Depresija - dojemanje o njej malo drugače...

[Sofia-Del_Sati]

hvala vam vsem!

jao ribica... da naute čutl skozi mene mojega stresa  in vas bo tresl k b bli na elektriki.

pišem kasneje kaj mal več-zdj sm na šihtu 

[Ribica]

 

[Sofia-Del_Sati]

No evo pa poročam!

mislim, da ene dva tedna nazaj, takrat, ko sem začela spet na tenis hodit, sm se 2 tedna počutila 10 in še nad 10. Povsod sem videla sonce, zunaj, v sebi, ob meni, pod meni (ok, mal se hecam, velik pa prov ne), če je blo na TV potres, je blo men ql (pa ne zarad potresov prosim lepo, ampak sem si mislila, jah, pač, jeba, potres, ampak life is beautiful)!!

pol pa je šlo dol....

služba itak... o njej ne bi, ker se mi  (mobing, stres za brezveze, ki se potem name na leze, živčnost, preobremenjenost, ni da ni)...

torej, službo pustmo...

pol je bil napad na kužko, kjer sem doživela šok.... nisem zmogla nič, vsa stvar se mi je zgodila v delčku sekunde, prvega dela se sploh ne spomnim...... 

pol pa dooooool...............

stavim, da bi depresijo lahko premagala, tko kot drugi (pa to sem malo prej napisala v eni temi), če bi ob iskanju svoje notranje sreče in moči imel vsaj pol leta mir, samo naravo okoli sebe, psihoterapijo, delavnice, skupince za samopomoč, skratka, v okolju brez stresa!!!!

tko pa je nemogoče, ko sem po 9h na šihtu, se pravi več kot 10h (z odhodom in prihodom vred), kjer me nonstop namakajo po krivici oz. bolj stresajo svoje nezadovoljstvo nad lasntim življnejem name, ker sem pač podrejena in vestna delavka, ko pridem domov, si ne upam spočiti, ker bi zaspala za 15 ur.... ne gre!

kot bi bolnika iz intenzivne operirali in rehabilitirali sredi težke mehanizacije, ob hrupu, prahu, gužvi in smradu!!

začela sem se zopet oddaljevati od sreče, od prijateljev, od dobrih odnosov, ker sem težila doma, saj se mi ni ljubilo govoriti o čiščenju bajte in vrtu ampak o žalosti v duši in obupu in temni prihodnosti in samomorih, ko mi ni blo več za branje duhovne literature, ko mi ni blo več za nič - ne za službo, če bi jo dobila, ki si jo najbolj želim, ne za dobitek na loteriji, ama za nič. Moja skrb je bila samo za kužko poskrbeti ob mojem odhodu in samomor narediti tako, da ne bo izgledalo kot samomor.

dosti sem že imela misli o tem, da ko sem slišala, če se je kdo smrtno ponesrečil, sem rekla: "blagor mu", ali ko sem sem šla čez tire, sem šla tako počasi, da sem se skoraj ustavila. Enkrat zvečer sem se res.... in ne bom pozabila občutka, kakšen mir sem doživela. ni blo več vleke mnenj okoli alternative ali medicine, ne službe in sodelavcev, niččččččč, samo jaz in mir in duša!

aja pozabila sem povedati, da mi je total dušo in energijo posrkalo kot turbo sesalec dogodek, ko so se mi začeli pojavljati PTS (posttravm.sindr.), kar sem do zdaj dobro furala z njimi, od prejšnjega ponedeljka pa p-o-l-o-m-! Konec je blo z vsem kar je povezano z mano!! the end!!! fine!!! adacta!
 
pa mi neki ni šlo glede samomora...ne vem... nisem mogla... kot bi čutla, da nisem vsega še sprobala...

rekla sem si dost!

sofie, kaj sedaj? ad ne pomaga, psihiatrija tud ne, rožce tud ne, delo na sebi zahteva preveč energije, ko zgradim 1 cm stebra, pa mi tisti dan pride 1 kubik smeti in tko vsak dan... do penzije lahko tko gradim smetišče namesto svetišče!  do penzije pa bo zgleda do 100. leta?! vatever...

