problem na problem

[Nežica]

Ne vem kako začeti. Ampak bom ... če ne drugega, bom mogoče dobila kakšen boljši nasvet in ne samo, pojdi k zdravniku, ti bo dal bolj močno dozo zdravil. To pa je spodbuda.
Začelo se je ... khm že dve leti nazaj, ko sem prezgodaj rodila in je sinček zaradi tega umrl. In potem sem dobila odpror do nosečnic (pač foušarija). Par mesecev za tem pa še izguba službe. Nič takšnega za tisti čas, pač recesija. Vsi so mislili kako močan človek sem (razen moža), dokler se nisem odločla, da tako nikamor ne bo peljalo in bom šla k psihiatru. Super in fajn. Sva se pogovarjale, pisala sem dnevnik svojih občutkov (predvsem pri srečanjih z nosečnicami ali novopečenimi  mamicami) in delale sva dihalne vaje. Vmes sem doživljala panične napade (tresavica, omotičnost, motnje hranjenja, napadi joka in napadi jeze ...). Ampak to psihiatrinjo ni tako zanimalo, ker sem se takrat morala nekako sprijazniti s smrtjo otroka. Ne vem, če sem se sprijaznila, vem pa, da je tako daleč prišlo, da sem po enem letu morala še enkrat k psihiatrinji, saj sem postala depresivna in tudi panična. In takrat mi je dala antidepresive.
Naj samo povem, da je to komaj 1/7 problema. Zaradi depresije, so se mi zmešali hormoni in sedaj sploh ne morem zanositi in zaradi tega se je vse skupaj še poslabšalo. Vse skupaj poslabšajo pa vsakodnevne težave in pa obvestila katera je noseča, katera je rodila. In pred enim mesecem sva z možem izvedela, da je noseča njegova preljuba sestra, kar je postal zame še večji križ. Sploh pa, ker mi vsi moževi domači pravijo, da se moram sprijazniti s tem, da se moram veseliti z njimi, da moram bit srečna z njimi, ker bodo pestvali. Vendar, kako naj bom srečna, se veselim z njimi, ko pa sem do skrajnosti nesrečna in ne vidim nite ene svetle bilke v življenju. Pred tem pa sva si z možem umislila psa, saj je to tudi ene vrste terapija. Ja z psom sem bila srečna točno 4 mesece, potem pa ta, zame kruta novica. In vse se mi je podrlo na glavo. Zame je bil to nož v hrbet.
Vem preveč pišem, preveč sem jezna nase in na cel svet ... poleg tega pa niti ne vem, če je to pravi forum zame ...
Sedaj sem na kratko opisala mojo težavo ... če sploh je težava, če nisem samo jaz en čuden človek s skoraj vsakodnevnim napadom joka. No, tudi danes mi gre že na jok...
Se opravičujem, za dolgo zgodbo in tudi, zato, če slučajno nisem na pravem forumu.

[mina]

Draga Nežica,
lepo da si iztisnila bolečino iz sebe in jo podelila z nami. Upam, da ti je vsaj za odtenek lažje.
Karkoli rečem....ne vem niti kaj bi rekla.... Zavedam se, kako ti more biti težko. Vendar življenje gre dalje in ti se mu ne smeš odreči.
Smrt otroka je tragedija. Očitno si kljub tej izkušnji dovolj močna in boš počasi to premagala. Tvoja moč se kaže že s tem, da si si poiskala zdravniško pomoč in sprejela terapijo.
Kemija delno pomaga, psihoterapija naredi ostalo. Verjetno je tudi tvoj mož prizadet zaradi izgube. Morda bi bilo dobro, da bi poiskala neko skupno psitoterapevtsko pomoč.
Ljubosumje do nosečnic in odpor do dojenčkov je normalen odziv na tvojo bolečino. To, da sedaj ne moreš zanositi je po mojem vse na psihični bazi in nima veze s hormoni.
Žaluj, a ne na tak način, da se odpoveš radostim, ki ti jih življenje prinaša. Ni vse tako črno, kot trenutno izgleda. Bodi pridna teta in se ob nosečnosti in rojstvu sestrinega otroka poskušaj veseliti in pripraviti na čas, ko boš tudi ti zazibala svojega otročka.
Želim ti čimveč sončnih dni, brez črnih oblakov. 

[Slavka]

Nežica   zagotovo si na PRAVEM forumu.

