Carmel!
Imam (sicer posredno) hudo slabe izkušnje in se posledično totalno preveč čustveno vpletam v te stvari.
Ja, vem. Sem si nekje prebrala. Sicer se sedaj ne morem točno spomniti kje, ampak vem, da si o tem pisala, in da ima to nekakšno povezavo s tvojim očetom. Zato te razumem.
Je pa tako, da včasih nekaj nekatere družine razvoji, nekatere pa podobni dogodki združijo.
Zdi se mi, da so ljudje vedno bolj naivni. Glede marsičesa.
Jaz osebno kombiniram informacije iz uradne medicine, tehniki, ki sem ju dobila v okviru alternative, psihoterapijo in sedaj čakam na obisk pri psihiatru.
O mojih tehnikah, ki izvirata iz alternative, sta informirana moja psihoterapevtka in moj osebni zdravnik, ki oba odobravata moje načine sproščanja. Sploh pa zato, ker točno vesta, da sta me ti dve tehniki potegnili iz tistega najhujšega, ko sem bila samo še doma in nisem mogla ne jesti, ne spati, ne funkcionirati...
Sej to se mi zdi recimo ful fajn!
Samo prosim, ne nasedajte ljudem, ki vam
prodajajo čudeže, ker jih ni! Vsaj ne zgodijo se v enem mesecu. Treba je delat, se trudit, iskat svojo pot. Žal pa sama še vedno menim, da se je treba tudi soočiti z razlogi. Zakaj? Zakaj se mi to dogaja, kaj me je v to pripeljalo... In večinoma je treba kaj spremenit...
Jaz o svojem delu in premagovanju moje motnje ne pišem tukaj na forumu oz. pišem v zelo okrnjeni različici. Je več razlogov. Med njimi je eden tudi ta, da nisem čutila potrebe po tem, da bi izpostavljala mojo prehojeno pot, razen seveda takrat, ko sem komu želela pomagati. Sama tukaj nisem iskala pomoči, ker sem že imela izoblikovano mnenje o tem, kaj mi pomaga in kaj ne, in ker sem bila zmeraj SLIŠANA.
Je pa res, da sem ravno tukaj na tem forumu prišla do moje psihoterapevtke.
In tudi jaz ne verjamem v čudeže. Že dolgo ne več. Priznam pa, da sem si jih želela, ko se je moja simptomatika ponovila pri mojih sedemnajstih letih (prej sem jo imela od prvega do sedmega leta moje starosti) in takrat nihče ni vedel, kaj mi je, ker se je takrat bolj malo vedelo o teh motnjah...
In da sem jaz sedaj taka kot sem, sem morala trdo delati in garati. In zavedam se tega, da me nekaj dela še vedno čaka. Rezultati niso prišli čez noč. Prihajali so postopoma in kot posledica moje vztrajnosti in nenehnega raziskovanja in iskanja, tudi vzrokov. In tudi ogromno sprememb je bilo potrebnih, da sem sedaj to, kar sem.
Še zmeraj pa sem mnenja, da mora vsak sam poiskati tiste načine in poti, ki njemu pomagajo. Nekateri se odločijo za medikamentozno zdravljenje, nekateri so zelo proti, nekateri prisegajo na psihoterapijo, spet drugi so zelo proti, nekateri delajo sami, nekaterim pomaga alternativa, nekateri kombinirajo vsakega po malo...
Variant je toliko kot je ljudi. In jaz vem, da sem se prav odločila. Nikoli pa nisem propagirala mojega načina za edino pravilnega, ker ni. Je moj in je pravi zame.
Prav tako kot mislim, da je tvoj način premagovanja tvojih težav pravi zate, ker vem, da si se odločila tako, da boš dosegala rezultate.
Je pa res, da moramo vsi vsaj malo eksperimentirati, da ugotovimo pravo formula za naše težave. Enostavnega recepta ni. Ni kalupov, kjer bi nas lahko ukalupili. Na srečo.
Imej lep dan!
