Strela iz jasnega

[dusica]

No, v ozadju je velika ljubezen...

Jaz pa sem se z mojim, danes sprla, ker ne razume moje depre oz. me ne zna potolažit, kot jaz pričakujem... .. pa tvoj?


                               Dušica

[majč]

dušica, nisem še bila v kaki hudi depri odkar sem z njim, je pa tako, da je tudi on sam pogosto zelo žalosten še zaradi izgube očeta pred dvema letoma, česar nikakor ne more preboleti, tko da je to zadnje česar on ne bi razumel, se mi zdi. tudi ima kar nekaj težav s spanjem, ampak hvala Bogu duševno zdravje mu kar drži. ima srečo in dobro dispozicijo, da ga nič ne vrže.

dušica, definitivno se bo moral najbrž še marsikaj naučiti, te pa ne bo gotovo tako dobro razumel, kot tisti, ki imamo s tem težave, ker vemo, kaj se dogaja.

povej mu, kaj rabiš in kaj od njega pričakuješ. nauči ga, kako ti lahko pomaga oz. kako boš lažje speljala. najbolj zoperno je, če imaš fanta, ki se ves čas napaja s tvojim veseljem, ko pa te zvije depra, tega nikakor ne zna sprejeti in te dodatno obremeni. meni se je to dogajalo v prejšnji vezi. pa saj nisem bila dolgo zdeprimerana in vsa poanta je bila v tem, da mi kake 14 dni ni bilo veliko do smeha, ker sem se počutila malo žalostno in potrto in je kar prišlo, da mi je bilo hudo za brez veze. prav umikala sem se, da mi je dal mir, pa da sem se lahko scmerala, če mi je tko pasalo, da mi je odleglo.

in bedno je, ker nič drugega ne pričakujem, kot da mi pusti, da pač sem tako kot sem in da počaka da mine. ne bi me motilo, če se sam smeji, veseli, itd. ta čas. samo naj mi da mir, pa naj ne zahteva, da spremenim v šusu tisto, česar se ne da na tak način spremeniti.

tko da te razumem.

in najbolj te bo potolažil folk, ki te razume. poišči nas, ane

maja

[dusica]

Maja,

hvala za nasvet ->> mu kar posredujem preko svojih besed, da me Damovke najbolje razumejo, čeprav vem...da tudi on to zmore, ker je vselej dušica in  v primerjavi z drugimi moškimi ali..včasih in sploh v teh primerih, ko mi veliko pomeni, se potrudi premalo pokazat, tako da me včasih to  ..ker bi lahko bil bolj čustven, sočuten..no, tega ni bil naučen v družini, zato pa znam odpustiti...je tako prav, ne?

Kakorkoli, poslušam svoj notranji glas, ki mi pravi, naj mu dam še kakšno šanso, ker je lahko boljši...namreč, s tem se bo moral sprijazniti, če se bo odločil biti z menoj za vedno...


                          Dušica

[majč]

Maja,

hvala za nasvet ->> mu kar posredujem preko svojih besed, da me Damovke najbolje razumejo, čeprav vem...da tudi on to zmore, ker je vselej dušica in  v primerjavi z drugimi moškimi ali..včasih in sploh v teh primerih, ko mi veliko pomeni, se potrudi premalo pokazat, tako da me včasih to  ..ker bi lahko bil bolj čustven, sočuten..no, tega ni bil naučen v družini, zato pa znam odpustiti...je tako prav, ne?

Kakorkoli, poslušam svoj notranji glas, ki mi pravi, naj mu dam še kakšno šanso, ker je lahko boljši...namreč, s tem se bo moral sprijazniti, če se bo odločil biti z menoj za vedno...


                          Dušica

[dusica]

Majč,

v nedeljo pridem na naše DAM srečanje in..morda ga pripeljem s seboj, pa..če/..mu tudi ti kakšen povej..


                                    Dušica

[majč]

joj dušica, ne bo me, ker pišem diplomo. pa rok me priganja. ni časa. ob kaki drugi priliki

maja

[dusica]

..potem pa srečno z diplomsko in drugič nazdravimo skup, okej? 


                                             Dušica

[majč]

ok, dušica

maja

[dusica]

..je udarila še kakšna strela?   


                                        Dušica

[majč]

ja največja strela je kvalitativna analiza v moji diplomi trenutno in dejstvo, da me roki že pošteno priganjajo  


pa pri tebi?

maja

[dusica]

Bo bo, kmalu si na koncu in potem..še 

Pri meni je trenutno razpoloženje  (končno!!!), sicer pa se v sob z dragim seliva na grški otok Rodos...komaj čakam,... ..depro in ostalo pa pustim doma!


