Moja zgodba

[Isobelle]

Živjo!

Sploh ne vem, kako začeti...Stara sem 21 let in občutek imam, da se moje življenje bliža koncu. Nimam nikogar, na koga bi se lahko obrnila, ki bi mi znal svetovati.

Vedno sem bila vesela, nasmejana in polna energije. Prihodnost sem si začrtala že v osnosvni šoli in vedela, kaj želim študirati, kaj želim biti. Uspešno sem končala gimnazijo in se vpisala na željeno fakulteto, ki slovi med težjimi, če ne celo za najtežjo. In tukaj so se začele moje težave....
Na faksu sem izvisela....Ponavljala sem prvi letnik in v letu ponavljanja nisem naredila nobenega izpita. Bilo me je tako sram, da sem začela lagati, v katerem letniku dejansko sem in kako mi gre. Starši so me pri tem spodbujali, saj jih je bilo zelo sram mojih neuspehov, predvsem zato, ker so vedno dali vse na mnenje drugih. Oddaljila sem se od prijateljic, čeprav sem spoznala nekaj zelo v redu punc in fantov. Glavni razlog za vse je bil v tem, da me je bilo tako sram mojih neuspehov, da sem se začela zapirati pred ljudmi. Nočem, da me kdo vidi in me sprašuje kaj glede faksa. Ne hodim na žure sošolcev iz gimnazije in ne hodim nikamor, kjer bi me videl kdo, ki me pozna.
Letos pavziram in nisem se lotila nobenega izpita, ker nimam poguma se soočiti z ljudmi iz faksa. Vem, da nima smisla, ampak poguma nimam. Zato sem si uredila status in se s težko muko lotila iskanja službe prek študentskega servisa. Službo sem si našla in je trenutno edina pozitivna stvar v mojem življenju. Delam stran od ljudi, ki jih poznam in nimam opravka s strankami. Idealno zame.

Čeprav sem zase vedno mislila, da se mi bo življenje odvilo tako, kot sem si zamislila in da se mi kaj podobnega kot je depresija in misli o samomoru ne morejo zgoditi, sem se pošteno uštela. Antidepresive jemljem približno 4 mesece in vmes sem se počutila boljše. Ampak nič več. Mislim, da je glavni razlog v tem, da gre čas dalje, dnevi, tedni in meseci minevajo, jaz pa še vedno nimam pojma, kaj naj storim s faksom, kaj naj študiram, kaj naj vpišem, kako naj to povem ljudem.

Edino oporo imam v fantu, s katerim sva skupaj 5 let in tudi živivva skupaj. On je tudi imel slabo izkušnjo na faksu, vendar se je prepisal in je srečen s svojo izbiro. Z veseljem hodi na faks. Čeprav imava zelo trdno zvezo in se odkrito in veliko pogovarjava, mu nekaterih stvari zadnje čase ne morem povedati. Imam veliko napadov panike, ki so včasih tako hudi, da mislim, da bom padla v nezavest. Imam tudi vse hujše misli o samomoru in delam načrte, kako bi to izvedla. Nimam družine, ki bi jo lahko prizadela, saj se starši ne pogovarjajo z mano, saj imajo dovolj moje depresije in pravijo, da si nočem pustit pomagat. Imam dve mlajši sestri, ki ju imam zelo rada in ju ne bi rada prizadela. Ampak je vse huje in huje...Ne vem, kaj storiti, kako se premakniti iz tega mojega zaprtega sveta, kako najti pogum in se soočiti s težavami.

Dovolj imam tega, da ne študiram, da nimam kolegic, da me starši ne marajo...Rada bi bila srečna, ampak nekako čutim, da to več ni mogoče...Vedno sanjarim, kako bi bilo, če bi zavrtela čas nazaj in kaj vse bi spremenila...

Ne morem več pisat, ker moram v službo...
Se popoldne javim...

[Arwen]

jaz pa še vedno nimam pojma, kaj naj storim s faksom, kaj naj študiram, kaj naj vpišem, kako naj to povem ljudem.

in kateri študij si izbrala? in je ta izbira edina? nobene alternative?

. In tukaj so se začele moje težave.... Na faksu sem izvisela....

in kaj je bil razlog? (pre)težka snov? al kaj drugega?

