star sem 23 let, moja najdaljša zveza oz. stik z punco je trajal najdlje 6 mesecev

Mojster, tole je kar nad povprečjem glede na tvoje sovrstnike. Glede tega se lahko kvečjemu hvališ. Samo ti imaš s slednjim grozne probleme...

A delata s terapevtko kaj na pohvalah in samopodobi na splošno? Mogoče ne bi bilo slabo delati na pohvalah drugih, ker sebe zgleda trenutno nisi sposoben iskreno pohvaliti. Ne skrbi, jaz tudi nisem bil. No, tudi zdaj je to zelo zelo težko. In imam zraven čisto identične občutke kot ti. Samo manj intenzivni so, ravno toliko, da me ne potegnejo celega notri.

tudi to me ubija...kaj naredim proti temu? Nič...ker nimam volje oz. počutim se brez volje za karkoli, kar vključuje napore, švicanje, šport...Enostavno se mi ne da, začet laufat ali karkoli podobnega...sam sebe samo kritiziram...

Pri meni je to največji problem. Ne samo glede športa, na sploh. Je pa res, da je bilo tudi tudi največ napredka in da je ta napredek potem pomagal povsod drugje. Torej to, da končno začutiš, da si TI v kontroli svojega življenja, da lahko narediš vsaj nekaj, ne pa da te samo tok življenja odnaša, kamor se njemu zljubi.

Kako do tega priti, pa žal ne znam povedati. Osnova je verjetno to, da si kaj objektivno dosegel sam. Iz napisanega sem prebral, da si. Ampak spet mi tega ne boš zares verjel, ne? Pa smo spet pri pohvalah ...

[petruška]

ZIVJO SPRAŠUJEŠ CE BOŠ DOBIL BOJ JST SE TUDI DOSTIKRAT VPRAŠAM ZAKAJ MORAM ŽE 18 LET PRENAŠATI PANIČNE NAPADE VČASIH NIMAM VEČ MOČI AMPAK PROBAM VSTRAJATI  TUDI MENI NE KAŽE DOBRO ZAMENJALA SM ŽE DOSTI ZDRAVIL TKO DA UPAM DA BOMO VSI ZMOGLI SAJ IMAJO PODOBNE TEŽAVE MNOGI   

[Sofia-Del_Sati]

Hja....... včas se zdi, da je izi vse to premagat, se že počutil odlično in nadrealistično, vesel si majhnih stvari, obožuješ lajf, miren si kot Ghandi na morfiju, in ljubeč kot mati Tereza.....

...... drugič pa ti udari popolna tema, strah, obup, tema, tema, tema, in edino videnje, da je vse nesmmisel, pa itak nisi za ta svet, ........

.......... in grozlljivo spoznanje, da si spet  na starih tirih? Bo kdaj boljše?? Občutek, da ne (nikoli!).

kje je tisti optimizem, da boš zmagal, da ti je ratalo, da boš "normalen" oz. družbeno funkcionalen?

počutiš se kot bomba oz. tempirnik: ko tiktaka, čakaš, kdaj bo bum, ko ne, upaš na veselje in sonce, ... dokler spet ne zaslišiš tik-tak tik-tak....

Najbolj pa boli dejstvo, da imaš vse, za kar si nekoč upal (avto, flat, zdravje,...), pa si vseeno v podnu?! Ker ok, če nimaš zdravja, imaš slabe odnose doma in ne moreš na svoje, ni joba za ndl.č. - imaš neke vzroke, ampak kaj če imaš, pa je veselje še vedno neznani pojem tvojim možganom?! Ko že ne veš več, oz. veš, da se boš 3 dni smejal, 13 dni pa orng obupaval.... kaj narediti? kaj narediti, da se enkrat za vsaj 5 al 10 let vzdigneš nad sranjem v duši?  žal,

[Coraline]

No Sofie, danes pa nč vzpodbudnih besed? tole me je čist zdeprimiral  (joke)


roky, z mojega vidika si pač še eden tistih (nas), ki preveč realno gledmo na svet, vse spregledamo in preveč analiziramo. vidimo svet v njegovi pravi luči in nas pol vsake tolk dol rukne. mal težje bo, ampak itak da se ga da dobiti (boj). samo sprejmi svoje lastnosti kot nekaj pozitivnega, drugačnega.. ne pa slabega. sej jst bi tud raje bla zabita koklja ki pada v depresijo le takrat, ko ne najde prave kombinacije oblačil za na pijačko in misli da je panični napad ko popizdiš ker ti očka ne da keš za novo oblekico ampak kaj češ.. taki smo kaki smo..