naredila sem korak nazaj, saj moraš včas narediti korak nazaj da greš lahko potem dva koraka naprej...

izbrala drugo psihiatrinjo, mojo četrto - in danes je bil obisk  Ženska me je poslušala, me slišala (razumela o čem govorim in razumela stiske), predvsem je razumela, zakaj nisem želela ad in da bi se (še vedno) raje odločila za alternativo, vendar, žal, z alt. traja zdravljenje lahko tudi 8 let, z ad pa pospešiš zadevo. In odločila sem se za pospešiti zadevo, kajti 20 letno maltretiranja je zadosti, poleg tega sem hitreje nazadovala kot napredovala, kar se mi je poznalo na vseh področjih. torej, neprava taktika, admit!
psih. me je tudi spraševala kaj si jaz mislim glede dveh ad.... skratka, našli sva skupni jezik kot dva zaljubljenca. TO, KAR SEM SKOZ ISKALA - da se lahko na nekoga naslonim, da me sliši in da mi poda informacijo, kar me zanima. In zaupam ji!

Tak, da, prešaltam nazaj na Asentro, s to razliko, da mi je dala ter. z asentro+vsak dan po 3x helex!!! ------> prej pri ter. z asentro mi nihče ni povedal, da moram skoz jemati helex oz. ko mi je muka, torej skoz, zato sem pa trpela kot konj, ki ga operirajo brez anestezije. Haloooo!!!! Zdaj mi je jasen potek terapije, in rekla je tudi, da bova samo 8 mesecev in ne 1 leto (pa četud, sam da jaz začutim spet veselje, ki ga sedaj ne!!! in da dobim voljo, ki je sedaj nimam!!!).

tak, da, glede na to da sem asentra veteranka, ne bom tok pisala gor ko bodo str.uč., mogoče bom kdaj kaj pojamrala..... važno je, da delam na sebi še vedno!

Lp Sofie 

p.s. sam pismu, bi blo pa vseen lepš delat na sebi s travco, knjigco in muziko (za dušo); dokler pa to ni mogoče, pa izbereš drugo pot.... dokler je pot, se da... ko je 1x ni več... se tud nč več ne da!

[martinca]

Pozabla je dodat "samo še"   neko dozo stabilizatorja razpoloženja in minim. dozo običnega AP za zvečer, kar bistveno spremeni potek zdravljenja. Jaz sami prijaznosti ne verjamem več, se prehudo nastradala. Dokler pa taka prijaznost traja, pa vsekakor uho dobre prijazne dohtarce sliši in vidi spremembo in sproti popravlja brez ignoriranja pacienta, kar je največ vredno. Da ti zdravnik verjame. Skratka, da se vrnem nazaj : zaradi minimalne doze AP lahko počasi opravljaš stvari do konca. Zaradi stabilizatorja pa pod vplivom AD ne jurišaš kot vrelec idej brez učinka, pač pa imaš učinek. Bolje je z njim, to pravijo vsi. Mirnejši si. Verjetno je problem pri sestopanju dol, najbolj z AD (ponovni padec v potrtost.). Kar traja 20 let, ni kar nekaj, ampak morda tip osebnosti. Velja pa za osebnostne motnje, (če so sploh resnične in ni samo še ena oblika šikaniranja ljudi ) da so neozdravljive, baje  ima depresivno -anksiozni tip vedno razlog za turobnost ali strah. Takšen je. Živela doživljenjska kemija ali brez kemije ; polovičarstva ne sme bit, ker so še hujši problemi.

[Sofia-Del_Sati]

martinca, komaj sem sprejela ad...

za ap-je rabim še mal časa 

izi, izi,...

spoznala pa sem tudi to: ni vse 100% slabo! s časoma dobivaš več izkušenj (in posledično nekih rezultatov za neko zadevo) s katerim potem spreminjaš svoje mnenje.

in dokler ga spreminjaš na podlagi izkušenj/rezultatov, je ok, ni pa dobro apriori trditi nekaj še naprej, zato ker si sprva tako mislil, in boš danes "načelen" (beri: trmast), pa četud imaš prav oz. se motiš!

človek se celo življenje uči! tudi jaz! tudi jaz!

Lp Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

Sj ne vem kam naj pišem tole zdele ko bom, sem al v temo o postr.s.?