Starši so me pri tem spodbujali, saj jih je bilo zelo sram mojih neuspehov, predvsem zato, ker so vedno dali vse na mnenje drugih. 

zelo zanimivo...


p.s.
in zakaj je treba karkoli komurkoli razlagat?

kako naj to povem ljudem.

 

[Isobelle]

Živjo, Arwen!

Študij, ki sem si ga izbrala je bil zame vedno eden in edini. Nobene alternative. Nikoli nisem razmišljala o ničemer drugem, kar me zdaj hudo tepe

Razlogov, da sem izvisela na faksu, je več. Snov je resnično težka, vendar sem naredila vsaj pogoje za ponavljanje, kar znaša polovico izpitov. In tu se je ustavilo. Mislim, da sem preveč pričakovala od sebe in kako zlahka mi bo šlo in se preveč ozirala na druge, češ, kaj bodo rekli, če mi ne uspe. To me je grozno motilo pri samem učenju. Poleg tega se je moja depresija že prvo leto študija močno razvijala, kar sprva nisem opazila in menim, da je bila ena od razlogov za moj padec. Ogromno sem se presekirala in nisem verjela vase, nisem verjela, da zmorem. To se mi je nekako vbilo v glavo in posledice so bile tu.  Pomanjkanje samozavesti je bilo predvsem izrazito na ustnih izpitih. Pred le-temi sem imela hude napade panike, ki so me popolnoma izčrpali. Takrat nisem vedela, za kaj gre in sem bila še toliko bolj prestrašena.

Moj fant je mnenja, da sem depresijo razvila predvsem zaradi mojih staršev, ki mi niso bili nikoli preveč v oporo. Vedno so veliko pričakovali od mene in se radi hvalili o mojih uspehih. Ko pa sem "zatajila", so kričali name, me zmerjali, primerjali z drugimi, kar je njihovo najljubše opravilo in me na koncu izolirali. Ko je osebna zdravica potrdila, da trpim za hudo obliko depresije, jih je malenkost zaskrbelo. Hoteli so, da jemljem antidepresive in ker se stanje ni izboljšalo oz. sem imela vmes "težke" dneve, so me hoteli napotiti k psihiatru. Ne vem, zakaj sem imela tak grozen odpor do tega in takrat tega enostavno nisem hotela oz. si nisem mogla predstavljati, da bi mi popoln neznanec povedal stvari, ki si jih tako lahko sama. Na koncu je pripeljalo tako daleč, da so me hoteli na vsak način odpeljati v psihiatrično kliniko, kar jim seveda ni uspelo, saj sem se hudo uprlo.

Mogoče si nočem priznati, da je z mano tako hudo, da rabim pomoč še v kaki drugi obliki kot samo antidepresivi. In vem, da če hočem, da se moje življenje izboljša, moram začeti bolj pozitivno gledati na stvari in začet nekaj dejansko tudi delat na tem, da se moja prihodnost izboljša...Ampak žal je to tako težko...Že sama misel na te korake me navdaja z obupom...Vse skupaj je še toliko hujše, ker sem bila včasih tako pozitivna oseba in našla rešitev za vsako stvar in drugim sem vedno znala svetovati...In kaj je zdaj nastalo iz tiste osebe?

[Toja]

Isobelle...pozdravljena med nami...tvoja zgodba je zelo težka, vem, da ti je hudo, morda ti bo zdaj lažje, ko si dala na papir.

Prebrala sem, da si si zastavila zelo velik cilj, ki ti ni uspel, samo poglej mlada
si še, vse je še pred tabo, tako, da vse lahko še uresničiš.
Tvoji starši so verjetno želeli, da ti postaneš nekaj s čimer se bodo kasneje hvalili, ja veliko je takih...namesto, da bi ti stali ob strani, so ti naredili veliko
škodo...si se kdaj vprašala, če te morda oni niso pahnili v depresijo, ker so od tebe zahtevali preveč...