[tiranozaver]

vidimo svet v njegovi pravi luči

Coraline, res, ampak čisto zares se 100% strinjam z ostalim, s citiranim pa 100% ne! "Mi" vidimo svet podobno izkrivljeno kot bipolarci, depresivci ali shizofreniki. Le način izkrivljenosti in vzorec trajanja ter ponavljanja je drugačen. Pa mogoče intenziteta škodljivosti, ampak bi se dalo debatirati o slednjem.

[roky87]

tiranozaver...mah, ne vem zakaj zaboga se ne morem pohvalit in tu pa tam biti ponosen nase. Včasih se mi celo zazdi, da čutim ponos do sebe, ampak ne mine 5 minut, že začnem na široko analizirat zadevo in pridem do zaključka, da tega nisem dosegel sam, ampak se je to moralo zgoditi...to je samoumnevno. Oglasi se moj kritik, ki mi ne pusti biti ponosen nase, se pohvaliti, ker v tej pohvali ali ponosu vedno najde kaj, kar me bolj kot pohvali, skritizira...Na čase se mi zdi, da si sploh ne smem privoščiti biti ponosen nase, ker bom tako ali tako v kratkem spet 3x bolj razočaral...ne vem, bedno pač...
Tudi to kar si rekel, da je pri mojih letih (23 let) biti z neko punco 6 mesecev skupaj že dosežek...ne vem, jaz ne mislim tako oz. mi nekaj ne pusti, da bi mislil tako. Velikokrat me kdo v mojem domačem kraju vpraša, kdaj pride snaha, pa če mam punco, itd...Moj odgovor vedno temelji na neodkritem izgovoru. Odgovorim naprimer, da je še cajt, da sem še mlad, najprej štalca, pol pa kravca, nisem še srečal prave in podobno...ampak sam v sebi čutim razočaranje, počutim se nesposobnega si najti punco, osvojiti punco, počutim se neprivlačnega, itd...v glavnem grozni občutki tisti hip...in pol se še zaradi tega žerem 3 dni, kar pa je najhujše...včasih bi se najraje pogreznil v zemljo, pa se nikoli več odgreznil. V glavnem obup.
Delama s psihoterapevtko tudi na samopodobi in pohvalah in podobno...ampak to področje je za mene popoln tabu, popolna neznanka...

petruška sam sem panične napade doživljal, če bi skup potegnil cca 3 leta, ampak sta bile vmes ena ali dve pavzi...no sedaj ga že dolgo nisem doživel (trkam po lesu) in upam, da jih bo do konca mojega življenja kar se da malo...ali sploh nič več...zato te popolnoma razumem. Najhujše je, da ti panični napadi hromijo življenje, ker jih imaš nonstop v glavi in kamorkoli greš, se bojiš, da gredo s tabo...no za panične napade moram rečti, da sem se jih v veliki meri otresel s izpostavljanjem in z vzdignjeno glavo...sčasoma so izginili...seveda, pa to ne pomeni, da sem pozabil, kakšni so občutki, ko doživiš enega izmed njih  No tvoj boj z vsem tem je bistveno daljši od mojega in svaka ti čast, da se držiš in govoriš o tem...iz svojih izkušenj ti lahko povem, da na ta forum zaidem vedno, ko se počutim popolnoma na podnu ali v redkih primerih, ko se počutim preveč dobro... Tukaj ljudje vedno znajo najti besede, ki te potolažijo in te vsaj malo vzdignejo...zato si na pravi poti. 