                                   Dušica

[majč]

hehe. pazi nase pa luštno se imej dušica.

jaz pa danes zvečer končujem dan takole 

že drugič se je zgodilo isto... sva se razšla očitno. in to čisto iz lufta privlečeno. res je, da me precej stvari že dlje časa mori vedno znova me kaj zvije in sem negotova, ampak problem je v tem, da čuti, češ da sem se spremenila in da do njega nisem enaka, kot sem bila pred dvema mesecema. pogreša navdušenje itd. veselje, občutek, da ga imam res rada. rekla sem, da če bi bilo edino pomembno vprašanje vprašanje radosti, midva sploh ne bi imela problema...

in potem večne debate in problemi in raste zadeva in dobi ubesedene svoje dejanske razsežnosti in na koncu odločitev, da prekineva in potem jok in objemi, pa nič ne pomaga. nič manj ne boli. samo hudo je...

jaz pa nimam izbire. nadaljevati moram z delom na diplomi. delati se, da se ni nič zgodilo, čeprav to ne znam, nikoli nisem znala. nisem znala ločiti svojega delovanja od svojih čustev in od tega, kar se v meni dogaja.

meni je težko, ampak moram grizd naprej, da se pregrizem skozi to, kar je moja naloga. kdo ve, če bo še kdaj vse dobro. kdo ve, če bom še kdaj srečala koga, ki mi bo dovolj odgovarjal in kdo ve, če bom s kom znala biti kompatibilna. ali obstaja kje kdo, ki sem ga jaz sposobna sprejemati in ga imeti rada in z njim živeti, da bo življenje ne le znosno, ampak da bo po večini lepo in dobro in obratno: ali je kdo sposoben sprejeti, meti rad in z mano živeti tako, da bo obema prav. a je moj problem, da ne znam...sem pokaserala kritiko, da sem tudi jaz isto zajebana. naj se zazrem tozadevno vase. da jaz ne znam njega sprejeti takšnega, kot je.

in res se z določenim načinom gledanja in ravnanja ne morem oz. se nisem pripravljena sporijeti sploh, kjer slednje pri meni predstavlja regresijo in ne rast ob nekom.

danes sem mal povožena. oz. precej. upam, da bo jutri vse dobro. da bo o.k..

a mam rada? mam ful rada. ful ful ful rada in bom imela rada, ampak to ni dovolj. še ni dovolj, da bi zmogla in znala biti srečna, da se ne bi enostavno izpela in da ne bi bila nekako less of power. bla pripravljena naresti vse, pa to še ni dovolj. ker so eni principi enostavno za popizdit.

maja

[dusica]

Majč,

te razumem, ker dejansko, danes..ni enostavno vzdrževati z/vezo in vedno razumeti partnerja, sploh..če so moralne vrednote dane na stran..to velja za oba! Poleg dela na sebi, prebiram tudi knjige, kjer so razkrite skrivnosti o moških in mi veliko pomagajo, sploh pri razumevanju svojega..namreč sem večkrat v obdobju depre in  prišla skoraj do te odločitve, da ha zapustim, ker je bil pritisk prevečji in vse mi je bilo odveč..tudi on ->>kakšna žalost!  Vendar zanimivo: ko sem se malo pomirila in pomislila na vse tiste lepe dogodke/trenutke skupaj, mi je notranji glas rekel: "Ma kam hitiš? Zakaj si taka? Saj ni tako grozno, kot si misliš..rad te ima in daj mu možnost, da ti to pokaže.." Ja, potem je bolje ali včasih, ko se pojavijo kakšni dvomi... ..sem zopet malo  ...navsezadnje, pa ugotovim, da brez njega 100% ne morem in je prav, da imam sedaj ob sebi nekoga..važno, da me razume v obdobju depre, čeprav ne vedno na pravi način...Skratka, bom počakala in sedaj, ko sva pred tem, da greva na svoje živet, se bo šele pokazalo dejstvo: sva ali nisva za skupaj! Razumeš?

Daj času čas - kot jaz! Če ugotovim, da nisva...vseeno prav, ker vem, da je največja ljubezen prav v meni in važno, da sem sama s seboj  , ker mi to največ pomaga pri boju z depro...

kdo ve, če bo še kdaj vse dobro. kdo ve, če bom še kdaj srečala koga, ki mi bo dovolj odgovarjal in kdo ve, če bom s kom znala biti kompatibilna.