Kot razumem, si zdaj na AD že 4 mesece...zdaj bi se že moral pokazati učinek...
nisi napisala kaj sploh jemlješ.
Predvidevam, da ne živiš več doma, da si skupaj s fantom, ki te podpira, vsaj nekaj...
Predlagala bi ti, da greš do psihiatra, sama se odloči, saj gre zate, za tvojo prihodnost, še bolj pa bi rabila pogovor pri terapevtu, tam se lahko ogromno
pogovoriš, se izpoveš in potem skupaj rešujeta probleme, ki so te pahnili v depro.
Ne sekiraj se, kaj bo kdo rekel, važna si ti in tvoj partner, da bosta lahko
lepo živela.
Svetujem ti, da njemu vse poveš, kajti, če te je do sedaj razumel, te bo še naprej.

Isobelle...potrudi se, naredi vsaj kakšen mali korak in videla boš, da tudi tebi
sije sonček, da si tudi ti vredna lepega in kvalitetnega življenja.

Preberi si podobne zgodbe na forumu in našla se boš v njih  in s tem dobila potrditev, da nisi edina, veliko nas je s takimi ali drugačnimi težavami.

Če imaš moč in voljo preberi knjigo VIDNA TEMA, kjer boš našla marsikaj, kar ti bo pomagalo, da prebrodiš to tvojo depresijo...

Zavedaj se DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA....

A pot iz nje je strma in dolga.
Še posebej to velja, če smo zamudili trenutke, ko se je začela!
 

[Suzy]

Isobella

Vsak začetni korak je najtežji,....vendar si ga že naredila s tem,da si odšla k zdravniku,se vključila v naš
forum in izlila svoje občutke,...
Mogoče bi bilo dobro,da misli na študij trenutno odrineš na stran in poskrbiš zase in svoje počutje.
Resnično mi je hudo,da ti starši ne stojijo ob strani in da te sploh ne razumejo,oz.nasprotno,celo pahnili so te v to brezno negativnih lastnih občutkov iz katere se je razvila depresija.
Mislim,da bi bilo dobro,da si najdeš kakšnega terapevta in nujno predelaš te občutke pomanjkanje
samozaveati,slabe samopodobe,....
Mlado dekle si še in vso življenje je še pred teboj,....in še vedno lahko postaneš tista pozitivna Isobelle
kot si bila,....le začeti bo nekje treba,...in z malce volje,opore dragega,TI BO USPELO!!!
Bodi le močna in pogumno naprej!!!
Vse dobro ti želim in en velik,topel objem

[Arwen]

Moj fant je mnenja, da sem depresijo razvila predvsem zaradi mojih staršev, ki mi niso bili nikoli preveč v oporo. Vedno so veliko pričakovali od mene in se radi hvalili o mojih uspehih. Ko pa sem "zatajila", so kričali name, me zmerjali, primerjali z drugimi, kar je njihovo najljubše opravilo in me na koncu izolirali. 

bi se kar strinjala...

hotela oz. si nisem mogla predstavljati, da bi mi popoln neznanec povedal stvari, ki si jih tako lahko sama....

Mogoče si nočem priznati, da je z mano tako hudo, da rabim pomoč še v kaki drugi obliki kot samo antidepresivi. 

hja... mnogi smo si jo poiskali 

 

Mogoče prav pride tole: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754 in to: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

[Isobelle]

jaz ne morem več...včeraj sem šla prej iz službe, saj nisem mogla zdržati in za danes sem se izgovorila, tako da imam danes fraj...sama sem in osamljena....že v službo mi je muka iti, saj imam občutek, da se sploh ne znam vklopiti v družbo. počutim se utesnjeno in sem konstantno slabe volje. v bistvu nimam volje do ničesar...včeraj sem imela dva napada panike in ne morem več...rada bi zaspala in se nikoli več ne zbudila. imela bi mir, konec bi bilo s sekiranjem...zopet načrtujem, kako bi to izvedla in pišem poslovilna pisma že nekaj časa...strah me je

[Arwen]

stopi do osebnega zdravnika... kliči sos telefon... pojdi na urgentno ambulatno... karkoli, a vsekakor se mi zdi, da je strokovna pomoč na mestu 

[Nabc]

Isobelle, nikar ne obupaj.    Tudi meni razpoloženje že dalj časa niha, pa kljub temu najdem voljo do življenja.

[Isobelle]

nimam poguma za to...nimam volje. nekako ne vidim smisla v tem, saj imam občutek, da je zame vsega konec. časa se na žalost ne da zavrteti nazaj, da bi toliko stvari spremenila in bi bila moja pot čisto drugačna.