Sofie ti bi morala študirati kakšno filozofijo ali umetnost, ker besedni zaklad in smisel imaš  Imaš pa seveda popolnoma prav. Včasih se počutim, da sem zmožen narediti vse, premagati vse, da ni nobene stvari, ki je z dovolj truda nebi mogel dosečti...ampak v naslednjem trenutku...puf...tema, tema, tema, obup, nesmisel, itd...kot si rekla. Ne vem. Tolaži me to, da se vsaj mi razumemo med sabo. In da nam vsi naši problemi niso čudni, nesmiselni, smešni,...Včasih se da naleteti na kakšno gluho dušo, ki se mu te zadeve ne zdijo pomembne itd...in velikokrat si mislim, boknedaj, da te kdaj doleti kaj takšnega. Seveda mu ne želim, ampak...Ne vem, nekateri folk je totalno neodprt za takšne zadeve...na samem začetku tudi sam nisem hotel verjeti in si priznati, da je to dejansko bolezen...sedaj vem...še predobro.
Samo res...kaj res za 3 dni popolnega veselja moramo mi ankseki in depreki plačati pol mesca globoke depresije in anksioznosti? Koliko se mi zdi, se moraš učiti in učiti in učiti živeti s tem...žal, kot si napisala.

Coraline saj sploh ne vem kakšen pogled imamo mi na svet...realen, pesimističen, idealističen, optimističen...predzadnje in zadnje sigurno ne, prvo pa tudi ne...Ta naša analiziranja nas resnično uničujejo...sam pri sebi vem, da včasih nekakšno nepomembno stvar znam analizirati tudi celi dan, tako, da iz tega nastane cela grozljivka...obup. Kar se tiče spregledovanja. Spregledamo vedno dobre stvari, tiste, ki jih nebi smeli, tiste, ki bi nam lahko prinesle vsaj kanček veselja. Vse tiste nepomembne stvari, ki pa predstavljajo slabo za nas ali kritiko za nas, pa jih pobiramo, kot vrabčki drobtine od kruha...čudo, ampak res čudo...
Zdi pa se mi, da tisti ljudje, ki teh problemov nimajo sploh ne razmišljajo o sebi, sploh ne posegajo v svojo notranjost, ne spoznavajo sebe,...kako dolgo jim laufa vse OK, je tudi to nepomembno...ali pač?

tiranozaver...če dobro pogledamo na svet, vidimo, da zaradi družbe, ki ga tvori, predvsem tiste na višjih položajih ni nič kaj lep, pošten, pravičen, prijazen, itd...lepega si lahko naredimo mi sami, s tem, da začnemo ceniti samega sebe, da začnemo uživati ob malenkostih, da nas nasmeji tudi že samo pogled skozi okno v novo jutro...ampak....Zakaj je to tako prekleto težko?

Hvala za odgovore

Lep pozdrav

[Suzy]

Roky

[Sofia-Del_Sati]

Roky napisala sem samo to, kar tudi jaz občutim, se pravi, sva podobnih mnenj in sončno-senčnih sranj o lajfu 

hotla sem ti povedat, da te razumem, da nisi sam v tem, žal pa, kot je rekla Coraline, tud najboljšim zmanjka odgovor (tebi, meni, ostalim) 

sam da volje ne zmanjka... upanja.... pozitivizma - navkljub nihanju (kar mi gre včas blaaaaaaaaazn na živce) 

pozdravček roky in drži se! dans je slabš, jutr bo tud, pojutrišnjem bo pa že gut - sj sma že vajena 

[majč]

Roky87,

jaz vidim problem v sprejemanju samega sebe najprej. zakaj bi ti moral pasati folk, ki ti pač ne leži. zakaj bi moral biti bolj povprečen, kot si...zakaj se ne bi imel rad prav takega kot si? to se mi zdi bolj smiselno vprašanje. Za začetek: sprejmi se, spoznavaj se, vzljubi se. potem boš lažje sprejemal, spoznaval in navezal kontakte tudi z ostalimi ljudmi.

Skrbi, tesnoba, strah pred prihodnostjo - to je anksioznost. Te skrbi pri tebi so pretirane, upam, da to veš. tako te skrbi, da te že hromi in to gotovo ničemur ne služi. preokviri pomene. delaj na avtosugestiji, ko pride misel, jo zamenjaj z drugo, boljšo, tako, ki ti pomaga, te spodbuja. čez čas se boš začel bolje počutiti, navada, ki pa je železna srajca pa se bo počasi vendarle spremenila z ogromno volje in dela na sebi.