Čist sm obupana!

3. dan je kar jemljem asentro, čutim že napade ankse in pa togost v nogah, pa notranji strah, izogib v družbi,.... ok. stranski učinki!

pred ad sem lepo furala lajf, ker sem premagovala ankso, le depra me je dajala, tak, da sem bila naveličana gledati svet v črno belih barvah, čutila sem nazadovanje, nič nisem prebirala duh. literatiro ali kako drugače delala na sebi, kot služba>stres>dom>spanje, zato je pač šlo dol, bla še bolj živčna in razvila pts, zato sem se odločila za ad. ok, tudi to ok.

Pa se danes pogovorim s starši, pač, da mi je ful bad, da že čutim vse to, da ne bi rada vzela bolniške v službi, ampak če jo bom mogla, bi jo pač vzela, čeprav, kot sem že rekla, nerada, po drugi strani pa sila rada zaradi mojih odnosov z nadrejeno in ostalim šitom, ki se dogajajo, da vsaj te začetne najhujše stranske učinke preobrodim v miru.... pa smo se skregal! Oz. jst niti ne, ker sm sam nemo opazovala totalni kontra efekt staršev.

In ker sem spet sama ostala v tej situaciji, med ad in notranjo srečo, ker od zdravnice ne morem pričakovati zaupanja, starši tudi gledajo na vse drugo kot pa moje zdravje, psihiatrinja je sicer super, vendar jo zdj 3 tedne ne bom mogla priklicati........

........ je moja edina šansa, da preživim dneve, da ne vzamem bolniške in da se ne kažem zdravnici niti ne obremenjujem mojih dveh okoli psiho sranja........

da pač neham z ad!

Ker drgač, me bodo str.uč. zvili totalno, če ne vzamem bolniške, me bo pobral stres ali pa kakšna usodna napaka v službi, če vzamem bolniško, bo mat skrbel glede službe, fotra, da ne bo lagal sodelavcem (kar sm jst rekla njemu, da če bi on zbolel za depro, bi bla jst pripravljena lagati sodelavcem, če ne bi hotel, da se o tem govori-kajti priznati je treba, čim omeniš ad, si že čuden, pa napredovanje ti nekak uide, pa za vse si kriv.......ne govorim zase ampak tko iz izkušenj, ko so drugi povedali),..........

trenutno mi jemanje ad prinaša večji riziko, ker ne čutim podpore od najbolj pomembnih ljudi, katerih potrebujem podpore, kot pa životarjenje brez ad. Bom pač umrla žalostna in ne tako živčna, pa z delom do konca, da ja ne bo bolniške!

[Suzy]

Sofi,če čutiš,da ne boš zmogla brez da bi šla v bolniško,pojdi,...samo ne prenehaj spet
z ADeji.Pa ne misli toliko na stranske učinke,ker se slabo počutje še bolj poglobi,...saj znaš bit
pozitivna če le hočeš.

[kinto]

Jao Sofia a se zajebavaš? Bom kar direkten čeprav vem, da bo izpadlo malce nesramno. Ti si čist preveč nestanovita, danes tko, jutri tko, menjaš psihiatre, pa kaj si bo mami mislila, pa oči, itd.. Logično, da se ne moreš o vsem strinjat s starši, vendar si odrasla in samostojna oseba, ti moraš sprejemati odločitve. In bistvo zdravljenja ni v tem katere ad-je jemlješ, na kakšno vrsto psihoterapije hodiš in katere duhovne knjige bereš ampak v tem, da se odločiš za nekaj in vztrajaš. In to tvoje analiziranje, kaj če se zgodi to, kaj če.. 

Na tak način ti žal ne bo nikoli uspelo, pa si lahko delaš takšne ali drugačne scenarije, da gre z ad-ji hitreje, brez tudi a počasneje, itd..

[alexx]

Sicer nerada ampak se strinjam z kintom Sofie. Več ne vem kaj se ti dogaja...bi pa ne bi...pomaga pa ne pomaga...razumeš se s psihiatrinjo, hkrati se ne razumeš...bi šla v službo/ne bi šla v službo...bi jemala AD-je...pa ne bi....trpiš za depro, ankso in PST...ne trpiš za depro ankso in PST...    