[Arwen]

nimam poguma za to...

in česa te je najbolj strah? verjemi, vajeni so razno raznih zgodb... če je kaj v tolažbo - tudi jaz sem šla prvič k zdravniku z navidezno boleznijo... in potem se je tekom pogovora z njim enostavno plaz besed usul.... in mi ni žal za ta korak

..nimam volje.

verjamem. In vem, kako je to....  a s prvim storjenim korakom, da storiš nekaj zase, da začneš iti počasi spet navzgor... se počasi tudi volja vrača.

k, da je zame vsega konec. 

daleč od tega! življenje se šele začenja 

časa se na žalost ne da zavrteti nazaj, da bi toliko stvari spremenila in bi bila moja pot čisto drugačna. 

tudi to mi je poznano... a žal časa ni možno zavrtet nazaj. Nekako je pač treba preteklost sprejet, jo po potrebi predelat, predvsem pa je fino, da se človek nauči se skoncentrirat na tukaj in sedaj... ter gledat naprej 

[Isobelle]

sploh ne vem, kako naj nadaljujem. nimam energije in nimam več solza...skušam razmišljati drugače, vendar ne gre. globoko v sebi vem, da je konec

[Isobelle]

"Life is never easy for those who dream."
Robert James Waller

[Slavka]

Isobele  preberi tole:

Ko želiš umreti, ko misliš, da ni vredno živeti, ker je življenje le bolečina, ki trga dušo in lomi srce,
takrat se spomni, da obstaja nekdo, ki te zna razumeti!

Ko želiš umreti, ko ti samota preseda, ko si vse bliže propadu,
takrat pomisli in se spomni, da te še nekdo vedno ljubi!

Ko želiš umreti, ko boš spoznala da je življenje pot, poraščena s trni
takrat se ne ustavi, ampak pojdi dalje, pusti da trnje peče in boli, ker le tako dosežeš želene cilje!

Ko želiš umreti, ko se naveličaš življenja in misliš, da ni več upanja in ne rešitve,
tokrat se obrni in se nasmej, ker sonce sije zate!!!

[Arwen]

  globoko v sebi vem, da je konec

NI res. Pika!

sploh ne vem, kako naj nadaljujem. nimam energije in nimam več solza...skušam razmišljati drugače, vendar ne gre.

sama boš težje; priporočam

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

je kje kdo, s katerim se lahko pogovoriš? lahko koga pokličeš? se lahko obrneš na osebnega zdravnika? ...

[Isobelle]

ne, nikogar nimam, s komer bi se lahko pogovorila. starši se ne pogovarjajo z mano, ker se jim ne da več ukvarjat z mojo depresijo, fant je v službi...prijateljice sem vse pahnila stran od sebe...

[Arwen]

no, potem pa ostane forum  piši, bomo brali, odgovorili  , poslali virtualni objem  

kaj pa osebni zdravnik? strokovna oseba?

+ seveda skupina za samopomoč - dobrodošla!


p.s.
osebna sporočila kaj pregledaš?

[Isobelle]

za zdravnika in podobno moram zapustiti stanovanje, tega me je pa groza. v službo me moj zapelje do vrat in pride iskat, pa nekako sem se navadila na tisto pot in da me tam nihče ne vidi. groza me je zapustiti stanovanje, kar težko začnem dihat. muka mi je iti že v bližnjo trgovino. grozno sem se spremenila, tako navzven, kot naznotraj. dobila sem mozolje, shujšala 12kg, postala negativna in brez volje do česarkoli. z muko se vstajam in hodim spat. vsako jutro se zbudim vsa prešvicana...in imam grozne težave s spanjem...dneve preživljam večinoma sama in jokam non stop...sploh ne morem drugače..brez joka... z nasmehom na obrazu...

[carmel]

Oj Isobelle!