Za kaj nimaš za nič volje? ker ti jo tvoj način razmišljanja (ki je morda lahko posledica delovanja tvoje kemije, pomanjkanja serotonina itd.) vso pobere. če si ves čas dopoveduješ, kako si zanič, se res potem začneš počutiti totalno zanič. in škoda je življenja za to, da bi tako čutil in mislil o sebi. Un tam gor, v katerega jaz tako močno zaupam nas vse ljubi natančno takšne kot smo in zanj si čudovit, pa je popoln, kako ne boš potem zase in za vse ostale, ki smo manj popolni?

ko sem te brala, sem prvo pomislila, da zate bi bil pa EFT. tudi sama se bom tega tečaja slej ko prej udeležila, najbrž v roku leta, dveh. šlo naj bi za metodo čustvenega sproščanja, ki dela prav na te avtosugestiji, afrimacijah z nekim tapkanjem. in je zelo prijazna. pomaga ti oblikovati prijazen odnos do sebe.

začni iskati dobre stvari, na sebi in v svojem okolju, ker so. sprejmi se. čeprav nisi ravno v povprečju in vidiš zadeve drugače kot drugi, boš že našel okolje, ki tebi ustreza. delaj z veliko posluha do sebe.

punce....res je krasno, če še kak fant naredi to starodavno potezo pa pristopi do tebe. takih fantov manjka. zakaj pa ne moreš? zato, ker se morda ne počutiš dovolj gotovega v sebi, dovolj močnega, da bi lahko sprejel tudi zavrnitev, da te ta ne bi pokopala. tvoja samopodoba naj se gradi skozi tvoje oči, ti moraš vedeti, kako sebe vidiš, ti delaš na sebi in ker se trudiš imaš vendar pravico do zadovoljstva s sabo. katera punca te bo hotela? taka, ki ti bo všeč in bodo njej všeč tvoje kvalitete. če sta ta prava bosta skupaj. če pa nista pa bo to pokazal čas. za začetek se moraš zavedati saebe.

kar zadeva športa in teka: tek je zelo, zelo dober. sprva so malo faze odpora, ko nabiraš osnovno kondicijo, pa pojdi tečt (če le imaš kolikortoliko zdrava kolena in če jih imaš Bogu hvala) na dolge proge, npr. 5km vsak dan z umirjenim tempom. boš videl, kaj ti bo zadeva dala. obilico dobrega počutja. če boš tekel dolge proge, pa počasi je to super vadba za maščobe kurit in počutje po tem teku je Amerika. bolj boš zadovolen s sabo. in ko tečeš si v mislih prigovarjaj spodbude. Veš, kakega prijatelja si želiš? veš, kakšno podporo rabiš? veš, kaj je tisto, kar ti pomaga? kaj je tisto, kar ti nariše nasmeh na obraz? Evo, ko greš tečt in se malo matraš, si prigovarjaj v mislih prav te stavke - to kar bi rad slišal od tistih, ki naj bi bili tvoji prijatelji in na tvoji strani. tek je super priložnost, da bodo vse te misli prihajale (od kritiziranja, občutkov nevrednosti, bla bla bla) in ti boš imel tek tudi za terapevtiziranje samega sebe, ker boš te stavke v mislih menjal za spodbuden samogovor, prijazen, prijateljski. Ko se boš tega navadil, boš postal srečnejši. in po teku se boš potem tko telesno kot psihično super počutil. pazi, lahko te še zasvoji.

imej rad sebe, sprejmi se! imej rad in sprejmi druge, četudi niso po tvoji meri. in drugi bodo imeli nazaj radi tebe. če kdo ne bo zmogel, ima najbrž kake svoje težave. Ti samo delaj na sebi, šole te vrste ne zmanjka. Pa ti garanteram, da boš čez čas srečnejši.