Skockaj se Sofi, drugače ne bo nič.


P.S. Razumem tudi tvoje starše. V današnjem času se ne igra z dobro službo. Veliko nas je ki bi radi delali, pa ne dobimo niti priložnost. 

[Sofia-Del_Sati]

to je pač tko ko probaš bit fer do vseh in vsem ustreči, pol pa dobiš bumerang nazaj!!

dejstvo je takšno, kot je, glede depresije in drugih motenj, lahko pa je res tako, kot sem že parkrat slišala in ni neumno podvomiti, da si psihiatrija izmišljuje bolezni in za vsako se proda ogromno zdravil. Lahko si žalosten, uiber žalosten in se pobereš, al pa rečeš, da imaš depro in to neguješ... ne vem!

vem pa, da ko sem stopila v prostore psihiatrije, je vedno bilo sprva OK, potem pa ostaneš sam!
V smislu sam, da jemlji tablete in se javljaj na kontrole, če pa se želiš dodatno kontaktirati z njimi, pa nej odgovora, ali ko pridem osebno ke, že 100x povem, da ne slišim gospe psihiatrinje, ker pretiho govori, pa je 101 isto. Torej, kaj naj s tako psihiatrinjo, ki mi poleg tega še ne odgovori na 2 krizna mejla, kjer bi bil odgovor lahko samo ja ali ne.

za zdravnike se že ve, da moraš imeti srečo, da naletiš na takega, ki upošteva še drugačna zdravljenja - ampak takih ni v uradni medicini, če ne izgubijo licenco, če se ukvarjajo s homeopatijo ipd.
In, hja, zdravnica meni eno govori o zdravilih in str.uč., psihiatrinja je tokrat na moji strani in mi verjame glede hitrih str.uč. in tudi drugače pove od zdravnice glede jemanja zdravil!?!

in ker sem pač sorte, da poskusim vse poti, alternativne in ur.med., priznam, da sem 1x naredila napako, ampak potem pa človek poskuša vztrajati z ad, a kako če je problem bolniška, pa ne s strani zdravnice, ker le ta mi jo je vedno pripravljena dati in tudi takrat, ko sem se odločila za šiht, mi jo je hotela dati, bolniško namreč (tok o tem, o moji "igri" z jobom). Problem je bil v moji skrbi za sodelavce, da ja ne bodo trpeli ob moji odsotnosti, pa čeprav so me že parkrat namočili. Jst butl vem ja. Ampak človek proba biti pošten in fer do konca!

In ni stvar staršev, oz. v tem, ali bi bila jst dovolj odrasla ali ne, ker upoštevam starše, samo o vseh problemih stojimo skupaj - a očitno ne!
Ko je mami pila, sem jo, ja, opozarjala glede službe, naj ga ne serje, kajti za pitje se človek sam odloča. Če pa si depresiven ipd., pa ni od tebe odvisno ampak, ker si je nisem izbrala. Pride in če rečem ne, ne gre stran, medtem ko alkohol lahko prenehaš piti.

In ko sem sama skrajšala bolniško ko sem se počutila ok (vpliv ad?), sem se sama najbolj zaj..., ker sem dala job spet na prvo mesto, ker domači raje vidijo, da je vse Ok pa četudi navidezno, in ker ne jem ad kot ena ovca, vzamem bolniško in pošljem vse ostale nekam.

To je moj največji problem: ker razmišljam in sem v dvomih glede današnjih zdravil. Ker se konstantno mešajo navodila kaj in koliko jemati tablete od navodil psihiatrov do navodil zdravnice do navodil v škalti za zdravilo, ker nočem biti poskusni zajček in hočem spraševati, zakaj to zakaj ono, in če vidim skupno sodelovanje potem sem pomirjena, če pa dam vse obveznosti na zdravnike in jamram tukaj na forumu.... seveda to ne gre! Vsaj pri meni ne! Zato, toliko cincanja pri meni: ker ob downih hočem dat priliko medicini, pa sem do zdaj vedno napol ostala preskrbljena.