Seveda, da boš! Ko končaš diplomo in boš lažje zadihala ter bila posledilčno manj napeta, boš lažje razmislila in kaj novega dojela..postopoma!

Držim pesti in mislim nate...


                                       Dušica

[majč]

hvala Dušica! 

vsaka zgodba je čisto nekaj svojega, čeprav so lahko podobnosti.

jaz sem se pri moji izpela. ni bilo več veselja. in to je opazil in to ga je zmotilo. to je pripeljalo do debat, kjer sva bila seveda vsak na svojem bregu in kjer ni bilo več možnost ubrati neko srednjo pot. on je itak nikdar ni. od mene se je pričakovalo, da bom v ama totalno vsem popustila in se pridružila načinu kot ga on želi. da ne bi imela svojih lastnih stališč in pogledov in da bi sprejela in kot on temu reče: podprla njega in pozabila na sebe. v nekaterih pogledih sva bila preveč različna, da bi to zmogla, znala in želela storiti. na nekaterih področjih se mi je zdelo, da bi se moral on nekoliko pridružiti meni, ker bi bilo to dobro celo zanj, sama pa nisem želela preklopiti iz boljšega na slabše. povabila sem ga na svoj breg, kot je on ves čas vabil mene v svoj način in sem tudi storila hudiča pa pol, da bo on zadovoljen, ampak...nekje so moje meje in sva tudi treščila ob moje prioritete, ki jih tudi imam in sva se preveč razlikovala.

tko da, imam rada, pa nič ne pomaga. mislim, da poti nazaj ni, svsaj ne take, da bi lahko bila vesela kot na začetku in zadovoljna, kot si to tudi on želi in mi očita, da zadnje dva meseca nisem več ista.

maja.

[Sofia-Del_Sati]

kdo ve, če bo še kdaj vse dobro. kdo ve, če bom še kdaj srečala koga, ki mi bo dovolj odgovarjal in kdo ve, če bom s kom znala biti kompatibilna. ali obstaja kje kdo, ki sem ga jaz sposobna sprejemati in ga imeti rada in z njim živeti, da bo življenje ne le znosno, ampak da bo po večini lepo in dobro in obratno

v to pa ne dvomim, ker če bi, grem zdele v deželo Boljše življenje!!!

[majč]

kdo ve, če bo še kdaj vse dobro. kdo ve, če bom še kdaj srečala koga, ki mi bo dovolj odgovarjal in kdo ve, če bom s kom znala biti kompatibilna. ali obstaja kje kdo, ki sem ga jaz sposobna sprejemati in ga imeti rada in z njim živeti, da bo življenje ne le znosno, ampak da bo po večini lepo in dobro in obratno

v to pa ne dvomim, ker če bi, grem zdele v deželo Boljše življenje!!!

ne it sofie...itak da bo vse kul, sam včasih je človek v p****, pa ne vidi ven. ampak bo že bolje.

popolnoma vsak dan se na novo začne in vsako trpljenje enkrat umre.


maja

[dusica]

Majč,

v nekaterih pogledih sva bila preveč različna, da bi to zmogla, znala in želela storiti.

ta stavek mi je nekam znan, zato ponavljam, da te razumem...

Včeraj sva se z mojim nekaj spričkala in sem se spomnila nate, kot ti praviš...SLEDITI SVOJI POTI IN SRCU..KI NAS VODI DO BOŽANSKEGA, NAŠE SREČE.. in če si tega ne zna/noče z nami deliti, potem je modro, da gresta vsak svojo pot...tudi med nama je to možno, sicer bo čas pokazal svoje...

Najbrž se hitro navežeš na človeka - kot jaz, zato potem..dlje časa prebolevaš zadevo...razumem!

P.s. Lahko ti zaupam, da sem to noč sanjala bivšega in mi je bilo zelo prijetno ga tako "videt"... Vem, da ga imam rada in upam, da je srečen kjerkoli je...