Drži se!

maja

[majč]

aja pa ne čakaj samo na terapijo in terapevtko, ostali čas pa da delaš isto, kot si doslej, ker potem porušiš, kar tam gradita. in terapijo imaš enkrat na koliko časa? življenje je prekratko, pljuni v roke in delaj vse to tudi sam od sebe. in čestitaj si, ko ti nekaj časa dobro uspeva. ko pa ponesreči vklopiš stari vzorec kritiziranja, pa si to oprosti. to je ljubezen do sebe, da znamo tudi oproščati sami sebi, če kaj zaj****, ane? kdor odpušča in razume druge, lahko razume in odpusti tudi samemu sebi.

poišči ljubrzen v sebi in jo potegni ven iz globin srca, da boš čutil, kako utripa in kako neskončno živ si.

haha, kako sem zdajle tole spesnila. v glavnem s trudom in delom na sebi bo šlo, itak pa boš težko in boleče zamenjal z dobrim in prijaznim in to sploh ne bo bolelo, ampak bo lajšalo bolečine in zdravilo srce in dušo. morda ti bo tko odleglo, ko boš začel in ne boš več samega sebe mučil, da se boš počutil v stilu stavka Magnifika: "od sreče mi gre kar na jok", haha....on je rekel, da ko se pogleda v ogledalo, mu gre od sreče kar na jok. ja lepo no. vsake oči majo svojega malarja. ti pa svojega lepo zamenjaj.

maja

[roky87]

Maja kaj naj rečem...kar padel sem v branje tvojega posta...zelo vzpodbudne besede. To je moj glavni problem...da nimam rad samega sebe, da se za vse kar naredim ali ne naredim krivim, kritiziram, itd. Če je kdo poleg mene slabe volje, tečen, zadirčen, itd... nikoli ne krivim njegovih problemov, ampak sebe...sebe za njegovo slabo volj? Pa dobro...kaj mi je?  Ampak žal je tako...S sabo nisem zadovoljen. Bilokaj naredim ni vredu. Bilokaj se odločim, ni vredu. Bilokaj rečem ni vredu. In če je kaj resnično vredu, to po določenem času spet ni...In kdo to pravi? To pravi tisti kritik, ki se skriva nekje znotraj mene.  Same kritike, samo obtoževanje, samo blatenje, samo maličenje samega sebe. Ta kritik. Kot bi to bile besede mojega očeta v mojem otroštvu. Ne me narobe razumet, ampak on je taka oseba, ki ima vedno prav. Ne dela napak. Če ni odlično sploh ni dobro. Če ni naredil on, ni dobro. On najbolj ve. Drugi smo nesposobni. Njegov način je najboljši, drugi ne obstaja. On je vredu, jaz nisem...in še bi lahko našteval. To so vsakodnevne besede mojega kritika, ponotranjenega očeta...hvaliti samega sebe je slabo, v vsem dobrem je tudi veliko slabega, v vsem slabem je vse zelo slabo, prej bo slabo, kot dobro, nikomur ne smeš zaupat, niti sebi,...moj drugi del kritika, moja mati....v glavnem cela štorija....

majč, še enkrat hvala za tvoj post. Kot sem rekel, je zelo vzpodbuden in seveda resničen. Prvo jaz, nato pridejo drugi....tega se zavedam. Boj z mojim kritikom ostaja. Rezultat ni znan.

Lep pozdrav

Roky 

[tiranozaver]

Boj z mojim kritikom ostaja. Rezultat ni znan.

Pravijo, da sta v vsakem človeku dva tigra - en dober, ki te varuje, in en hudoben, ki te raztrga. A veš, kateri na koncu zmaga?

Tisti, ki ga hraniš.

[Sofia-Del_Sati]

Boj z mojim kritikom ostaja. Rezultat ni znan.

Pravijo, da sta v vsakem človeku dva tigra - en dober, ki te varuje, in en hudoben, ki te raztrga. A veš, kateri na koncu zmaga?

Tisti, ki ga hraniš.

Odlično!