In ker bom sedaj že tretjič nehala z ad, ker mi je mar služba veliko več kot mi tlele učitate, da se igram, a pojma nimaš alexx, namreč, da sem ena od zelo redkih ljudi od tam zaposlenih, ki mi je mar za službo in ne izkoriščam bolnišk, ter sem vedno na standby-e če bi kaj potrebovali, pa nimam službenega telefona, ipd.! Zato, sem hotela še enkrat dobro premisliti o napredku glede ad in možnosti bolniške - a ste mi dali vsi, vsak sleherni posameznik drugačno zamisel, za kar sem hvaležna:

vztrajala bom naprej lajf, brez ad in če mi je uspelo premagati anksioznosti, bom pa še depresijo, pa PST! Kar naj me tolče psiha in slabe izkušnje s svetom (ne vsem valda); vse to bo moj učitelj in dodtaen vzrok, da ne bom klonila.

Ker bom vztrajala na sebi in kot tudi to mi je všeč bilo, da kljub temu da izpade, da sem zmešana s temi potmi od ad do psihiatrov - to vsaj pove o meni, da sem šla v to z glavo in ne v smislu vse obveznosti predam zdravnikom ali še huje, si nadenem status "uboga".

Raje preveč razmišljam kot premalo!

Lp Sofie

[alexx]

Ma...zakaj ne poskušaš izdržati en mesec stranskih Sofie. Verjemi, da se splača. Saj vsi smo šli skozi. Ven kako sta trpele Aslan in trzinka ko sta začenjale...pa kup drugih s foruma, ki jih poznaš tudi ti. Jaz sem bila  mesec pa pol "zrolana" do konca, a ampak srečna, da je začelo iti na bolje.

Prosim Sofi...ne nehaj. 

[Sofia-Del_Sati]

alexx.....tnx!

veš, če bi bla tokrat brez joba.... bi lažje šlo.

ker imam job in ne morem povedati, da bom spet na bolniški zarad depresije (vidla, da vsi to ne sprejmejo kot nekaj normalnega), mogoče za 1 mesec bi se lahko izvlekla s "kakšnim zvinom", .... samo enostavno ne vidim več nobene možnosti!

kot če grem res po štengah dol v petkah in z zavezanimi očmi, in bom res lahko ob gibsu še rehabilitirala duševno zdravje!

zaenkrat pa ostajam brez rešitve, brez ad in brez podpore od najbližjih!

Lp Sofie

[Suzy]

Sofi mogoče res nimaš take podpore doma,kot si jo želiš,...imaš pa podporo vseh
nas tukaj.Jaz sicer nekih velikih stranskih učinkov nisem imela,čeprav sem tudi čez noč menjala ad
in ne postopoma četrtinke,polovičke,....kar s celo tabletko sem začela.Morda sem bila v službi tako zaposlena,da enostavno sploh nisem imela časa premišljevat ali je kaj slabše,boljše,...
Me depra bolj muči sedaj,ko sem doma,...a je veliko močnosti kako se spoprijeti z njo,je pa tko
čist od tebe odvisno al boš kaj storila sebi v prid ali pa stokala v nedogled.
Vedno si govorila,da so rešitve povsod,da se ne predat,da se je treba borit,...kje je zdaj tista Sofi???

[Sofia-Del_Sati]

kinto ....... nočem bit drama-kvin, res ne; sem predolgo vsa čustva držala v sebi zaradi takšne vzgoje, v smislu, čustva so za v dušo ne izven duše,.... zato pa imam sedaj vso to sranje. Prav mi je. Jokati še danes ne morem pred ljudmi - nazadnje sem se skoraj v čakalnici psihiatrinje pred 1 tednom od obupa, ko pa sem šla not, pa hopa maska "Everythink is ok, la vita e bella" ips. (in podobno sranje). Ampak, tukaj na forumu sem se prvič znašla v reševanju tega psiho zosa, prvič sem dala ven iz sebe, ven iz duše, prvič sem zaradi foruma začela malo zaupati najbljižjim okoli svojih težav, še v službi (idiot!), zato pa tako mešam zadeve. Ker nisem vešča v tovrstnem reševanju vsega tega, ker imam do zdaj edino enega človeka prijatelja, ki se spozna na zdravljenje psihe z zdravili, ampak je trenutno zaseden, pa ne morem moriti, ker hočem zase najboljše kot vsak izmed vas za sebe! Ne pomanjkljivo zdravljenje in informacije, ampak best of treatment.