Jaz bi ti položila na srce, da se ne obremenjuj s tem, da karkoli MORAŠ.... To besedo raje nadomesti z ŽELIM SI oz. RADA BI.... Če se boš obremenjevala z pritiski okolice, se boš zagotovo slabo počutila. Prvo kot prvo moraš poslušati sebe in slišati svoje želje. Če se s partnerjem dobro razumeta, se osredotoči na vajino vezo in se prepusti življenju. V veliki želji, da bi zanosila le potenciraš napetost, ki je v tebi.
Če od tebe pričakujejo, da boš skakala do stropa zaradi tega, ker je svakinja noseča, je to NJIHOV problem in nikakor TVOJ.
Ti pač čutiš žalost, kajti izgubo otroka zagotovo ni lahko preboleti....če jo sploh kdaj lahko....in verjamem, da ti je težko in hudo ob nosečnicah, ker te spominjajo na tvojo zgodbo in izgubo.


Morda bi se o svoji zanositvi posvetovala z ginek., začela z jemanjem folne kisline? Prvo pa poskrbi, da bo tvoje psihično stanje postalo spet stabilno....zaupaj vase in če ne bo šlo drugače zopet poišči pomoč psih.

Želim ti veliko dobrega in da se ti uresniči tvoja želja  

[Nežica]

Kako je težko. Težko priti domov iz službe, ko te tu čaka polno črnih oblakov. Ko grem zjutraj v službo ... grem prav z veseljem. Ko pa se usedem v avto in odpeljem, pa imam kar cmok v grlu, vse me tišči, težko diham ... ker vem, da me doma ne čaka nič dobrega.
Hvala obema!
Mina ... ko si napisala,

Bodi pridna teta in se ob nosečnosti in rojstvu sestrinega otroka poskušaj veseliti in pripraviti na čas, ko boš tudi ti zazibala svojega otročka.

me je prav fejst zabolelo ...lahko sem dobra teta otrokoma od mojega brata, ko sta se rodila preden sem prvič splavila (4 leta nazaj). Ta otrok ... sekiram se že zaradi tega, ker sta svakinja in njen fant dva odrasla otroka, ki se poročiti nočeta, ker nimata kje živeti. Otroka sta si pa zaželela. Joj, kako boli ... vem, samo fouš sem ji. In enostavno ne vem, če bom sploh zmožna biti teta temu otroku. Bojim se prihodnosti. Včasih si enostavno zaželim, da me nebi bilo več tu. Ali pa bi enostavno vse pustila in šla stran od vseh teh ljudi, od ljudi, ki si želijo, da bi pozabila nase in se veselila za svakinjo.
Naj povem, da sem poročena komaj 4 leta. A v teh 4 letih se mi je zgodilo zelo malo lepih stvari. Dvakrat zanosila, a nobenkrat do konca donosila. Izgubila službo, bila 1 leto in pol brez službe. Potem si umislila kužka, dobila službo in se dobre 4 mesece sestavljala. In nisem se še sestavila, ko sem doživela ta šok. Kmalu po tem šoku, pa še od tastove tete izvem (s teto na žalost živimo pod isto streho, vendar vseeno ločeno), da me noben ne mara, da bi me morali moževi starši vreči iz hiše, ko sva bila še par, ker sem pač hudoben človek (zato, ker sem fouš svakinji). In zaradi mene trpijo vsi. Vem, sama ne trpim, sama sem ful srečen človek, nimam nobenih tablet, jaz sploh ne vem kaj so živci itd.
Vem, nekaj bom morala storiti. Sami pogovori z možem o tem ne obrodijo sadove. Res bom morala iti k kakšnemu terapevtu. Z možem sva pravzaprav razmišljala, da bi šla oba k psihoterapevtu, ker v tem nisem sama, al kako? Čeprav pa imam občutek, da me ljudje, ki vedo, da hodim k psihiatru gledajo postrani, da si mislijo, da sem zmešana. Velikokrat se mi zgodi, da tudi v moje misli pride to: ti nisi za med ljudmi, ti si za kakšno zaprto ustanovo...
Bojim se ... resnično se bojim, kaj bo, ko bo svakinja rodila. Kaj bo z menoj???

[trzinka]

Nežica, še predno rodi svakinja, se odloči in pojdi na psihoterapijo, ti toplo priporočam

[mina]

In enostavno ne vem, če bom sploh zmožna biti teta temu otroku.

Boš, boš. Prav gotovo boš več kot dobra teta.
Sicer pa - uživaj s svojim možem in se ne obremenjuj kaj drugi mislijo o tebi. Kot je rekla Slavka, to je njihov problem. NE TVOJ!

A v teh 4 letih se mi je zgodilo zelo malo lepih stvari

Vsak, prav vsak tule gor bi ti lhko povedal svojo zgodbo. Verjemi, da ne bi želela zamenjati z nikomer. Vsi imamo probleme, tudi zelo velike. Morda je naša sreča v tem, da smo se jih naučili nositi. Uspelo bo tudi tebi.
Res si poišči psihoterapevta, pomagalo ti bo.

[Arwen]

Nežica, še predno rodi svakinja, se odloči in pojdi na psihoterapijo, ti toplo priporočam

jp