[majč]

Maja kaj naj rečem...kar padel sem v branje tvojega posta...zelo vzpodbudne besede. To je moj glavni problem...da nimam rad samega sebe, da se za vse kar naredim ali ne naredim krivim, kritiziram, itd. Če je kdo poleg mene slabe volje, tečen, zadirčen, itd... nikoli ne krivim njegovih problemov, ampak sebe...sebe za njegovo slabo volj? Pa dobro...kaj mi je?  Ampak žal je tako...S sabo nisem zadovoljen. Bilokaj naredim ni vredu. Bilokaj se odločim, ni vredu. Bilokaj rečem ni vredu. In če je kaj resnično vredu, to po določenem času spet ni...In kdo to pravi? To pravi tisti kritik, ki se skriva nekje znotraj mene.  Same kritike, samo obtoževanje, samo blatenje, samo maličenje samega sebe. Ta kritik. Kot bi to bile besede mojega očeta v mojem otroštvu. Ne me narobe razumet, ampak on je taka oseba, ki ima vedno prav. Ne dela napak. Če ni odlično sploh ni dobro. Če ni naredil on, ni dobro. On najbolj ve. Drugi smo nesposobni. Njegov način je najboljši, drugi ne obstaja. On je vredu, jaz nisem...in še bi lahko našteval. To so vsakodnevne besede mojega kritika, ponotranjenega očeta...hvaliti samega sebe je slabo, v vsem dobrem je tudi veliko slabega, v vsem slabem je vse zelo slabo, prej bo slabo, kot dobro, nikomur ne smeš zaupat, niti sebi,...moj drugi del kritika, moja mati....v glavnem cela štorija....

majč, še enkrat hvala za tvoj post. Kot sem rekel, je zelo vzpodbuden in seveda resničen. Prvo jaz, nato pridejo drugi....tega se zavedam. Boj z mojim kritikom ostaja. Rezultat ni znan.

Lep pozdrav

Roky 

Roky, ta tvoj notranji monolog s samim sabo je v bistvu tvoj in to se moraš zavedati - toi ga lahko daš v red z veliko vaje. pomisli, kako dolgo te je oče treniral, da razmišljaš in delaš s sabo tako, kot delaš. ampak ti imaš vpliv na to kaj si prigovarjaš, veš. tu lahko s treningom veliko, veliko storiš, boš videl, da bo šlo.

Še ena reč:
do kje si ti in od kje naprej so drugi. te meje moraš spoznati. drugi so tečni, slabe volje, itd....to so oni, to nisi ti in to nima veze s tabo. če kdo reče, da ima, potem samo izkorišča tvojo šibkost, ker te pozna in ve, da si tak, da se boš zasekeral in na ta način se poni s tvojo energijo, tebi pa je zmanjkuje. ti povem, da so taki energetski paraziti, ki majo čut za to, kdo je tu šibek. ko boš dal sebe v red in postavil med sabo in drugimi jasne meje, ti povem, da bodo iztgubili veselje in bodo odšli od tebe.

Glede tega notranjega monologa je bila pa meni ena knjigica všeč. Tako močno spopularizirana avtorica Luise L. Hay, ki je napisala tisto (baje) uspešnico Življenje je tvoje, je napisala tudi eno krasno knjigo, ki mal ozavesti ta notranji monolog, ki ga imamo sami s sabo: naslov knjige je MOČ JE V TEBI. meni je ta njena knjiga še najbolj všeč, morda daleč najbolj od vseh new agevskih knjig. Mi je pa zelo na dušo pisan tudi avtoro, ki je napisal tako imenovanega Alkimista, ki ga vsi obožujejo (jaz pa ne), pa napisal je tudi kako do konca mimo knjigo, ampak njegova knjiga, ki mi je blazno všeč je: Paulo Coelho: Priročnik bojevnika luči.


Glede tvojega očeta bi ti rada povedala, da je imel isti problem, kot ti: NIZEK OBČUTEK LASTNE VREDNOSTI, le da se je kazal na drugačen način: če gre pri tebi za tako imenovan manjvrednostni kompleks, gre pri njem za večvrednostni kompleks, ampak pri obeh odseva v resnici nizek občutek lastne vrednosti. Pomisli, koliko problemov je moral imeti s tem občutkom lastne vrednosti, da je moral zaničevati dejanja lastnega sina, da je sebi pripisal tisto malo vrednosti, po kateri je hlastal ves čas, pa še ni ulovil tega. Ljudje, ki imajo zdrav občutek lastne vrednosti, so relax in ne potrebujejo tega. verjemi.

tale svoj notranji monolog s samim sabo boš moral pa prevzgojiti sam.