suzy........ in ja, če vztrajam z ad, pa me prime tista anksa, ko ne grem več niti ven? Kaj naj potem naredim?! Že danes mi je zoprno ven, čutim tisti strah, ampak je še na meji obvladljivega, kmalu pa ne bo več! Kaj potem? Kaj naj potem naredim? Grem res samo še v bolnico? Pa fotru ne bo treba lagat in bo lahko govoril v službi da sem v bolnici (ni must kateri)? Mogoče me pa od tega sranja na koncu še predčasno upokojijo?!

[Suzy]

SOFI tudi mene je anksa pošteno a sem se morala odločit in postavit pred dejstvo al v službo al manj
keša pri plači(nam se je stalež krepko poznal),pa imela sem delo s strankami,včasih sem komaj izdržala,
da nisem slekla plašča in enostavno sred šihta odšla ali pa koga poslala v tpm.Moraš se prisilit it ven,vse
oz.veliko je samo v naših mislih,da ne zmoremo in si hkrati postavljamo tisoč zakajev,ki sprožajo posledično
še večji strah.V bolnico pa tud kr tko ne prideš,vsaj po mojem ne,....he na upokojitev pa kr pozabi,meni
še manjka 14 let pa niti pomislit ne upam,če jo bom vsaj dočakala.Sicer pa časi kakršni so,se je niti ne
veselim.
Me pa zanima zakaj imaš AD Asentro,...ta je edini ad,ki meni ni ogovarjal pa sem jih zamenjala kar nekaj,samo ne že po enem mesecu.Drži se in pozitivno razmišljaj,...za dežjem zmerom posije sonček,sicer že obrabljena fraza a drži!!!

[Slavka]

Sofie 
Jaz verjamem, da je uvajanje ADja izredno težko...stanje se poslabša in šele po nekaj tednih se pričnejo zadeve normalizirati. Z ADjem namreč dodajamo serotonin, kar pa vpliva na našo občutljivost...še bolj smo občutljivi in ker smo pač depresivni in prestrašeni, se to naše počutje potencira.

Kot sem že enkrat povedala, sem jaz rabila 8 tednov, da mi je Asentra prijela...sedaj jo jemljem že 3,5 leta in jo tudi počasi zmanjšujem, ker čutim, da bom zmogla tudi z manjšo dozo.

Jaz sem vseskozi hodila v službo...imam računovodski servis in moja anksioznost je bila na višku ravno v času bilanc (mami mi je umrla decembra...januarja, februarja in marca, ko sem jaz imela najhujše panične napade in depresijo, sem imela tudi kup dela v službi). Delala sem izredno težko, ker je bila moja koncentracija na psu...imela sem tudi hudo derealizacijo...izventelesne občutke...zdelo se mi je, kot, da jaz nisem jaz....v glavnem totalna beda.
Vsako jutro mi je bilo kar slabo ob misli, da moram v službo...ampak ni bilo druge variante...narejeno je moralo biti, kajti drugače bi lahko firmo zaprla...pa ta firma daje naši družini kruh, kajti v njej sva zaposlena oba z možem.
Najhujše panične napade sem doživljala v službi okrog 12.00-13.00 ure, ko sem bila že zelo izčrpana....
a sem preživela. Malo s pomočjo Helexa (ko je bilo najhujše), na vsake toliko sem šla na wc, se malo osvežila in nekajkrat globoko zadihala...
Vztrajala sem pri Asentri, ker sem zaupala, da mi bo pomagala....Takrat še nisem bila na forumu in sem se dejansko zanesla samo na svojega psihiatra, ki mi jo je predpisal in ni mi žal.
Vse kar počneš OB jemanju ADja pa je zate samo velik + ... torej branje pozitivnih knjig, sprememba prehrane, sprehodi ali pa kakšna druga telesna aktivnost, sproščanje, meditacija, joga, pisanje dnevnika...a vse to prinese rezultate le, če vztrajaš.

