Mešano na žaru

[Libby]

Nisem vedela kam uvrstit svoj zapis.

Pred kratkim me je nasilen dogodek pretresel do jedra. Žrtev nasilja nisem bila jaz. V meni je sprožil val občutkov in spominov.
Sprva sem celotno situacijo trezno ocenila in v glavi naredila "načrt", kako se bom spoprijela z zadevo. Kmalu pa sem se zavedla, da se prepletata sedanjost in preteklost, da sem zdaj tu, zdaj tam.
Pobesnela ženska je ponoči nasilno skušala vstopiti v blok in nato v stanovanje. Njene kletvice, kričanje, grožnje, brce, zmerjanje in prepevanje so mi pognali grozo po telesu. Čez slabo uro ji je uspelo podret kovinska vrata. Njeno norenje so vmes iz stanovanja prekinjali njegovi kriki, jok, zmerljivke, klici na pomoč, moledovanje. Ko je vstopila v stanovanje je fizično obračunala z njim in on je utihnil.
Končno je prišla policija. Poklical jo je sosed. Potem so žensko odpeljali s sabo. Naenkrat sem ponovno začutila potrebo, da natančno pregledam celo stanovanje, da se kdo ne skriva v kakšni sobi. In začutila sem, da me je strah iti po stopnišču, tako kot me je bilo pred leti; zalotila sem se, da od dogodka z bojaznijo pričakujem, da me bo kdo ulovil in mi ne pustil oditi, da bom na koncu kaznovana ne glede na to, kako pazljiva in oprezna sem. Ta dogodek je v meni ponovno zbudil neke vrste preganjavico. Majhen del občutkov ob dogodku sem morala deliti z neko osebo, drugače bi me pobralo. Odleglo mi je, ko mi je rekla, da je prisostvovanje takim dogodkom včasih resnično grozljivo, celo nevzdržno. Odleglo mi je, ker sem od nje dobila nekakšno priznanje, da nisem nora, da se ne odvija vse le v moji glavi. In potem me je zadelo: pri teh letih še vedno potrebujem priznanje neke tretje (in četrte in pete...) osebe, da je tisto kar čutim res možno; da še vedno ne zaupam svojim občutkom; da še vedno dvomim vase in skoraj nikdar v druge?! In ko končno pomislim, da sem napredovala, se zopet znajdem v isti globeli, iz katere moram spet neštetotič splezat?
Ko sem potem ležala v postelji, sem jokala zaradi istih stvari kot pretekli dve desetletji. In zaradi enega novega spoznanja o sebi. 'Sovražim to, v kar sem zrasla'. Sovražim, da sem se počutila kot žrtev. Sovražim, da nisem to, kar želim biti, t.j. pogumna in prisebna. Sovražim, da sem ponovno poražena na celi črti.       Kot       da      se      nisem       čisto      nič       naučila.

[Suzy]

Libby popolnoma te razumem,da ti je dogodek obudil vse spomine iz otroštva in,da se
bojuješ z potlačenimi čustvi.Bodi močna in drži se,...ali imaš koga,da se z njim pogovoriš?
En velik objem

[Arwen]

to NI poraz!!!!! to je enostavno izbruh potlačenih čustev

V meni je sprožil val občutkov in spominov.

si to komu povedala? s kom predebatirala? se mi zdi, da bi bilo pametno....

Živiš skupaj z materjo, vidim... je opcija, da greš na svoje?

[moljka]

Libby, vsak potrebuje podporo od drugih, nisi šibka zaradi tega.. Iz tvojega pisanja veje želja po spremembi in moram reči, da glede na tvojo zgodbo občudujem vso to tvojo voljo 

Mislim pa tudi, da boš lažje slišala in upoštevala samo sebe, če se preseliš na svoje, da ne boš toliko pod maminim vplivom, ampak ti pa najbolje veš, kakšne so možnosti za to 

[Toja]

Libby....
Verjamem, da ti je dogodek vzpodbudil spomine, ki so/te morijo že ves
čas, vendar ti si danes odrasla, lahko se postaviš zase, zmoreš veliko,
kar si tudi že dokazala...poskusi najti neko delo, poskusi se preselit,
saj veš, da si sposobna marsikaj...mami pa se postavi po robu...nisi
njena last in verjemi, da se boš počutila bolje, da boš ponosna nase.

LIBBY ZMOREŠ OGROMNO...

[Libby]

Bom strokovno predebatirala, če se bom uspela zbrat. Z drugimi ne morem o tem govorit, ker ni nikogar, ki bi ga to zanimalo.
Na momente se trudim uredit si življenje po svoji meri, večinoma pa sem kot zombi zarad zdravil. Pred nekaj dnevi sem jih ukinila. Kar bo, bo, preveč sem izčrpana od vsega in ničesar.

[majč]

Libby, v tem primeru si bila ti tista, ki ima prav. In tudi prej si bila ti tista, ki je vedela, kaj je prav. Zato zaupaj si. Ne krivi sebe, ker nisi ti kriva za tisto, kar se ti je zgodilo. Najbrž si bila otrok in zato še toliko šibkejša. Upravičeno lahko trdiš, da bi te moral v tem primeru vsaj eden od staršev zaščititi, če je že drugi izvajal nasilje. Odrasli ljudje smo tu zato, da mlajše zaščitimo. Dogodek v bloku te je hudo pretresel. Ne boš verjela, tudi mene bi, pa nisem imela izkušenj s tovrstnim nasiljem. Enako bi reagirala. Morda bi bolj zaupala sebi in bi poklicala policijo ter podala vsaj anonimno prijavo. Ampak vedi, da imaš podstrešje super prav pospravljeno in da si tista, ki ve, kaj je prav. Zaupaj si.

In drži se. In ne dovoli, da ti dogodek, za katerega nisi ti sama nič kriva, uničuje tvojo kvaliteto življenja in doživljanja. Pomisli na lastno območje vpliva in se prenehaj žreti za tisto, za kar sama ne moreš narediti nič. Glede na to, da je sosed poklical policijo, pa se tudi ne rabiš sekirati, če si sama to dejanje opustila.
 Zakaj "zmrzneš"? Zato, ker se je to isto zgodilo, ko si bila sama še mlajša in bolj ranljiva in nisi bila sposobna, da se sama zaščitiš. Ampak danes si odrasla punca in si veliko močnejša.

Zdaj pa se prenehaj sekirati, ker to, kar se je zgodilo ni tvoje in ni na tebi.

V bodoče pa: Zaupaj si, ker v pravo smer razmišljaš. In zelo, zelo prav imaš.

Maja

[Libby]

Maja, hvala, mi veliko pomeni, kar si mi napisala 

[Libby]

Zadevo sem obdelala na terapiji. V največjo pomoč in razbremenitev mi je bilo razumevanje, ki sem ga bila deležna, brez iskanja napak ali prisiljenih "rešitev". Z veseljem sem sprejela tudi povratne informacije o doživljanju drugih ljudi ob morebitnih sorodnih situacijah.

[Toja]

Libby...

[Arwen]

 

[Suzy]

Libby