Pa tole knjigico si poišči v knjižnici. krasna je. sicer namenjena odraščajočim mladostnikom, vendar se tudi mi odrasli, ki smo morali delati na občutku lastne vrednosti z njo potolažimo in se ob njej učimo:

Suzanne E. Harrill
Ti si zvezda tvojega življenja


A veš Roky87, jaz sem imela prav tako težave z občutkom lastne vrednosti, sploh če me je kdaj stisnila depra itd., pa ne zato, ker bi me starši poniževali, ker me niso. bili so že veliko boljši od njihovih staršev tozadevno, saj je bil v času, ko so bili oni mladi, trend vzgoje: ne preveč hvalit, da se ne pokvari. in moja mama je imela kronično pomanjkanje pohval in veliko graj za brez veze. posledično tudi sama ni znala pohvaliti, čeprav me vsaj kritizirala ni. in tudi meni je tega v polno falilo. seveda gre pohvalit ob tistem, kar nekdo v redu naredi, ampak to je treba videti. sama sem potem počela hudiča pa pol in potrditve iskala pri ljudeh. moj lasten občutek lastne vrednoasti, ni bil zgrajen dovolj stalbilno in v času pubertete sem imela tak notranji monolog, da sem se ves čas kritizirala. domov sem prišla s pokalom v roki in se zraven cmerala, da kate nisem dovolj dobro naredila (čeprav sem jo očitno naredila bolje kot vsa druga dekleta). nič ti ne zafila te praznine, če si je ne boš sam. če ne boš samemu sebi dopovedal, da si vreden in o.k.

zdele nimam svoje mape s pesmicami doma, ampak notri sem napisala kot en tak mali spisek o občutku lastne vrednosti. pol sem ga vrgla stran, druga polovica je pa še ostala. ob priliki ti to morda prepišem, da boš videl, da nas je bilo več na tem.

Lej, kakorkoli, to se da shejat. in samopodoba ni statična, se spreminja. stalno je treba delati na sebi.

So pa meje med drugimi in tabo, samo zavedati se jih moraš: kaj je tvoje in kaj od nekoga drugega.
Enkrat sem zapisala:

Jaz sem jaz in ti si ti.
Ne glede na to, kako razmišljaš, čutiš in ravnaš,
še vedno sem v dialogu s tabo jaz lahko jaz.
In ob tebi se lahko počutim dobro.

Seveda se lahko, če se zavedam meja med drugim in sabo in vem do kje je moje in od kje naprej njegovo. Njegovi kompleski in težave, s katerimi bo moral popucati sam, podobno kot jaz s svojimi. Če boš to popucal, boš srečnejši in ne samo to, svoje otroke boš lahko vzgajal tako, da bodo srečnejši. če ne boš naredil nič na tem, pa boš ves čas privlačil ravno take ljudi, ki bodo potrjevali tvoj nizek občutek lastne vrednosti. in če si v procesu dela na sebi, boš videl, kako te počasi začne privlačiti drugačen folk. bolj kot zadeve ozavestiš - vse te procese, bolj imaš vpliv nad tem, kar se ti dogaja. in prav je, da veš, kaj se ti dogaja.

Saj bo šlo. kar pogumno!

pa EFT je tud ena prijazna stvar. Mislim da ga ma čez Sabina šilc, tole sem zgooglala:

http://www.sabinasilc.com/eft.htm

maja

[Ribica]

Maja,

 

Roky, vzami si k srcu, kar ti je Maja napisala, nimam kaj dodati, se v celoti strinjam.

Ribica

[roky87]

Pozdravljeni,

majč, ponovno en odličen post. Vidim, da si dala že veliko skozi v tvojem obdobju. 