Kogarkoli boš vprašala, je šel skozi pekel v začetnih tednih uvajanja ADja...ampak potem je boljše....
Pa sama razmisli ali je bolje trpeti 4-6 tednov pekla...ali pa se mučiti v nedogled...Če bi vztrajala prvič, ko si dobila AD, bi bila sedaj že na konju...

Bodi močna 

[Sofia-Del_Sati]

sj sm zdj tud na konju - z glavo navzdo, in nogami gor.

hvala slavka in suzy in ostalim!

-------
--------

POMEMBNO se mi zdi, zakaj tako težim s to bolniško in ad je to, da bi vse stranske učinke lahko premagala v službi... nisem taka jokica;

ne morem in ne zmorem pa anksioznosti, ko me ohromi in ne morem več hodt. slabo ob ljudeh, vrtoglavica ipd. To je tisto, kar me najbolj bega, ko bo str.uč. na višku, in ne bom šla iz avta al pa komaj čez vhod službe, kje je šele pisarna in 8h preživetja, brez da bi šla ven iz pisarne (wc, kopiranje,...)

[Slavka]

ne morem in ne zmorem pa anksioznosti, ko me ohromi in ne morem več hodt. slabo ob ljudeh, vrtoglavica ipd. To je tisto, kar me najbolj bega, ko bo str.uč. na višku, in ne bom šla iz avta al pa komaj čez vhod službe, kje je šele pisarna in 8h preživetja, brez da bi šla ven iz pisarne (wc, kopiranje,...)

Sofie....vse to razumem...dala sem čez vse mogoče sranje....grozne vrtoglavice, občutek nerealnosti, strah, da padem skupaj, strah, da se mi zmeša, strah pred strankami, pa strah, ko je zazvonil telefon....strah vozit avto....strah bit sama v pisarni...ama vse. 
Domov sem prišla totalno izmučena....ampak point tega je to, da SEM DOČAKALA IZBOLJŠANJE...Za to se je splačalo potrpet vse tiste tedne...pa čeprav mi takrat ni nihče povedal kako dolgo bo trajalo in če sploh kdaj bo bolje.
Tebi pa lahko mi povemo, da BO BOLJE, samo vztrajati moraš pa sama 

[Slavka]

Morda si pomagaš s tem priročnikom (prenos knjige Obvladajmo anksioznost)...zelo dobra zadeva, sem bila na predavanju 
Tu je marsikaj razloženo in tudi sama lahko narediš vaje, ter tako vzameš "ankso" pod komando 


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=871&Itemid=84

[Sofia-Del_Sati]

Punce!

Nekaj sem spoznala (spet, vem ja )!

Včasih sem tako prekleto fuknjena!  Vse hočem sama, nobenemu ne zaupam, včas mi gredo vsi na k.... in bi bla kar sama...

... a hitro spoznam, da brez ljudi ne morem!  Kljub vsem tem drekom, ki ga mam danes, sem lahko nekaj cajta sama, potem pa pogrešam folk, pa če so to neznanci, sam da kerga vidim in da rečem "živjo". Za tale forum pa bom itak rabla tablete Antiforum 

GLede na to, da sem bila zjutraj sila obupana, ko nisem vedela kaj in kako, a kar neham z ad (itak, jih nisem vzela zjutraj), a s starši bomo pa zdj tko na ostro, zdravnica me bo nekam poslala, psihiatrinja tudi,... pa spet bi vse sama...... zakaj? ? ?

Ko sem le vzela mobi malo prej in se pogovorila s starši, sem prišla do sklepa:

- ne bom več za vse sama ampak lepo je poslušati kdaj tudi druge
- upoštevala bom zdr. oz. psih., in se tokrat le predela strokovnjakom na tem področju, ker sama se že zafurala; konec koncu tudi sama bi bila užaljena, če bi moja stranka delala kontra, kot sem ji naročila
- prepustila se bom življenju in zdravljenju in nadaljnjemu delu na sebi
- vzela sem tabletko 

Se opravičujem vsem za moje izpade, ampak včasih mi je tako težko! Ampak nisem edina, ki ji je težko, zato bom v bodoče pazila in se ne tako zelo jezila.... najbolj sama nase!

Pozdravček Sofie