Ne, ničesar ni konec! In čas vrteti nazaj bi bilo brezveze! Maturo imaš narejeno, imaš fanta, kot razumem si na svojem, samostojna, ne več (popolnoma?) odvisna od staršev. Stara si pa šele 21 let! Ja, vem, ni tolažba... Ampak, nisi pa v situaciji ko nimaš več možnosti!
Ja, depra... Tu ti bodo ostali znali bolje svetovat kaj naredit.. Ampak... Najbrž mi ne boš verjela, ampak poizkusi vsaj dopustiti možnost, da ko to enkrat prebrodiš bo boljše! Tele tvoji občutki, želje po samomoru... To govori depra, ne ti. ...
Ne, nisem stara kura, ki je teoretsko strašno podkovana in nima pojma o čem govori...  Malo starejša od tebe sem... Zdravim se že žnj let. In še vedno imam krize, v katerih me je včasih same sebe strah, da si ne bom česa naredila, ker se mi zdi enostavno vse brezveze.. Stanje v kakršnem sem bila kar nekaj let, samo v blažji obliki. Ampak mine! In potem postane življenje.. vsaj kolikor toliko lepo! Trenutki za katere se splača trudit. Ubistvu sem po vseem tem dejansko kar uspešna. Sicer nekaj let za svojimi vrstniki, ampak je*iga. Nikoli nisem verjela, da bom kdajkoli zmožna priti do tu.
Depre si nismo izbrali sami. Tudi staršev ne.

Mogoče ostali res ne mislijo tako - samo, ej, pač "nisi uspešna",  pa misliš da bi drugim v tvoji situaciji kaj več uspelo? Nisi takšna kot bi "morala biti", kot naj bi se pričakovalo.. Pa kaj?? Življenje je tvoje?! Lahko bi si vzela pavzo, ker si pač študentka, lahko pač nisi bila prepričana če je študij zate. Mogoče si ga pač samo "malo zabluzila". Povprečen študij v slo je kaaar dolg.. Vsaj sama pri sebi probaj sprejeti to..
Lej, ko boš našla moč pozabit oziroma sprejet kar je bilo, verjeti vase, si zaupati, boš našla tudi moč za naprej!
Ne verjameš mi, a? Probaj vsaj racionalno dopustit možnost da je res kar govorim..

Cel kup butastih buč od carmel torej... 
Res, Isobelle, ne obupej, bori se! Veeem da ne gre.. Samo... Uspelo ti bo, res! Do takrat pa moraš zdržat!!!
in piši piši piši, si bomo skupej že kej pametnega zmislil..

[Ribica]

Draga Isobel,
če si kje blizu Maribora, pridem jaz po tebe, te malo zapeljem in se pogovorim...če seveda želiš. Pošlji mi ZS.
Zelo se me je dotaknilo to, kar pišeš. Zakaj?
 Ker sem bila tudi sama točno v takem dreku, le da sem imela ob vsem tem še lenega in zapitega moža, dva mala otroka, gospodinjstvo..... kljub otrokom sem želela umreti, tudi poskus samomora imam za seboj.... S pomočjo zdravil in terapije sem se uspela pobrati, si urediti življenje in danes sem srečna, zadovoljna, mirna.... VSE SE DA, verjemi. Nikoli ne obupaj, ker vedno OBSTAJA REŠITEV in vedno so tudi ljudje, ki ti pridejo naproti in te podprejo v kritičnem trenutku, da zmoreš korak naprej.
Glej, ne bom ti rekla, da je pot lahka, prekleto težka je. A ti imaš komaj 21 let, vse življenje je še pred teboj, zato ne smeš obupati. Saj ni pomembno, če te starši ne razumejo (seveda je žalostno), razumevanje in pomoč lahko najdeš drugje.
Po svojih izkušnjah  s takim stanjem ti povem, da nujno potrebuješ strokovno pomoč in zdravila. Naj gre fant s teboj, vem da verjetno sama ne zmoreš. Ne obremenjuj se s tem, to je le bolezen, ne tvoja nesposobnost ali lenoba ali kaj takega. Nekaj tednov odmika od vsega in zdravila bodo stabilizirala tvoje počutje, da boš zmogla ven iz svoje "luknje" in zmogla še kaj drugega kot pojesti tableto.
Spomnim se, da sem si v tem stanju želela, da bi lahko zlezla v mišjo luknjo in se zaprla za sabo, da sem dneve in dneve ležala skrčena v zarodek pod odejo, nisem mogla jokati, nisem mogla spati, nisem mogla jesti, hoditi, živeti.... V telesu pa sem imela občutek, kot da sem iz želatine....
Poišči pomoč, rešitev je blizu in življenje te čaka.

Ribica