Hm, danes se počutim že malo boljše, kot prejšnje dni. Res je sicer, da sem imel v sredo psihoterapijo in malce predelal moje področje z obremenjevanjem, kar je v zadnjem času bilo moj največji problem. Ne vem zakaj mantram sam sebe in se obremenjujem s stvarmi, ki niso dokazane, s stvarmi, ki jih ne moreš predvideti, itd. Bom dal en primer. Sodelavec se pogovarja z drugim sodelavcem, jaz pa mimogrede nekaj dodam k pogovoru in me od njiju sploh noben ne registrira. Jaz to opazim. In kam nanesejo moje misli. Sodelavcu sem sigurno nekaj naredil, rekel, sem se mu z nečim zameril, da me sedaj ignorira. Jaz sem kriv za to, da me ignorira. Nihče drug ne more biti kriv. In kaj je najhujše? To, da se jaz potem s tem obremenjujem še 2 uri. Drugi primer. Pride eden od sodelavcev v pisarno z namenom, da gre z drugim sodelavcem na kavo. Vsi ti trije sodelavci smo tudi v privatnem življenju prijatelji in se družimo, s tem se tudi veliko skupaj zafrkavamo. Ko sodelavec pride do drugega sodelavca in mu reče naj gre na kavo z njim, se oglasim jaz in ga vprašam če bo častil kavo. In on reče, v malo bolj visokem tonu, da je nebo častil vsem. Seveda jaz spet začnem kriviti sebe za to. Sigurno sem jaz kriv, da noče z mano na kavo. Sigurno sem mu nekaj naredil, sigurno sem mu nekaj naredil, itd. Na koncu vseeno gremo vsi skupaj na kavo in jaz si iz principa plačam kavo iz avtomata sam. Zunaj pred firmo se pogovarjamo in kofetkamo, ampak jaz se ves ta čas sprašujem kaj sem naredil, da je sodelavec prej dvignil glas in rekel, kar je rekel. Ko se pogovarjam z njim, opazujem njegovo mimiko in iz nje sklepam, da mu moja družba ne paše,...in spet se sprašujem, kaj sem naredil in seveda sam sebe krivim....Tretji primer. Moj cimer gre po stanovanju, imam odprto sobo, on me vidi in ne reče nič. Jaz se spet sprašujem, zakaj ni rekel ničesar. Zakaj ni niti pogledal proti moji sobi. Kaj sem naredil? Sigurno sem jaz kriv in mi je nekaj zameril.... Bedno, ampak resnično. Temu bi lahko rekli, da se preveč obremenjujem z mislimi drugih oz. se preveč obremenjujem s tem kaj drugi mislijo o meni, kakšno mnenje imajo drugi o meni,....
Obremenjevanje, še eno. Včasih mi popoldne, ko pridem iz službe zapaše, da se malo vležem, včasih tudi za kakšno urco zaspim. Prejšnji teden se je to zgodilo tri dni zapored. Zaradi tega sem se zelo obremenjeval. To je slabo, ker spim popoldne. Popoldne bi lahko veliko bolje izkoristil, če nebi spal. V tem času, ko sem spal, bi lahko naredil veliko drugega. Vsi, ki spijo popoldne so popolnoma zapravili dan in to je slabo...Takšne in podobne so moje misli...Sliši se mogoče ne tako grozno, ampak to obremenjevanje, ki ga občutim na samem sebi je zelo naporno.
Moje obremenjevanje s težo. V zadnjem letu sem se zredil za cca 5kg. Malo mi je zrastel trebuh. Nekateri bi rekli, da se sploh ne vidi, ampak meni se zdi stanje katastrofalno. In s tem se obremenjujem. Zelo. Včasih celi dan čutim tisto maščobo, ki se mi je nabrala na trebuhu, okoli pasu me tišči, ne morem odmisliti, da sem se zredil,...za par kilc. Realno gledano nič hudega, ampak meni ne da miru. Na čase se tako zelo obremenjujem, da postanem prav nervozen... Ne vem. V glavnem obremenjevanje in obtoževanje samega sebe nonstop...Groza. 

[Suzy]

Maja,

 

Roky, vzami si k srcu, kar ti je Maja napisala, nimam kaj dodati, se v celoti strinjam.

Ribica

 

[dusica]

Nekaj koristnih stavkov: 

GOSPOD JE MOJ PASTIR.

BOŽJI DIH SE PRETAKA SKOZME IN ME BLAGOSLAVLJA..seveda, ko iskreno moliš k njemu...

POSLUŠAM SE IN Z ZAUPANJEM SLEDIM NOTRANJEMU GLASU.

V VSAKI PREIZKUŠNJI ME SPREMLJA VIŠJA MODROST, NENEHNO ME VODI, VARUJE IN USMERJA.


                                     Dušica

[Arwen]

koristnih pod pogojem, da je človek veren, v nasprotnem pa ...