                                             Dušica

[majč]

Dušica hvala. boš videla ali te razmerje na dolgi rok dovolj osrečuje, da boš zdržala in da se bo obdržalo, zaenkrat pa skušaj ujeti vsak trenutek sreče, ki je tu zate, da ga uloviš in doživiš. Nič, kar ti je namenjeno v tem življenju ne boš zamudila. prisiliti pa se ne da tisto, česar ni. potem je samo še odločitev in vprašanje: a si s tem, kar je zadovoljna in ali želiš vztrajati. Drži se!

in sem se spomnila nate, kot ti praviš...SLEDITI SVOJI POTI IN SRCU..KI NAS VODI DO BOŽANSKEGA, NAŠE SREČE..

tole je interpretacija tega, kar morda želim povedati jaz ali pa je povedano z nekoliko drugačnimi besedami, kot jih uporabljam sama, se mi zdi. ampak dejansko je res, da če ne najdeš izvora ljubezni znotraj sebe, če ti ne privpre na dan ta tvoj lasten občutek radosti do ljudi, življenja in sebe, ta napopisna notranja moč za življenje in za met rad, za začetek sebe, boš tudi drugega težko vzljubil.

 ne moreš imeti raje principov, ki ti dajejo lažen občutek varnosti, kot dejansko sebe takšnega kot si in človeka, ki je pred tabo in s tabo. tako jaz razmišljam, on pa dela točno to, kar sem ravnokar povedala. zato sva pač različna.

vem, da mi res ni hotel slabega in da je še danes prepričan, da mi dela in mi je delal samo dobro, ampak seveda v okviru latnega dometa in videnja tega, kaj je dobro. nikakor pa me s takim načinom ni osrečil, jaz mislim, da je to jasno. naredila sem vse, kar sem vedela in znala. poskušala sem se prilagoditi, ga sprejeti takšnega kot je, z vso potrpežljivostjo sem se pogovarjala z njim in načenjala teme, da bi razumel, kako mi je ob tem, kar se dogaja in kako jaz vidim. ampak ostala sva lepo vsak na svojem bregu. hudo mi je, ker sem se res trudila in naredila veliko korakov k njemu, medtem ko je on ostajal zvest predvsem svojim predstavam o tem, kako mora biti in ni bil sposoben odgovarjati na nekaj mojih dejanskih potreb. menim pa da nisem bila tako prekleto zahtevna, vsaj po moji lastni oceni ne. trudila sva se oba, vsak na svoj način in v svojo smer, ampak ni šlo.

maja

[majč]

neverjetno in noro, ampak en teden pred oddajo diplome se počutim brez energije in depresivno, pa mam dejsnko še ogromno za podealt. kar cmerala bi se. nekako čutim, da je vse narobe, v pizdi sem sama s sabo (oprostite izrazu). Bi samo jokala ne pa delala za faks. evo, tok žalostna kot zdaj pa že dolgo, dolgi nisem bila....  I get the right moment for this. tokrat se pa jaz počutim tko, da bi pobegnila, da nimam volje, da sem enostavno too much potrta in da mi nič ne pomaga. edina mala tolažba je moja mala nečakinja, ki je tako prikupna pupa in njene majhne rokice, ki me držijo za prste, ko gleda moje črtice, ki jih imam narisane na nohtih in se igra z mojim pramenom las, ko jo skušam uspavati in govori neverjetno hecne stvari: razmišlja očitno o neki hrani in govori: slastno, slastno, slastno   tamala je res legenda. se malo nasmejim temu zlatemu bitju, ampak še vedno sem pobito žalostna. ne znam potolažit v momentu tega. rabila bi še ful prežalovati, pa ni časa za to. enostavno moram delat za diplomo, za kar pa mi zmanjkuje energije. ampak bom, ker moram. sam da najdem v sebi mal moči. Tudi tole jamranje mi nekako pomaga, da lahko povem, kako hudo mi je in kako momentalno dejasnko čutim.

Serotonin mam pa mal na nuli, mam občutek, moja derma je že vsa zmaltretirana id tega, kar se mi dogaja na čustvenem področju, ko mi nihajo čustva kot da bi bila totalno neuravnovešena. kričim v sebi in rada bi jokala, rada bi prežalovala vse to sranje, pa ni časa za to... 


delam na tem, da se uspem porinit naprej in začutit mal tiste energije, ki jo potrebujem za delo. upam, da bo šlo.

maja

[Danijel85]

Maja zdravo!

Se mi zdi da en teden boš pa že zdržala? Mogoče se ti trenutno zdi to nemogoče sam kokr kol pogledaš si v preteklih 3mescih dala še kej težjega čez tako da ta finiš z diplomsko ni tako naporen kot se ti trenutno zdi! Tako da poišči svojo moč ki se skriva v tebi in dokončaj zadevo, ki je tik pred ciljem! Boš vidla da bo šlo!

LP Dani